Tožeča stranka bi morala že v predlogu za taksno oprostitev navesti in izkazati vse okoliščine, ki vplivajo na njeno (ne)sposobnost plačila sodne takse, vendar konkretnejših navedb, na podlagi katerih bi sodišče lahko ugotovilo obstoj zakonskih pogojev za oprostitev oziroma odlog ali obročno plačilo sodne takse, ni podala.
odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - odpravnina – zamudna sodba
Tožnici (delavki tožene stranke) je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, zato je upravičena do odpravnine po določbi 109. člena ZDR.
ZIU člen 9, 9/3. ZSPJS-L člen 17. ZSS člen 44, 44/1, 44/3, 52. ZSPJS člen 3, 3/3, 3/4, 3a, 3a/4, 3a/5. URS člen 125.
sodnik – plača – znižanje plače – določitev plače – ravnanje v primeru nezakonitosti – sodno varstvo
Tretji odstavek 9. člena ZIU, ki za omejitev učinkov finančne krize začasno, od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011, določa znižanje plač funkcionarjev za znesek v višini 4 % osnovne plače, se za sodnike ne uporablja. Takšna zakonska ureditev je v nasprotju z ZSS kot specialnim zakonom, ki v prvem odstavku 44. člena določa, da ima sodnik pravico do osnovne plače, ki ustreza plačilnemu razredu za sodniški naziv, v katerega je imenovan ali položaju, za katerega je imenovan ter da se sodniku plača v trajanju mandata ne sme znižati, razen v primerih, ki jih določa ta zakon. ZSS v 52. členu določa, v katerih primerih se lahko plača sodnika zmanjša. Tretji odstavek 9. člena ZIU ne predstavlja vsebinsko skladne celote z ureditvijo v ZSS. V primeru kolizije je zato treba uporabiti zakon, ki je ustavno skladen. To pa je ZSS, ki v določbi 44. člena vsebuje pomembni varovali za ohranjanje nespremenljivosti sodnikove plače kot ene od bistvenih predpostavk za neodvisno delovanje sodstva, kot ga zasleduje 125. člen URS. Takšen pristop narekuje tudi zgodovinska razlaga, saj je bilo pred tem znižanje plač sodnikov določeno tudi v 12. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah ZSS (ZSS, Ur. l. RS, št. 91/2009), ki določa, da se pri določanju osnovnih plač sodnikov uporablja ZZZPF, s katerim so bile plače sodnikov znižane za obdobje od 1. 4. 2009 do 1. 4. 2010. Zaradi navedenih razlogov je tožbeni zahtevek tožnice utemeljen tudi za plačilo razlike v plači, ki je nastala zaradi znižanja za 4 %, saj to znižanje ni bilo zakonito, ker ni bilo določeno v ZSS.
Sodišče prve stopnje je absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP storilo s tem, ko je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da sta toženki dolžni tožniku iz naslova stroškov solidarno plačati 8.124,04 EUR, iz izreka sodbe pa solidarna odgovornost plačila pravdnih stroškov ne izhaja. Zaradi nasprotja med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe preizkus stroškovne odločitve ni mogoč.
Tožnik je s tožbo vtoževal plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v obliki mesečne rente. Sodišče pri tem smiselno upošteva določbo 40. člena ZPP, po kateri se v primeru, da se zahtevek nanaša na bodoče dajatve, ki se ponavljajo, vzame kot vrednost spornega predmeta seštevek dajatev, toda največ znesek, ki ustreza seštevku dajatev za dobo petih let.
Ob izpolnjenih pogojih za izdajo zamudne sodbe iz 318. člena ZPP je sodišče utemeljeno izdalo zamudno sodbo, da je toženec dolžan tožniku povrniti neupravičeno pridobljena nadomestila za brezposelnost, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev o obročnem plačilu dolga in odpisu zamudnih obresti ni v pristojnosti sodišča, temveč o tem odloča tožnik.
dodatek za pomoč in postrežbo – smrt zavarovanca – aktivna legitimacija
Zavarovanka, ki je sama vložila zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, je tekom sodnega postopka umrla, v socialni spor pa je vstopil kot dedič njen sin. Ker je pravica do dodatka za pomoč in postrežbo osebna, neprenosljiva in nepodedljiva, s smrtjo zavarovanca ugasne in je v imenu pokojnega zavarovanca ne more uveljavljati nihče. Zato sin pokojne zavarovanke ni aktivno legitimiran v tem sporu in se njegov tožbeni zahtevek, da se materi za čas do smrti prizna dodatek za pomoč in postrežbo v višjem znesku, zavrne.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu - odmera višine odškodnine – bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Po določbi 179. člena OZ mora sodišče pri odmeri pravične odškodnine upoštevati tako načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine kot tudi načelo individualizacije odškodnine. Zgolj sklicevanje na ugotovitve sodnega izvedenca in na izpoved tožnika, ne dosega standarda obrazloženosti, ki bi pritožbenemu sodišču omogočal preizkus izpodbijane sodbe glede posameznih oblik nepremoženjske škode. Izpodbijana sodba nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih, zato odločitve prvostopenjskega sodišča glede višine nepremoženjske škode ni mogoče preizkusiti, kar je absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
V individualnem delovnem sporu, v katerem uveljavlja delavec plačilo plače in stroške v zvezi z delom, je dokazno breme na delodajalcu, saj izvaja za delavca obračune in razpolaga z vsemi razpoložljivimi podatki in listinami. Glede na to, da je tožnik v tožbi določil zahtevke po višini ter opredelil dejansko in pravno podlago spornega obračunavanja plač, je bila tožena stranka skladno z določbo 212. člena ZPP dolžna, ne samo pavšalno, temveč konkretno navesti, s katerimi zneski in zakaj se z njimi ne strinja. V tej zvezi ne zadostuje njeno zatrjevanje, da je tožniku za čas delovnega razmerja izplačala vse potrebne prejemke skladno z dogovorjenimi postavkami iz pogodbe o zaposlitvi in kolektivno pogodbo dejavnosti.
ZZVZZ člen 23, 23/4, 23/5. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 43, 44, 44/1, 45, 45/1, 45/1-2.
zdraviliško zdravljenje – funkcionalne motnje
Ker so pri tožniku funkcionalne motnje trajne in nepopravljive, ni podano bolezensko stanje iz druge alineje 2. točke prvega odstavka 45. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (bolezni živčnega sistema v primeru stanj po poškodbah in nevrokirurških operacijah na osrednjem in perifernem živčevju po operativnem zdravljenju in po popravljivih funkcionalnih motnjah). Zato ni upravičen do zdraviliškega zdravljenja.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – utemeljen razlog – ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka se je zaradi racionalizacije poslovanja odločila za zmanjšanje zaposlenih, med drugim tudi na delovnem mestu „vzdrževalec V“, ki ga je zasedal tožnik. Delo tožnika je delno prenesla na zunanje izvajalce, delno pa je delo razporedila med ostale zaposlene, kar pomeni poslovno odločitev delodajalca in predstavlja utemeljen razlog za ukinitev delovnega mesta tožnika ter za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
V individualnem delovnem sporu, v katerem uveljavlja delavec plačilo plače in stroške v zvezi z delom, je dokazno breme na delodajalcu, saj izvaja za delavca obračune in razpolaga z vsemi razpoložljivimi podatki in listinami. Glede na to, da je tožnik v tožbi določil zahtevke po višini ter opredelil dejansko in pravno podlago spornega obračunavanja plač, je bila tožena stranka skladno z določbo 212. člena ZPP dolžna ne samo pavšalno, temveč konkretno navesti, s katerimi zneski in zakaj se z njimi ne strinja. V tej zvezi ne zadostuje njeno zatrjevanje, da je tožniku za čas delovnega razmerja izplačala vse potrebne prejemke skladno z dogovorjenimi postavkami iz pogodbe o zaposlitvi in kolektivno pogodbo dejavnosti.
Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je predlog predlagateljic na vzpostavitev etažne lastnine nedovoljen samo zato, ker predlaga vzpostavitev etažne lastnine po ZVETL. Predlagateljica je solastnica v hiši skupaj z večjimi solastniki in vsi so vpisani v zemljiško knjigo. Če sodišče meni, da ni možno predlogov obravnavati po ZVETL-u, naj ga obravnava po določbah SPZ, saj predlagatelji in stranke smiselno navajajo, da med njimi ni soglasja o tem, kako spremeniti solastnino v etažno lastnino.
zamudna sodba – pritožbeni razlogi – nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Pri izdaji zamudne sodbe gre za postopek pri sodišču, v katerem se neposredno ne izvajajo dokazi in se ne izvede obravnava. Dejansko temelji institut zamudne sodbe na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo, ker ne poda odgovora na tožbo oziroma ga vloži po predpisanem roku, priznava kot točne navedbe tožeče stranke, s katerimi ta utemeljuje tožbeni zahtevek, pri čemer na takšen način priznava tudi tiste navedbe, ki zanjo niso ugodne. Zato postanejo tožbene navedbe nesporne in jih ni potrebno dokazovati ter izpodbijati po vsebini. To pomeni, da stranka v nadaljevanju postopka ne more uspešno oporekati višini priznanih terjatev. Zamudna sodba se namreč iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more več izpodbijati, iz pritožbenih navedb tožene stranke pa izhaja prav vsebinsko oporekanje odločitvi, da tožnica v spornem času ni bila upravičena do zahtevane razlike v plači oziroma regresa za prehrano ter prevoznih stroškov.
Ker gre za pogodben odnos, je tudi pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi med strankama vedno možen dogovor in lahko, če sta nedvoumno izraženi volji obeh pogodbenih strank, pride tudi do preklica odpovedi pogodbe o zaposlitvi in nadaljevanja odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Če pa ta volja strank ni nedvoumno izražena, se smiselno uporabljajo pravila OZ. V primeru pogodbe, sklenjene za nedoločen čas (OZ to v 333. členu obravnava kot trajno dolžniško razmerje), lahko vsaka stranka razmerje prekine z odpovedjo. Če pride do odpovedi, se postavi vprašanje, ali je možno dano odpoved še preklicati ali ne. OZ o tem nima nobenih neposrednih določb. Je pa v OZ določba, ki z institutom učinka ponudbe v 25. členu ureja ponudbo pri sklepanju pogodb. Za ponudbo pa v drugem odstavku 25. člena OZ velja, da lahko umakne samo, če je ponudnik prejel umik, preden je prejel ponudbo ali sočasno z njo. To pa pomeni, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko umakne (prekliče) do trenutka (ali istočasno z njim), ko nasprotna stranka odpoved prejme, po tem pa umik (preklic) odpovedi ni več možen.
URS člen 23, 25. ZObr člen 46, 88, 98, 98.a., 98.a/3, 100.a, 100.a/2. ZSSloV člen 38, 40, 49, 56. ZUstS člen 51. Zobr-D člen 26, 26/6.
javni uslužbenec – vojak - sodno varstvo – delovno pravni akt – akt vodenja in poveljevanja – pogoj ustrezne izobrazbe – uporaba zakona za zaposlene - izobrazba za zasedbo delovnega mesta
Akti imenovanja in razrešitev v Slovenski vojski niso akti delovnopravne narave, ampak akti vodenja in poveljevanja v vojski, ki le posledično vplivajo na pravice in obveznosti iz delovnega razmerja. Zoper takšen akt ni dopustno sodno varstvo v delovnem sporu.
Tožnik je pravico, da opravlja delo na delovnem mestu, za katerega ne izpolnjuje pogojev glede strokovne izobrazbe, pridobil le pod pogojem, da se izobražuje in da to izobraževanje zaključi najkasneje do 14. 1. 2009 (26. člen ZObr-D). Zgolj zaradi tega, ker tožena stranka po poteku tega roka tožnika ni razporedila na drugo delovno mesto v šestih mesecih, tožnik ni pridobil pravice, da ostane razporejen na prejšnjem delovnem mestu, za katerega ni izpolnjeval izobrazbenih pogojev.
Pri tožniku, ki je še nadalje kot invalid III. kategorije invalidnosti zmožen za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami (fizično manj naporno delo, brez dvigovanja bremen nad 8 kg, brez izpostavljenosti stalnim prisilnim držam in globokemu sklanjanju) v polovičnem delovnem času, ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Zato je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti neutemeljen.
Pogodbena kazen je bila dogovorjena kot civilna sankcija za kršitev pogodbenih obveznosti poleg izstavitve dobropisa oziroma bremepisa, določenega v četrtem odstavku 47. člena Dogovora, za znesek nepravilno zaračunanih zdravstvenih storitev in ne namesto le-teh. Gre torej za posebno pravico, dogovorjeno med pravdnima strankama s pogodbo, ki temelji izključno na določbah pogodbe oziroma Dogovora, na katerega se pogodba sklicuje in katere namen je sankcionirati in s tem preventivno vplivati na preprečevanje kršitev pogodbenih obveznosti. Tak dogovor pravdnima strankama dovoljuje načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) in ga ne prepoveduje noben od veljavnih predpisov. Tako dogovorjena pogodbena kazen zato po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja odškodnine za katero od tipičnih vrst škode po OZ, temveč posebno sankcijo zaradi kršitve pogodbene obveznosti izvajalca zdravstvenih storitev. Da je temu tako je po presoji pritožbenega sodišča zaključiti tudi iz vsebine tretjega odstavka 47. člena Dogovora, kjer je določeno, da zavod sredstva iz naslova pogodbenih kazni nameni za programe za skrajševanje čakalnih dob v zdravstvu.
sklep o izvršbi – rubež – pomota banke – neupravičena obogatitev – kritje na transakcijskem računu
Tožeča stranka je sporni prenos izvedla, ker je menila, da so bili v trenutku prenosa izpolnjeni pogoji oziroma, ker naj bi imel dolžnik na računu sredstva, ki jih je bilo potrebno zarubiti. Naknadno pa je ugotovila, da je prišlo do pomote v računalniški aplikaciji, in da dolžnik L. d.o.o. v trenutku prenosa na transakcijskem računu ni imel dobroimetja, vendar pa slednje ne spremeni dejstva, da je pravna podlaga za nakazilo spornega zneska toženi stranki obstajala, poleg tega pa so bili v trenutku prenosa izpolnjeni tudi pogoji zanj, čeprav zgolj zaradi napake v računalniški aplikaciji tožeče stranke, katere rizik pa mora nositi sama, zato ne drži, da je bila s prejemom spornega nakazila tožena stranka neupravičeno obogatena.
Tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se zadrži izvajanje izpodbijane odločbe, s katero mu je bila na podlagi ZUJF znižana pokojnina, in da se mu izplačuje celotna pokojnina, ni utemeljen, ker tožniku z znižanjem pokojnine za 150, 00 EUR ni nastala težko nadomestljiva škoda. Dohodki, ki jih imata z ženo, tudi po zmanjšanju pokojnine presegajo prag revščine.