V okoliščinah konkretnega primera, ko je tožeča stranka sicer res izključevala obstoj pogodbene podlage za opravljeno plačilo, a je hkrati zatrjevala drugačen zasledovan namen samega plačila (zavarovanje nasprotne ponudbe), zgolj na podlagi trditvenih navedb tožeče stranke ni mogoče sklepati, da je s plačilom denarnega zneska privolila v svoje prikrajšanje. Zato je materialnopravno zmotno sklepanje sodišča druge stopnje, da že bistvene trditve tožeče stranke ovržejo domnevo zmote in je že s tem podan dejanski stan iz 191. člena OZ.
Tožeča stranka je v okviru trditvenih navedb sicer zanikala, da je s svojo izjavo z dne 24. 5. 2019 sklenila pogodbo s toženo stranko, a se je hkrati sklicevala, da je z nasprotno ponudbo zasledovala namen sklenitve pogodbe pod deloma drugačnimi pogoji, ki pa se niso nanašali na izpolnitev tožeče stranke kot kupca nepremičnine (višina in pogoji za plačilo kupnine). Ob tako podanih trditvah tožeče stranke zato ni mogoče izključiti podlage vrnitvenega zahtevka iz tretjega odstavka 190. člena OZ.
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je sodišče druge stopnje kršilo določila 355. člena ZPP, pravico tožeče stranke do obravnavanja pred sodiščem iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pravico tožeče stranke do izjave iz 22. člena Ustave RS, pravico tožeče stranke do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, s tem, ko (ni razveljavilo sodbe sodišča prve stopnje in ni vrnilo zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, pač pa) je samo spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, ne da bi dopolnilo postopek, ter je ugodilo pritožbi in odločilo, da se tožba zavrne?
Vrhovno sodišče je presojalo pravilnost odločitve glede višine nepremoženjske škode, ki je nastala tožniku, ker je bil 396 dni v priporu. Presoja izhodiščno temelji na času, ko je bila oškodovancu okrnjena svoboda. Število prebitih dni v priporu zadevo primerjalno torej uokvirja. Od tu dalje pa je treba ta čas še dodatno napolniti z individualnimi okoliščinami konkretnega življenjskega primera. Posebnost primera je zlasti tožnikov strah pred brezpravjem, ki ga je preveval več kot eno leto. Oškodovancu je namreč grozilo, da bo izročen Belorusiji. To je okoliščina, ki je pritožbeno sodišče neutemeljeno ni upoštevalo. Enako velja glede kršitve tožnikovega dostojanstva ob samem prijemu. Tožnik je bil aretiran na mejnem prehodu v pričo žene in otrok, ko mu je policist brez izzvanega razloga meril s pištolo v glavo. Vrhovno sodišče je upoštevaje celovite dejanske ugotovitve opravilo materialnopravni preizkus višine prisojene odškodnine ter naposled prisojeno odškodnino v izpodbijani sodbi znatno zvišalo.
Pri presoji o dopustitvi (smiselne) uporabe instituta pogodbene kazni je treba upoštevati podrejen in odvisen položaj delavca proti delodajalcu tako ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi, kot med obstojem delovnega razmerja. Eden od namenov delovnega prava je omilitev takšnega položaja. Ta namen se izraža preko kogentnih zakonskih določb delovnega prava, upoštevati pa ga je treba tudi pri presoji dopustne uporabe institutov civilnega prava na področju delovnih razmerij.
Dopuščanje pogodbene kazni v času trajanja delovnega razmerja in ob njegovem prenehanju bi poslabšalo položaj delavca oziroma bi še dodatno izboljšalo položaj delodajalca. Delodajalčev položaj bi bil lažji tudi na postopkovnem področju, saj bi za ugoditev zahtevku iz naslova pogodbene kazni zadoščala že delavčeva kršitev obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega ravnanja, pri tem pa vzrok za kršitev izvira iz sfere delavca, ki bi moral izpolniti neko obveznost. Nepomembno pa bi bilo dejstvo nastale škode in njena višina - za razliko od odškodninske odgovornosti. Obstoj škode namreč ni predpostavka za nastanek pravice do pogodbene kazni.
Tožnica nosi primarno trditveno in dokazno breme glede objektivnega elementa oderuštva, tj. očitnega nesorazmerja med obveznostima pogodbenih strank, konkretno obrestne mere, ki je več kot 50 % višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti (377. člen OZ). Vendar je treba upoštevati tožničin specifičen dokazni položaj glede objektitvnega elementa oderuštva, ki ga zatrjuje. Tožnica namreč trdi, da je pogodba oderuška, ker so oderuške obresti, ki so vsebovane/prikrite v glavnici - obrestni delež zneska, navedenega v posojilni pogodbi, pomeni denar, ki ga ni nikoli prejela, Vrhovno sodišče je ob primerljivih okoliščinah že zavzelo stališče, da kadar tožnik zatrjuje negativno dejstvo, toženec pa istočasno izpolnitev lastne obveznosti (izročitev brezobrestnega posojila), on nosi dokazno breme za to dejstvo.
Višina odškodninskega tožbenega zahtevka z izrekom vmesne sodbe, ki je bila predmet pritožbenega preizkusa, ni bila zajeta. Pravna posledica vmesne sodbe je bila le ugotovitev, da so tožniku poplave, za katere odgovarja toženka, odnesle v tožbi naštete stvari, ne pa tudi, koliko so bile te stvari vredne. S tem, ko se je ob reševanju toženkine pritožbe proti vmesni sodbi višje sodišče ukvarjalo z vprašanjem sklepčnosti tožbenega zahtevka po višini, se je (prvič) ukvarjalo s sklopom dejstev, s katerimi se sodišče prve stopnje (še) ni. Tako ravnanje je v opreki z uveljavljenimi ustavnoprocesnimi jamstvi iz 23. člena Ustave.
Intervencijski učinek sodbe je omejen le na zahtevek, o katerem je bilo odločeno v postopku, v katerem je imel intervenient ali obveščenec po 204. členu ZPP možnost sodelovanja in vplivanja na njegov razplet.
Pri presoji o dopustitvi (smiselne) uporabe instituta pogodbene kazni je treba upoštevati podrejen in odvisen položaj delavca proti delodajalcu, tako ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi, kot med obstojem delovnega razmerja. Eden od namenov delovnega prava je omilitev takšnega položaja. Ta namen se izraža preko kogentnih zakonskih določb delovnega prava (katerih uporaba ne more biti odvisna od volje strank), upoštevati pa ga je treba tudi pri presoji, ali se glede na že uveljavljena načela in zakonska pravila v zvezi s posameznimi instituti, ki jih vsaj delno ureja tudi delovno pravo, lahko uporabljajo nekateri drugi instituti civilnega prava.
Dopuščanje pogodbene kazni v času trajanja delovnega razmerja in ob njegovem prenehanju bi poslabšalo položaj delavca oziroma bi še dodatno izboljšalo položaj delodajalca. Delodajalčev položaj bi bil lažji tudi na postopkovnem področju, saj bi za ugoditev zahtevku iz naslova pogodbene kazni zadoščala že delavčeva kršitev obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega ravnanja, pri tem pa vzrok za kršitev izvira iz sfere delavca, ki bi moral izpolniti neko obveznost. Nepomembno pa bi bilo dejstvo nastale škode in njena višina - za razliko od odškodninske odgovornosti. Obstoj škode namreč ni predpostavka za nastanek pravice do pogodbene kazni.