Kadar imajo zapuščino v posesti druge osebe, ki niso dediči, ali če sodedič posest utemeljuje na kakšni ne-dedni pravni podlagi, lahko dedič pravno varstvo uveljavlja z lastninsko tožbo v rokih po splošnih določbah stvarnega prava. Z dediščinsko tožbo po 141. členu ZD pa lahko pravno varstvo uveljavlja zoper druge dediče, ki posest tako kot on opirajo na določbe dednega prava. Katera pravila o zastaranju bo treba uporabiti, je tako odvisno od narave pravice. Ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da za uveljavljanje vseh navedenih pravic, ne glede na njihovo naravo, veljajo roki za obnovo postopka, ampak je pravilno stališče, da za uveljavljanje dediščinske tožbe, ne glede na to, ali jo dedič uveljavlja med ali po zapuščinskem postopku, veljajo zastaralni roki iz 141. člena ZD.
Že v času veljavnosti novele je treba ZPP-D upoštevati, da se določbi 286. in 286.a člena ZPP dopolnjujeta in da se sodišče pri odločanju o prepoznih navedbah stranke ne sme zadovoljiti le s presojo njene krivde, ampak mora presoditi tudi, ali bi dopustitev (pre)poznih navedb pomenila zavlečenje reševanja spora.
Po oceni Vrhovnega sodišča pa je bila napačna že presoja sodišča druge stopnje, da sta pravdni stranki navedbe v zvezi z začetkom teka subjektivnega zastaralnega roka podali prepozno.
Glede na to, da sodišče prve stopnje materialnega procesnega vodstva v zvezi z ugovorom zastaranja ni opravljalo, ker je bilo trdno prepričano, da to ni potrebno, sodišče druge stopnje pa je v razveljavitvenem sklepu zavzelo drugačno pravno stališče, bi sodišče druge stopnje moralo šteti, da sta se stranki šele takrat lahko seznanili s pravno pomembnostjo dejstev v zvezi s tekom subjektivnega roka. To pa pomeni, da bi moralo šteti, da je bila navedba trditev takoj po razveljavitvi prve sodbe sodišča opravičljiva in zato še pravočasna.
Kljub temu, da se učinek oblikovalne sodbe v zadevi XI Pg 2005/2017 z dne 20. 4. 2018, s katero je sodišče razveljavilo učinek pogodbe o preužitku v razmerju med pogodbenima strankama – tožencema, razteza na pravni položaj tožnice, ji v navedeni pravdi ni bilo treba zagotoviti pravice do izjave. Sprememba v tožničinem pravnem položaju namreč ni neposredna in pravna posledica pravnomočnosti oblikovalne sodbe, temveč materialnopravne odvisnosti od položaja drugega toženca. Trditvena podlaga, ki jo zatrjuje tožnica, tudi če bi se izkazala za resnično, ob dejstvu, da so s pogodbo o preužitku pridobljene nepremičnine s pravnomočnostjo sodbe XI Pg 2005/2017 prenehale biti del del premoženjske mase skupnega premoženja z učinkom za nazaj, ne more pripeljati do pravne posledice, ki jo uveljavlja.
Pobotanje ni učinkovalo glede dela vtoževane terjatve v znesku 6.877,24 EUR s pripadki.
Tožeča stranka je zahtevala, naj sodišče naloži toženi stranki, da cedirano terjatev v zavarovanje plača stranski intervenientki. To pomeni, da mora sodišče upoštevati, da zavarovana terjatev ob njeni zapadlosti ni bila plačana. Ko je tako, je glede vtoževane terjatve v znesku 6.877,24 EUR izpolnjen zakonski dejanski stan iz 208. člena SPZ.
Tožnica je bila v spornem primeru, ko zatrjuje odškodninsko odgovornost države na podlagi 26. člena Ustave RS zaradi sodniške napake, zoper odločitev sodišča, ki ji očita protipravnost zaradi kršitve z ustavo varovane človekove pravice, upoštevajoč okoliščine obravnavane zadeve, dolžna vložiti tudi ustavno pritožbo, da bi se izognila učinku prekinitve vzročne zveze med sodniško napako in škodo.
Smisel zapisa pogodbenih zavez je v jasnosti, določnosti in s tem predvidljivosti ter v zaupanju v zapisano besedo. Jezik kot semantični medij mora biti v stanju nositi namen - če tega ne zmore, potem velja samo tisto, kar je zapisano. Semantičnih meja ni dovoljeno prekoračevati. Pripisovanje pogodbenemu besedilu pomen, ki ga le-ta nima, pomeni spodkopavanje avtonomije pogodbenih strank in kršitev ustavne vloge sodišča kot razlagalca obstoječega (in ne avtorja novo ustvarjenega) besedila. Kar je zapisano, je med strankama dogovorjeno. In samo to med njima tudi velja. Obveznosti ene ali druge stranke se zato ne morejo raztezati onkraj zapisanega in podpisanega.
Šteje se, da če iz pogodbe ne izhaja kaj drugega, je pogodbena kazen dogovorjena le za primer, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo. Da bi bila pogodbena kazen dogovorjena za kaj več kot le za (golo) zamudo (zamudo v ožjem pomenu), mora biti v pogodbi posebej določeno. Če ni, velja, da je pogodbena kazen dogovorjena le za zamudo v ožjem pomenu. Smisel določbe drugega odstavka 247. člena OZ je torej v tem, da razlagalcu onemogoča zapolnjevanje domnevnih "praznin" v pogodbenih določbah o pogodbeni kazni z vsebinami, ki jih ni mogoče izluščiti iz izražene pogodbene volje strank.
Ko tožena stranka odgovarja za vso tožnikovo nepremoženjsko škodo, sodišče presodi, koliko bi glede na vse okoliščine primera in upoštevaje merila iz 179. člena OZ, za škodo, ki jo je ugotovilo, znašala pravična denarna odškodnina. Če ugotovljena pravična denarna odškodnina presega tožbeni zahtevek, sodišče zahtevku v celoti ugodi (prisodi odškodnino (le) v višini zahtevka). Enako tudi, če sta zneska enaka. Če je pravična denarna odškodnina nižja od zahtevka, zahtevku ugodi delno in ga v neutemeljenem delu zavrne (prvi odstavek 2. člena ZPP). Ko je odgovornost deljena, sodišče odškodnino v višini, kot bi jo v pravkar opisanih položajih prisodilo oškodovancu ob predpostavki polne odgovornosti tožene stranke, zmanjša za delež, ki ustreza oškodovančevi odgovornosti za škodo.
V prvem primeru, ki se v bistvenem ujema z obravnavanim, torej sodišče potem, ko presodi, da bi bil oškodovanec upravičen do višje odškodnine od vtoževane, pravično (in ne nižjo, zahtevano) odškodnino zmanjša za delež oškodovančeve odgovornosti, ter mu jo lahko nato prisodi največ do višine zahtevka. Načelo dispozitivnosti s tem, tako se je sodna praksa že izrekla, ni kršeno.
Sodišče pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo pri ugotovljenem 30% temelju odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke ni proporcionalno vezano na tožbeni zahtevek, odškodnino pa lahko prisodi le znotraj zahtevka.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilna materialnopravna presoja sodišča druge stopnje, da bi tožnik ob dolžni skrbnosti moral vedeti za obstoj odbitne franšize, preden je sprožil spor zoper zavarovalnico, pri kateri je imel toženec zavarovano poklicno odgovornost.
V primeru prometa z gozdnimi zemljišči je za ugotavljanje vrstnega reda predkupnih upravičencev ZG lex specialis.
Pomoči, ki preseže obseg, ki je običajen in še pričakovan od družinskih članov, ti niso dolžni opravljati brezplačno. Zato se je v sodni praksi uveljavila rešitev, po kateri se v takem primeru vzpostavi domneva, da je bila taka storitev plačana po običajni ceni. Stroški za potrebno tujo pomoč so lastna premoženjska škoda oškodovanca. Tožnica, ki je tetraplegičarka in se nahaja v domski oskrbi, je v okviru odškodninskega zahtevka za povnitev stroškov za kritje povečanih potreb, zahtevala povrnitev kilometrine za obiske staršev, stroškov za 48 ur dodatne fizioterapije mesečno in stroškov za pomoč osebnega asistenta dve uri dnevno. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da svojci z različnimi aktivnostmi ob obiskih krepijo tožničine zaznave in izboljšujejo njeno odzivnost ter z dodatno nego preprečujejo preležanine in kontrakture. Zato stroški njihovih obiskov predstavljajo tožničino lastno premoženjsko škodo. Enake dejavnosti izvaja tudi domsko osebje v okviru redne skrbi za tožnico, poleg tega po ugotovitvi sodišča druge stopnje tožnica v okviru domske oskrbe prejme tudi eno uro razgibavanja tedensko. Zato je po oceni Vrhovnega sodišča razumna presoja, da bo z 48 urami dodatne fizioterapije in rednimi obiski svojcev dvakrat tedensko, ob že zagotovljeni domski oskrbi, tožnici zagotovljen ustrezen obseg tuje pomoči in je bil zahtevek za povrnitev stroškov osebnega asistenta utemeljeno zavrnjen.