Zatrjevan dogovor, na podlagi katerega naj bi se toženec zavezal prvotnima upnicama vrniti 75 % kupnine iz naslova prodaje hotelskega kompleksa v lasti družbe Kister GmbH, je nična, saj je podlaga dogovora nedopustna.
Če bi bile okoliščine, zaradi katerih naročnik očitno nima več interesa za izpolnitev pogodbe podane, naročnik ne bi bil dolžan pustiti dolžniku dodaten rok za izpolnitev pogodbe, saj določba drugega odstavka 628. člena OZ predpostavlja, da je zamuda taka, da je naročnik (prav zaradi zamude) izgubil interes za izpolnitev pogodbe in bi bil zato dodaten rok brez smisla.
Višina obveznosti zavarovalnice je odvisna od zavarovalne pogodbe, v kateri mora biti določen tudi rok za izpolnitev obveznosti (ki mora biti skladen z ureditvijo 943. člena OZ). Glede izpolnitvenega roka oškodovanec, ki svoje pravice črpa iz zavarovalne pogodbe, sklenjene med zavarovalnico in povzročiteljem škode, ne more biti v drugačnem položaju kot zavarovanec. Razlaga nižjih sodišč, da je zavarovalnica v zamudi že od samega nastanka škode, je tako napačna. Tudi pri actio directa zamuda zavarovalnice nastopi po poteku roka, določenega s pogodbo oziroma s pravilom iz 943. člena OZ.
Priposestvovanje je klasičen institut stvarnega prava, ki naj premosti vrzel med zunajknjižno resničnostjo in zemljiškoknjižnim videzom. Njegova umeščenost v pozitivno pravo mora biti takšna, da je zagotovljeno ustrezno ravnovesje tako med specialnimi načeli zemljiškoknjižnega prava kot med splošnimi civilnopravnimi načeli stvarnega in obligacijskega prava (načelo vestnosti in poštenja - 5. člen OZ). Zagotovljeno mora biti varstvo poštenih, tretjih oseb (prek načela zaupanja v zemljiško knjigo - 10. člen SPZ), hkrati pa mora sama ustanova pridobitve lastninske pravice temeljiti tudi na pravnih vrednotah in ne predstavljati zgolj pretvorbe dejanskega v pravno.
V vsem zgodovinskem razvoju so bile upoštevne tako časovne prvine (dolgotrajna posest) kot vrednotne prvine, ki se odražajo v zavesti in ravnanju obeh udeležencev (tako posestnika na eni kot v zemljiško knjigo vpisanega subjekta na drugi strani). Njuno ravnanje je treba presojati prav v luči temeljnih načel (skrbnosti ter vestnosti in poštenja). Presoja obeh ravnanj je pogosto tudi soodvisna in se pozitivnopravno (preprosto rečeno: silogistično) nazadnje izkristalizira prek materialnopravne presoje dobre vere - ki je, kot je bilo že pojasnjeno, nujen pogoj za priposestvovanje v sodobnem pravu. Presoja skrbnosti ravnanja ter presoja, ali je bilo neko ravnanje skladno z načelom vestnosti in poštenja, se skozi čas - glede na družbene razmere - spreminja. Ta sprememba je še posebej očitna, če primerjamo čas pred in po uveljavitvi ključnih pravnih aktov s tega področja. To so Ustava RS, ZZK in SPZ.