postopek osebnega stečaja – odpust obveznosti – ugovor proti odpustu obveznosti – ovira za odpust obveznosti – vložitev tožbe – preizkusno obdobje – skupno premoženje – stečajna masa
Vložitev tožbe ne more predstavljati dejanskega stanja ovire iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP, saj z vložitvijo tožbe stečajna dolžnica ni prevzela obveznosti, ki bi bile nesorazmerne z njenim premoženjskim položajem.
Pri določitvi preizkusnega obdobja ne gre za kazen in za ugotavljanje krivde. Ugotavlja se namreč razloge za insolventnost in pri tem tudi odgovornost stečajnega dolžnika, ki je širši pojem kot krivda.
Skupnega in posebnega premoženja tudi v primeru, da bi bil pravdni postopek v zvezi s skupnim premoženjem končan po poteku preizkusnega obdobja, ni mogoče upoštevati kot premoženja, ki bi ga stečajna dolžnica pridobila po pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti in zato ne bi spadalo več v stečajno maso.
Stroški v predlogu upravitelja morajo biti ne samo poimenovani, pač pa tudi ustrezno (vsebinsko) opisani in dokazno podprti. Gre za postavke, ki se odražajo v določeni denarni vrednosti, odvisno od konkretnega opravila oziroma dogodka, zaradi česar zgolj posplošeno navajanje posameznih stroškov ne zadošča.
ZFPPIPP člen 399, 400, 400/4, 400/5, 407, 408, 409.
postopek osebnega stečaja – odpust obveznosti – določitev preizkusnega obdobja – dolžnikove osebne okoliščine – razlogi za insolventnost – kaznivo dejanje
Pri določitvi preizkusnega obdobja se upoštevajo samo dolžnikove osebne okoliščine. Zato je za določitev preizkusnega obdobja povsem nepomembno, kakšno preizkusno obdobje je bilo določeno osebi, ki je bila obsojena za ista kazniva dejanja, pri katerih je bil udeležen in obsojen tudi stečajni dolžnik.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0074509
ZPP člen 212.
plačnik storitve – prejemnik računov – formalni sedež stranke – pasivna legitimacija – trditveno in dokazno breme – Odlok za pitno vodo
Tožena stranka je dokazala, da je bila v skladu s predpisi uporabnik ter plačnik storitev tožeče stranke druga pravna oseba. Tožeča stranka pa druge podlage kot golo dejstvo formalnega sedeža tožene stranke na naslovu Y ni ponudila.
Odločitev sodišča, da zadevo razdruži in ločeno obravnava posamezne zahtevke iz iste tožbe oziroma posamezne predloge iz istega predloga nima kar avtomatsko za posledico plačilo dodatne sodne takse.
ZPP člen 157, 316, 339, 339/2, 339/2-12, 350, 350/2. ZFPPIPP člen 67, 67/1, 212, 212/4, 214, 214/1, 215, 215/3, 217.
zavrženje tožbe - res iudicata - povračilo stroškov - učinkovanje potrjene prisilne poravnave - priznanje terjatve v postopku prisilne poravnave
V okviru uradnega preizkusa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre v tej zadevi v pretežni meri (razen za stroške postopka) za res iudicato. Nad toženo stranko je bila s pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 756/2012 z dne 22.11.2012 potrjena prisilna poravnava.
Ravnanje dolžnika oz. upravitelja v postopku prisilne poravnave, ki prizna terjatev, hkrati pa terjatve ne prereka nihče od upnikov, enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku. Gledano celovito oba postopka je zato treba šteti, da je tožeča stranka preko priznanja svoje terjatve v postopku prisilne poravnave z zahtevkom zoper toženo stranko v tej pravdi uspela. Tožeča stranka je torej po temelju upravičena do povrnitve stroškov pravdnega postopka
oprostitev plačila sodnih taks – smiselna uporaba meril ZBPP – upravičenost do oprostitve plačila sodnih taks
Ker ZST-1 ne določa podrobnih meril za presojo upravičenosti do oprostitve plačila sodnih taks, je mogoče smiselno uporabiti merila, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določa ZBPP.
obnova postopka – predlog – nova dejstva – novi dokazi – dokazno breme
Tožnik je uveljavljal za sporno obdobje priznanje delovnega razmerja in iz tega naslova pripadajoče prejemke od tožene stranke, ki je bila njegov delodajalec, kar pomeni, da je bila ta skladno z dokaznim bremenom dolžna preveriti, če je bil tožnik v tem času zaposlen oziroma je imel priznane pravice iz delovnega razmerja tudi pri drugem delodajalcu. V tej zvezi velja pravilo, da je stranka, ki ne izpolni potrebnega dokaznega bremena, lahko kaznovana z odločitvijo sodišča, ki je zanjo neugodna. Zato se v konkretnem primeru ne more upoštevati odločba ZPIZ, ki jo je tožena stranka pridobila po pravnomočnosti sodbe, ko je bilo odločeno o glavni stvari, s katerim je navedeni zavod zavrnil lastnost tožnika kot zavarovanca za določeno obdobje. Tožena stranka je imela možnost pridobiti za navedeno obdobje podatke o tožnikovem zavarovanju oziroma statusu delovnega razmerja že prej pri pristojnih državnih organih, zaradi česar se sedaj v predlogu za obnovo postopka ne more sklicevati na to, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla preizkusiti oziroma glede tega pridobiti ustreznih listinskih dokazov.
Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela delavcem in funkcionarjem v državnih organih člen 12.
potni stroški – javni prevoz
Tožena stranka je tožniku potne stroške napačno obračunavala (za javni prevoz), zato mu je dolžna povrniti zahtevano razliko potnih stroškov (v višini kilometrine). Javni prevoz je bil namreč možen, vendar za tožnika časovno nesprejemljiv, ker z uporabo javnega prevoza ne bi mogel pravočasno priti na delo.
KPND člen 23. ZJU člen 16. OZ člen 3, 88. ZKolP člen 1. ZNOIP člen 1, 13, 13/1, 13/2, 27, 27/1, 27/1-2, 18. ZJF člen 1.
regres za letni dopust – podjetniška kolektivna pogodba
Tožena stranka je javni zavod, ki je v obveznem delu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vključen v sistem javnih financ, od ustanovitve dalje pa se financira iz sredstev obveznega zavarovanja in iz drugih javnih virov, zato so omejitve iz ZNOIP, glede načina obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust, veljale tudi zanjo.
Po uveljavitvi ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust tudi za delavce tožene stranke, se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v podjetniški kolektivni pogodbi je, če je sklenjena po uveljavitvi ZNOIP, nična.
V skladu z določbo 42. člena ZDR mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena tega zakona.
zamudna sodba - odpoved pogodbe o zaposlitvi – obličnost – pisna oblika
Z enostransko ustno izjavo volje delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi, vendar je takšna odpoved nezakonita. ZDR določa načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi, med temi načini pa je tudi redna in izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki pa mora biti izražena v pisni obliki.
Ker tožeča stranka terjatve, ki je predmet izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, ni prijavila v stečajni postopek zoper toženo stranko, je njena terjatev do tožene stranke prenehala in je s sodbo, izdano v tem pravdnem postopku, tudi če bi bilo njeni pritožbi ugodeno, zoper toženo stranko ne bi mogla več uveljaviti. Tožeča stranka zato nima več pravnega interesa za pritožbo, ker pa je pravni interes predpostavka za dovoljenost pritožbe, je pritožba nedovoljena, zato jo je pritožbeno sodišče kot takšno zavrglo.
Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da je delodajalec delavcu dolžan plačati nadomestilo za neizrabljen tedaj, ko delavec svoje pravice do plačanega letnega dopusta ni mogel izvršiti.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – rok za podajo odpovedi
Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi se po drugem odstavku 110. člena ZDR poda najkasneje v tridesetih dneh od ugotovitve razloga za odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Rok za podajo odpovedi je prekluziven, kar pomeni, da po poteku tega roka preneha pravica delodajalca, da poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Tožeča stranka (frizerka, zaposlena pri toženi stranki) je ponujala frizerske storitve na domu. Za opravljeno friziranje na domu je prejela plačilo. Zavedala se je, da tega kot delavka tožene stranke ne bi smela storiti. S takšnim svojim ravnanjem je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Šlo je za kršitev obveznosti, ki so določene v 31., 35. in 35. členu ZDR, takšna kršitev pa predstavlja utemeljen razlog za odpoved po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR.
KPND člen 23. ZJU člen 16. OZ člen 3, 88. ZKolP člen 1. ZNOIP člen 1, 13, 13/1, 13/2, 27, 27/1, 27/1-2, 18. ZJF člen 1.
regres za letni dopust – podjetniška kolektivna pogodba
Tožena stranka je javni zavod, ki je v obveznem delu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vključen v sistem javnih financ, od ustanovitve dalje pa se financira iz sredstev obveznega zavarovanja in iz drugih javnih virov, zato so omejitve iz ZNOIP, glede načina obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust, veljale tudi zanjo.
Po uveljavitvi ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust tudi za delavce tožene stranke, se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v podjetniški kolektivni pogodbi je, če je sklenjena po uveljavitvi ZNOIP, nična.
S strani tožene stranke zatrjevana napaka je bila odpravljena (čeprav z zamudo), zato tožena stranka ne more uspeti z jamčevalnim ugovorom na znižanje kupnine po 640. členu OZ, upoštevaje ob tem, da je v tej zvezi manjkal tudi ustrezni oblikovalni zahtevek.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja – dokazno breme – opis kršitev – pravna kvalifikacija kaznivega dejanja
Dejstvo, da tožena stranka v obrazložitvi odpovedi ni navedla, znaki katerega kaznivega dejanja so podani pri ravnanju, ki se očita tožeči stranki, ne vpliva na zakonitost odpovedi. Delodajalec je v odpovedi dolžan opredeliti očitano kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, tako da iz te opredelitve izhaja konkretna kršitev in vsi znaki kaznivega dejanja, ki jih ima kršitev, ni pa dolžan kršitve pravno kvalificirati oz. navesti, znaki katerega kaznivega dejanja so podani.
identifikacijski podatki dolžnika – vročitev – razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti
Dejstvo, da je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine na sodišče že 24.2.2012, ni pravno pomembno, saj je bil upnik dolžan ves čas (do izdaje sklepa o izvršbi) paziti na pravi (registrirani) dolžnikov sedež in poslovni naslov.