Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Iz predloga niso razvidne prav nobene okoliščine, ki bi kazale na (občo) pravno pomembnost predlaganih vprašanj, konkretiziranega očitka sodišču druge stopnje, da naj bi navedena vprašanja rešilo nezakonito, sploh ni mogoče prepoznati, zatrjevane kršitve postopka pa tudi niso opisane natančno in konkretno. Toženec bi moral na enak način izkazati tudi obstoj sodne prakse vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse višjih sodišč, česar pa ni storil.
Predlog za dopustitev revizije se zavrne.
Odločitev sodišča druge stopnje, da je obravnavana kreditna pogodba nična, je obremenjena s procesno kršitvijo. Ta procesna kršitev je bistvena, saj toženi stranki zaradi opustitve procesnih možnosti iz drugega odstavka 351. člena ZPP ni bila dana možnost, da se na spremenjeno sodno prakso, ki ji izpodbijana sodba sledi, odzove. Tako je bila prizadeta v pravici do izjave iz 22. člena Ustave RS.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Za materialnopravno presojo pogodbene kavze ne zadostuje dejstvo, da je oseba želela na drugo pogodbeno stranko prenesti lastninsko pravico, marveč je treba upoštevati tudi njene interese oziroma razloge, zakaj je to storila. Šele tako ugotovljena podlaga pravnega posla nam omogoča njegovo pravno kvalifikacijo. To je seveda pomembno, ne le zato, da sodišče lahko presodi, ali posel kavzo sploh ima ali ne. Če je namreč sploh nima, potem je pogodba nična. Opredelitev kavze nam šele pove, za kakšno pogodbo v resnici sploh gre. Dalje, pojasni nam, ali je pogodba zgolj navidezna, in če je, kakšno pogodbo morda potem prikriva ter ali je ta, prikrita pogodba veljavna.
Predlog za dopustitev revizije se zavrne.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
Ali je dopustno vsebino pojasnilne dolžnosti, kot jo je leta 2022 revidirala in nadgradila sodna praksa Ustavnega sodišče RS in Sodišča Evropske Unije, uporabiti na dejanski stan, ki je obstajal v trenutku sklenitve predmetne kreditne pogodbe leta 2007, ko do evolucije evropskega potrošniškega prava (in s tem tudi do razširitve vsebine pojasnilne dolžnosti) še ni prišlo?
Ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da banka ni ustrezno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti?
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
A. A. je tožnici izgubo pravice do polne odpravnine in daljšega odpovednega roka (kar bi tožnici pripadalo, če bi ji prvi toženec podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, namesto da ji je ponudil sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi) namerno zamolčala, saj je delala v korist obeh tožencev, predvsem prvega toženca. Sklenitev sporazuma je bila za prvega toženca najugodnejša možnost, saj se je s tem izognil podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pravicam, ki bi tožnici pripadale že po zakonu (višja odpravnina, daljši odpovedni rok) in možnosti, da bi tožnica, kolikor bi ji bila podana redna odpoved, v sodnem postopku zahtevala presojo njene zakonitosti. Te pravice je tožnica zaradi sklenitve sporazuma izgubila. Z zamolčanjem teh podatkov je A. A. pri tožnici povzročila zmoto v nagibu in jo tako napeljala k sklenitvi sporazuma (in pogodbe o zaposlitvi za določen čas dveh mesecev z drugim tožencem). Pri podpisu obeh dokumentov je šlo za "paketno ponudbo". Navedene okoliščine utemeljujejo zaključek o prevari pri podpisu dokumentov.
Sodišči nižjih stopenj sta v okviru trditvene podlage, ki sta jo začrtali stranki postopka (prvi odstavek 7. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)), v konkretnem primeru opravili analizo značilnosti dogovorjenih medsebojnih izpolnitvenih ravnanj in namena, ki sta ga pravdni stranki zasledovali s sklenitvijo Pogodbe, pri čemer sta se oprli na kontekst celotnega pravnega razmerja med pravdnima strankama in pravila logične in sistematične razlage. Pri razlagi spornega določila Pogodbe sta upoštevali tudi druga nesporna pogodbena določila (glej 17. in 18. točko obrazložitve). Z uporabo pravil logične razlage sta sodišči izločili nelogični pomen spornega določila, ki bi toženi stranki podelil pravico, da sama enostransko spremeni dvostransko sklenjeno pogodbo, ki ureja pogodbeno razmerje tudi v položaju, ko do spremembe pogodbe zaradi zmanjšanja pogodbenih določil ne pride tako, da se kupcu zaračunajo negativna odstopanja od dogovorjenih količin. V skladu z interpretacijskimi pravili iz drugega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ) sta sodišči nižjih stopenj sporno določilo presojali v luči temeljnih načel obligacijskega prava. Pojasnili sta, zakaj razlaga po meri revidentke ni v skladu z načelom vestnosti in poštenja in načelom enakopravnosti strank v obligacijskem razmerju (glej 19. točko obrazložitve). Po presoji Vrhovnega sodišča je tako razjasnjen dvom o pomenu nejasnega pogodbenega besedila v skladu z interpretacijskimi pravili, ki veljajo za razlago spornih pogodbenih določil.