ZDIJZ člen 6, 6/3, 6/3-2. ZVO-1 člen 110, 110/2, 110/2-5. Uredba o odpadni električni in elektronski opremi (2015) člen 33, 33/4, 33/4-2.
dostop do informacij javnega značaja - izjeme od dostopa do informacije javnega značaja - poslovna skrivnost - poročilo - emisije - okoljski podatki - bistvena kršitev določb postopka
Do vprašanja, ali je poročilo o finančnem poslovanju neke gospodarske družbe v delu, ki se nanaša na stroške zbiranja in obdelave odpadkov, možno enačiti s pojmom poročila, povezanega s kvaliteto okolja, v katerem živimo, ki je bistveno za odločitev v tej zadevi, se toženka v izpodbijani odločbi ni argumentirano opredelila. Sodišče ne pritrjuje toženkinemu stališču, da količina oziroma vrednost finančnih sredstev oziroma stroškov vselej sovpliva na okoljske odločitve, ker naj bi se v zvezi s tem zastavljalo vprašanje, ali ni zaradi želje po čim manjših stroških zanemarjen del ravnanja z odpadki, ki mora ustrezati okoljevarstvenim zahtevam. Meni namreč, da bi določene gospodarske družbe lahko (tudi) z manj stroški še vedno učinkovito opravljale svojo dejavnost ravnanja z odpadki. Toženka tako ni v zadostni meri pojasnila, zakaj naj bi bil tudi podatek iz finančnega poročila okoljski podatek. To pa pomeni, da izpodbijana odločba v bistvenem delu ni dovolj obrazložena, da bi se jo dalo preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka.
EZ-1 člen 365, 365/5. Uredba o izdaji deklaracij za proizvodne naprave in potrdil o izvoru električne energije (2009) člen 13.
električna energija iz obnovljivih virov energije - deklaracija za proizvodno napravo - odvzem deklaracije za proizvodno napravo - neobratovanje naprave za proizvodnjo električne energije
Proizvodna naprava tožnika ni obratovala zato je podan razlog za odvzem deklaracije.
ZMZ-1 člen 51. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1.
mednarodna zaščita - prošnja za priznanje mednarodne zaščite - zavrženje vloge - predaja odgovorni državi članici - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja
Toženka se ni konkretno opredelila do tožnikovih osebnih izkušenj, ki bi skupaj s podatki iz člankov, na katere se tožnik sklicuje, smiselno lahko pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v primeru predaje Republiki Bolgariji. Prav tako se ni konkretno opredelila do člankov, ki jih je tožnik predložil, katerih vsebine niti ni povzela niti se ne nahajajo v upravnem spisu. Navedla je zgolj to, da članki govorijo negativno glede stanja prosilcev in ne nakazujejo na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite. Zgolj navedba, da je toženka pridobila informacije s strani Državne agencije za begunce v Bolgariji, očitno ne pomeni toženkine opredelitve do vseh okoliščin, pomembnih za odločitev. Toženka se na ta način ni niti formalno opredelila do vseh predloženih listinskih dokazov.
Ihtiološke raziskave, študije in monitoringi so del vsebine poročila o vplivih na okolje in dodatka za presojo sprejemljivosti. Za preverjanje njihove ustreznosti morajo biti zato dostopne upravnemu organu, ki odloča v zadevi in s tem tudi tožniku kot stranskemu udeležencu v postopku.
Načelo zaslišanja stranke je eno od temeljnih načel upravnega postopka. Organ, ki v zadevi odloča, ne sme svoje odločbe opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (drugi odstavek 9. člena ZUP). Stranka pa se lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno.
Možnost izjave ne pomeni samo izjave o tem, ali je določen zapis (ne)resničen, temveč obsega tudi pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. To pravico pa lahko učinkovito izkoristi le, če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena in kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla.
dobiček iz kapitala - odsvojitev vrednostnih papirjev - nabavna vrednost kapitala - vrednost kapitala v času pridobitve - vrednost kapitala v času odsvojitve - naknadna vplačila
V poslovni delež kot skupek korporacijskih pravic spadajo tudi pravice in obveznosti družbenika v zvezi z naknadnimi vplačili kapitala, tako da tudi te sodijo v pojem kapitala, kot ga opredeljuje 93. člen ZDoh-2. Za namen odmere davka na kapitalski dobiček v delež v gospodarski družbi po 2. točki 93. člena ZDoh-2 spadajo tudi pravice in obveznosti družbenika v zvezi z naknadnimi vplačili. Za namen odmere davka na kapitalski dobiček je zato v vrednost kapitala ob pridobitvi po 98. členu ZDoh-2 treba šteti ne le pogodbeno vrednost kapitala ob vplačilu osnovnega vložka, ampak tudi pogodbeno vrednost naknadnih vplačil.
začasna odredba - neizkazana težko popravljiva škoda
Hrup, tresljaji, prah in podobno, na kar se tožnica v tem pogledu sklicuje, so sicer res običajne in pričakovane posledice gradnje, vendar pa tožnica v ničemer ne utemeljuje, da oziroma zakaj naj bi bili ti vplivi gradnje prekomerni oziroma tako intenzivni, da bi na njeni lastnini povzročali trajno oziroma težko popravljivo škodo. Take navedbe sodišču ne omogočajo presoje konkretne in neposredne nevarnosti nastanka škode, poleg tega pa so navedbe tako splošne, da se sodišče ne more opredeliti niti glede teže oziroma težke popravljivosti te škode.
telefonsko naročniško razmerje - telekomunikacijske storitve - plačilo opravljenih storitev - spor med operaterjem in končnim uporabnikom - gostovanje v tujini
Toženka je dejansko stanje, na katerega je oprla svojo odločitev, ugotovila ob uporabi pravil o dokaznem bremenu in prosti presoji dokazov, in sicer je presodila, da tožnica z izpisom, ki dokazuje le, da je bilo 15. 9. 2017 ob 13:47:19 uri s telefonske številke stranke z interesom na številko 4040 poslano SMS sporočilo, ni izpolnila dokaznega bremena za svoje trditve.
Sodišče v upravnem sporu ne preverja medsebojne skladnosti različnih podzakonskih aktov, saj gre v prvi vrsti za preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe. Tožnika bi zato morala navesti konkretne razloge, iz katerih izpodbijana odločba ni skladna s tem ali onim podzakonskim aktom, za katere zatrjujeta medsebojno neusklajenost.
Ravnanje toženke, ki je pri obračunu komunalnega prispevka upoštevala gradbeno parcelo, določeno v projektni dokumentaciji za pridobitev gradbenega dovoljenja, je v skladu z določbami ZPNačrt in Pravilnika.
Gradbeno parcelo tvori del zemljišča, na katerem stoji objekt, to je stavbišče, in del zemljišča, na katerem so površine, ki služijo temu objektu.
Pri izračunu komunalnega prispevka mora organ pri odmeri v prvi vrsti upoštevati parcelo, kot je (oziroma če je) določena. V tem pogledu je treba upoštevati četrti odstavek 127. člena ZGO-1B, po katerem se za zazidano stavbno zemljišče šteje tisti del površine zemljiške parcele, ki je bil z odločbo o izdaji gradbenega dovoljenja določen pod gradbena parcela ali funkcionalno zemljišče.
Tožnik v tožbi ne navaja, da bi bili razlogi, zaradi katerih mu niso bile priznane točke pa navedenih sklopih prijavljenih aktivnosti, ki jih je v obrazložitvi odločbe navedel drugostopenjski organ, napačni, niti ne navaja, da bi bili ti pomanjkljivi, ampak se zgolj pavšalno sklicuje na netransparentnost in diskriminatornost točkovanja njegove vloge.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh - očitno nerazumna zadeva - pravni standard - ugoditev tožbi
Tožena stranka je pri presoji ali tožnik izpolnjuje objektivne (vsebinske) pogoje za dodelitev BPP, presegla mejo standarda očitne nerazumnosti tožnikovega predloga za dodelitev BPP, saj se je spustila v obravnavo vprašanj, ki so lahko zgolj predmet obravnave v sodnem (pravdnem) postopku. Sodišče je zato tožbi ugodilo.
Tožena stranka o pritožbi tožnice zoper odločbo prvostopenjskega organa še ni odločila, zato pogoji za vložitev tožbe v upravnem sporu še niso izpolnjeni. Tožba je vložena prezgodaj, zato je sodišče skladno z 2. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.
ZZNPOB člen 15, 15/1, 16. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
oploditev z biomedicinsko pomočjo - dovoljenje za oploditev z biomedicinsko pomočjo - obrazložitev odločbe - izdaja dovoljenja - pogoj za izdajo dovoljenja - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka
Vključitev vložnika zahteve za izdajo dovoljenja za izvajanje postopkov OBMP v javno zdravstveno službo ni šele predmet postopka za izdajo tega dovoljenja, temveč je njegovo (predhodno) vključenost v javno zdravstveno službo treba razumeti kot pogoj za izdajo dovoljenja.
Zaradi drugačnih materialnopravnih stališč je toženka svojo odločitev oprla izključno na razloge, ki se nanašajo na organizacijo oz. dostop do javne zdravstvene službe, in po povedanem niso pomembni za odločitev. Tožnik ima zato prav, da izpodbijana odločba sploh nima razlogov o okoliščinah, ki so po zakonski ureditvi - torej po 15. in 16. členu ZZNPOB - pomembne za odločitev, kar pomeni, da se je ne da preizkusiti.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - izpodbijanje občinskega odloka - zavrženje tožbe
Sodišče je tožbo zavrglo, saj Odlok o ureditvi cestnega prometa v občini Ajdovščina (v izpodbijanem delu) ne predstavlja akta iz četrtega odstavka 5. člena ZUS-1. Iz vsebine izpodbijanih določb namreč izhaja, da gre za splošen akt - predpis, ki ga je sprejel občinski svet kot organ lokalne samoupravne skupnosti v izvrševanju svojih normativnih pristojnosti in ki vsebuje splošne in abstraktne norme, ki se nanašajo na (še) nedoločen krog naslovnikov in nedoločeno število primerov. Pri čemer je iz njihove vsebine tudi dovolj jasno razvidno, da te norme za svoj pravni učinek na konkretno osebo v konkretnem primeru potrebujejo še nadaljnje delovanje občinskih organov, s katerim bodo šele konkretizirane.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 29, 214, 236. Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 145.
carina - zahteva za vračilo uvoznih dajatev - povezane osebe - vrnitev preveč plačane carine - carinska vrednost - naknadna uskladitev transakcijske cene - transferne cene
V obravnavanem primeru gre za vprašanje dopustnosti naknadne uskladitve transakcijske cene s sklicevanjem na novo transferno ceno in ne za uveljavljanje vračila preveč plačane carine zaradi nepravilne carinske vrednosti v carinskih deklaracijah ob sprostitvi v prost promet. Carinske deklaracije, na katere se nanaša obravnavani zahtevek, so bile namreč vložene kot redne deklaracije. Iz njih ne izhaja, da bi bila deklarirana vrednost določena kot začasna vrednost, kot to zatrjuje tožnica, pač pa so bili v deklaracijah navedeni dokončni podatki, skladno s temi podatki se je tudi določila carinska vrednost blaga. Popravek dejansko plačane ali plačljive cene prodajalca blaga v prid kupca bi bilo zato dopustno upoštevati pri določitvi carinske vrednosti v skladu z 29. členom CZS zgolj pod pogoji 145. člena Izvedbene uredbe, ki pa v obravnavanem primeru niso izpolnjeni, kot sta pojasnila oba upravna organa.
Glede na ureditev iz ZP-1 lahko tudi v primeru prekinitve zastaranja (in ne le v primeru pretrganj) do začetka izvrševanja sankcije za prekršek traja največ štiri leta od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - zavrženje vloge - pravna subjektiviteta - pooblastilo - prijava na javni razpis - pogoji za prijavo na javni razpis
Tožničina pravna subjektiviteta ne zajema sodelovanja na razpisih za pridobivanje javnih sredstev brez izrecnega pooblastila občine, in to tudi v primerih, ko se razpis nanaša na financiranje nalog, ki jih tožnica sicer opravlja samostojno. Ker po občinskih predpisih tožnica takega pooblastila nima, ne more samostojno sodelovati na predmetnem javnem razpisu, zato je pravilna in zakonita odločitev o zavrženju tožničine prijave na razpis kot nedovoljene.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - zavezanec za plačilo nadomestila - služnostni upravičenec
Med strankama ni sporno, da ima tožnik vknjiženo osebno služnost užitka na nepremičninah iz izpodbijane odločbe, tudi na garaži št. z ID št. .... S tem tožnik ustreza navedeni opredelitvi neposrednega uporabnika in s tem zavezanca za plačilo NUSZ, po drugi strani pa zaradi služnosti lastnik nepremičnine stanovanja nima pravice (torej pravne možnosti) uporabe garaže in ga zato ni mogoče šteti za zavezanca.
odškodnina žrtvam kaznivih dejanj - rok za uveljavljanje odškodnine - priznanje odškodnine - pravna praznina
Tožnik v roku iz prvega odstavka 29. člena ZOZKD ni mogel uspešno uveljavljati odškodnine po tem zakonu, saj za to niso bili izkazani materialni pogoji iz sedme alineje prvega odstavka 6. člena tega zakona, in je šele kasneje (po poteku roka iz prvega odstavka 29. člena ZOZKD) izvedel, da od storilca dejanja ne bo mogel prejeti izplačila odškodnine za priznano škodo, zato je treba pravno praznino napolniti tako, da je treba tudi v primeru, kot je obravnavni, za vložitev zahteve upoštevati rok iz tretjega odstavka 29. člena ZOZKD, to je, da mora biti vložena v treh mesecih od datuma, ko je za navedeno okoliščino izvedel.
mednarodna zaščita - zatečeni begunec (sur place) - prošnja za priznanje mednarodne zaščite - pogoji za priznanje mednarodne zaščite - prosilec iz Irana - sprememba veroizpovedi - preganjanje - resna škoda
Ugotovitev, da tožnik v izvorni državi ni bil preganjan oz. mu ni bila povzročena resna škoda, še ne pomeni, da tožnik ne more imeti utemeljenega strahu pred bodočim preganjanjem oziroma povzročitvijo resne škode. Toženka navedenega zaradi naslonitve na določbo drugega odstavka 30. člena ZMZ-1 sploh ni obravnavala, s čimer sta povezani tudi ugotovitvi toženke, da tožnikova sprememba vere ni pristna in da so imela njegova dejanja od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Toženka bi morala ne glede na to, da tožniku ne verjame, da so bile izvršene dejavnosti v povezavi s spremembo vere "pristne", ugotavljati, ali bi bil tožnik zaradi teh dejavnosti, tj. zaradi krsta v evangeličanski cerkvi, ob vrnitvi v Iran izpostavljen preganjanju ali resni škodi.
V konkretnem primeru ni nujno odločilno, ali je tožnik dejansko spremenil vero in ima lastnost, na podlagi katere bi bil lahko preganjan, pač pa je bistveno vprašanje, ali lahko takšno lastnost, tj. spremembo vere iz muslimanske v evangeličansko, tožniku pripiše subjekt preganjanja.
Od tožnika nikakor ni moč zahtevati, naj svojo veroizpoved v primeru vrnitve v Iran skriva (iz splošnih informacij o izvorni državi tožnika je razvidno, da težav načeloma ne bi smel imeti, če bi svojo vero prakticiral le v zasebnosti in vere ne bi oznanjal, razen če ga sorodniki ne bi naznanili oblastem; da pa oče zelo nasprotuje njegovi spremembi veroizpovedi, je tožnik izpovedal). Po praksi Sodišča Evropske unije nobeno od pravil Kvalifikacijske direktive ne določa, da je treba pri presoji tveganja, da se v nekem okolju dejansko utrpijo dejanja preganjanja, upoštevati možnost, ki naj bi jo imel prosilec, da se izogne nevarnosti preganjanja tako, da se odpove verski praksi in s tem zaščiti, ki mu jo direktiva zagotavlja s priznanjem statusa begunca.
Uredba o izvajanju podukrepa pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 (2015) člen 7, 7/4.
Pogoj, ki izhaja iz določb javnega razpisa in Uredbe o izvajanju podukrepa „pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete“ iz programa razvoja podeželja RS za obdobje 2014 do 2020, določa, da mora imeti mladi kmet ob oddaji vloge na javni razpis poravnane vse davčne obveznosti (oziroma te po uredbi ne smejo presegati 50 EUR). Drugih obveznosti do države ali občine javni razpis ali uredba ne omenjata. Med te pa tudi po presoji sodišča ni mogoče šteti tudi obveznosti iz naslova socialnega varstva, kot pravilno pojasnjuje tožnik, saj bi se s takšno razlago širil pogoj predhodnega plačila davkov, določen v javnem razpisu.