Odgovor na dopuščeno vprašanje glasi, da je sodišče druge stopnje v postopku izterjave finančnega popravka glede vprašanja finančnih posledic pravilno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu.
V kavzalnem razmerju med upnikom in dolžnikom, v katerem so dolžniku na voljo vsi ugovori iz temeljnega posla in v katerem se (v končni fazi) presoja, ali je upnik znesek dolžnikovih sredstev po unovčeni izvršnici prejel utemeljeno glede na vsebino temeljnega posla. Razmerje med upnikom in dolžnikom ne temelji na izdani izvršnici, zato je za njegovo presojo nepomembno, ali je izvršnica neveljavna ali nična. Nasprotno stališče pritožbenega sodišča je potemtakem zmotno. Razmerje med dolžnikom in upnikom se po izplačilu na temelju izvršnice nato presoja po pravilih o neupravičeni pridobitvi (190. in nasl. členi OZ).
Prevara, čeprav je nemoralna, ni nujno, pač pa je le izjemoma razlog za ničnost pogodbe. Vrhovno sodišče je tudi že pojasnilo, zakaj: ničnost pogodbe ima daljnosežne posledice - šteje se, da pravni posel že od začetka ni bil učinkovit in načeloma ne more konvalidirati (90. člen OZ). Naš pravni red jo zato predpisuje kot skrajno sankcijo, praviloma pa se pravni posel skuša vzdržati v veljavi. Tudi v primerih, ko je sicer predpisana ničnost, je treba opraviti presojo, ali namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo oziroma ali zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega (prvi odstavek 86. člena OZ).
Vsako od sodišč nižjih stopenj je svoje sklepe napravilo ob upoštevanju rezultatov dokazovanja z več različnimi dokaznimi sredstvi in ob uporabi kombinacije metod – šlo je torej za kompleksno dokazno oceno. Že zato, ker so bila odločilna dejstva ugotavljana tudi s pomočjo zaslišanja strank in prič, pa pri tem pritožbeno sodišče, ki jih ni neposredno zaslišalo, ni bilo v enakovrednem spoznavnem položaju kot prvostopenjsko sodišče. Toženka zato v reviziji utemeljeno opozarja, da brez oprave pritožbene obravnave ne bi smelo ugotoviti dejanskega stanja drugače kot sodišče prve stopnje.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilen zaključek, da pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni mogoče razvezati zgolj ob ugotovitvi preživljančevega odklanjanja izpolnjevanja pogodbenih obveznosti s strani zavezancev, brez ugotovitve, da je preživljanec odklanjal tudi izpolnjevanje pogodbenih obveznosti s strani tretjih oseb, k čemur sta bila preživljalca prav tako zavezana s pogodbo o dosmrtnem preživljanju.
Tudi pri ugovoru zaradi pobota v pravdi (procesno pobotanje) veljajo materialnopravna pravila o učinkovanju pobotne izjave za nazaj (ex tunc) ter o dopustnosti uveljavljanja zastarane terjatve, če takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, še ni bila zastarana.