Na podlagi 121. člena ZDavP-2 velja zavarovanje do dneva izpolnitve oziroma plačila davčne obveznosti. Na podlagi 122. člena ZDavP-2 se zavarovanje ne more sprostiti, dokler davčna obveznost, za izpolnitev ali plačilo katere je bilo to zavarovanje predloženo, ne ugasne, ali dokler bodoča davčna obveznost še lahko nastane. Ko davčna obveznost ugasne ali ne more več nastati, davčni organ zavarovanje nemudoma sprosti (prvi odstavek). Če izpolnitev ali plačilo davčne obveznosti delno ugasne ali v določenem delu ne more več nastati, se zagotovljeno zavarovanje na zahtevo upravičene osebe delno sprosti, razen če zadevni znesek tega ne opravičuje (drugi odstavek). Sodišče je v predmetni zadevi presojalo ali so podani predhodno navedeni zakonski pogoji za sprostitev zavarovanja. Namen instituta začasnega zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti je v tem, da se zavaruje izpolnitev bodoče terjatve in kot izhaja iz 121. člena in 122 člena ZDavP-2 traja dokler davčna obveznost ne ugasne oziroma ne more več nastati. Naveden namen je še toliko bolj poudarjen v primeru, kot je obravnavani, ko se zaradi višine davčnega dolga (več kot 50.000,00 EUR) utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali precej otežena (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 248/2015 z dne 15. 11. 2017, točka 17).
ZUP člen 147, 147/1, 260, 260/4, 267, 267/1, 267/2, 267/3.
inšpekcijski nadzor - ukrep gradbenega inšpektorja - obnova upravnega postopka - predhodno vprašanje - zavrženje predloga za obnovo postopka
Status zemljišča, na katerem so zgrajeni objekti, ni bil pravno odločilna okoliščina za izdajo inšpekcijske odločbe, zato tudi ne more pomeniti predhodnega vprašanja.
Temelj za izplačilo škode ni neposredna ocena škode na posameznem kmetijskem gospodarstvu oziroma GERKu, temveč to, da je posamezno kmetijsko gospodarstvo oziroma GERK uvrščeno v Program na podlagi postopka, ki ga predpisuje ZUOPPSKP.
V postopku, ki ureja spremembo gradbenega dovoljenja, je mogoče izdati odločbo, ki se omeji na predlagane spremembe le, če te spremembe niso takšne, da bi bilo treba opraviti presojo, ali je PGD izdelan v skladu s prostorskim aktom oziroma lokacijskimi pogoji in izdati novo gradbeno dovoljenje.
Sestavni del projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja je načrt arhitekture, ki se nanaša na arhitektonsko oblikovanje objekta, katerega del je tudi oblika njegove strehe.
Sankcije iz 152. člena ZGO-1 se primarno izreče investitorju oziroma lastniku nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti po lastniku zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt.
mednarodna zaščita - pogoji za priznanje mednarodne zaščite - strah - članstvo v legitimni politični stranki - preganjanje - resna škoda
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik kot razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito navedel članstvo v politični stranki SRS. Zgolj članstvo v opozicijski politični stranki samo po sebi namreč še ne utemeljuje strahu pred preganjanjem na katerikoli izmed navedenih zakonskih oziroma konvencijskih podlag za priznanje mednarodne zaščite in tudi opis dogodkov, kot ga je podal tožnik, nima elementov preganjanja v smislu ZMZ-1.
Odločilnega pomena za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito je predvsem to, da tožnik ni navedel, kaj konkretno bi se oziroma kaj se je prav njemu zgodilo, zakaj naj bi bil prav on konkretno preganjan, tako da manjkajo konkretni dogodki, ki bi se individualno nanašali prav na tožnika in torej posledično temu tudi ni utemeljen njegov strah pred morebitnim bodočim preganjanjem v primeru, če bi se tožnik vrnil v svojo izvorno državo Srbijo. Zato se sodišče strinja s toženo stranko, da v tožnikovem primeru niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca.
rudarska pravica - vloga za pridobitev rudarske pravice - načelo zaslišanja strank - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka
Tožena stranka je pri vodenju upravnega postopka pridobila mnenje Geološkega zavoda, kjer je navedeno, da količina snovi, ki je na razpolago, ne izpolnjuje zahteve po dovolj zalogah. Vendar pa iz spisa ni razvidno, da bi bilo to strokovno mnenje pred izdajo odločbe tožniku poslano v izjavo, da bi lahko že tedaj navajal vse ugovore, ki jih je imel sedaj prvič priložnost navajati v tožbi zoper odločbo. Šele v tožbi je tožnik lahko zoper odločbo navedel vse dejanske in pravne ugovore zoper stališče tožene stranke, da je izkopana količina snovi premajhna. Tožnik je imel šele v upravnem sporu možnost oporekati uporabi državnega programa gospodarjenja z mineralnimi surovinami ter uveljavljati ugovor, da je pri istih predpisih bilo možno dodeliti koncesijo kljub majhni količini odkopanih snovi in da naj bi nekaterim bila podeljena rudarska pravica kljub manjši količini izkoriščanja mineralnih surovin. Pri vodenju postopka je šlo za kršitev naćela zaslišanja stranke.
stvarna pristojnost - stvarna pristojnost Upravnega sodišča RS - odstop tožbe pristojnemu sodišču - civilnopravni spor - društvo
Razmerje med toženo stranko kot zvezo društev in tožečo stranko kot njeno članico oziroma spor glede njenega članstva v zvezi je civilnopravno razmerje, v katerem oba udeleženca nastopata v razmerju prirejenosti. Takšno vrsto spora ureja 14. člen ZDru-1. V obravnavani zadevi gre torej za civilnopravni spor, in sicer gre za "drugo civilnopravno razmerje" iz 1. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), o katerem odloča pravdno sodišče.
mednarodna zaščita - statusa begunca - subsidiarna zaščita - zavrnitev prošnje - utemeljen strah pred preganjanjem - politično prepričanje kot razlog preganjanja - uporaba jezika - obrazložitev odločbe - protispisnost
Če prevodi v slovenski jezik obstajajo, bi morala tožena stranka v obrazložitvi odločbe vsebino teh dokumentov navesti in se opredeliti, ali vsebino sprejema ali pa je ne sprejema. Odločba je tako v ključnem delu tako neobrazložena, da se je ne da preizkusiti.
ZUP določa, da se postopek vodi v slovenskem jeziku, kar pomeni, da če se upravna odločba opredeljuje do nekega dokumenta, ki je v tujem jeziku, bi moral biti tudi ta dokument preveden v slovenski jezik, saj se sicer take odločbe ne da preizkusiti. Če upravni organ torej nek dokument šteje kot dokaz, pa četudi dokazu po vsebini ne sledi, vendar se do njega opredeli, pomeni, da je treba poskrbeti za prevod takega dokaza v slovenski jezik. Tožena stranka informacij o stanju v izvorni državi, vloženih s strani tožeče stranke v angleškem jeziku, ni obravnavala kot nepopolno vlogo v tem smislu, da bi stranko pozvala, da jo mora prevesti v slovenski jezik.
pravice oseb, izbrisanih iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva - odmera odškodnine - obdobje, za katero se priznava odškodnina
Za ponovni vpis tožnika bi moral poskrbeti upravni organ, ko je prejel dopis ministrstva, s katerim mu je bilo sporočeno, da je Vrhovno sodišče RS odpravilo odločbo o zavrnitvi sprejema tožnika v državljanstvo RS in mu naložilo naj zaradi uskladitve evidenc obvesti RSP in Urad za tujce. Tožnik se ni mogel sam ponovno vpisati v RSP, saj za to ni imel podlage in je ostal izbrisan.
Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (2002) člen 11, 11/1, 20, 20/1, 20/1-č.
napredovanje v naziv - svetnik - mednarodni kongres ali konferenca - dokazno breme - podobni primeri
Tudi okoliščina, da je povzetek tožničinih prispevkov objavljen v zborniku, ne more izpodbiti predmetne odločitve, saj ta objava ne izkazuje, ne da je šlo dejansko za mednarodni posvet ali konferenco, ne da je na njej tožeča stranka izvedla referat.
ZGO-1 člen 66, 66/1. ZPNačrt člen 15, 15/4, 38, 39, 39/3.
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - osončenje - požarna varnost - dostop do javne ceste - prostorski akt - skladnost projekta s prostorskim aktom
Že zakonodajalec je predvidel, da občina lahko sprejme občinski podrobni prostorski načrt, ne da bi pred tem sprejela občinski prostorski načrt. Zato prostorske sestavine veljajo do uveljavitve občinskega prostorskega načrta skladno z določbami prvega odstavka 96. člena ZPNačrt).
ZMZ-1 člen 32, 32/1, 84, 84/1, 84/1-3, 84/1-5. ZTuj-2 člen 68,68/1,68/1-5. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2, 28/3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje za namen predaje - znatna nevarnost pobega prosilca - nesodelovanje v postopku - začasna odredba
Tožnik prošnje za mednarodno zaščito ni podal z namenom, da bi se ne izvršil postopek njegove vrnitve v Avstrijo, saj tožnik vztraja pri tem, da želi ostati v Sloveniji, zato je tu tudi podal prošnjo za azil. Po predaji v Avstrijo se je ponovno vrnil v Slovenijo in tu znova zaprosil za mednarodno zaščito. Sodišče ugotavlja, da za njegovo pridržanje po 3. alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti ni zakonite podlage. Zato je sodišče v tem delu izpodbijani sklep odpravilo.
Pri razlagi tožene stranke gre za ustavno neskladno razlago 24.a člena ZVrt, ker ni nobenega razloga za to, da bi se za varovanje otrok v okviru vrtca dopuščalo izvajanje te dejavnosti v poslovnem prostoru, medtem ko to ne bi enako veljalo tudi za varuhe predšolskih otrok, za katere je po očitno zmotnem stališču tožene stranke obvezno, da izvajajo svojo dejavnost izključno le v stanovanjskem prostoru, saj navedeno pomeni brez kakršnekoli dejanske oziroma realne podlage bistveno strožje in neenako obravnavanje dejavnosti varuhov predšolskih otrok, kot taiste dejavnosti varstva predšolskih otrok v okviru vrtcev.
namakalni sistem - soglasje lastnika - stranski udeleženec v upravnem postopku - načelo zaslišanja stranke v postopku
Ustavnoskladno je treba razlagati določbe ZKZ v pomenu, da se predlog za uvedbo zasebnega namakalnega sistema lahko vloži (le), če se z uvedbo strinjajo vsi lastniki kmetijskih zemljišč na predvidenem območju namakalnega sistema in vsi lastniki zemljišč dovodnega omrežja oziroma da je soglasje lastnikov dovodnih zemljišč treba pridobiti do izdaje odločbe. Ureditev zato terja vključitev v postopek tudi lastnike zemljišč dovodnega omrežja kot stranskih udeležencev.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 2(n), 28. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84/4. ZTuj-2 člen 68, 68/1, 68/1-5, 68/2, 68/2-1, 68/2-3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - uredba Dublin III - pridržanje za namen predaje - nevarnost pobega - nesodelovanje v postopku - begosumnost - nezakonit vstop
Glede razlage nedoločnega pravnega pojma oziroma standarda "znatne nevarnosti pobega" in s tem podlage za izrek izpodbijanega ukrepa pridržanja tožnika tudi po presoji sodišča ne more sama po sebi zadoščati zgolj ugotovitev, da je bil tožnik predhodno že obravnavan v drugi državi članici EU in da tam (še) ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj je glede na samo ureditev po Uredbi Dublin III razumljivo, da se je prosilec pred prihodom v zadevno državo članico nahajal v drugi državi članici, saj se ravno zato postopek za predajo odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III tudi prične. Osebe pa se samo zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po Uredbi Dublin III, ne sme pridržati.
Ker mora po Uredbi Dublin III obstajati znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, po presoji sodišča (med strankama nesporno) dejstvo, da je bil tožnik s strani policije predhodno že obravnavan na Hrvaškem in da tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, samo po sebi ne izkazuje znatne nevarnosti pobega oziroma tožnikove begosumnosti. Tožnik je na obravnavi tudi pojasnil, da je ves čas dosedanjega trajanja postopka in tudi s policisti zgledno sodeloval in podajal resnične izjave ter predložil svoje osebne dokumente, in sicer potni list, osebno izkaznico in vozniško dovoljenje, navedene okoliščine pa nikakor ne kažejo na tožnikovo nesodelovanje v postopku. Zato sodišče ne sprejema naziranja tožene stranke, da navedene okoliščine izkazujejo razlog za tožnikovo begosumnost v smislu 5. alineje 1. odstavka 68. člena ZTuj-2.
Na znatno nevarnost pobega tožnika oziroma njegovo begosumnost po presoji sodišča tudi ne kaže njegovo nezakonito prehajanje državnih meja, niti dejstvo, da v Sloveniji nima možnosti bivanja. Sodišče je že večkrat opozorilo, da je tak način prehajanja mej za begunce tipičen, saj številni meje legalno niti ne bi mogli prestopiti. Poleg tega sodišče še pripominja, da je po 1. alineji 2. odstavka 68. člena ZTuj-2 nedovoljen vstop v državo zgolj milejša oblika okoliščin, ki lahko kaže na begosumnost, ki bi lahko le pogojno in skupaj še z drugimi okoliščinami, vodila do sklepanja o begosumnosti. Drugih razlogov, iz katerih bi bilo treba tožnika pridržati, na primer zaradi dvoma v njegovo identiteto ali varnostnih zadržkov pa tožena stranka v izpodbijanem sklepu niti ne navaja, zaradi česar tudi tožnikovo pridržanje na podlagi določil 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s 84. členom ZMZ-1 ni mogoče.
mednarodna zaščita - statusa begunca - pravni interes za vložitev tožbe - pogoji za priznanje mednarodne zaščite - mladoletni prosilci - pravice otroka - največja otrokova korist - zahteva za presojo ustavnosti in zakonitosti - prekinitev postopka - nadaljevanje postopka
Tožena stranka je kršila materialno pravo s tem, ko tožnikovih razlogov za preganjanje ni upoštevala v okviru pripadnosti posebni družbeni skupini oziroma s tem, ko ni napravila pravilne povezave med preganjanjem in razlogi za preganjanje, to pa je bistveno vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.
Dejstvo, da bo otrok slej, ko prej, odrasel in postal starejši, je v danem trenutku nerelevantno za identifikacijo posebne družbene skupine, saj je pomemben obstoj dejstev v času obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito. Biti otrok je neposredno pomembno za identiteto osebe tako v očeh družbe kot z vidika posameznega otroka. Slednje je po mnenju sodišča treba ugotoviti za mladost na splošno, kar velja tudi za mlajše polnoletnike. Sodišče namreč posebej poudarja, ker bo tožnik kmalu postal polnoleten, da pripadnost posebni družbeni skupini, ki temelji na mladosti, nujno ne preneha zgolj zato, ker se mladoletnost oziroma otroštvo konča. To zgolj pomeni, da tožena stranka ni več dolžna uporabiti načela največje koristi otroka (15. člen ZMZ-1, drugi odstavek 24. člena Listine EU o temeljnih pravicah), mlajši polnoletniki pa imajo zaradi svoje mladosti in neizkušenosti, preteklih dejanj preganjanja ter njihovih posledic in podobnih z mladostjo povezanih osebnih okoliščin, še vedno lahko utemeljen strah pred bodočim preganjanjem na podlagi istih ali bistveno podobnih razlogov kot mladoletniki. Neživljenjsko in pravno nevzdržno bi bilo utemeljevati, da je oseba tik pred dopolnitvijo 18. leta ravno zaradi svoje starosti oziroma mladosti lahko tarča dejanj preganjanja, tik po dopolnitvi 18. leta starosti pa ji takšno preganjanje zgolj in samo zaradi pravnega dejstva nastopa polnoletnosti, ne bi več grozilo. Subjekti preganjanja namreč žrtev ne izbirajo v odvisnosti od tega, ali se uporablja načelo največjih otrokovih koristi ali ne ter, niti večinoma ne vedo za točno starost mladostnika niti jih ta ne zanima.
Tožena stranka je v obrazložitvi odločbe ugotavljala tudi izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa begunca, vendar je pri tem prišlo do izostanka ugotavljanja dejstev, potrebnih za odločitev, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca, saj je zaradi napačne uporabe materialnega prava prezrla, da je tožnik lahko tudi pripadnik posebne družbene skupine (tj. oseba, ki je v danem trenutku mladoletnik, ki je v Afganistanu brez stika s starši). Tožena stranka je sicer v drugem delu obrazložitve ugotavljala tudi relevantna dejstva v zvezi z nevarnostjo, ki grozi mladoletnikom v Afganistanu, vendar le v povezavi s pravnim standardom resne škode iz 28. člena ZMZ-1, ne pa tudi v povezavi z okoliščinami pripadnosti posebni družbeni skupini ter lastnostmi dejanj preganjanja.
ZDIJZ člen 6, 6/3, 6/3-2. ZVO-1 člen 110, 110/2, 110/2-5. Uredba o odpadni električni in elektronski opremi (2015) člen 33, 33/4, 33/4-2.
dostop do informacij javnega značaja - izjeme od dostopa do informacije javnega značaja - poslovna skrivnost - poročilo - emisije - okoljski podatki - bistvena kršitev določb postopka
Do vprašanja, ali je poročilo o finančnem poslovanju neke gospodarske družbe v delu, ki se nanaša na stroške zbiranja in obdelave odpadkov, možno enačiti s pojmom poročila, povezanega s kvaliteto okolja, v katerem živimo, ki je bistveno za odločitev v tej zadevi, se toženka v izpodbijani odločbi ni argumentirano opredelila. Sodišče ne pritrjuje toženkinemu stališču, da količina oziroma vrednost finančnih sredstev oziroma stroškov vselej sovpliva na okoljske odločitve, ker naj bi se v zvezi s tem zastavljalo vprašanje, ali ni zaradi želje po čim manjših stroških zanemarjen del ravnanja z odpadki, ki mora ustrezati okoljevarstvenim zahtevam. Meni namreč, da bi določene gospodarske družbe lahko (tudi) z manj stroški še vedno učinkovito opravljale svojo dejavnost ravnanja z odpadki. Toženka tako ni v zadostni meri pojasnila, zakaj naj bi bil tudi podatek iz finančnega poročila okoljski podatek. To pa pomeni, da izpodbijana odločba v bistvenem delu ni dovolj obrazložena, da bi se jo dalo preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka.
izvrševanje kazenskih sankcij - prekinitev prestajanja zaporne kazni - razlogi za prekinitev - neizkazanost razlogov za prekinitev - zdravstveni razlog - restriktivna razlaga - začasna odredba - zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe
Pravni inštitut prekinitve prestajanja kazni zapora, kot ga predvideva ZIKS-1 je izjema, ki se tolmači restriktivno, zato mora biti izpolnitev zakonsko zahtevanega pogoja, v obravnavanem primeru torej pogoja iz 1. točke prvega odstavka 82. člena ZIKS-1, dejansko izkazana in izrecno ugotovljena. V obravnavani zadevi pa namen in razlog, zaradi katerega je tožnik zaprosil za podaljšanje prekinitve prestajanja kazni zapora, tudi po presoji sodišča ni dejansko izkazan in izrecno ugotovljen. Glede na to, da navedeni namen, zaradi katerega je tožnik podal vlogo za podaljšanje prekinitve prestajanja kazni zapora, ni dejansko izkazan in ugotovljen. Sodišče zavrača sklicevanje na tožnikovo slabo zdravstveno stanje, ki izhaja iz zdravniških potrdil oziroma mnenj, ki jih navaja. Iz izpodbijane odločitve namreč ne izhaja dvom v verodostojnost navedenih zdravniških mnenj, ki se nanašajo na tožnikovo zdravstveno stanje, pač pa je z izpodbijano odločitvijo zavrnjen tožnikov predlog za podaljšanje prekinitve prestajanja kazni zapora zaradi obstoja dvoma glede namena, na katerega se je skliceval tožnik, saj tega tožnik v postopku dejansko ni verodostojno izkazal. Tožena stranka je namreč v postopku hotela preveriti verodostojnost tožnikovih navedb, česar pa ji tožnik ni omogočil.