ZIS člen 74, 74/2, 74, 74/2, 74, 74/2, 74, 74/2. ZUP člen 213, 214, 214/1, 213, 214, 214/1.
obrazložitev odločbe - turistično območje
Takšna obrazložitev, ki se zgolj sklicuje na določbo pravne podlage za odločitev, ni zadostna, saj je sklicevanje na predpis, brez podrobne obrazložitve in njegove konkretizacije glede na ugotovljeno dejansko stanje, pomanjkljivost, ki stranki onemogoča učinkovito pravno sredstvo.
Izjava stranke je po določbah ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, 73/04) le subsidiarni dokaz, ki se ga lahko uporabi ob drugih (bolj zanesljivih) dokazih, kar pomeni, da za dokazovanje obstoja določenih dejstev izjava stranke ne more biti edini (in torej odločilni) dokaz.
Ker je bila tožnica nesporno rojena po prenehanju druge svetovne vojne in s tem izven časovnega obdobja, ki ga kot relevantnega določa 2. člen ZZVN-UPB1, ni mogoče šteti, da je bila izpostavljena vojnemu nasilju.
Odločitev o združitvi stvari v en postopek je sprejel drugostopni organ med pritožbenim postopkom in da upravni postopek ni tristopenjski, pač pa le dvostopenjski. Pomeni, da je odločitev organa druge stopnje dokončna oziroma da pritožba zoper (dokončno) odločbo ali sklep organa druge stopnje ni dopustna. Pač pa je zoper dokončne upravne akte, tako procesne kot meritorne, zagotovljeno (učinkovito) sodno varstvo v upravnem sporu, zato je neutemeljen ugovor kršitve tožničine pravice do pritožbe, ker je bilo hkrati odločeno tudi o združitvi navedenih stvari v en postopek. Za prevedbo nazivov višjih upravnih delavcev in upravnih delavcev po določbah ZJU je edini kriterij višina izhodiščnega količnika delovnega mesta brez napredovanj v višje plačilne razrede. To dejstvo je odločilno. Zato na pravilnost odločitve tožene stranke ne morejo vplivati tožbene navedbe o različnih opisih del in nalog po Uredbi glede na naziv pred prevedbo nazivov po ZJU in po njej, saj po Uredbi naziv davčni inšpektor III namreč sploh ni predviden kot tudi ne naziv inšpektor za hitre preglede.
Razlog, na katerega se sklicuje tožena stranka v odgovorih na tožbo, po poteku več kot enega leta in pol od vložitve pritožbe ni opravičljiv, zato je tožba po presoji sodišča upravičena in ji je sodišče ugodilo ter v skladu s 1. odstavkom 65. člena ZUS toženi stranki naložilo, da v roku 60 dni odloči o pritožbi tožeče stranke.
Tožeča stranka ne zatrjuje in uveljavlja pravnega interesa v postopku ugotavljanja državljanstva njene matere, ampak zatrjuje pravno korist zaradi uveljavljanja njenih pravic pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, zato je pomembno dejstvo ali tožeča stranka izkazuje pravno korist za pregled spisov, česar pa upravni organ prve stopnje, niti tožena stranka nista ugotovila, zato odločitev o zavrženju njene vloge ni pravilna.
ZDSS člen 4, 4/5, 4, 4/5. ZUS člen 1, 1/2, 1, 1/2. ZUP člen 2, 2.
stvarna pristojnost - štipendiranje
Tožena stranka je neposredni proračunski uporabnik, zato gre po mnenju sodišča v obravnavani zadevi za odločanje o upravni stvari (dodelitev kadrovske štipendije iz sredstev državnega proračuna), o kateri je tožena stranka izdala upravni akt, za presojo katerega ni izrecno predpisano drugo sodno varstvo, zaradi česar je Upravno sodišče RS sprejelo stvarno pristojnost za odločanje v konkretnem sporu. Po presoji sodišča se določba 5. točke 4. člena Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, 20/98-ZST, 42/02-ZDR in 63/03-odl.US v nadaljevanju ZDSS), ki govori o stvarni pristojnosti delovnega sodišča za odločanje o individualnih delovnih sporih med organizacijo oziroma delodajalcem in učencem ali študentom v zvezi s kadrovsko štipendijo, ne nanaša na konkreten spor med strankama. S podzakonskim aktom (2. odstavek 12. člena Pravilnika) pa ni mogoče predpisati drugega sodnega varstva.
Upravičenost do denacionalizacije izključuje neizkazanost jugoslovanskega državljanstva, tako za bivšega lastnika kot pravnih naslednikov po določbi 1. odstavka 9. člena ZDen.
vračilo davka - zastaranje - davek na promet nepremičnin
Razdrtje pogodbe ne pomeni, da pogodba ni bila nikoli sklenjena in da v obravnavanem primeru promet v letu 1994 ni bil opravljen. Po presoji sodišča razdrtje pogodbe z davčnega vidika predstavlja nov dogodek, ki ga je potrebno samostojno obravnavati. Ob takem pojmovanju razdrtja pogodbe in na podlagi (nespornih) podatkov upravnih spisov pa sodišče ne najde podlage za štetje zastaralnega roka po določbi 96. člena ZDavP glede na datum plačila obveznosti, saj ZDavP v 3. odstavku 96. člena govori o zastaranju pravice do vračila plačanega davka, ki ga zavezanec ni bil dolžan plačati, v obravnavanem primeru pa je tožničina obveznost na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe nastala, do spremembe okoliščin oziroma novega relevantnega dogodka (razdrtja pogodbe) pa je prišlo šele kasneje.