Dopuščeno pravno vprašanje se tiče razporeditve trditvenega in dokaznega bremena pravdnih strank glede neresničnega prikazovanja (poteka) prometne nesreče (fingiranosti) in s tem nastanka zavarovalnega primera. Tožnik mora trditi in dokazati obstoj dejstev, ki tvorijo zavarovalni primer, ter nastanek in obseg iz njega izvirajoče škode. V sklop trditev o nastanku zavarovalnega primera sodijo tako trditve, da se je zatrjevana nesreča res zgodila, kot tudi tudi trditve, da je v taki nesreči (lahko) prišlo do zatrjevane škode. Na drugi strani je dokazno breme glede fingiranosti (nameščenosti, prirejenosti oziroma namerne povzročitve) prometne nesreče na strani zavarovalnice. Kakšno in kolikšno bo njeno trditveno breme, pa bo odvisno od konkretnega primera in predhodnega uspeha oškodovanca, da dokaže škodni dogodek, ki pomeni zavarovalni primer. Če oškodovanec tega ne dokaže in torej do zavarovalnega primera ne pride (tudi zato ker zatrjevana škoda v dogodku sploh ni mogla nastati ali ni mogla nastati na zatrjevani način), zavarovalnici glede na njeno materialno in trditveno dokazno breme ni treba utemeljevati okoliščin v zvezi z izključitvijo njene odgovornosti. Do nje namreč sploh ni prišlo. Materialno trditveno in dokazno breme zavarovalnice, ki ugovarja, da je njena odgovornost izključena zaradi namere ali prevare, zato nastopi šele in če tožeča stranka dokaže škodni dogodek, ki naj bi pomenil zavarovalni primer. Tedaj mora trditi in dokazati, da je njena odgovornost izključena zaradi namere ali prevare, torej oškodovančevega sodelovanja pri dogovoru ali nameščanju prometne nesreče.
Zavarovanje odgovornosti je institut, ki je v korist oškodovanca. Kavza zavarovalne pogodbe je v zagotovitvi njegove premoženjske varnosti z izplačilom zavarovalnine, ki naj bi odpravila povzročeno škodo. Višina dogovorjene zavarovalne vsote pomeni jamstvo zavarovalnice za posamezni (celotni) zavarovalni primer in hkrati pomeni udejanjanje relativizacije obligacijskega razmerja upoštevaje, da se ob sklepanju pogodbe ne ve, kakšna bo višina nastale škode, zavarovalnica pa je upravičena do zagotavljanja lastne likvidnosti. Vprašanje oškodovančeve deljene odgovornosti za povzročeno škodo spada v sfero ugotavljanja obsega odškodninske odgovornosti ter končnega zneska odškodnine. Pomeni pa tudi konkretizacijo zavarovalnega primera, v katerem nastopi obveznost zavarovalnice izplačati odškodnino oz. zavarovalnino. Ob takem namenu omejitve obsega zavarovalničine dolžnosti je torej načelno zavarovalnica dolžna plačati celotni znesek odškodnine, ta pa je navzgor omejen z višino zavarovalne vsote oz. zavarovalnega limita (primerjaj tudi določbo 964. člena OZ in 15. člen Splošnih pogojev za paketno zavarovanje premoženja in premoženjskih interesov lastnikov stanovanjskih hiš tožene stranke).
Pravilna uporaba materialnega prava zahteva tako izračunavanje, po katerem se najprej ugotovi višina odškodnine in se šele nato zniža znesek na raven limita.
Naknadna odobritev posla lahko vpliva le na pravno razmerje med upravnikom in etažnim lastnikom, ki je plačal svoj delež, in pomeni, da ravnanje upravnika v razmerju do posameznega etažnega lastnika ni gestija, temveč mandatno pogodbeno razmerje. V tem primeru se upravnik šteje za prevzemnika naročila oziroma da ga je etažni lastnik pooblastil za sklenitev pogodbe, katere veljavnost je odvisna od odobritve ustrezne večine.
Sodno varstvo po SZ-1 ne izključuje uporabe določila o nujni gestiji. Nujna gestija pride v poštev, ko je treba ukrepati hitro in ni mogoče čakati na sodno varstvo. To je namenjeno varstvu preostalih aktivnih etažnih lastnikov, tako da sodišče z nadomestilom manjkajoče volje pasivnih lastnikov ustvari pravno podlago za izvedbo posla.