Cenitev z uporabo te metode je torej potrebna le za tiste finančne postavke, ki so v postopku ocenjene kot sporne in neverodostojne. Skladno s tem je davčno osnovo določil tudi organ prve stopnje, ki je na podlagi podatkov v primerjalnih podjetjih ocenil le tožnikove prihodke, ne pa tudi njegovih odhodkov, pri katerih je izhajal iz podatkov tožnikovega poslovanja, saj so podatki to omogočali. Ni pa tožena stranka, zlasti ob ugovoru tožnika, pojasnila uporabe izbrane metode cenitve, to je ali uporabljena metoda cenitve omogoča ugotovitev takšnega dejanskega stanja, ki najbolj ustreza realnim rezultatom poslovanja.
Začasna premestitev državnega tožilca po določbi 36. člena ZDT je dopustna, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo ogroženo ali onemogočeno pravočasno izvajanje funkcij posameznega državnega tožilstva. Ugotavljanje okoliščin in presoja vpliva teh okoliščin na izvajanje funkcij državnega tožilstva sodi v pristojnost generalnega državnega tožilca Republike Slovenije. Generalni državni tožilec po lastni presoji premesti katerega koli tožilca, pri čemer pa po mnenju sodišča ob upoštevanju razmer na tožilstvu, kjer so nastale okoliščine iz 36. člena ZDT, lahko upošteva tudi okoliščine, ki se nanašajo na premeščeno osebo in so pomembne za nemoteno delo v tem tožilstvu.
ZUP člen 209, 209/2, 209, 209/2. ZDoh člen 45, 45.
cenitev davčne osnove - pomanjkljivi razlogi za odločitev - davek od dohodka iz dejavnosti
Tožena stranka na navedbe tožnika o cenah primerjalnih podjetij v izpodbijani odločbi ni odgovorila, prav tako pa nanje ni odgovorjeno v nadaljevanju zapisnika, izdanem po vloženih pripombah na zapisnik, v katerem se enake cene tudi zatrjujejo. Neobrazložena odločba prvostopnega organa glede te postavke je po mnenju tega sodišča nedvomno mogla bistveno vplivati na odločitev o stvari.
CZ (1976) člen 30b, 30b/1, 30b/2, 30b, 30b/1, 30b/2. URS člen 22, 22. ZUS člen 59, 59/1.
tuja pravna oseba - varstvo pridobljenih pravic
Po mnenju sodišča se ni mogoče sklicevati na enakost z zahtevo, da bi organi poenotili svojo prakso tako, da bi v vseh primerih odločali napačno. Tožnik torej zatrjevane kršitve 22. člena Ustave RS ne more argumentirati z napačnimi odločitvami upravnega organa v sicer drugih enakovrstnih primerih, saj bi bilo vsebinsko s tem kršeno načelo, da je Slovenija pravna država.
Sodišče v takšnem primeru kot je obravnavani, lahko odloči samo tako, da tožbo zavrne, saj bi bila vsaka drugačna odločitev v škodo tožnice. Stališče, ki ga zavzame sodišče v obrazložitvi takšne sodbe, pa po določbah Zakona o upravnem sporu tožene stranke formalno ne zavezuje. To pa pomeni, da že iz teh razlogov tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa za tožbo, saj odločitev sodišča, ne glede na razloge, ne bi v ničemer spremenila njenega pravnega položaja, v katerem se je znašla, ko je bila odločba prve stopnje odpravljena.
Postopek je bilo potrebno končati po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (1986), po katerem pa v 1. odstavku 252. člena ZUP/86 določen enomesečni subjektivni rok, velja za stranko ne pa tudi za organ, zato v postopku izdaje navedenega sklepa o obnovi postopka po 1. in 4. točki 249. člena ZUP/86, organ ki je po uradni dolžnosti izdal navedeni sklep o uvedbi obnove postopka, ni vezan na enomesečni subjektivni rok, ki ga sicer določa novi Zakon o splošnem upravnem postopku v 2. odstavku 263. člena.
mednarodna zaščita - prosilec za azil - neskladja v izjavah prosilca - homoseksualnost - načelo zaslišanja strank
Tožena stranka je skrbno in natančno zbrala razlike med izjavami tožnika v prošnji za azil in na njegovem zaslišanju in zaključila, da zaradi neskladij in neprepričljivosti ne more verjeti resničnosti njegovih razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za azil. Sodišče sprejema zaključke tožene stranke še posebno, ker je na zaslišanju tožniku predočila posamezne razlike oz. neskladja in tožnik ni pojasnil oz. ni mogel razložiti, zakaj prihaja do razlik oz. nesoglasji med njegovimi izjavami v prošnji za azil in na zaslišanju.
Opredelitev zemljišča kot stavbnega (za zazidavo) v planih stanovanjske in komunalne graditve v času podržavljenja v smislu odločbe US št. U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994 se lahko dokazuje z regulacijskimi plani kot prostorskimi akti, izdanimi na podlagi Građevinskega zakona (Službene novine Kraljevine Jugoslavije, št. 133/31), če v tistem času država še ni imela novih predpisov.
ZDoh člen 5, 11, 11/2, 5, 11, 11/2. ZN člen 3, 43, 45, 3, 43, 45.
vzdrževan družinski član
Posebna olajšava za vzdrževane družinske člane se prvenstveno prizna samo enemu zavezancu. Šele v primeru, če se zavezanci ne morejo sporazumeti o tem, kdo izmed njih bo uveljavil pravico do posebne olajšave za istega vzdrževanega družinskega člana, se prizna vsakemu zavezancu sorazmerni del olajšave, pri tem pa ZDoh ne določa, da pri uveljavljanju olajšave velja zgolj sporazum, ki je neposredno razviden iz davčne napovedi obeh zavezancev. V obravnavanem primeru pa je tožena stranka, čeprav je tožnica pritožbi priložila sporazum v obliki notarskega zapisa, ki je tudi neposredno izvršljiv, presodila da se zavezanca (tožnica in oče otrok), če to ne izhaja iz obeh vloženih napovedi, ne moreta sporazumeti o tem kdo bo uveljavljal olajšavo. Ker je sporazum sestavljen v obliki notarskega zapisa, iz njega pa jasno in brez dvomov izhaja, da sta se zavezanca sporazumela o tem, kdo bo uveljavljal olajšavo, bi se po presoji sodišča tak sporazum moral upoštevati in na njegovi podlagi, skladno z določbo 2. odstavka 11. člena ZDoh morala uveljavljana olajšava za družinske člane priznati na način, kot izhaja iz sporazuma. Sodišče poudarja, da je notarski zapis, glede na določbo 3. člena Zakona o notariatu javna listina, če so pri njegovem sestavljanju upoštevane vse bistvene formalnosti, določene v ZN (3., 43. in 45. člen ZN).
sprememba podatkov v carinski deklaraciji - naknadno preverjanje carinske deklaracije - vračilo carinskega dolga - količinski rabat
Po mnenju sodišča v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za spremembo podatkov v carinski deklaraciji po 3. točki 2. odstavka 50. člena CZ, po kateri spreminjanje deklaracije ni več mogoče dovoliti po tem, ko je carinski organ prepustil blago deklarantu, saj je blago v obravnavanem primeru nesporno prepuščeno deklarantu. Pravilno pa je tožena stranka in pred njo prvostopni organ uporabil tudi določbo 62. člena CZ. Ker je v obravnavanem primeru ugotovil, da so v deklaraciji prijavljeni podatki ustrezali podatkom, ki jih izkazujejo deklaraciji priložene fakture, to tudi po mnenju sodišča pomeni, da carinski organ ni imel podlage za sprejem potrebnih ukrepov in posledično za vračilo carinskega dolga. V obravnavanem primeru količinski rabat, ki se nanj sklicuje tožnik, v času ugotavljanja carinske vrednosti še ni bil določen, saj je tožnik kot dokaz predložil pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 12. 10. 2000, kar tudi po mnenju sodišča pomeni, da v času ugotavljanja carinske vrednosti še ni bila določena višina materialnega rabata, kar je v nasprotju z določbami 25. člena CZ, tožnik pa drugačnih dokazil ni predložil.
Davčni organ je ocenil, da pritožbi ne bo mogoče ugoditi, do tega zaključka pa je prišel v postopku za ugotavljanje upravičenosti tožnikove vloge in preučitvi pritožbe zoper odločbi, ki jih je nato ocenil. Gre za diskrecijsko pravico prvostopnega organa.
ZDavP člen 22, 22/2, 22, 22/2. ZUP člen 129, 274, 275, 129, 274, 275.
odprava odločbe po nadzorstveni pravici
ZDavP v 2. odstavku 22. člena ne določa kdo je upravičen za vložitev zahteve za odpravo, razveljavitev oziroma spremembo odločbe po nadzorstveni pravici, če je z odločbo kršen materialni predpis, zato je glede tega vprašanja potrebno uporabiti določbe ZUP. Tožeča stranka ni bila upravičena zahtevati odprave odločbe po nadzorstveni pravici iz razloga, da je bil z odločbo kršen materialni predpis in je zato tožena stranka pravilno njeno zahtevo v skladu z 2. točko 1. odstavka 129. člena ZUP s sklepom zavrgla.
carinska deklaracija - sprememba podatkov - naknadno preverjanje carinske deklaracije - vračilo carinskega dolga - količinski rabat
Po mnenju sodišča v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za spremembo podatkov v carinski deklaraciji po 3. točki 2. odstavka 50. člena CZ, po kateri spreminjanja deklaracije ni več mogoče dovoliti po tem, ko je carinski organ prepustil blago deklarantu. Pravilno je bila uporabljena tudi določba 62. člena CZ. Ker je v obravnavanem primeru ugotovil, da so v deklaraciji prijavljeni podatki ustrezali podatkom, ki jih izkazujejo deklaraciji priložene fakture, tudi po mnenju sodišča carinski organ ni imel podlage za sprejem potrebnih ukrepov in posledično za vračilo carinskega dolga. Količinski rabat, na katerega se sklicuje tožnik, v času ugotavljanja carinske vrednosti še ni bil določen, kar je v nasprotju z določbami 25. člena CZ.
odločba o pritožbi - uporaba ZUP v drugih javnopravnih stvareh
Niti iz takrat veljavnega Zakona o visokem šolstvu (ZViS-UPB1, Uradni list RS, št. 134/03) niti iz Statuta Univerze v Ljubljani (Uradni list RS, št. 64/01; dalje Statut) niti iz Pravilnika o razpisu za vpis in izvedbi vpisa v visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 117/02, dalje Pravilnik) ne izhaja, da je vsebina akta, izdanega v vpisnem pritožbenem postopku oziroma vsebina akta, izdanega v zvezi s prošnjo za priznanje statusa študenta s posebnimi potrebami, posebej urejena. Glede na to, da postopek odločanja o navedenih vrstah vlog v posebnem zakonu ali statutu Univerze ni posebej urejen, se glede vsebine akta, s katerim se o vlogi odloči, smiselno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se nanašajo na vsebino odločbe, izdane v pritožbenem postopku, predvsem določba 1. odstavka 254. člena navedenega zakona, saj gre za odločanje v javnopravni stvari, ki nima značaja upravne zadeve po 2. členu tega zakona, področje pa ni urejeno s posebnim postopkom (4. člen ZUP).
Ustavno sodišče RS je med upravnim sporom z odločbo št. U-I-329/02-7 z dne 8. 4. 2004 odločilo, da je 5. odstavek 95. člena ZDavP, ki je pravna podlaga izpodbijane odločitve, v neskladju z Ustavo RS in določilo način njene izvršitve tako, da do odprave ugotovljenega neskladja davčnemu zavezancu pripadajo obresti po 4. odstavku 95. člena ZDavP od dneva doplačila z nepravnomočno odločbo odmerjene ali preveč odmerjene dohodnine. Ugotovitev neskladnosti zakona z Ustavo RS ima glede na določbo 43. člena ZUstS učinek razveljavitve, zato se skladno s 44. členom ZUstS razveljavljeni zakon ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih še ni bilo pravnomočno odločeno.
Zakon predpisuje pogoje za imenovanje svetovalcev za begunce za vse kandidate enako, zato je tožnica v zmoti, ko meni, da predpisuje samo minimalne pogoje, in da je treba pri osebi, ki predpisane pogoje izpolnjuje bolje oziroma več od tega, iz tega razloga pripisati tudi navedbo poklica, ki ga opravlja.
V obravnavanem primeru pogoji za spremembo podatkov v carinski deklaraciji po 3. točki 2. odstavka 50. člena CZ, po kateri spreminjanja deklaracije ni več mogoče dovoliti po tem, ko je carinski organ prepustil blago deklarantu, niso izpolnjeni, saj je blago nesporno prepuščeno deklarantu. Tožena stranka in prvostopni organ sta pravilno uporabila tudi določbo 62. člena CZ. Rezultat naknadnega preverjanja deklaracij sta tudi utemeljila, ko sta navedla, da pregledane listine v ničemer ne kažejo na drugačno dejansko stanje od vpisanega v carinski deklaraciji, kar pomeni, da je carinski organ pri naknadnem preverjanju ugotovil, da ni šlo za situacijo iz 3. odstavka 62. člena CZ. Količinski rabat, na katerega se sklicuje tožnik, v času ugotavljanja carinske vrednosti še ni bil določen. Tožnik je namreč kot dokaz predložil pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 12. 10. 2000, kar tudi po mnenju sodišča pomeni, da v času ugotavljanja carinske vrednosti še ni bila določena višina materialnega rabata, kar je v nasprotju z določbami 25. člena CZ; drugačnih dokazil pa ni predložil.
Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da si tožnik za del stroškov, ki se nanašajo na izgradnjo stanovanjskega dela, ne sme odbiti 19 % vstopnega DDV, ne glede na to, da je davek v navedeni višini tudi plačal, saj ZDDV za stanovanjsko gradnjo dovoljuje le 8 % stopnjo. S tem v zvezi je pravilno tudi pojasnilo tožene stranke, da v primeru, če davčni zavezanec prejme račun, v katerem je izkazan višji znesek DDV, kot bi po zakonu moral biti, tega višjega zneska ne sme odbiti kot vstopni DDV, ne glede na to, da je bil DDV plačan (9. odstavek 40. člena ZDDV).