Tožnikova odpoved ni bila podana v bistveni zmoti. Skupna izjava sodelavcev (v kateri ti ugotavljajo, da so nastopili razlogi za razrešitev tožnika kot ravnatelja in direktorja), pa tudi sporočila, ki jih je tožnik prejel po elektronski pošti, niso grožnje. Po 45. členu OZ je pravno relevantna nedopustna grožnja pogodbene stranke ali koga tretjega tista grožnja, ki povzroči pri drugi stranki utemeljen strah. Strah pa se šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega. Izjave in sporočila tožnikovih sodelavcev izražajo njihovo mnenje in nimajo narave nedopustne grožnje. Prav tako ni nedopustna „grožnja“, da prihajajo kriminalisti in da bodo z zadevo seznanjeni mediji. Le če bi obstajali zakonsko določeni razlogi bi domnevne tožnikove nepravilnosti preiskovali kriminalisti, zato „grožnja“ z zakonitim postopkom ni nedopustna grožnja. Enako je z objavo v sredstvih javnega obveščanja. Tudi mediji so dolžni poročati objektivno in nepristransko, saj so v nasprotnem primeru kazensko in odškodninsko odgovorni.
Postopek za izplačilo in izterjavo neplačane sodne takse je urejen v 34., 34. a. in 35. členu ZST-1. Sodišče v postopku za plačilo sodne takse izda plačilni nalog, zoper katerega lahko stranka vloži ugovor iz razloga, da je taksa že plačana ali da je napačno odmerjena (1. odstavek 34. a. člena ZST-1).
Tožnik je v ugovoru zatrjeval, da mu je sodišče takso napačno odmerilo, ker za predmetni spor ni potrebno plačati takse, zato ni pravne podlage v določbi 3. odstavka 34. a. člena ZST-1 za zavrženje ugovora zaradi procesnih razlogov, temveč je takšen ugovor treba obravnavati po vsebini in o njem odločiti.
Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi neutemeljeno očitala, da ni spoštoval navodil pristojnega imenovanega zdravnika v času odsotnosti z dela zaradi bolezni. V odločbi ZZZS je bilo namreč izrecno zapisano, da je tožnikova odsotnost z doma možna, ko ta ne vpliva negativno na potek zdravljenja, izrecnih navodil ta odločba ne vsebuje, je pa zapisano, da je odhod iz kraja bivanja možen ob izrecni odobritvi tožnikovega osebnega zdravnika. Tožnik je osebnega zdravnika seznanil, da je zapustil kraj bivanja. Osebni zdravnik pa je tudi izpovedal, da bi tožniku, če bi ga za to prosil, odhod celo svetoval. Tožniku se zdravstveno stanje, zaradi katerega je bil na bolniškem staležu, ni poslabšalo. Ker pa je imel tožnik tudi psihične težave, zaradi katerih mu je bil priporočen aktivni počitek, druženje z ljudmi, sprehodi v naravi ipd., mu je sprememba okolja tudi koristila. Tožnik je tako za odhod iz kraja bivanja imel konkludentno privolitev svojega osebnega zdravnika, zato navodil iz odločbe ni kršil.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – kršitev navodil zdravnika
Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni obstajal utemeljen razlog po 8. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ker tožnik ni kršil navodil zdravnika. Tožnik namreč ni imel ustreznih navodil imenovanega zdravnika, z aktivnostmi kritičnega dne pa zdravstvenega stanja tudi ni poslabšal. Dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, ni bil sposoben opravljati, bil pa je sposoben opravljati druga opravila (nakupi nujnih življenjskih artiklov, polnjenje bencinskega tanka avtomobila, ki ga je uporabljal, čiščenje njegovih vetrobranskih stekel in odvoz tega avtomobila v popravilo), ki jih je sicer moral, zaradi invalidnosti žene, opravljati v prostem času. Drugačno gledanje bi bilo neživljenjsko, saj ni bistveno, ali je tožnik kršil formalno navodilo imenovanega zdravnika iz odločbe, ampak je bistveno dejstvo, da tožnikovo ravnanje ni vplivalo na podaljšanje zdravljenja oziroma poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. Tožnikov lečeči fiziater je izpovedal, da je hoja pri takšni poškodbi, kot jo je imel tožnik, zaželjena in da bi bilo v teh primerih pravilneje, če bi v odločbi pisalo, da je potrebno razgibavanje in da je priporočljiva hoja.
Če ZST-1 ali taksa tarifa ne določa drugače, nastane taksna obveznost za vsak postopek, ki ga vodi sodišče ob vložitvi tožbe, predloga za začetek postopka ali pravnega sredstva (1. točka 1. odstavka 5. člena ZST-1). Drugi odstavek 5. člena ZST-1 pa določa, da je (razen v zakonsko določenih primerih) treba takso plačati najpozneje v roku, določenem v plačilnem nalogu iz 34. oziroma 34.a člena tega zakona. Sodne takse se plačujejo v gotovini, z elektronskim denarjem ali drugimi veljavnimi plačilnimi sredstvi (1. odstavek 6. člena ZST-1). Če je plačilo sodne takse opravljeno z referenco, ki je taksnemu zavezancu dodeljena predhodno ali je navedena v plačilnem nalogu iz 34. oziroma 34.a člena tega zakona, taksni zavezanec po opravljenem plačilu sodne takse ni dolžan dostavljati sodišču nikakršnih dokazil o plačilu, razen če ta zakon ne določa drugače. Če pa je sodna taksa plačana brez ustrezne reference, mora taksni zavezanec predložiti sodišču potrdilo o opravljenem plačilu (3. odstavek 6. člena ZST-1).
Tožnik je sodno takso za tožbo plačal v roku in na račun ter sklic, ki so določeni v plačilnem nalogu, torej pravočasno in pravilno, zato ni bilo podlage za ustavitev postopka zaradi neplačila sodne takse.
Zaradi konkretnega ugovora tožene stranke (glede katerega je predlagala izvedbo dokaza z vpogledom v sklep o izvršbi), se je trditveno (in procesno dokazno) breme ponovno prevalilo na tožečo stranko. Vendar pa tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje na trditve tožene stranke ni (konkretizirano) odgovorila, niti ni predlagala izvedbe dokazov, s katerimi bi dokazovala nasprotno.
Sodišče prve stopnje za ugotovitev nekega dejstva ne sme izvajati dokazov, ki jih je stranka predlagala za dokazovanje drugih trditev, saj bi s tem kršilo razpravno načelo.
Vprašanje likvidnosti, v smislu sposobnosti spreminjanja nedenarnega premoženja v denarna sredstva, ne ustreza pojmu neplačevitosti.
V primeru delnega umika tožbe mora tožeča stranka toženi povrniti stroške, ki so ji zaradi takšnega umika nastali, t.j. stroške, ki so ji nastali zaradi večje vrednosti spornega predmeta do delnega umika tožbe.
Kriterij uspeha se uporabi „le“ v razmerju med zneskom, s katerim je tožeča stranka uspela in skrčenim zneskom (kot da bi tožeča stranka že od samega začetka uveljavljala skrčeni znesek).
ZPIZ-1 člen 143, 144. Seznam telesnih okvar poglavje VII, točka 7 c.
invalidnina - telesna okvara
Pri tožniku je zaradi omejene gibljivost kolčnega sklepa podana le 30 % telesna okvara zaradi bolezni, zato nima pravice do invalidnine. To pravico bi pridobil, če bi bila zaradi posledic bolezni podana vsaj 50 % telesna okvara.
Ob dejstvu, da stečajni upravitelj opravlja naloge in pristojnosti upravitelja prek pravnoorganizacijske oblike (d.o.o.), je potrebno vsa pisanja, ki jih je treba vročiti stečajnemu dolžniku kot stranki (po začetku stečajnega postopka), vročati na naslov sedeža te pravnoorganizacijske oblike preko katere stečajni upravitelj opravlja svoje naloge (251. člena ZFPPIPP).
V skladu z določbo 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Te določbe v primeru, ko pride do umika tožbe zaradi priznanja zahtevka tožeče stranke v stečajnem postopku, ni mogoče razlagati dobesedno. Tožena stranka s priznanjem terjatve v stečajnem postopku te terjatve tožnici res še ni plačala, vendar je pri tem treba upoštevati, da tožena stranka kot stečajni dolžnik priznane terjatve ne more izplačati takoj, ko jo prizna, ampak se ta poplača iz stečajne mase v skladu s posebnimi določbami, ki veljajo za poplačilo terjatev stečajnega dolžnika. Ta poseben položaj tožene stranke kot stečajnega dolžnika terja analogno razlago določbe prvega odstavka 158. člena ZPP, tako da je treba šteti, da je tožena stranka s priznanjem terjatve tožnice v stečajnem postopku izpolnila njen zahtevek.
Nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja kot elementa toženkine odškodninske odgovornosti ni mogoče uveljavljati v okviru odškodninskega zahtevka, če pred tem tožnik v sodnem postopku v predpisanem roku ni uveljavljal nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja.
ZJU člen 194, 195, 195/4, 196. ZObr člen 88. ZObr-D člen 30. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi člen 31a. Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih člen 58.
vojaška oseba - višji upravni delavec - prevedba v naziv - ohranitev napredovanj - plača
V skladu z prvim odstavkom 196. člena ZJU se za višje upravne delavce štejejo uradniki v nazivih od prve do šeste stopnje. Naziv "major" sodi v drugi karierni razred oziroma predstavlja naziv pete stopnje. Glede na 31.a člen Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi pravilo o ohranitvi plačilnih razredov, doseženih na prejšnjem delovnem mestu, ne velja za višje upravne delavce – torej tudi ne za tožnika.
DRUŽINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0077259
ZZZDR člen 12, 51. OZ člen 210. ZPP člen 302, 302/3.
skupno premoženje – neupravičena obogatitev – nesklepčnost zahtevka - pomanjkljiva trditvena podlaga – obstoj zunajzakonske skupnosti – kršitev načela neposrednosti – izostanek z naroka
Če se preloženi narok opravi pred spremenjenim senatom, sme senat v skladu z določilom tretjega odstavka 302. člena ZPP potem, ko so se stranke izjavile, odločiti, da se priče, izvedenci in stranke ne zaslišijo znova, temveč da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov. Ker se tožnica naroka brez opravičenega razloga ni udeležila, se je s tem sama odrekla možnosti izjaviti se o tem vprašanju. Zato kršitev načela neposrednosti, ker je sodišče prve stopnje prebralo zapisnike o zaslišanju prič in njenem zaslišanju brez njenega soglasja, ni podana.
Postopek pred CSD zaradi postavitve začasnega zastopnika tožencu iz te pravde je upravni postopek, medtem ko je nepravdni postopek N 185/2008 zaradi odvzema poslovne sposobnosti tožencu sodni postopek, oba postopka pa sta med sabo nepovezana in neodvisna drug od drugega.
obstoj nevarnosti za uveljavitev terjatve – trditveno breme – blokada transakcijskega računa – sredstva izvršbe
Dolžnik ni navedel pomembnih dejstev, in sicer na katera sredstva izvršbe upniki lahko posežejo, posebej glede na dejstvo, da je zatrjeval, da posluje, kar pa pomeni, da jih tudi potrebuje za opravljanje svoje dejavnosti. Ni tudi navedel pomembnega podatka, da premoženje ni že obremenjeno.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL0023260
ZKP člen 148, 148/4, 166, 166/2, 340, 340/1, 340/1-1, 371, 371/2. : KZ: člen 311, 311/3. : KZ-1 člen 7, 7/2, 47, 47/1.
pravica do obrambe z zagovornikom – načelo neposrednosti – prepoved prehajanja meje ali ozemlja države - denarna kazen – milejši zakon
ZKP ne določa, da bi moral biti osumljenec, ki je prisoten ob izvajanju posameznih preiskovalnih dejanj (zaslišanje prič pred uvedbo preiskave pred preiskovalnim sodnikom) opozorjen, da ima pravico, da si vzame zagovornika. O tej pravici je bil poučen ob zaslišanju s strani policistov v skladu s četrtim odstavkom 148. člena ZKP pred izvajanjem preiskovalnih dejanj. Zato sodišče svojo odločitev lahko upre na izpovedi prič, ki so bile zaslišane še pred uvedbo kazenskega postopka in jih iz razlogov iz 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP ni bilo mogoče zaslišati na glavni obravnavi, saj je bil obtoženi neposredno soočen z obremenilnimi dokazi v času nujnih preiskovalnih dejanj.
Dejstvo, da sta bila v času posojila kreditojemalec in toženka zakonca, samo po sebi ne zadošča za solidarno odgovornost zakonca za dolg drugega zakonca. Tožnik ni niti trdil, še manj pa dokazoval, da predstavlja posojilo skupen dolg zakoncev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PSIHOLOGIJA
VSK0007109
ZPP člen 212, 287, 339, 339/2-8. ZZZDR člen 64. OZ člen 41.
poslovna sposobnost – ničnost – sporazum - izvedeniško mnenje - dokazno breme - pravna domneva - zavrnitev zahtevka
Tožnik je imel v času sklenitve izpodbijanega sporazuma poslovno sposobnost. Velja domneva, da je imel tudi sposobnost razsojanja. Da bi z zahtevkom na ugotovitev ničnosti uspel, bi moral to domnevo izpodbiti, kar mu tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni uspelo. V postopku je uspel dokazati le, da je imel zaradi tako imenovane prilagoditvene motnje (kot izhaja iz izvedeniškega mnenja dr. M.K., gre za duševno motnjo prehodne narave, ki nastopi v obdobju prilagajanja na pomembno spremembo v življenju ali na obremenjujoče življenjsko doživetje) zmanjšano možnost razumevanja pomena in razumevanja posledic pravnega posla, ni pa dokazal, da je bil v času sklenitve sporazuma nesposoben razsojanja in torej ni dokazal, da je bil poslovno nesposoben.
ZIZ člen 257, 257/1, 258, 258/1, 258/1-1. ZPP člen 328, 328/1, 332.
predhodna odredba – ugovor zoper predhodno odredbo – zanikanje obstoja obligacijskega razmerja – pavšalen ugovor zoper sklep o izvršbi – domneva nevarnosti – popravni sklep – očitna napaka
Tudi v izvršilnem postopku ugovorno zanikanje poslovnega razmerja z upnikom šteje kot zadostni standard za obrazloženost ugovora. Zato zaključki sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu o vsebini ugovora niso v nasprotju z zaključki izvršilnega sodišča, ki je ocenilo, da je dolžnikov ugovor obrazložen.
Sodišče lahko kadarkoli odpravi očitne napake v prepisu sklepa, torej tudi takrat, če na napake opozori tretja oseba.
Element vzročne zveze se v določenih okoliščinah lahko ugotavlja tudi s stopnjo verjetnosti, ki mora biti večja od polovične. To pomeni, da morajo biti razlogi, ki govorijo v prid obstoja določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govorijo proti njegovemu obstoju.