Izkaže se, da je sodišče druge stopnje s sklicevanjem na tezo o dokaznem bremenu dejansko zaobšlo zahtevo po celoviti dokazni oceni, ki izhaja iz 8. člena ZPP in se do preostalih dokazov (tistih, ki jih je v podporo drugačnemu stališču nanizalo sodišče prve stopnje in jih je toženec v pritožbi izpodbijal) ni opredelilo. Izpodbijane sodbe ni spremenilo zato, ker bi sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravila o razporeditvi dokaznega bremena, temveč zato, ker je sodišče - po oceni sodišča druge stopnje - napačno ugotovilo pravno pomembno dejstvo: kakšen dogovor je bil sklenjen glede zneska provizije.

Revizija se dopusti glede vprašanj:

1. Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (18. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu), ko je odločilo, da je tožeča stranka kot zavod pokojninskega in invalidskega zavarovanja upravičena terjati od tožene stranke celotne izpadle kapitalizirane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za obdobje od škodnega dogodka do dne, ko bi pokojni izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine,
2. Ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo pri presoji pomena izvensodnih poravnav in vpliva plačil odškodnine v skupnem znesku 19.331,60 EUR, izvedenih na podlagi teh poravnav, na višino prisojene terjatve,
3. Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbe pravdnega postopka, ko je zaključilo, da je prepozna trditev, da iz izvensodnih poravnav izhaja, da je poravnana celotna škoda do konca leta 2012.