OZ člen 490, 630, 649, 649/1. ZPP člen 367, 367/5, 490
pogodbena odškodninska odgovornost - gradbena pogodba - pogodbena volja strank - predmet pogodbe - dovoljenost revizije - gospodarski spor - vrednost spornega predmeta
PZI predstavlja projektno dokumentacijo, ki daje usmeritev izvajalcu za pravilno izvedbo prevzetih del. Vendar zgolj iz okoliščine, da PZI, s katerim je bil seznanjen izvajalec, ki je z gradbeno pogodbo prevzel izvedbo posameznih sklopov gradnje, obsega specifikacijo potrebnih del za izgradnjo celotnega objekta, je zmotno sklepanje revidentke, da je bil predmet gradbene pogodbe razširjen na izgradnjo celotnega objekta. Revidiran PZI je bil tožeči stranki izročen po tem, ko sta bila objavljena javna razpisa obeh naročnikov in je tožeča stranka v obeh postopkih sodelovala. Zato tožeča stranka ni mogla biti v dvomu, da je bil predmet Pogodbe na podlagi postopka prvega razpisa le del predvidenih sklopov del za izgradnjo krožišča.
V 62. členu ZBan-1 je uveljavljeno načelo "štirih oči", to je obveznega skupnega zastopanja banke po vsaj dveh članih uprave. Skupno zastopanje pomeni, da oba člana uprave skupaj izjavljata in sprejemata voljo za banko. Predpostavka skupnega izjavljanja in sprejemanja volje je konsenz, soglasje glede njenega oblikovanja. Ob tem je (lahko) vprašanje, kdaj je bilo doseženo soglasje volj članov uprave, pomembno le z vidika časa sklenitve pogodbe.
OZ člen 375, 381. ZIZ-L člen 10. ZPP člen 367c, 367c/3
dopuščena revizija - procesne obresti - neposredno izvršljiv notarski zapis - ničnost notarskega zapisa
Revizija se dopusti glede vprašanja ali neposredno izvršljiv notarski zapis, v katerem sta se upnik in dolžnik dogovorila za plačilo procesnih obresti na podlagi 381. člena Obligacijskega zakonika, predstavlja izvršilni naslov tudi za izterjavo procesnih obresti v izvršilnem postopku oziroma, ali je takšen dogovor v izvršljivem notarskem zapisu ničen.
Predlog se zavrže. Predlog za dopustitev revizije je posebna vrsta sodnega predlagalnega akta, ki zaradi svoje narave (to pa je zagotovitev enotne sodne prakse oziroma razvoj prava prek sodne prakse) od strank zahteva pravno skrbno in natančno ter konkretno utemeljitev. Osrednji del predloga za dopustitev revizije je obveznost predlagatelja, da v njem natančno in konkretno navede sporno pravno vprašanje (četrti odstavek 367b. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). V tem delu so zakonske zahteve do strank celo bistveno strožje kot v primeru revizije same. Če predlagatelj tej zahtevi ne zadosti, sodišče predloga vsebinsko ne presoja, marveč ga v skladu s šestim odstavkom 367b. člena ZPP zavrže. Dolžnost natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje (ali bolje: pravni problem) ne pomeni nujno, da mora predlog vsebovati le eno vprašalno poved oziroma biti v obliki vprašalne povedi. Vprašanje je lahko navedeno tudi drugače, vendar pa mora biti jasno in jedrnato izkristalizirano.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00028619
ZOZP člen 18. ZPIZ-2 člen 190a, 193/2. ZPP člen 367A, 367a/1
dopuščena revizija - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - odgovornost Slovenskega zavarovalnega združenja - odškodninski zahtevek Zavoda za pokojninsko iin invalidsko zavarovanje (ZPIZ) - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - družinska pokojnina - izvensodna poravnava - trditveno breme - prekluzija
Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (18. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu), ko je odločilo, da je tožeča stranka kot zavod pokojninskega in invalidskega zavarovanja upravičena terjati od tožene stranke celotne izpadle kapitalizirane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za obdobje od škodnega dogodka do dne, ko bi pokojni izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine,
2. Ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo pri presoji pomena izvensodnih poravnav in vpliva plačil odškodnine v skupnem znesku 19.331,60 EUR, izvedenih na podlagi teh poravnav, na višino prisojene terjatve,
3. Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbe pravdnega postopka, ko je zaključilo, da je prepozna trditev, da iz izvensodnih poravnav izhaja, da je poravnana celotna škoda do konca leta 2012.
Revizija se dopusti glede vprašanja: ali besedna zveza "zemljišče, ki meji na zemljišče, ki se daje v zakup" veže prednostno pravico na mejno (sosednjo) parcelo (parcelno številko).
Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je v konkretnem primeru pravilna presoja sodišča, da je pri razlagi določbe 2. točke drugega odstavka 27. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), ki določa, da je prednostni upravičenec do zakupa zemljišča "zakupnik zemljišča, ki meji na zemljišče, ki se daje v zakup", v vseh konkretnih primerih, tudi v konkretnem primeru, ko gre za zakup visokogorskih planin, odločilno zgolj in samo dejstvo, da zemljišči, tisto, ki ga zakupnik že ima v zakupu (Planina A.), in tisto, ki ga želi pridobiti v zakup (planina B.), neposredno mejita, torej da sta neposredno mejoči zemljišči – planini, in ne dejstvo, da ležita planini B. in planina A. na parcelah, ki mejita druga na drugo in sta v naravi sosednji (mejni) planini, - ali je s tem v zvezi pravilna presoja oziroma razlaga sodišča, da je cilj določen v prvi alineji 1.a člena ZKZ (ohranjanje in izboljševanje pridelovalnega potenciala ter povečevanje obsega kmetijskih zemljišč za predelavo hrane), dosežen le takrat, ko v primeru zakupa s strani prednostnega upravičenca po 2. točki drugega odstavka 27. člena ZKZ pride do prostorsko povezanih zemljišč, kar pa v konkretnem primeru, v katerem je šlo za zakup dveh sosednjih visokogorskih planin (planina A. in planina B.), naj ne bi bilo doseženo, ker navedeni zemljišči – planini "zgolj po širših parcelnih mejah mejita druga na drugo", nista pa neposredno prostorsko povezani in v posledici prednostna pravica do zakupa s strani prednostnega upravičenca do zakupa po 2. točki drugega odstavka 27. člena ZKZ naj ne bi bila izkazana.
ZNISESČP člen 1, 2, 5, 5/2. Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije (Zakon o ugotavljanju in realizaciji terjatev državljanov v postopku privatizacije, Federacija Bosne in Hercegovine, 1997) člen 1
neizplačane devizne vloge - verifikacija stare devizne vloge - prenos sredstev na privatizacijski račun - sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi - pravice in obveznosti po ZNISESČP - razpolaganje s starimi deviznimi vlogami - svobodna volja - aktivnost stranke v postopku - varčevalci Ljubljanske banke iz BIH - napačna uporaba materialnega prava - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Dejansko stanje v obravnavanem primeru ustreza situaciji, ki jo predvideva drugi odstavek 2. člena ZNISESČP, tj. da gre za tisto staro devizno vlogo, ki je bila v skladu s predpisi FBiH prenesena na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije in za katero je izključena obveznost poplačila s strani RS. Ne gre namreč za neizplačano staro devizno vlogo, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila prenesena na drug račun (konkretno poseben enotni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo FBiH - JPR). Razlog za prenos deviznih sredstev na JPR je namreč nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem FBiH, ki se mu banke niso mogle upreti. Ker so bila devizna sredstva prenesena izven sfere banke, tudi RS za tako prenesena devizna sredstva ne more jamčiti. Po izvedenem prenosu namreč dolžniško-upniško razmerje med bivšim varčevalcem in banko za preneseni del deviznih sredstev ni več obstajalo, varčevalec kot bivši (poplačani) upnik pa za preneseni del deviznih sredstev ni imel več zahtevka do banke, iz tega pa logično izhaja tudi zaključek, da tak varčevalec ne more imeti takega zahtevka proti RS kot lastnici banke Ljubljanska banka, d. d. Iz sodbe EKČP v zadevi Ališić izhaja, da je ESČP ugotovilo odgovornost RS za obveznosti Ljubljanske banke, Ljubljana, do deviznih varčevalcev, katerih devizna sredstva s starih deviznih vlog niso bila prenesena. ESČP v sodbi ni postavilo zahteve, da bi moralo do poplačila ali prenosa sredstev varčevalcev priti z njihovim aktivnim ravnanjem ali po njihovi izrecni volji. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da je izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na račune za privatizacijo, iz poplačilne sheme v skladu tako z Ustavo RS kot tudi z EKČP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS00027961
ZPP člen 4, 339, 339/2-8, 347, 347/2, 348, 348/5, 351, 351/2. OZ člen 119, 1058/1, 1058/2
dedovanje denacionaliziranega premoženja - dedni dogovor - ničnost - oderuška pogodba - elementi oderuštva - pravica do izjave v postopku - dejansko stanje - izvajanje dokazov - sodba presenečenja - napake volje - ničnost poravnave - bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje - sprememba dejanskega stanja brez pritožbene obravnave - načelo neposrednosti - načelo kontradiktornosti - procesna skrbnost stranke
Sodišče druge stopnje je brez izvedbe glavne obravnave nedopustno poseglo v dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Ker zaradi kompleksnosti pravne problematike dedovanja po denacionalizacijskih upravičencih v povezavi z edinstvenostjo spornega dejanskega stanu v domači sodni praksi določilo iz 1058. člena OZ ni moglo tvoriti predvidljive pravne podlage za odločanje o sporu, tožnikoma ni mogoče očitati, da bi ob zadostni skrbnosti morala predvideti možnost uporabe te pravne podlage.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VS00028721
ZPP člen 3, 3/3. ZZZDR člen 113. OZ člen 2
zahteva za varstvo zakonitosti - preživljanje mladoletnega otroka - stroški preživljanja - verzijski zahtevek - sodba na podlagi pripoznave - načelo dispozitivnosti - nedopustno razpolaganje s tožbenim zahtevkom - izigravanje upnikov
Sodna praksa opredeljuje zahtevek za povračilo stroškov preživljanja kot svojevrstni verzijski zahtevek, ki izvira iz zakonite preživninske obveznosti družinskega prava. Kot podvrsta obogatitvenih zahtevkov se zato nanaša na širše področje obveznostnega prava, torej področja, kjer prevladuje načelo avtonomije strank (2. člen OZ). Razmerje, nastalo zaradi stroškov preživljanja kake osebe med tistim, ki je preživljanje dajal in tistim, ki bi moral preživljati, je namreč premoženjskopravno razmerje, ki ga lahko stranki uredita tudi drugače, kot izhaja iz v odločbi navedene razlage 113. člena ZZZDR. Predpisa, ki bi prepovedoval pripoznavo takega zahtevka ni, in tudi iz smisla ureditve verzijskega zahtevka ter iz njegove splošne (obligacijsko pravne) narave kogentnost ne izhaja (2. člen OZ). Izigravanje upnikov z namenom zmanjšati ali celo izničiti možnosti njihovega poplačila je zaradi nemoralnosti takega cilja tudi samo nemoralno. Pri tem ni pomembno, ali bi oškodovani upnik uresničitev svoje terjatve lahko zavaroval z drugimi pravnimi sredstvi – bodisi v okviru stečaja ali po splošnih pravilih OZ. Bistveno je, da pomeni izigravanje upnikov nemoralno dejanje po sebi, zaradi česar sodišče taka razpolaganja ne upošteva (tretji odstavek 3. člena ZPP).
Zavarovanje odgovornosti je institut, ki je v korist oškodovanca. Kavza zavarovalne pogodbe je v zagotovitvi njegove premoženjske varnosti z izplačilom zavarovalnine, ki naj bi odpravila povzročeno škodo. Višina dogovorjene zavarovalne vsote pomeni jamstvo zavarovalnice za posamezni (celotni) zavarovalni primer in hkrati pomeni udejanjanje relativizacije obligacijskega razmerja upoštevaje, da se ob sklepanju pogodbe ne ve, kakšna bo višina nastale škode, zavarovalnica pa je upravičena do zagotavljanja lastne likvidnosti. Vprašanje oškodovančeve deljene odgovornosti za povzročeno škodo spada v sfero ugotavljanja obsega odškodninske odgovornosti ter končnega zneska odškodnine. Pomeni pa tudi konkretizacijo zavarovalnega primera, v katerem nastopi obveznost zavarovalnice izplačati odškodnino oz. zavarovalnino. Ob takem namenu omejitve obsega zavarovalničine dolžnosti je torej načelno zavarovalnica dolžna plačati celotni znesek odškodnine, ta pa je navzgor omejen z višino zavarovalne vsote oz. zavarovalnega limita (primerjaj tudi določbo 964. člena OZ in 15. člen Splošnih pogojev za paketno zavarovanje premoženja in premoženjskih interesov lastnikov stanovanjskih hiš tožene stranke). Pravilna uporaba materialnega prava zahteva tako izračunavanje, po katerem se najprej ugotovi višina odškodnine in se šele nato zniža znesek na raven limita.
Naknadna odobritev posla lahko vpliva le na pravno razmerje med upravnikom in etažnim lastnikom, ki je plačal svoj delež, in pomeni, da ravnanje upravnika v razmerju do posameznega etažnega lastnika ni gestija, temveč mandatno pogodbeno razmerje. V tem primeru se upravnik šteje za prevzemnika naročila oziroma da ga je etažni lastnik pooblastil za sklenitev pogodbe, katere veljavnost je odvisna od odobritve ustrezne večine. Sodno varstvo po SZ-1 ne izključuje uporabe določila o nujni gestiji. Nujna gestija pride v poštev, ko je treba ukrepati hitro in ni mogoče čakati na sodno varstvo. To je namenjeno varstvu preostalih aktivnih etažnih lastnikov, tako da sodišče z nadomestilom manjkajoče volje pasivnih lastnikov ustvari pravno podlago za izvedbo posla.
Kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le, kadar sodišče napačno prenese določen podatek iz listinskega dokaznega gradiva (ali zapisnika o izvedbi dokazov) v obrazložitev sodbe in nato tako napačno preneseni podatek uporabi kot dokazni argument, ki vpliva na sodbo.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je podana aktivna legitimacija enega izmed bivših zunajzakonskih partnerjev, da preden so ugotovljeni obseg in deleži na skupnem premoženju bivših zunajzakonskih partnerjev, z zahtevkom iz naslova neupravičene obogatitve zahteva izplačilo svojega deleža skupnih vlaganj v nepremičnino od tretje osebe (staršev bivšega zunajzakonskega partnerja) kot lastnika te nepremičnine, ne da bi s tožbo zajel tudi bivšega zunajzakonskega partnerja.