delo preko polnega delovnega časa - čas razpoložljivosti - efektivni delovni čas - mobilni delavci
Za presojo delovnega časa mobilnih delavcev, ki opravljajo prevoze potnikov v linijskih prevozih, krajših od 50 km, je torej ključna 10. točka prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD (in splošna ureditev delovnega časa po ZDR), ne pa 1. točka prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD.
pritožba zoper sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje
Pritožba spregleda, da je sodišče druge stopnje po opredelitvi do nekaterih materialnopravnih stališč sodišča prve stopnje, v razlogih odločitve za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vračanje zadeve navedlo, da se sodišče prve stopnje „še ni opredelilo do navedb tožnice, da se potreba po njenem delu dejansko ni spremenila, ker ponujena zaposlitev svetovalca po obsegu, zahtevnosti in odgovornosti ni drugačna od dela odvetnika, ki ga je pri toženki opravljala.“
Toženka v pritožbi prav teh zaključkov ne izpodbija, zlasti v smeri, da je sodišče prve stopnje o teh že izvedlo dokaze, se do njih opredelilo in da v zvezi s tem ne bi šlo za ugotavljanje „obsežnejšega sklopa dejstev“ (ali sploh novih dejstev), do katerega se sodišče prve stopnje še ni opredelilo.
predlog za dopustitev revizije - ugoditev predlogu - poslovodna oseba - ponudba drugega ustreznega dela
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se lahko delodajalec, ki se v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo zaveže, da ji mora v primeru odpoklica s poslovodne funkcije zagotoviti drugo ustrezno zaposlitev, razbremeni te obveznosti.
ZUPJS člen 12, 12/1, 12/1-1. ZDoh-2 člen 44. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - regres za letni dopust - ugoditev predlogu - uveljavljanje pravic iz javnih sredstev
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se regres za letni dopust v celoti upošteva kot dohodek pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev v skladu s 1. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS.
ZDR-1 člen 74, 144, 157. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 17.
vodilni delavec - plačilo nadur - plačilo za delo preko polnega delovnega časa - osnovna plača - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Kadar je delavec dolžan opraviti delo preko polnega delovnega časa na izrecno zahtevo delodajalca, je upravičen zahtevati plačilo zanje. Delo preko polnega delovnega časa predstavlja delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, za katere delavcu pripada dodatek. Vnaprejšnja odpoved pravici do dodatka nima učinkov, za morebitno drugačno ureditev pravic v zvezi s plačilom za delo pa v ZDR-1 tudi ni podlage. Tak dogovor je možen le s prokuristom in poslovodno osebo.
Dogovor med tožnikom kot vodilnim delavcem in toženko o tem, da je plačilo za delo preko polnega delovnega časa že zajeto v osnovni plači, je bil nedopusten.
uveljavljanje pravic iz javnih sredstev - regres za letni dopust - dopuščena revizija
Pomembno pravno vprašanje je, ali se regres za letni dopust v celoti upošteva kot dohodek pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev v skladu s 1. točko prvega odstavka 12. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev.
stroški v zvezi z delom - podzakonski predpis - splošni akt delodajalca - pravna praznina - kolektivna pogodba dejavnosti - dnevnice in potni stroški zaposlenih
Višina povračil stroškov v zvezi z delom mora biti urejena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti. Če takšne kolektivne pogodbe ni, se uporabi podzakonski predpis, ki ureja te stroške. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja sicer ni podzakonski predpis, predviden v drugem odstavku 130. člena ZDR-1, saj gre za predpis iz davčnega področja, vendar se glede na procesni položaj v obravnavni zadevi vseeno uporabi kot relevantna pravna podlaga za določitev višine potnih stroškov. Namreč za toženo stranko ni niti veljavne kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti niti morebitne primerljive in zato uporabljive druge kolektivne pogodbe, prav tako pa ni neposredno uporabljivega podzakonskega predpisa. Navedena Uredba pa kot podzakonski predpis, sicer iz davčnega področja, kljub vsemu omogoča določitev višine stroškov v zvezi z delom, do katerih je bila tožnica upravičena.
• ali je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka pri odločitvi glede izplačila razlike v plači iz naslova dodatka za večopravilnost;
• ali je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri odločitvi glede izplačila razlike v plači iz naslova napredovanja.
KZ-1 člen 323, 323/1. ZPrCP člen 4, 4/3, 30, 30/10, 45, 45/1.
zakonski znaki - povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - merilo pričakovanosti - načelo zaupanja v cestnem prometu - načelo defenzivne vožnje - neprilagojena hitrost - vzročna zveza
V trenutku, ko postane jasno, da grozi neposredna, konkretna nevarnost prometne nesreče, začne udeležence zavezovati načelo defenzivne vožnje, ki zadeva dolžnost odvračanja prometne nesreče. Kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti je zato ne glede na načelo zaupanja v cestnem prometu podano, če so podane objektivne in subjektivne zmožnosti storilca, da neposredno nevarnost prometne nesreče prepreči in tako odvrne prepovedano posledico.
začasna odredba - izkazanost težko popravljive škode - pavšalne navedbe - ireverzibilna škoda - bodoča škoda
Temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe je nastanek težko popravljive škode. Ta mora biti konkretizirana v smislu določenih, realno izkazanih posledic, ki izvirajo iz spornega pravnega razmerja, hkrati pa mora tožnik izkazati tudi, da je ta škoda zanj težko popravljiva. Dejstva, na katerih bi lahko sodišče utemeljilo ugotovitve o neposredno grozeči škodi in njeni težki popravljivosti, so zato pravno pomembna dejstva, ki jih mora navesti stranka v okviru svojega trditvenega bremena. Te dolžnosti ni mogoče nadomestiti z materialnim procesnim vodstvom, ki ni namenjeno razbremenitvi ali celo opustitvi trditvenega bremena, temveč temu, da stranke navedejo vsa odločilna dejstva in da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih.
Pritožbo je vložila oseba, ki te pravice nima, saj je pooblaščena samo za vpogled in kopiranje v navedenih zadevah pritožnika, kar jasno in nedvoumno izhaja iz predloženega pooblastila (četrti odstavek 343. člena ZPP), zato pritožba ni dovoljena in jo je Vrhovno sodišče zavrglo.
predlog za dopustitev revizije - pravniški državni izpit (PDI) - pomanjkanje postulacijske sposobnosti - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Tožnik je predlog vložil sam, pri čemer ni niti zatrjeval niti izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče njegov predlog zavrglo (367.č člen ZPP).
V postopku neprave obnove kazenskega postopka na podlagi 407. člena ZKP se obnovi samo tisti del kazenskega postopka, ki se nanaša na odločanje o kazni. Spremenjena sodba, s katero je izrečena kazenska sankcija, ki je upoštevana v novi sodbi, s pravnomočnostjo nove sodbe v delu glede izreka kazni izgubi svojo samostojnost, zato je mogoče izvršiti le še kazen izrečeno z novo sodbo. Stranska denarna kazen, izrečena obsojencu s spremenjeno sodbo, zato več ne obstaja in je ni mogoče izvršiti.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki - kaznivo dejanje oškodovanja javnih sredstev - nenamenska poraba sredstev - delicta propria - nastanek večje premoženjske škode - abstraktna nevarnost
Kaznivo dejanje po 257.a členu KZ-1 je naklepni delikt, ki ga je mogoče storiti le z direktnim naklepom. Storilec zavestno prekrši predpise, zaradi česar pride do možnosti nastanka večje premoženjske škode za javna sredstva. Kaznivo dejanje se uvršča med (abstraktne) ogrozitvene delikte, saj je kot prepovedana posledica določena že možnost nastanka večje premoženjske škode, dejanska uresničitev možnosti v obliki nastanka večje premoženjske škode pa se šteje za objektivni pogoj kaznivosti. Ta je v inkriminaciji kaznivega dejanja oškodovanja javnih sredstev določen z besedno zvezo „lahko za javna sredstva nastane večja premoženjska škoda“. Prepovedana posledica se torej kaže kot abstraktna nevarnost, to je kot oddaljena, teoretična možnost, da bo prišlo do poškodbe zavarovane dobrine – pravilne in zakonite uporabe javnih sredstev, do katere storilec ni v krivdnem odnosu.
Kaznivo dejanje oškodovanja javnih sredstev po 257.a členu KZ-1 se uvršča med tako imenovana delicta propria, pri katerih je označba osebe storilca konstitutivni znak kaznivega dejanja. Storilec tega kaznivega dejanja je lahko le uradna oseba, javni uslužbenec in pooblaščena oseba uporabnika javnih sredstev. Sostorilstvo med temi osebi je mogoče, osebe brez ustreznega statusa pa ne morejo biti sostorilci pri tem kaznivem dejanju, lahko pa so udeleženci v ožjem pomenu, torej napeljevalci ali pomagači.