V primeru, ko je posledica prometne nesreče smrt zavarovanca, tožeča stranka ni upravičena do plačila sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po 18. členu ZOZP.
Sodišče druge stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca in pritrditvijo stališču sodišča prve stopnje, da so navedbe tožene stranke glede vrednosti obnovitvenih del presplošne, ker posameznih obnovitvenih del po vrsti in višini ni opredelila, nepravilno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Glede na "obnovo gradu praktično v celoti" se namreč zahteva po opredelitvi vseh del z njihovim ovrednotenjem izkaže za nerazumno in prestrogo. Natančno naštevanje in vrednotenje posameznih del (od grobih gradbenih del do povsem preciznih konservatorsko - restavratorskih posegov) opravljenih v obdobju šestletne obnove bi se tako izkazalo kot množica podatkov, katerih potrebnost in uporabnost v pravdnem postopku bi bila vsaj vprašljiva.
Stališča Vrhovnega sodišča iz zadeve II Ips 77/2019, po katerem je pri presoji trenutka zastaranja terjatve tudi pri procesnem pobotanju odločilen trenutek, ko so se stekli pogoji za pobot, ko je v postopku podan ugovor pobota, ni mogoče analogno uporabiti za dajatveno nasprotno tožbo, s katero toženec uveljavlja terjatev, ki po višini presega tožbeno terjatev in odločitev o kateri bo imela širši učinek od obrambe zoper tožbeno terjatev.
Sodišče ne more samo izbirati, katere izmed več toženčevih terjatev bo presojalo v okviru pobotnega ugovora in katerih ne. Do tega bi se - zaradi uvodoma opisanih različnih učinkov odločitve o pobotnem ugovoru in odločitve o nasprotni tožbi - lahko opredelil le toženec sam.
Za obdobje po smrti zavarovanca tožeča stranka ni upravičena do povrnitve škode iz naslova sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po 18. členu ZOZP.
V primeru, ko je posledica prometne nesreče smrt zavarovanca, tožeča stranka ni upravičena do plačila sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po 18. členu ZOZP.
Določbe 13., 16. in 75. člena tedaj veljavnega ZIntPk so bile dovolj jasne in določne, da je bilo z uporabo ustaljenih metod razlage mogoče priti do njihove enopomenske opredelitve in sklepa, da te določbe KPK niso dajale pooblastila za pridobitev, obdelavo in objavo osebnih podatkov prejemnikov javnih sredstev v spletni aplikaciji, kadar Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) zoper posameznika še ni vodila nobenega postopka iz svoje pristojnosti niti izvajala nobenih ukrepov v skladu z ZintP.
KPK kot organ oblasti veže načelo zakonitosti (drugi odstavek 120. člena URS), zato bi glede na opisane (dovolj) jasne določbe tedaj veljavnega ZIntPK, ZVOP-1 in URS ter "obdelovalni model varstva podatkov" morala vedeti, da za poseg v tožničino ustavno pravico ni imela zakonske podlage. Dodatno težo pri presoji toženkine kvalificirane protipravnosti ima dejstvo, da je KPK z nezakonitim ravnanjem posegla v tožnico pravico do varstva osebnih podatkov, ki je ustavno varovana človekova pravica (38. člen URS), varstvo te pravice pa je v okviru pravice do spoštovanja zasebnega življenja zagotovljeno tudi z EKČP (8. člen). Pri nezakonitem posegu v ustavno varovano (človekovo) pravico veljajo za presojo ravnanja toženkinega organa strožja merila skrbnosti oziroma je prag kvalificirane protipravnosti nižji kot v primeru, če bi šlo za "navadno" zakonsko pravico.