Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera materialnopravno pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je tožbeni zahtevek tožnikov/lastnikov zoper toženko/občino za plačilo uporabnine zaradi njene uporabe dvorca D. za obdobje od 1. 4. 2007 do 21. 2. 2011 v celoti neutemeljen.
Ugotovitve o skupnem projektu pravdnih strank za izgradnjo doma starejših občanov, katerega sestavni del sta bila tudi pridobitev kredita za nakup zemljišča in zagotavljanje sredstev za njegovo poplačilo, ustrezajo bistvenim značilnostim družbene pogodbe. Nakazila, ki sta jih prvi toženec in druga toženka izvedla med trajanjem družbene pogodbe na račun tretje toženke, ki je bila po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje nosilka projekta oziroma poslovodja, bi bilo zato mogoče šteti kot izpolnitev dela njune obveznosti v zvezi z najetim kreditom, kot je bilo dogovorjeno z družbeno pogodbo. Prav tako ni nobenih ovir, da bi se ta nakazila (skupaj z ostalimi ugotovljenimi plačili tožencev za poravnavo kredita) upoštevala kot izpolnjevanje obveznosti tožencev iz dogovora o likvidaciji, saj slednji predstavlja celovito in dokončno ureditev medsebojnih razmerij družbenikov glede dolga družbe do banke. Poraba teh sredstev s strani tretje toženke za druge namene pa bi bila v nasprotju z družbeno pogodbo, vendar to ne bi pomenilo, da bi bili toženci tožnici dolžni nadomestiti tako porabljeni znesek, saj iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je bila tožnica v času obravnavanih nakazil edina lastnica in direktorica tretje toženke in je za tretjo toženko (ki je bila torej v celoti v njeni vplivni sferi) sprejemala odločitve. Zato bi posledice nelojalnega ravnanja, četudi bi bilo storjeno v funkciji organa gospodarske družbe kot enega od družbenikov, morala prevzeti sama. Drugačno stališče bi bilo v ugotovljenih okoliščinah v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.
Glede na pojasnjeno materialnopravno podlago, ki bi jo sodišči prve in druge stopnje morali uporabiti, se tako kot pravno bistvene izkažejo tožničine navedbe, da so bila ta sredstva porabljena v skladu z dogovorom projektnih partnerjev, da bodo za potrebe skupnega projekta pokrivali tudi tekoče stroške poslovanja tretje toženke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo drugače (kot so trdili toženci), da takšen dogovor ni obstajal. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa sodišče druge stopnje v tem delu ni izčrpalo tožničinih pritožbenih navedb glede nepravilne dokazne ocene.
Tožnik bi po ugotovitvah izvedenca cestnoprometne stroke zdrsel s ceste tudi, če bi vozil v okviru dovoljene hitrosti 90 km/h, zato ni vzročne zveze med vožnjo s hitrostjo nad splošno omejitvijo hitrosti 90 km/h in nastankom škodnega dogodka. Če mu ni mogoče očitati kršitve pravila o splošni omejitvi hitrosti, pa to ne velja glede njegovih drugih ravnanj. Tožnikova hitrost vožnje je bila neprilagojena ne samo glede na vremenske razmere, ampak še toliko bolj glede na sporni cestni odsek, kjer se je kljub neposredni bližini križišča s prednostno cesto odločil za prehitevanje. Kljub temu pa je bistveno oziroma ima večjo težo, da je do prometne nesreče prišlo zaradi zdrsa vozila s cestišča, temeljni vzrok za to pa je bilo slabo stanje cestišča in ne konkretno mesto prehitevanja, zaviranje ali previsoka hitrost. Prevladujoč vzrok za nesrečo je tako na strani toženk, saj se vozniki pri vožnji, kar zlasti velja za regionalne ceste z višjo omejitvijo hitrosti, morajo zanesti, da je cestišče varno, ne pa nedopustno spolzko, saj le takšno zaupanje omogoča vožnjo v okviru dovoljene hitrosti. Prva toženka in zavarovanec druge toženke sta odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku, v višini 80 %, prispevek tožnika pa znaša 20 %.
Pri možganskih poškodbah praviloma velja, da bodo težje oblike poškodb bolj prizadele tudi sposobnost zavedanja in razumevanja nastalih posledic. To ne pomeni, da bi oškodovancem pri hujših poškodbah zaradi manjše sposobnosti uvida lastnega stanja pripadale nižje odškodnine. Tožnik zaradi posledic poškodb ne more v celoti razumeti, na katerih vse področjih je prikrajšan in v kolikšni razsežnosti, toda to ni razlog za nižjo odškodnino, saj bi tak pristop zanikal dejstvo, da ima tožnik na bolj abstraktnih področjih po poškodbi ogromen deficit. Pri odmeri odškodnine je treba celovito primerjati oškodovančevo življenje in udejstvovanje pred in po škodnem dogodku, pri čemer je nerazumevanje lastnega položaja zaradi upada umskih sposobnosti dodaten primanjkljaj, ki ne more utemeljevati nižje odškodnine.
Če škodo povzroči več oseb in je v njen izvor ter nastajanje hkrati vključen še oškodovančev prispevek, je pomembno, kakšna je narava ravnanj odškodninsko odgovornih povzročiteljev. Lahko so delovali skupaj (kot so delovali prvi trije toženci, ko so opravili izkop materiala na nižje ležečih zemljiščih), lahko pa neodvisno drug od drugega, pri čemer ni mogoče ugotoviti deležev pri povzročeni škodi. Tudi v tem primeru je odgovornost vseh povzročiteljev solidarna. Vendar, ko delujejo neodvisno drug od drugega, lahko povzročitelji glede na škodno posledico delujejo na različnih vzročnih ravneh, med drugim tudi s prispevkom na isti vzročni ravni kot oškodovanec. V takem primeru povzročiteljev prispevek, njegovo škodno dejanje, konkurira oškodovančevemu prispevku, zato oškodovančev prispevek zmanjšuje, hkrati pa povečuje skupni delež odgovornosti, ki bremeni solidarno odgovorne sopovzročitelje (seveda pod pogojem, da ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi). To pomeni, da je vse odvisno od tega, kakšna je vzročna narava povzročiteljevega prispevka, tj. komu konkurira in ali je mogoče ugotoviti njegov delež pri povzročeni škodi.