Ob tako ugotovljenih okoliščinah ni mogoče sklepati, da je preživljankino molčanje pomenilo konkludentno soglasje z nižjim standardom oskrbe. Veljavno konkludentno soglasje namreč predpostavlja svobodno odločitev, kar pa v razmerju, zaznamovanem s strahom, odvisnostjo in notranjo stisko, ni mogoče. Preživljankin molk je bil posledica prisile razmer, ne pa svobodne volje.
Pritožbeno sodišče je izreklo nedenarno odškodninsko sankcijo po 178. členu OZ, ne da bi ugotavljalo obstoj prvin civilnega delikta. Tako je ravnalo, ker je menilo, da je vezano na kazensko oprostilno sodbo, zaradi česar je treba šteti, da tožnik dejanj, ki ga jih je bremenila obtožnica, ni storil. Takšno ravnanje je napačno. Oprostilna kazenska sodba za tožnika ne nadomešča predpostavk civilnega delikta, ki naj bi ga storila toženka, in so pogoj za izrek odškodninske sankcije.
Pri opustitvenih ravnanjih o naravni vzročnosti ne moremo govoriti. Vzročno zvezo tu vzpostavi šele pravo na podlagi vrednotenja. Potrebna je presoja, ali je ugotovljena verjetnost nastanka škodnega dogodka takšna, da je konkretni opustitvi dolžnega ravnanja, upoštevaje tudi težo kršitve, pravno vrednotno upravičeno pripisati nastanek škodnega dogodka. V takih primerih je treba v okviru opisane adekvatne vzročnosti uporabiti prospektivno analizo vzročnosti, ki temelji na razrešitvi vprašanja, ali je dejanje, katerega vzročno povezanost s škodnim dogodkom presojamo, povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka, pri čemer pa se ne upošteva zgolj dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo, ampak tudi verjetnost, da bi se podoben škodni dogodek zgodil tudi v drugačnih okoliščinah. Gre za sodobnejši in doslednejši koncept, ki omogoča pravilnejšo razlago teorije o adekvatni vzročnosti. V primeru, ko ni mogoče ugotoviti vzročne zveze z gotovostjo, se najpogosteje uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti, pri čemer se pri določitvi, s kakšno stopnjo verjetnosti je treba dokazati, da je ravnanje oziroma drug vzrok v vzročni zvezi z nastalo škodo, uporablja stopnja 50 odstotkov.
Metodo pravno relevantne vzročnosti, ki temelji na prospekivni analizi povečane verjetnosti za nastanek škode, v obravnavanem primeru ne dosega potrebnega nadpolovičnega mejnega praga. Opustitev določenih preiskovalnih ukrepov policije oziroma njihova pomanjkljiva izvedba (pred sodiščema prve in druge stopnje ugotovljeno protipravno ravnanje) ne omogoča tudi ugotovitve o obstoju pravno relevantne vzročne zveze.
Pri vinjenih osebah se pričakuje, da so lahko nepredvidljive in policist mora biti na to pozoren. Tveganje je zato ostalo v mejah običajne policijske operacije, iz katere ni izhajala neobičajno povečana nevarnost za nastanek škodnih posledic policista. Tožnikove aktivnosti tudi ob vseh ugotovljenih okoliščinah ni mogoče subsumirati pod navedeni abstraktni stan nevarne dejavnosti.
Rok iz 367. člena OZ varuje učinke pretrganja zastaranja. Ko sodišče druge stopnje o pritožbi zoper sodbo kazenskega sodišča, s katero je bil oškodovanec napoten, da odškodninski zahtevek uveljavlja v pravdi, odloči na seji, na kateri sodbe ne razglasi, začne rok treh mesecev iz 367. člena OZ teči, ko je oškodovancu vročena odločba sodišča druge stopnje.
ZKP v prvem odstavku 129. člena ne ureja vprašanja zastaranja civilnopravnega zahtevka, o katerem kazensko sodišče sploh ni odločilo. V okviru civilnopravnega zahtevka je čas nastopa pravnomočnosti pomemben zaradi dopustnosti začetka pravdnega postopka, v katerem oškodovanec uveljavlja civilnopravni zahtevek. Skladno z določbo prvega odstavka 103. člena ZKP smejo upravičenci do konca glavne obravnave umakniti predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku in ga uveljavljati v pravdi. Dokler pa upravičenec takšen zahtevek uveljavlja v kazenskem postopku, iz razloga litispendence ni dopustno vložiti tožbe pred pravdnim sodiščem.
Vzročna zveza bo v situacijah, ko je neko ravnanje s škodnim dogodkom v tesni, na pogled očitni povezavi, praviloma podana. Če sodišče ob izsledkih dokaznega postopka in pravnega vrednotenja vendarle oceni, da vzročne zveze ni, mora svoj sklep še bolj jasno in konkretno obrazložiti. Zdravemu razumu se namreč upira misel, da ni nečesa, kar se zdi očitno, da je. Smisel obrazložitve je ravno v tem, da pri naslovniku dosežemo t.i. pomiritveni občutek – da naslovnik ve, zakaj je sodišče odločilo tako in ne drugače.
Odločitev sodišča druge stopnje, da sta obravnavani kreditni pogodbi nični, je obremenjena s procesno kršitvijo. Ta procesna kršitev je bistvena, saj toženi stranki zaradi opustitve procesnih možnosti iz drugega odstavka 351. člena ZPP ni bila dana možnost, da se na spremenjeno sodno prakso, ki ji izpodbijana sodba sledi, odzove. Tako je bila prikrajšana za pravico do izjave v postopku.