ZJU člen 31, 31/1, 31/1-5, 68, 68/1, 68/1-3. ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-11, 56.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - projektno delo - razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas - financiranje kulturnih programov
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka ni dokazala, da bi bilo tožničino delo novinarke poročevalke v C. centru vezano na časovno omejen radijski program ali poseben časovno omejen projekt, vezan na izvajanje njene javne službe. Tožnica je namreč na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas opravljala redno novinarsko delo. Toženka je skladno z ZRTVS-1 dolžna zagotavljati radijske in televizijske programe za italijansko narodno skupnost. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da pogodba z Uradom ne predstavlja pogodbe o zagotavljanju radijskih in televizijskih programov za italijansko narodno skupnost, kot skupni projekt toženke in Republike Slovenije, pač pa zgolj pogodbo o sofinanciranju teh programov, ki jih je toženka (tudi sicer) dolžna zagotavljati kot javno službo na podlagi ZRTVS-1. Pritožba neutemeljeno navaja, da je potreba po dodatnem delu odvisna od tovrstnih pogodb, ter da je bila tožnici iz tega razloga ponujena pogodba o zaposlitvi za določen čas do konca financiranja, saj način financiranja ne vpliva na zaključek o obstoju projektnega dela, prav tako pa potreba po dodatnem delu, zaradi večjega obsega programa, ne predstavlja projektnega dela.
Delodajalec ne more razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas spremeniti v sodnem postopku in uveljavljati, da je dejanski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas drug, kot je naveden v pogodbi o zaposlitvi. V pogodbi o zaposlitvi mora biti obvezno naveden razlog za sklenitev pogodbe za določen čas (5. alineja prvega odstavka 31. člena ZDR-1), delodajalec pa mora v primeru spora dokazati obstoj tega, in ne katerega drugega razloga.
Za uspeh v tem postopku ne zadošča zatrjevanje obstoja postopkovne kršitve v postopku za izvedbo razpisa, ampak tudi, da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev sveta zavoda o izbiri kandidata oziroma da bi slednja lahko bila drugačna, če zatrjevanih nepravilnosti ne bi bilo. Glede na procesne kršitve, ki jih je zatrjevala tožnica, da ji je toženka onemogočila učinkovito uporabo pravnih sredstev, je sodišče pravilno zaključilo, da tožnica kot neizbrana kandidatka iz posredovane ji razpisne dokumentacije ni mogla preizkusiti, ali je bil postopek voden zakonito niti ali izbrani kandidat (katerega poimensko iz sklepa o izbiri ni mogoče razbrati) izpolnjuje razpisne pogoje. Slednje bi lahko predstavljalo procesno kršitev po 36. členu ZZ, ki pa toženki nalaga zgolj prijavljenemu kandidatu omogočiti pregled razpisnega gradiva, ne pa tudi posredovanja le-tega oziroma celotne razpisne dokumentacije. Utemeljen je pomislek sodišča prve stopnje, da tožnica ni konkretizirala, s čim bi navedena postopkovna kršitev, ki je po časovnem sosledju dogodkov lahko bila storjena šele po opravljeni izbiri kandidata, lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 211, 211/1, 211/5.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - dokazno breme delodajalca - zloraba pravice do povračila stroškov prevoza na delo in z dela - kraj dejanskega bivanja - dokazna ocena izpovedbe strank in priče - procesno dokazno breme
Pravilno je materialnopravno stališče, da niso podani znaki poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem v povezavi s petim odstavkom 211. člena KZ-1, kar se tožnici očita v izredni odpovedi. Glede na višino zagrožene kazni in izostanek opredelitve poskusa kot kaznivega je kaznivo zgolj dokončano kaznivo dejanje goljufije, torej je znak kaznivega dejanja tudi nastanek prepovedane posledice; takšno je tudi stališče sodne prakse in pravne teorije. Že zaradi navedenega razloga ni zakonita odpoved po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj niso podani znaki kaznivega dejanja.
Toženka se neutemeljeno zavzema za to, da je treba kot naslov, od koder je tožnica prihajala na delo in kamor se je vračala, šteti naslov C., Celje, kamor je odšla neposredno po končani službi oziroma od koder je zjutraj na delo prišla. Ni mogoče šteti, da se za potrebe obračuna stroškov prevoza na delo upošteva kot naslov, s katerega delavec prispe na delo, izključno naslov njegovega zadnjega postanka pred prihodom na službeni naslov. Sodišče prve stopnje ni spregledalo ugotovitev detektiva, da se je tožnica po službi ustavila na naslovu zunajzakonskega partnerja C., Celje, in da se je na istem naslovu oglasila, preden je zjutraj prišla na delo, vendar to ne zadostuje za ugotovitev o njenem vsakodnevnem prihodu na delo iz Celja.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - utemeljenost odpovednega razloga
Po proučitvi podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka v odpovedi sicer navedla tako ekonomski kot organizacijski razlog, vendar pa se je v sodnem postopku dejansko preverjal organizacijski razlog (sprememba sistemizacije in ukinitev tožnikovega delovnega mesta). Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je prišlo pri toženki zaradi organizacijskih razlogov do ukinitve delovnega mesta tožnika in vzpostavitve novega delovnega mesta "oblikovalec multimedije", pri čemer so bile naloge tožnikovega delovnega mesta prenesene med preostale zaposlene toženke oziroma na zunanje izvajalce, deloma pa na novo delovno mesto "oblikovalec multimedije". Glede na to, da za zakonitost izpodbijane odpovedi zadostuje že, da je podan organizacijski razlog, zapis sodišča prve stopnje o ekonomskem razlogu ni odločilen in ne more vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe.
ZPP člen 213, 254, 254/2, 254/3. ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - izostanek z dela - obvestilo delodajalcu o razlogih odsotnosti - odločba o ugotovljeni nezmožnosti za delo - sposobnost razsojanja - neizvedba predlaganih dokazov - izvedenec psihiatrične stroke - postavitev novega izvedenca - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Tožnica je bila na podlagi odločbe ZZZS z dne 1. 4. 2021 od dne 22. 4. 2021 dalje zmožna za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno, kljub temu pa na delo ni prišla in toženke ni obvestila o razlogih za svojo odsotnost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica vedela, da nima urejenega bolniškega staleža od 19. 3. 2021 tudi, če odločbe ZZZS z dne 1. 4. 2021 ni prejela. Zadnja odločba ZZZS, s katero je tožnica razpolagala, se je nanašala na čas do 18. 3. 2021, zato je tožnica vedela, da od 19. 3. 2021 nima urejenega bolniškega staleža, kar je zaslišana tudi potrdila, zato bi se morala pozanimati o svojem statusu od 19. 3. 2021, česar pa ni storila, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je bila hudo malomarna. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, bi povprečno skrben človek moral vedeti, da mora po izteku bolniškega staleža ali nazaj na delo ali pa si nadalje urediti bolniški stalež. To velja tudi za tožnico, kot visoko izobraženo delavko, ki je vedela, da ima bolniški stalež urejen le do 18. 3. 2021, njeno zdravstveno stanje pa na to ni vplivalo, kot je to pojasnila sodna izvedenka, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni vzelo v obzir tožničinega zdravstvenega stanja.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - zaposlitev pri drugem delodajalcu - dopolnilno delo
Le v vtoževanem obdobju od 1. 10. 2015 do 31. 8. 2016 (za 36 ur na teden) in od 1. 9. 2016 do 31. 8. 2018 (za 12 ur na teden) je bil tožnik zavarovan na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti (s. p.) in samo za ta čas bi se lahko tožniku priznalo delovno razmerje pri toženi stranki, če bi bili za to izpolnjeni pogoji. Preostali vtoževani čas je bil tožnik v delovnem razmerju pri več delodajalcih in iz tega naslova skupaj zavarovan za polni delovni čas (40 ur na teden). Obstoj delovnega razmerja za polni delovni čas pri enem delodajalcu po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ne dopušča ugotovitve istočasnega obstoja delovnega razmerja za polni delovni čas pri drugem delodajalcu. Delavec namreč ne more biti hkrati (v istem obdobju) v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih.
Izvedeni dokazni postopek ne daje podlage za zaključek, da razlik pri delu tožnika v primerjavi z visokošolskimi učitelji, ki so v delovnem razmerju, ni bilo, kot trdi pritožnik. Nasprotno, sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v vsebini dela med njimi obstajale bistvene razlike.
Pravilna je ugotovitev, da ima razmerje med strankama vse elemente delovnega razmerja od 21. 4. 2018 dalje, in sicer delovnega razmerja za nedoločen čas.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje svojo ugotovitev, da tožnik ne izpolnjuje pogoja izobrazbe, upoštevati tudi pri odločitvi, da je tožnik v delovnem razmerju na delovnem mestu glasbeni redaktor VI.
plačilo za dejansko opravljeno delo - dokazna ocena - obseg opravljenih del
V obravnavani zadevi med strankama ni bilo sporno, da tožnik opravlja tudi naloge višje vrednotenega delovnega mesta turnusni urednik, sporen pa je bil obseg opravljanja teh nalog. Če delavec dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta opravlja le del delovnega časa, mu namreč plačilo po dejansko opravljenem delu pripada le v takem obsegu.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev z znaki kaznivega dejanja - vpogled v kazenski spis - zavrženje kazenske ovadbe - nevestno opravljanje dela - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka - višina denarnega povračila - odpravnina ob upokojitvi
Okoliščine konkretnega primera niso utemeljevale izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot skrajnega sredstva in najstrožjega ukrepa za sankcioniranje kršitev iz delovnega razmerja. Okoliščine tožnikove kršitve ne zadostijo presoji, da pogodbeni stranki ne bi mogli nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Toženka bi morala glede na načelo stopnjevitosti sankcij v delovnem pravu uporabiti milejši ukrep.
ZDR-1 člen 7, 7/4. ZSPJS člen 20, 20/1, 48, 49a, 49a/3. ZPP člen 337, 337/1.
trpinčenje na delovnem mestu - odškodninska odgovornost delodajalca - pomanjkljiva trditvena podlaga - razlika v plači - prevedba - prenos plačnih razredov napredovanj - nedovoljene pritožbene novote
Ker je tožena stranka prejela anonimno obvestilo, da se tožnik na delo vozi iz drugega naslova, kot ga je navedel v izjavi za povračilo stroškov prevoza na delo, na kar so direktorico tožene stranke opozorili tudi sodelavci, prav tako je bila pozvana s strani ministrstva, da zadevo preveri, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zbiranje podatkov o tem preko detektivske agencije ne pomeni nezakonitega, graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja oziroma trpinčenja tožene stranke oziroma njene direktorice.
Sama prevedba tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni bila sporna; sporno je bilo - glede na tožnikove izrecne tožbene navedbe - zgolj njegovo dejansko delo (in posledično prenos napredovanj). Zato predstavljajo pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pravilnost prevedbe na podlagi 48. in naslednjih členov ZSPJS, nedovoljene pritožbene novote.
Napredovanja so se upoštevala že pri določitvi količnika za izračun nominalnega zneska osnovne plače, zato je zmotno tožnikovo pritožbeno stališče, da bi se morala nato napredovanja pri prevedbi še ponovno prišteti pri uvrstitvi v plačni razred.
Kolektivna pogodba za poklicne novinarje (1991) člen 33, 33/1, 33/1-4, 33/2. ZRTVS-1 člen 21, 21/1, 21/3.
kolektivni delovni spor - kršitev kolektivne pogodbe - aktivna legitimacija
Za odločitev je bistveno, da v primeru imenovanja urednika uredništva za nove medije oziroma katerega koli drugega urednika ZRTVS-1 ne določa ne soglasja ne mnenja. To pa pomeni, da neskladnost z zakonom ni podana.
Enajsti odstavek 56. člena ZSV ne ureja prenehanja delovnega razmerja direktorja oziroma prenehanja (veljavnosti) njegove pogodbe o zaposlitvi, ampak le (imenovanje in) razrešitev direktorja s strani ministra. Direktor je kot poslovna oseba v dvojem razmerju z zavodom (centrom za socialno delo), in sicer na eni strani v korporacijskem razmerju, ki je prenehalo z razrešitvijo, in na drugi strani delovnopravnem. Slednje razmerje lahko preneha le na enega od načinov, ki jih določa ZDR-1.
Glede na to, da ZSV primera (načina) prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne določa, je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je tožnici z razrešitvijo, ki je vplivala na korporacijsko razmerje, prenehalo tudi delovno razmerje.
ZZUOOP člen 56, 56/5. ZJU člen 1, 1/2, 1/2-2, 5, 5/1. ZDR-1 člen 126, 127, 134.
izplačilo dodatka - dodatek k plači - zapadlost terjatve - zamuda s plačilom - proračunska sredstva - COVID-19
ZZUOOP ne ureja zapadlosti dodatka za neposredno delo s pacienti oziroma uporabniki, obolelimi za COVID-19. To pa še ne pomeni, da glede zapadlosti tega dodatka obstaja pravna praznina, oziroma da ni pravne podlage za izplačilo vtoževanih zakonskih zamudnih obresti. Na podlagi prvega odstavka 5. člena v zvezi z drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZJU veljajo za delovno razmerje tožnika, ki je zaposlen v javnem zavodu, predpisi, ki urejajo delovna razmerja, kolikor ZJU ali drug zakon ne določa drugače. Sodišče prve stopnje je zato ob upoštevanju 126., 127. in 134. člena ZDR-1 pravilno zaključilo, da je bila toženka dolžna tožniku pripadajoči dodatek, ki je sestavni del plače, izplačati hkrati z izplačilom vsakokratne plače. Ker ob zapadlosti vsakokratne plače tega ni storila, ji je sodišče prve stopnje utemeljeno naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - delo po poteku pogodbe o zaposlitvi - učitelj - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
Tožnik ni bil dolžan toženke posebej opozarjati, da se mu je pogodba o zaposlitvi, sklenjena za nedoločen čas, iztekla. Toženka bi ga lahko opomnila na iztek časa po pogodbi o zaposlitvi zadnji dan, ker pa je tožnik na delo prihajal in delo razrednika opravljal tudi po izteku časa, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pa bi mu morala opravljanje dela prepovedati že prvi dan po izteku roka.
Sodišče je ugotovilo, da so tožnikovi očitki toženki povsem neprimeren način pravdanja, da so neresnični, saj je toženka z delavkama sklenila sodno poravnavo, upoštevalo pa je tudi izpoved zakonitega zastopnika toženke o popolni izgubi zaupanja v tožnika, ker je za dosego svojih pravic prestopil meje zakonitega ravnanja. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi z dnem zaposlitve pri drugem delodajalcu.
ZDR-1 člen 108, 108/6. OZ člen 190, 190/1, 190/3, 191. ZDoh-2 člen 44, 44/1, 44/1-7.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - neupravičena obogatitev - vrnitev preveč izplačanih zneskov - odpravnina - bruto in neto znesek
V sporni zadevi je s pravnomočnostjo sodbe o nezakonitosti odpovedi odpadla pravna podlaga za plačilo odpravnine, ki jo je tožeča stranka izplačala toženki na podlagi 108. člena ZDR-1. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je tožeča stranka odpravnino izplačala prostovoljno, in sicer še preden je odpoved pogodbe o zaposlitvi postala pravnomočna in je zato nima pravice zahtevati nazaj. Šesti odstavek 108. člena ZDR-1 izrecno določa, da mora delodajalec delavcu izplačati odpravnino ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi, zato tožeči stranki ni mogoče očitati, da je plačala prostovoljno in da je plačala nekaj, kar se je zavedala, da ni dolžna. Zato je podan temelj za tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve po 3. odstavku 190. člena OZ.
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7. ZDR-1 člen 164.
nadomestilo za neizkoriščen letni dopust - odpoved pravicam iz delovnega razmerja
Tožnici delovno razmerje ni prenehalo na dan podpisa Sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi dne 25. 11. 2022, ampak šele 30. 11. 2022. Terjatev o nadomestilu neizkoriščenih dni letnega dopusta še ni zapadla v plačilo, saj je skladno z določbo 164. člena ZDR-1 delavec lahko upravičen do nadomestila za neizkoriščen letni dopust šele ob prenehanju delovnega razmerja. Tožnica se zato tej terjatvi ni mogla odpovedati, saj se delavec vnaprej pravici iz delovnega razmerja ne more veljavno odpovedati.
ZPP člen 2, 2/1, 181, 339, 339/1. ZDSS-1 člen 36. ZDR-1 člen 85, 85/2. ZPP člen 142, 142/4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - odločanje v mejah zahtevka - zahtevek za razveljavitev - rok za pripravo na zagovor - začetek teka roka - fikcija vročitve - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Pritožba utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni odločilo v mejah postavljenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena v zvezi s 339. členom ZPP). Na podlagi sklepa pritožbenega sodišča je bilo dolžno odločiti o prvi točki tožbenega predloga, v kateri je tožnica vtoževala razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tožbeni predlog samo preoblikovalo in odločilo o ugotovitvi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Pravilna je pritožbena navedba, da tožbeni zahtevek (niti tisti, ki ga je v prvi točki tožbe postavila tožnica, niti tisti, ki ga je oblikovalo sodišče prve stopnje samo) ni bil postavljen v skladu s procesnimi pravili. Zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zahtevek za ugotovitev pravice ali pravnega razmerja, temveč le za ugotovitev enostranskega dejanja delodajalca, kar ni v skladu s 181. členom ZPP; takšna formulacija povzame le pravno konkluzijo o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki spada v obrazložitev razlogov sodbe, ne pa bistvenega - odločitve o (nadaljnjem) obstoju delovnega razmerja med strankama ali dajatvenem zahtevku na podlagi zatrjevane nezakonitosti; posebna odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne spada v izrek sodbe. Prav tako ni razloga za razveljavitev odpovedi; gre za enostranski akt delodajalca, zato njegova razveljavitev ne more imeti nobenega dejanskega ne pravnega učinka.
Pritožba pravilno navaja, da tridnevni rok za pripravo na zagovor ni absolutni pogoj za zakonitost odpovedi. Nespoštovanje roka za pripravo na zagovor samo po sebi še nima za posledico nezakonitosti odpovedi, saj je od okoliščin primera odvisno, ali je ta kršitev vplivala na pravico do zagovora. Pritožba zato utemeljeno očita, da sodišče prve stopnje ni raziskovalo dejstev v smeri razjasnitve, kako je tožnici omogočen čas za pripravo zagovora (torej v trajanju dveh delovnih dni) vplival na pravico do zagovora.
razrešitev direktorja javnega zavoda - odstop z mesta direktorja - možnost izjave - soglasje ustanovitelja - odstopna izjava poslovodje - odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - skrajšanje odpovednega roka - sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da bi morala toženka oziroma Svet zavoda toženke pred sprejemom sklepa o razrešitvi tožnika z mesta direktorja dati tožniku možnost, da se izjavi o razlogu za razrešitev. V nobenih zadevi, ki jo je obravnavalo vrhovno sodišče, ni šlo za razrešitev direktorja zavoda, ki bi sam zahteval razrešitev oziroma podal odstop. V takšnem primeru obveznosti pristojnega organa, da direktorja seznani z razlogom in mu da možnost, da se izjavi, ni, saj se je s podajo zahteve za razrešitev oziroma podajo odstopa že izjavil.
Zahteva po pridobivanju soglasja ustanovitelja v primeru, ko je razlog za razrešitev direktorja, da sam zahteva razrešitev oziroma poda odstop, mora biti relativizirana. Do razrešitve namreč ob obstoju tega razloga pride na zahtevo direktorja, katerega možnost, da se odloči, da ne bo več zasedal tega mesta (izvrševal poslovodne funkcije zavoda), ne sme in ne more biti pogojena s pridobivanjem soglasja drugega organa oziroma subjekta (ustanovitelja).
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4, 116, 116/1, 116/2, 196. ZPIZ-2 člen 429, 429/3. ZPIZ-1 člen 101, 101/1, 101/4, 102, 103. ZZRZI člen 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - ustreznost delovnega mesta
Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica ni konkretizirano zatrjevala, da bi ji toženka lahko ponudila drugo ustrezno delo, ampak se je zavzemala zgolj za prilagoditev dela na delovnem mestu pevke v koncertnem zboru. Toženka ni bila dolžna organizirati delovnega procesa tako, da bi tožnici njeno delovno mesto prilagodila. Prav tako ji ni bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije, ampak le pravica do dela na drugem delu, zato je bila toženka dolžna le preveriti, ali obstaja ustrezno delovno mesto v skladu z njeno preostalo delovno zmožnostjo, strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo z dnevno omejitvijo štirih ur in tedensko omejitvijo 20 ur, kar je storila.
plačilo za dejansko delo - preuranjena odločitev - vsebina del - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Zgolj ugotovitev, da tožnica ni opravljala nobene izmed specialnih nalog, ki formalno razlikujejo obe delovni mesti, ob trditvah tožnice, da teh niso opravljale niti druge DMS v dializi I, ki so svoje delo opravljale ob pacientih, ne zadoščajo za presojo, da tožnica ni opravljala nalog višje vrednotenega delovnega mesta. Čeprav so morda določene naloge dveh delovnih mest formalno enake (takih je v konkretnem primeru kar trinajst), to ne pomeni nujno, da so enake tudi dejansko, vsebinsko, po zahtevnosti, odgovornosti, samostojnosti, še posebej, kadar so določene zelo splošno, kot v konkretnem primeru, in lahko posamezna delovna naloga vsebuje več različnih opravil. Zato so lahko trditve tožnice, da je opravljala enako delo kot DMS v dializi I, ki so svoje delo opravljale ob pacientih, povsem samostojno, odločilne.