Ker pritožba zoper sodno odločbo pritožbenega sodišča ni dovoljena, se tožničina vloga, ki po vsebini predstavlja pritožbo tožnice zoper sklep pritožbenega sodišča, zavrže.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0073896
OZ člen 243, 243/4. ZDDV-1 člen 13.
leasing pogodba – odškodnina zaradi kršitve pogodbe – obračun davka na dodano vrednost od odškodnine – obseg odškodnine – razumni ukrepi za zmanjšanje škode – tržna cena vozila
Od odškodnine (zaradi kršitve leasing pogodbe) se DDV ne plačuje.
Pri odškodnini zaradi kršitve leasing pogodbe ni bistveno, kakšna je bila tržna cena vozila, temveč, ali je leasingodajalec pri prodaji vozila ravnal s potrebno skrbnostjo ter izvedel razumne ukrepe za zmanjšanje škode. Oddaja vozila v najem (v času od odvzema do prodaje) ne predstavlja razumnega ukrepa, saj vozila na ta način ni mogoče prodati.
ZIU člen 9, 9/3. ZSPJS-L člen 17. ZSS člen 44, 44/1, 44/3, 52. ZSPJS člen 3, 3/3, 3/4, 3a, 3a/4, 3a/5. URS člen 125.
sodnik – plača – znižanje plače – določitev plače – ravnanje v primeru nezakonitosti – sodno varstvo
Tretji odstavek 9. člena ZIU, ki za omejitev učinkov finančne krize začasno, od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011, določa znižanje plač funkcionarjev za znesek v višini 4 % osnovne plače, se za sodnike ne uporablja. Takšna zakonska ureditev je v nasprotju z ZSS kot specialnim zakonom, ki v prvem odstavku 44. člena določa, da ima sodnik pravico do osnovne plače, ki ustreza plačilnemu razredu za sodniški naziv, v katerega je imenovan ali položaju, za katerega je imenovan ter da se sodniku plača v trajanju mandata ne sme znižati, razen v primerih, ki jih določa ta zakon. ZSS v 52. členu določa, v katerih primerih se lahko plača sodnika zmanjša. Tretji odstavek 9. člena ZIU ne predstavlja vsebinsko skladne celote z ureditvijo v ZSS. V primeru kolizije je zato treba uporabiti zakon, ki je ustavno skladen. To pa je ZSS, ki v določbi 44. člena vsebuje pomembni varovali za ohranjanje nespremenljivosti sodnikove plače kot ene od bistvenih predpostavk za neodvisno delovanje sodstva, kot ga zasleduje 125. člen URS. Takšen pristop narekuje tudi zgodovinska razlaga, saj je bilo pred tem znižanje plač sodnikov določeno tudi v 12. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah ZSS (ZSS, Ur. l. RS, št. 91/2009), ki določa, da se pri določanju osnovnih plač sodnikov uporablja ZZZPF, s katerim so bile plače sodnikov znižane za obdobje od 1. 4. 2009 do 1. 4. 2010. Zaradi navedenih razlogov je tožbeni zahtevek tožnice utemeljen tudi za plačilo razlike v plači, ki je nastala zaradi znižanja za 4 %, saj to znižanje ni bilo zakonito, ker ni bilo določeno v ZSS.
V zvezi s samim zastaranjem tudi pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je to nastopilo. Pri tem tudi nima pomislekov glede upoštevnosti zastaralnega roka v smislu člena 346 OZ tudi za obravnavano razmerje. Ko pritožba nakazuje,da tožnika v bistvu v tem razmerju ne zahtevata izpolnitve obveznosti, ampak razvezo pogodbe, smiselno pritožnika nakazujeta na značaj obravnavanega tožbenega zahtevka, kot oblikovalnega in zato ne pade pod inštitut zastaranja. Vendar pa takšnemu stališču pritožbe ni mogoče pritrditi. Tak zahtevek lahko ima oblikovalno naravo le v razmerju med preživljalcem in preživljancem, dokler pogodba še učinkuje med pogodbenima strankama, s smrtjo pogodbene stranke, ki bi lahko zahtevala razvezo pogodbe, ta pravica sicer res preide na dediče pogodbene stranke, vendar pa je jasno, da izgubi svojo oblikovalno naravo, saj je samo pogodbeno razmerje že prenehalo zaradi smrti pogodbene stranke. Interes dedičev stranke je tako le premoženjski, kar v bistvu tudi pritožnika ne zanikata, ko v svojem navedbenem gradivu ves čas poudarjata, da gre za premoženjsko pravico. Razen tega ni mogoče prezreti, da je v danem primeru zahtevek na razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju povezan tudi z dajatvenim zahtevkom, v okviru katerega pa tožnika od tožencev zahtevata dopustitev vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pred učinkovanjem obeh spornih pogodb. Iz tega vidika v bistvu zahtevata tudi izpolnitev določene obveznosti tožencev, četudi je ta dopustitvena (kar pa prav tako sodi v sklop tožbenega zahtevka z dajatvenima atributom). Glede na vse navedeno je skratka tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tudi v obravnavanem razmerju v zvezi s tožbenim zahtevkom na razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju treba presojati utemeljenost ugovora zastaranja z vidika splošnega petletnega zastaralnega roka. Nasprotna pritožbena izvajanja pri tem zavrača kot neutemeljena.
ZZVZZ člen 23, 23/4, 23/5. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 43, 44, 44/1, 45, 45/1, 45/1-2.
zdraviliško zdravljenje – funkcionalne motnje
Ker so pri tožniku funkcionalne motnje trajne in nepopravljive, ni podano bolezensko stanje iz druge alineje 2. točke prvega odstavka 45. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (bolezni živčnega sistema v primeru stanj po poškodbah in nevrokirurških operacijah na osrednjem in perifernem živčevju po operativnem zdravljenju in po popravljivih funkcionalnih motnjah). Zato ni upravičen do zdraviliškega zdravljenja.
Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je predlog predlagateljic na vzpostavitev etažne lastnine nedovoljen samo zato, ker predlaga vzpostavitev etažne lastnine po ZVETL. Predlagateljica je solastnica v hiši skupaj z večjimi solastniki in vsi so vpisani v zemljiško knjigo. Če sodišče meni, da ni možno predlogov obravnavati po ZVETL-u, naj ga obravnava po določbah SPZ, saj predlagatelji in stranke smiselno navajajo, da med njimi ni soglasja o tem, kako spremeniti solastnino v etažno lastnino.
Pri tožniku, ki je še nadalje kot invalid III. kategorije invalidnosti zmožen za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami (fizično manj naporno delo, brez dvigovanja bremen nad 8 kg, brez izpostavljenosti stalnim prisilnim držam in globokemu sklanjanju) v polovičnem delovnem času, ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Zato je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti neutemeljen.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu - odmera višine odškodnine – bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Po določbi 179. člena OZ mora sodišče pri odmeri pravične odškodnine upoštevati tako načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine kot tudi načelo individualizacije odškodnine. Zgolj sklicevanje na ugotovitve sodnega izvedenca in na izpoved tožnika, ne dosega standarda obrazloženosti, ki bi pritožbenemu sodišču omogočal preizkus izpodbijane sodbe glede posameznih oblik nepremoženjske škode. Izpodbijana sodba nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih, zato odločitve prvostopenjskega sodišča glede višine nepremoženjske škode ni mogoče preizkusiti, kar je absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP storilo s tem, ko je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da sta toženki dolžni tožniku iz naslova stroškov solidarno plačati 8.124,04 EUR, iz izreka sodbe pa solidarna odgovornost plačila pravdnih stroškov ne izhaja. Zaradi nasprotja med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe preizkus stroškovne odločitve ni mogoč.
Tožnik je s tožbo vtoževal plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v obliki mesečne rente. Sodišče pri tem smiselno upošteva določbo 40. člena ZPP, po kateri se v primeru, da se zahtevek nanaša na bodoče dajatve, ki se ponavljajo, vzame kot vrednost spornega predmeta seštevek dajatev, toda največ znesek, ki ustreza seštevku dajatev za dobo petih let.
delni odvzem poslovne sposobnosti – opredelitev poslov
Izrek izpodbijanega sklepa je pomanjkljiv, ker v izreku vsaj okvirno ne določi tistih poslov oziroma področij, na katerih je nasprotna udeleženka ponovno sposobna za sprejemanje pravno poslovnih odločitev oziroma obratno, tistih področij, na katerih je pri njej še naprej odvzeta poslovna sposobnost in jih brez skrbnika ne more opravljati.
odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - odpravnina – zamudna sodba
Tožnici (delavki tožene stranke) je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, zato je upravičena do odpravnine po določbi 109. člena ZDR.
ZJU člen 68, 68/1, 68/1-2, 69, 69/2, 70, 70/3. OZ člen 82, 82/2, 83.
javni uslužbenci – pogodba o zaposlitvi za določen čas – transformacija – zakoniti razlog – nadomeščanje začasno odsotnega javnega uslužbenca – razlaga pogodb - nejasna določila v posebnih primerih
Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas za nadomeščanje začasno odsotne javne uslužbenke, zato ni moglo priti do transformacije delovnega razmerja v nedoločen čas, pač pa je tožnici lahko delovno razmerje trajalo do dejanske vrnitve odsotne javne uslužbenke.
Ob izpolnjenih pogojih za izdajo zamudne sodbe iz 318. člena ZPP je sodišče utemeljeno izdalo zamudno sodbo, da je toženec dolžan tožniku povrniti neupravičeno pridobljena nadomestila za brezposelnost, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev o obročnem plačilu dolga in odpisu zamudnih obresti ni v pristojnosti sodišča, temveč o tem odloča tožnik.
Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen nepretrgoma več kot 6 mesecev, zato je skladno z določbo 161. člena ZDR pridobil pravico do celotnega letnega dopusta in je upravičen do celotne višine pripadajočega regresa za letni dopust.
zamudna sodba – pritožbeni razlogi – nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Pri izdaji zamudne sodbe gre za postopek pri sodišču, v katerem se neposredno ne izvajajo dokazi in se ne izvede obravnava. Dejansko temelji institut zamudne sodbe na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo, ker ne poda odgovora na tožbo oziroma ga vloži po predpisanem roku, priznava kot točne navedbe tožeče stranke, s katerimi ta utemeljuje tožbeni zahtevek, pri čemer na takšen način priznava tudi tiste navedbe, ki zanjo niso ugodne. Zato postanejo tožbene navedbe nesporne in jih ni potrebno dokazovati ter izpodbijati po vsebini. To pomeni, da stranka v nadaljevanju postopka ne more uspešno oporekati višini priznanih terjatev. Zamudna sodba se namreč iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more več izpodbijati, iz pritožbenih navedb tožene stranke pa izhaja prav vsebinsko oporekanje odločitvi, da tožnica v spornem času ni bila upravičena do zahtevane razlike v plači oziroma regresa za prehrano ter prevoznih stroškov.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – utemeljen razlog – ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka se je zaradi racionalizacije poslovanja odločila za zmanjšanje zaposlenih, med drugim tudi na delovnem mestu „vzdrževalec V“, ki ga je zasedal tožnik. Delo tožnika je delno prenesla na zunanje izvajalce, delno pa je delo razporedila med ostale zaposlene, kar pomeni poslovno odločitev delodajalca in predstavlja utemeljen razlog za ukinitev delovnega mesta tožnika ter za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
motenje posesti – motilno ravnanje – ekonomski interes
Na izključni uporabi spornega prostora ima tožnica interes, ker ji to olajšuje in kvalitativno izboljšuje uporabo poslovnega prostora s pripadajočimi WC prostorom. V tem je vsekakor podan ekonomski interes tožnice, ki na podlagi tega lahko v spornem prostoru brez skrbi pušča svoje stvari, poslovnega prostora in stranišča pa ji tudi ni bilo potrebno zaklepati, kar ji omogoča lažjo uporabo poslovnega prostora in WC prostora.
Ker ni verjetno izkazano, da je izpodbijana odločba toženca, s katero je bilo tožniku zavrnjeno priznanje pravice do starostne pokojnine (tožnik ne izpolnjuje pogoja pokojninske dobe in starosti iz 36. člena ZPIZ-1), nepravilna, da bi jo bilo treba odpraviti in tožniku priznati pravico do starostne pokojnine, kot to tožnik uveljavlja s tožbenim zahtevkom, je tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se mu starostna pokojnina priznala, neutemeljen, saj ni izpolnjen pogoj verjetnosti obstoja terjatve.
Tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se zadrži izvajanje izpodbijane odločbe, s katero mu je bila na podlagi ZUJF znižana pokojnina, in da se mu izplačuje celotna pokojnina, ni utemeljen, ker tožniku z znižanjem pokojnine za 150, 00 EUR ni nastala težko nadomestljiva škoda. Dohodki, ki jih imata z ženo, tudi po zmanjšanju pokojnine presegajo prag revščine.