Potreba po mnenju drugih izvedencev se pojavi šele, če/ko so v mnenju (enega ali več izvedencev) nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, z dopolnitvijo mnenja ali z dodatnimi raziskavami.
V obravnavnem primeru je tožnik predlagal angažma drugega in sicer tujega izvedenca, ta predlog pa utemeljil z golim dvomom v obstoječe mnenje, češ da domačim izvedencem medicinske stroke ne zaupa. S takim predlogom, ko svojega subjektivnega dvoma v izvedensko mnenje ni objektiviziral in pozunanjil, kar pomeni, obrazložil ter opremil s konkretnimi in strokovno podprtimi argumenti, ki bi vzbujali utemeljene pomisleke v izvedenčeve ugotovitve in njegove zaključke, tožnik ne more uspeti.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilno stališče sodišča druge stopnje, da v okoliščinah konkretnega primera pisna zahteva za unovčenje garancije po obliki in vsebini ne ustreza pogojem za unovčenje, navedenim v tej isti garanciji.
IOP pomeni usklajevanje stanja upnikove terjatve na eni strani in dolžnikovega dolga na drugi strani, ki se običajno izvaja med računovodskima službama upnika in dolžnika, v zvezi z letnim popisom sredstev. Potrditev IOP na strani dolžnika vsebinsko pomeni potrditev prepisa iz poslovnih knjig upnika o stanju upnikovih terjatev do dolžnika. Zgolj potrditev prepisa o dejstvih, ki izhajajo iz poslovne knjige, pa ne pomeni podlage, ki bi sama po sebi izražala jasno in nedvomno izjavo dolžnika, da priznava obstoj svojega dolga do upnika. S potrditvijo IOP se zato zastaranje ne pretrga.
Tudi evidentiranje terjatev v računovodskih izkazih in zaključnem računu subjekta, ki je zavezan k sestavi zaključnega računa, ne pomeni ravnanja, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati o nedvomni izjavi dolžnika o obstoju dolga. Zaključni račun je sestavljen na podlagi knjigovodskih razvidov in bilanc. Terjatve se v knjigovodskih razvidih in bilanci stanja lahko pripoznavajo in odpravljajo. Postavke bilance stanja ne predstavljajo gotovosti, da posamezna terjatev obstoji, ampak temeljijo na verjetnosti, da terjatev obstoji. Umestitev terjatve v računovodske izkaze, podaja predloga zaključnega računa in njegov sprejem, glede na navedeno ne pomenijo ravnanja dolžnika, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da dolžnik priznava obstoj dolga. Iz navedenih ravnanj je mogoče sklepati le, da so podatki, na podlagi katerih so sestavljeni računovodski izkazi, usklajeni s stanjem v poslovnih knjigah subjekta. O namenu dolžnika, da svoj dolg brez dvoma prizna, v zvezi z obveznostjo sprejema zaključnega računa ni mogoče sklepati.
Izjava o pogojnih okoliščinah, ki lahko pomenijo, da dolg obstoji, ali pa da dolg ne obstoji, že sama po sebi pomeni dvom o obstoju dolga. Če dolžnik izjavi, da ima proti dolgu ugovor, v posledici katerega dolg morebiti ne obstoji, se upnik ne more zanesti, da bo dolžnik obveznost izpolnil. Postavljanje pogoja izjavi, ki se nanaša na obstoj dolga, je okoliščina, ki pripelje do dvoma o obstoju dolga in do dvoma o njegovi izpolnitvi. Izjava s takšno vsebino zato ne more imeti učinka pripoznave dolga iz 364. člena OZ. Pisnih izjav tožene stranke, da bo sicer sporna terjatev postala nesporna pod odložnim pogojem, zato ni mogoče šteti kot pisne pripoznave zastarane obveznosti, ki bi lahko imela pomen odpovedi zastaranju po 341. členu OZ.
Rok za plačilo storitev v Splošnem dogovoru je opredeljen za zneske, ki med izvajalcem in Zavodom niso sporni (prvi odstavek 39. člena Splošnega dogovora); če pa se izvajalec ne strinja z obvestilom Zavoda, ki opredeli višino zanj nespornega dolgovanega zneska iz zdravstvene blagajne in ki je podlaga za izstavitev pravilnega računa, mora izvajalec seznaniti Zavod s svojim stališčem, saj sicer Zavod in izvajalec ne moreta pristopiti k reševanju spornega dela domnevne obveznosti Zavoda.
Iz besedila upoštevanih določb Splošnega dogovora tako ni mogoče izpeljati, da je rok za plačilo zneska, ki je med izvajalcem in Zavodom sporen, opredeljen vnaprej.
Člen 165 OZ ureja zapadlost odškodninske obveznosti; odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Od nastanka škode ima načeloma oškodovanec pravico zahtevati njeno povrnitev. Zamude to določilo ne ureja.
Pogoj, da lahko nezanikana dejstva štejejo za priznana (afirmativna litiskontestacija; drugi odstavek 214. člena ZPP), je, da jih tisti, v čigar trditveno breme relevantna dejstva spadajo, najprej zatrjuje.
Med naloge uprave sodijo tudi dolžnost planiranja, koordiniranja (organiziranje) in nadzora. Stopnja in oblika dolžnega nadzora je odvisna od različnih okoliščin, ki jih je vrhovno sodišče opredelilo v tej obrazložitvi. Nadzor je lahko temu ustrezno bolj ali manj formaliziran, bistveno pa je, da obstoji in ga uprava učinkovito izvaja. To hkrati zarisuje polje sodne presoje v tovrstnih zadev.
Podjetniška odločitev je opredeljena kot odločitev, pri kateri gre za zavestno izbiro med dvema ali več alternativami, ki so dejansko mogoče in tudi pravno dopustne. Le pri takšnih se lahko poslovodja sklicuje na široko polje lastne svobodne presoje ob izbiri ene izmed takšnih možnosti. Pri pravno vezanih odločitvah poslovodja nima polja proste presoje.