Pri razlagi nepreprečljivosti okoliščin in neodpravljivosti posledic (240. člen OZ) je treba najprej upoštevati naravo pogodbe. Pri obveznostih prizadevanja je pristop praviloma bolj subjektiven, saj se dolžnik zaveže, da bo ravnal z določeno skrbnostjo ne pa, da bo dosegel določen rezultat. Pri obveznostih rezultata pa je dolžnikova zaveza strožja, zato je pristop bolj objektiven. Poleg tega je treba upoštevati tudi predvidljivost okoliščin ob sklenitvi pogodbe in glede na to morebitno porazdelitev predvidljivih tveganj med pogodbeni stranki.
Kraja umetnine je tipičen rizik, povezan z galerijsko dejavnostjo. Zato je bil za obe pogodbeni stranki tak dogodek predvidljiv. Kakovost ukrepov varovanja in sklenjenih zavarovalnih pogodb (ki jih je mogoče skleniti tudi ne glede na odgovornost zavarovanca) je zagotovo odvisna od finančnih zmožnosti galerista. Vendar bi moral tudi toženec pred sprejemom umetnine v stalno zbirko ob zavedanju, kakšne so njegove finančne možnosti, tožnika seznaniti s tveganji (varnostnimi pogoji in pogoji zavarovanja) in se tudi izrecno dogovoriti o morebitni porazdelitvi tveganja. Toženca obstoja takega dogovora v pritožbi nista zatrjevala, niti ga ne zatrjujeta v reviziji. Pravilna je tako presoja sodišč prve stopnje, da je prvi toženec nase prevzel tveganje morebitne škode zaradi tatvine in da niso izpolnjeni pogoji iz 240. člena OZ za njegovo oprostitev odgovornosti.
Tožnici zaradi toženčevega onemogočanja uporabe skupne nepremičnine neupravičeno prikrajšanje nastaja sukcesivno in ni jasno, koliko časa bo še trajalo. Pravila o zastaranju tožnico silijo k sprotnemu vlaganju tožb in ji pomembno otežujejo pravno varstvo. Z uporabo pravila o pretrganju zastaranja pa se - enako kot pri odškodninskih terjatvah za bodočo škodo - preprečuje vlaganje novih tožb vsaj v času trajanja postopka po tožbi, s katero se zahteva plačilo terjatve iz neupravičene obogatitve za prvo petletno obdobje. Po pravilu iz tretjega odstavka 369. člena OZ pa je zastaranje terjatev iz naslova neupravičene obogatitve zaradi uporabe tožničine nepremičnine pretrgano do zaključka spora. Tako lahko tožnica med postopkom tožbo razširi še za dodatno zapadle terjatve do konca glavne obravnave. Po koncu postopka pa zastaranje začne teči znova. Z uporabo te določbe po presoji Vrhovnega sodišča ni prekomerno poseženo v položaj dolžnika. Institut zastaranja izhaja iz prepričanja, da se dolžnik zaradi poteka časa čedalje težje brani pred upnikovim zahtevkom, poleg tega pa upnikova pasivnost pri dolžniku ustvarja videz, da šteje upnik dogodek, iz katerega bi lahko nastal zahtevek, za zaključen. Glede na to, da je upnica tožbo že vložila in je spor odprt za terjatve iz prvega petletnega obdobja, nobeden od navedenih argumentov ne pride v poštev.
Materialnopravno podlago tožbenemu zahtevku predstavlja (tudi) določilo 54. člena Splošnih pogojev, ne glede na to da tožnik kot tretji ni bil pogodbena stranka zavarovalne pogodbe. To določilo je po vsebini zavarovanje pred odgovornostjo (964. in 965. člen OZ). Tretji kot oškodovanec vstopi v zavarovalno razmerje v trenutku nastanka zavarovalnega primera in ima kot upravičenec lastno pravico in direktno tožbo do zavarovalnice, vendar le v obsegu, ki ga določa zavarovalna pogodba. Vsebina zavarovalne pogodbe in splošni pogoji kot njen sestavni del so torej (primarno) materialno pravo, ki v razmerju med oškodovancem in zavarovalnico narekuje presojo, ali je zavarovalni primer nastal in kakšna oziroma kolikšna škoda je krita.
Vendar pa so Splošni pogoji (le) del materialnega prava, drugi del materialnega prava, ki ga je treba pri zavarovanju proti odgovornosti uporabiti, pa so določila OZ o odškodninski odgovornosti. Z zavarovanjem proti odgovornosti je zavarovanec varovan pred odškodninskimi zahtevki tretjih in v tem je tudi primarni pomen tovrstnega prostovoljnega zavarovanja ne glede na to, da ima pomembno vlogo tudi v zaščiti oškodovanca. V naslednjem koraku je zato treba presoditi, ali bi imel oškodovanec utemeljen odškodninski zahtevek zoper zavarovanca.
(Praktični) razlogi, ki bi utemeljevali opisano umet(el)no cepitev človekovega trpljenja med različnimi oblikami nepremoženjske škode pri odmeri višine denarne odškodnine, pri opredelitvi začetka teka zastaranja škode ne vzdržijo presoje.
Odločilno težo pri tem igra dejstvo, da pravo oškodovancu nalaga posebno skrbnost glede zastaranja. Oškodovanec (brez pomoči izvedencev ali sodišča) je namreč tisti, ki mora spremljati in oceniti, kdaj so podani elementi, ki mu omogočajo uveljavitev odškodninskega zahtevka. Pričakovanje, da bi prava nevešči posameznik razločeval različne pojavne oblike (lastnega) duševnega trpljenja (po možnosti še v času zdravljenja po zanj travmatičnem dogodku), kot to s pomočjo medicinske znanosti počne pravo, je neživljenjsko, nerazumno in pretirano.
S cepitvijo začetka zastaralnega roka, tako da bi zastaranje za posamezne oblike nepremoženjske škode nastopilo ločeno, bi se v nasprotju z načelom pravne varnosti nesorazmerno povečala negotovost pravnega položaja oškodovanca.
Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo na spremenjeno pravno podlago. Ni je več utemeljilo na podlagi 133. člena OZ, temveč na podlagi 26. člena Ustave RS. Ta zahteva predvsem odgovor na vprašanje ali je država ravnala protipravno in je pri tem treba imeti pred očmi tehtanje nasprotujočih interesov pravdnih strank. Tožnikoma pa ni omogočilo, da se izjavita o novi drugačni materialnopravni podlagi, katere do sedaj nista zatrjevali, niti je prej ni zatrjevala katera od drugih pravdnih strank, na možnost uporabe te pravdne podlage, pa kot izhaja iz podatkov spisa - ob neizkazanosti lastne nezadostne neskrbnosti, nista mogli in morali računati. Tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča se je namreč spremenila šele potem, ko je postala odločitev v obravnavani zadevi že pravnomočna. Soočena sta bila torej s sodbo presenečenja pred sodiščem druge stopnje.
Kljub tehtnim argumentom v prid zožujoče razlage pojmov prikrajšanja in vzročne zveze med obogatitvijo in prikrajšanjem, Vrhovno sodišče odklanja načelno stališče, da prikrajšanje ni predpostavka verzijskega zahtevka zaradi uporabe tuje stvari v svojo korist. Kot že poudarjeno, je razlog za to v umeščenosti instituta uporabe tuje stvari v 3. oddelek OZ: "Neupravičena pridobitev". Splošno pravilo (190. člen OZ), ki velja za vse oblike neupravičenih obogatitev (vse oblike kondikcij in verzij), torej tudi za uporabo tuje stvari v svojo korist, je uvrščeno v 1. odsek 3. oddelka OZ. Določba 198. člena OZ je umeščena v 2. odsek z naslovom "Pravila vračanja", kar napotuje na sklep, da ureja le pravilo, kaj se pri tej obliki verzije vrača.
Zožujoča razlaga zahteva, da je prikrajšanje, enako kot obogatitev, vsaj potencialno oziroma hipotetično. Da bi lastnik stvari lahko zahteval uporabnino za neupravičeno uporabo njegove stvari, bi moral imeti vsaj hipotetično možnost, da bi to stvar lahko tudi sam uporabljal (ali na njej kako drugače izvrševal svoja lastninska upravičenja). To pa je tudi izhodišče za opredelitev pravne vzročnosti kot predpostavke neupravičene obogatitve. Vzrok prikrajšanja je lahko le tista obogatitev (korist), ki je dostopna tudi lastniku (oziroma imetniku druge pravice, da stvar uporablja sam).
Vsaka neutemeljena uporaba tuje stvari v svojo korist pomeni poseg v lastninsko pravico (in hkrati tudi v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS). To pa praviloma pomeni tudi prikrajšanje lastnika, saj se domneva, da ima ta vselej hipotetično možnost stvar uporabiti tudi sam (ali na njej kako drugače izvrševati svoja lastninska upravičenja). Navedena domneva pa vendarle ni absolutna. Obstajajo namreč primeri, ko je lastniku zaradi posebnih okoliščin (začasno) onemogočena uporaba stvari, pa tudi druga upravičenja iz lastninske pravice. V primeru, ko je lastnikova lastninska pravica izvotljena vseh lastninskih upravičenj ("gola" lastninska pravica), ne more biti niti hipotetičnega prikrajšanja.
Ker je terjatev, katere plačilo zahteva v obravnavani zadevi tožnica od toženke, nedeljiva kolektivna terjatev, tožnica kot skupna lastnica zavarovalnega interesa, ne glede na to, da je premijo iz zavarovalne pogodbe plačala sama, ne more uresničevati samostojno, torej v svojem imenu in za svoj račun in posledično ne more samostojno izvrševati (črpati) pravic iz zavarovanja. Sodišči nižjih stopenj sta spregledali ureditev nedeljivih terjatev iz drugega odstavka 416. člena OZ in (posledično) nista pravilno uporabili določila prvega odstavka 929. člena OZ in 20. člena Splošnih pogojev poslovanja. Tožnica bi morala tožbeni zahtevek v skladu z drugim odstavkom 416. člena OZ oblikovati tako, da bi od toženke zahtevala izpolnitev obveznosti za račun vseh skupnih lastnikov oziroma polog zavarovalnine pri sodišču.
Določbe 191. člena OZ, ki vsebuje pravilo, kdaj se ne more zahtevati vrnitve, in izjemi od tega pravila, ni mogoče uporabiti, če gre za zastarano terjatev (192. člen OZ). Vrnitev plačanega zastaranega dolga je mogoča le, če stopnja (pri)sile ustreza pravnemu standardu iz 45. člena OZ.
Pri najemni pogodbi, sklenjeni za določen čas, mora biti trajanje opredeljeno in s tem omejeno, saj sicer ne gre za ta tip najemnega razmerja.
Zaključek najemnega razmerja tega tipa se lahko navezuje na nastop določenega dejstva. Vendar mora iti za dejstvo, katerega nastop je za (obe) pogodbeni stranki gotov, nedvomen; zanju je negotovo le, kdaj bo to dejstvo nastopilo.
Kadar pogodbeni stranki ne izhajata iz gotovosti, da bo po njuni volji določeno dejstvo nastopilo, in torej zanju ni negotovo le, kdaj bo to dejstvo nastopilo, temveč je negotovo tudi, ali bo sploh nastopilo, gre za najemno pogodbo, sklenjeno za nedoločen čas.
Če je ostal nedokazan dogovor o končnem roku, je treba predpostaviti, da je bila sklenjena najemna pogodba za nedoločen čas.
Sodišče mora paziti, da stranki ne naloži obveznosti, ki je pravno nemogoča, prepovedana oziroma ni v njeni dispoziciji, saj bi s tem povzročilo pravno negotovost in nezaupanje v pravo ter tako kršilo načela pravne države. Zato je vprašanje (ne)dopustnosti brvi preko obravnavanega dela ... z vidika javnopravnih omejitev posegov na vodnih in priobalnih zemljiščih pomembno tudi v pravdnem postopku. Ker o tem vprašanju na matičnem (upravnem) področju ni bilo odločeno in glede na ugovore tožencev, bi sodišči prve in druge stopnje morali preveriti, ali ni morda izgradnja brvi, ki jo zahtevata tožnika, v nasprotju s prisilnimi določbami ZV-1 o posegih na vodno in priobalno zemljišče.
Glede na naravo mandatnega razmerja med odvetnikom, ki je pravni strokovnjak, in stranko, ki to ni, ni realno pričakovati, da bo stranka v času, ko odvetnik poskuša na podlagi njenega pooblastila sanirati svojo napako, zoper njega že uveljavljala odškodninski zahtevek zaradi te napake.