Po 2. odstavku 105. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se na podlagi 1. odstavka 16. člena Zakona o upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja, ki niso urejena v ZUS, mora tožba v upravnem sporu kot vloga obsegati vse, kar je potrebno, da se lahko obravnava, med drugim navedbo strank ter morebitnih njihovih zakonitih zastopnikov in pooblaščencev. Če vloži tožbo župan zoper občinski svet, ki ga po Zakonu o lokalni samoupravi zastopa župan, mora zaradi kolizije interesov tožba, da bi bila sposobna za obravnavo, navajati drugega zastopnika za občinski svet kot toženo stranko.
Zakon o upravnem sporu ne ureja vprašanj v zvezi s prenehanjem oziroma smrtjo tožnika, zato je treba na določbo 16. člena ZUS za razrešitev teh vprašanj uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku. V 1. odstavku 81. člena ZPP je določeno, da v primeru, če sodišče ugotovi, da tisti, ki nastopa kot stranka ne more biti pravdna stranka, pa se ta pomanjkljivost da odpraviti, zahteva od tožeče stranke, naj popravi v tožbi, kar je treba ali ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka. Po določbi 5. odstavka istega člena ZPP pa sodišče v primeru, če so pomanjkljivosti take, da onemogočajo nadaljnjo pravdo, zavrže tožbo. Sposobnost biti stranka je ena temeljnih predpostavk za dopustnost tožbe in mora obstojati ves čas postopka. Pravna oseba, ki je prenehala obstajati zato ne more biti pravdna stranka oziroma stranka postopka pred upravnim sodiščem.