ZZ člen 36, 36/2, 39, 42.. Statut javnega zavoda RADIOTELEVIZIJA SLOVENIJA (2006) člen 50, 50/1, 50/2, 51, 52, 54, 54/1, 54/1-3, 55, 55/2.. ZDR-1 člen 179, 179/1, 200, 200/1, 200/2.. OZ člen 164, 164/2, 168, 168/1.
stvarna pristojnost - delovni spor - direktno sodno varstvo - vodilni delavec - predčasna razrešitev - reintegracija delavca - reparacija - odškodnina - zmotna uporaba materialnega prava - sprememba sodbe
Tožnici je pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktor A. zaradi prenehanja mandata predčasno prenehala (četudi zaradi nezakonite razrešitve), zato ta pogodba ni mogla ponovno stopiti v veljavo. Razrešen vodilni delavec, katerega opravljanje „funkcije“ je vezano na mandat, nima reintegracijskega zahtevka, saj niti ZZ niti ZRTVS-1 (nenazadnje niti ZDR-1) tega ne predvidevajo. Najpomembnejše pravno varstvo razrešenega vodilnega delavca je njegova pravica do povrnitve škode, in ne vrnitev na vodilno delovno mesto v nasprotju z voljo programskega sveta in generalnega direktorja po določbi 52. člena Statuta toženke. Brez ustreznega mandata del iz te pogodbe za vodilno delovno mesto ne more opravljati. Sodišče prve stopnje bi zato moralo zahtevek za reintegracijo zavrniti.
ZZ člen 1, 3, 3/1, 4, 4/1, 49, 49/1, 49/2. ZGD-1 člen 4, 4/1, 106, 106/1. ZS člen 3, 3/2. OZ člen 14, 333, 1001, 1001/2.
javni zavod - izstop ustanovitelja - pravna praznina - analogna uporaba zakona - odpoved družbene pogodbe - izstop iz zavoda
Tudi po oceni sodišča druge stopnje je v zvezi z zaključkom, katere predpise gre uporabiti v zvezi z dopustnostjo izstopa soustanovitelja iz zavoda, pravno odločilna presoja njegove zakonsko predpisane (so)odgovornosti za obveznosti zavoda iz drugega odstavka 49. člena ZZ, ki obstaja, če ni z aktom o ustanovitvi drugače določeno. V zvezi s tem je v Odloku (prvi odstavek 40. člena) določeno, da soustanovitelji zavoda odgovarjajo za obveznosti muzeja omejeno subsidiarno do vrednosti sredstev, ki so predvidena v proračunih ustanoviteljic za financiranje dejavnosti muzeja v tekočem letu. Zakonsko predpisana odgovornost soustanoviteljev torej z Odlokom ni izključena, kar brez dvoma dopušča presojo podobnosti javnega zavoda z družbo societetnega tipa - z d.n.o. in ne z družbo korporativnega tipa - z d.o.o., pri kateri družbeniki za obveznosti družbe ne odgovarjajo v nobenem primeru, niti subsidiarno.
ZZ v zvezi z izstopom posameznega ustanovitelja iz zavoda ne določa smiselne uporabe ZGD-1 niti smiselne uporabe OZ, a bi bili po mnenju že omenjenega pravnega teoretika v zgoraj citiranem prispevku določeni instituti ob uporabi splošnega merila za zapolnjevanje pravnih praznin (drugi odstavek 3. člena ZS) uporabni za problematiko izstopa ustanovitelja iz zavoda. Gre za institut družbene pogodbe (v skladu s 14. členom OZ se pravila OZ o pogodbah uporabljajo tudi za druge pravne posle, in sicer tako za druge vrste obligacijskih pravnih poslov, kot tudi za pravne posle drugih podpanog civilnega prava), katere značilnosti (prizadevanje za dosego skupnega namena, določen obvezen prispevek družbenika, dolžnost zvestobe družbe, ki gre v smeri upoštevanja in prizadevanja za skupni interes družbe) je mogoče aplicirati na zavode, v katerih se medsebojne pravice in obveznosti ustanoviteljev uredijo s pogodbo. Po mnenju citiranega pravnega teoretika velja za primer izstopa družbenika iz zavoda, ki ni urejen niti z ZZ niti z aktom o ustanovitvi, uporabiti določbe o družbeni pogodbi iz OZ. Prenehanju razmerja med družbeniki na podlagi enostranske izjave volje je namenjen institut odpovedi pogodbe (1001. člen OZ). Ker so zavodi običajno ustanovljeni za nedoločen čas, je zanje bistvena določba drugega odstavka 1001. člena OZ, ki govori o odpovedi pogodbe, sklenjene za nedoločen čas. Določba 1001. člena OZ je lex specialis glede na določbo 333. člena OZ (odpoved trajnega dolžniškega razmerja), zato odpoved pogodbe ne učinkuje že z njeno vročitvijo. Sta pa določbi 1001. in 333. člena OZ obvezni, zato mora biti odpoved vročena drugi strani (drugim ustanoviteljem) in se ne sme dati ob neprimernem času. Pravica do odpovedi ima pravno naravo oblikovalne pravice, učinkuje že z enostransko izjavo volje in zanjo ni potrebna sodna intervencija. Pravice do odpovedi tudi ni mogoče omejiti oziroma se ji ni mogoče vnaprej odreči, takšna določba bi bila nična. Po mnenju pravne teorije takšna prepoved omejevanja izstopa velja tudi za področje zavodov, pri čemer odpoved pogodbe s strani ustanovitelja zavoda ni razlog za njegovo prenehanje (razlogi za prenehanje zavoda so izrecno določeni v 54. členu ZZ, med njimi ni odpovedi pogodbe).
S takšnim stališčem pravne teorije sodišče druge stopnje soglaša, saj je tožnica kot soustanoviteljica zavoda s Sklepom posegla (prav) v razmerja med njo in ostalimi ustanovitelji, le - ta pa so urejena s Pogodbo, ki ima prej omenjene značilnosti družbene pogodbe (ustanovitev zavoda za dosego skupnega cilja, za kar ustanovitelji v sorazmernem deležu prispevajo določena denarna sredstva, medsebojne pravice in obveznosti pa uredijo s pogodbo).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI ZAVODI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00062861
OZ člen 168, 168/4, 240, 346, 579. ZPP člen 216, 352, 352/3. ZZ člen 49. Odlok o ustanovitvi javnega zavoda Loški muzej Škofja Loka (2003) člen 24. Pravilnik o varovanju in hranjenju nacionalnega bogastva in muzejskega gradiva, o vpisu v razvid muzejev in o podelitvi pooblastila za opravljanje državne javne službe muzejev (2012) člen 1.
škodni dogodek - tatvina - umetniške slike - premoženjska škoda - posodbena pogodba - kršitev pogodbene obveznosti - vrnitev umetniških slik - varovanje muzejskih zbirk - zastaranje pogodbene odškodninske terjatve - čas, ki je potreben za zastaranje - oprostitev dolžnika odgovornosti - alarmni sistem - izključitveni razlog - odgovornost zavoda - subsidiarna odgovornost - načelo profesionalne skrbnosti - subjektivna vrednost - sporna višina odškodnine - določitev cene - zavarovalna vrednost - dokaz s sodnim izvedencem - prosta presoja dokazov - drugo izvedensko mnenje - postavitev drugega izvedenca
Glede na dejstvo, da je bila slika ukradena prvo toženi stranki, ki se profesionalno ukvarja z muzejsko galerijsko dejavnostjo, je pravilen zaključek, da prvo tožena stranka ni uspela dokazati ekskulpacijskih razlogov, zaradi katerih bi bila prosta odgovornosti za nastalo škodo. Ona je nadzorovala svoje prostore, zagotavljala varnostne mehanizme in poznala oz. bi morala poznati obseg tveganj. Tožeča stranka, ki ji je sliko izročila v neodplačno rabo, ni imela nobenega vpliva na te okoliščine.
Glede na področje dela, katerega specifičnosti so izpostavljene zgoraj, je bilo prvo izdelano mnenje smiselno preveriti s še eno oceno vrednosti. Rezultat cenitve potrjuje, da je bilo drugo mnenje potrebno. Ni pa razlogov za postavitev novega, tretjega izvedenca, saj nobena od strank ne zatrjuje in ni pričakovati, da bi rezultat njegovega mnenja bistveno odstopal – bodisi navzgor, bodisi navzdol – od vrednosti, ugotovljene po že angažiranih izvedencih.
Primerljivih prodaj ni, saj je večina umetnostno pomembnih Groharjevih del, ki se nahajajo v razstavnih katalogih (taka je tudi obravnavana slika), že v javnih muzejsko galerijskih zbirkah in se ne pojavljajo na trgu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI ZAVODI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00051754
ZOFVI člen 49, 49/1, 49/1-18, 51, 51/2, 82. ZZ člen 3, 12. ZPP člen 1, 76, 76/1, 214, 214/2, 337, 339, 339/2, 339/2-3, 339/2-4, 339/2-11, 339/2-14, 339/2-15. OZ člen 9. ZUP člen 2, 4.
osnovna šola - javni vzgojno izobraževalni zavod - zastopanje zavoda - pravna sposobnost - pravdna sposobnost - poslovodni organ - ravnatelj osnovne šole - javno financiranje visokošolskih zavodov - civilnopravno razmerje - spor iz premoženjskih razmerij - ni upravna zadeva - sodna pristojnost - zavrnitev dokazov kot nepotrebnih - denarna obveznost - zapadlost denarne terjatve - obstoj procesnih predpostavk - pravni interes za dajatveno tožbo - pavšalno prerekanje - nedovoljene pritožbene novote - izpolnitev pogodbene obveznosti
Tožena stranka se je s Pogodbo zavezala k sofinanciranju projekta tožeče stranke, s tem pa je nase prevzela pogodbeno obveznost, da financiranje tudi izvede. Ne glede na to, da sta pogodbo sklenila dva subjekta javnega prava, da gre za financiranje, ki ga je tožena stranka kot občina dolžna zagotavljati skladno z določbo 82. člena ZOFVI in da se financiranje izvaja iz občinskih proračunskih sredstev, to ne pomeni, da neizpolnitev sprejetih pogodbenih zavez tožene stranke nima za posledico njene civilne odgovornosti.
Če je torej tožeča stranka svojo pogodbeno obveznost izpolnila, jo realizirala, jo je dolžna tudi tožena stranka.
Sodišče izvede v dokaznem postopku tiste dokaze, ki služijo dokazovanju pravnorelevantnih dejstev za odločitev o tožbenem zahtevku oziroma povedano drugače zavrne izvedbo tistih dokazov, ki ne služijo za dokazovanje pravnorelevantnih dejstev za odločitev o tožbenem zahtevku ali če izvedba ni potrebna, ker je določeno dejstvo že brez tega dokaza potrjeno.
Pavšalno prerekanje je bilo povsem neutemeljeno, saj se dejstva, ki jih stranka zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP).
Koncesionar je upravičen do enakega plačila, pri čemer enako plačilo pomeni, da koncesionar prejme plačilo v višini stroška, ki bi ga imel izvajalec neprekinjene zdravstvene pomoči, če bi bil koncesionar zaposlen pri izvajalcu. Po mnenju pritožbenega sodišča je pri tem treba upoštevati, da je javni zavod odvisen od financiranja s strani ZZZS in da tožena stranka pri izvajanju javne službe ni profitna ustanova, saj sme morebitni presežek prihodkov nad odhodki zavod uporabiti le za opravljanje in razvoj dejavnosti (drugi odstavek 48. člena Zakona o zavodih). Prav zato je "strošek", ki ga ima izvajalec neprekinjene medicinske pomoči s svojimi zaposlenimi, neposredno povezan s sredstvi, do katerih je upravičen po Pogodbi z ZZZS. Od tožene stranke ni mogoče zahtevati več, kot za ta namen dobi od ZZZS. Le v tem primeru bi bili zdravniki, zaposleni pri koncesionarju, in zdravniki, zaposleni pri izvajalcu neprekinjene zdravstvene pomoči, v enakem položaju. Ni sporno, da zdravniki, zaposleni v ZD, za urgentno delo ne prejemajo nobenega dodatnega plačila, da pa se jim delo v urgentnih ambulantah šteje v redni delovni čas, kar logično pomeni, da zdravniki zaradi dela v urgentnih ambulantah opravijo manj dela v rednih ambulantah. Tožena stranka ima (enako kot tožeča) na ta račun nižje prihodke, ki jih mora pokriti na kakšen drug način. Zato določen strošek z zdravnikom, ki opravlja urgentno službo, ima in sicer v višini plačila za dni, ko zdravniki izvajajo urgentno službo. Zaradi opisane specifike javne službe, pa je treba pri ugotavljanju višine stroškov z zaposlenimi upoštevati sredstva, ki jih tožena stranka dobi s strani ZZZS v ta namen. Ker sta namreč glede obveznosti izvajati urgentno službo obe stranki v enakem položaju, je zato tožeča stranka upravičena le do sorazmernega dela sredstev, ki jih v ta namen od ZZZS dobi tožena stranka (glede na dejansko opravljeno delo v urgentni službi).
ZZ člen 51, 54. ZPP člen 343, 343/4. ZGD-1 člen 589, 591, 591/3, 598, 639.
izbris pravne osebe iz registra zaradi pripojitve - izbris zavoda iz sodnega registra - pripojitev javnega zavoda - osnovna šola - pritožba zoper sklep o izbrisu iz sodnega registra - pravni interes za pritožbo - dopustnost pritožbe - statusno preoblikovanje - soglasje k pripojitvi - konvalidacija - pravna praznina - pravna narava zavoda - prehod premoženja - prevzeta družba - prenehanje družbe - ravnatelj osnovne šole - prenehanje mandata - vzpostavitev prejšnjega stanja
Sklep registrskega sodišča zgolj zato, ker je bil izdan v času sodnih počitnic, ni nezakonit. Vročitev sklepa v tem času vpliva le na začetek teka pritožbenega roka.
Po presoji pritožbenega sodišča so glede na pravno naravo zavoda v danem primeru smiselno uporabljive določbe ZGD-1 o združitvah osebnih družb, za katere pa se smiselno uporabljajo določbe ZGD-1 o združitvah, pri katerih so udeležene družbe z omejeno odgovornostjo, in določbe, ki se nanašajo na združitev družb z omejeno odgovornostjo.
V primeru združitve zavodov ni mogoče smiselno uporabiti določb ZGD-1 o sestavi pogodbe in poročil o pripojitvi, saj namen sestave le-teh ni v skladu z bistvenimi značilnostmi zavodov. Zavodi so pravne osebe, ki jih tvorijo osebe (zaposleni) in stvari, pri čemer osebe nimajo korporacijskih pravic do te pravne osebe.
Položaja in pristojnosti ravnatelja in sveta zavoda ni mogoče enostavno enačiti s položajem in pristojnostmi poslovodstva gospodarskih družb in nadzornega sveta.
Je pa v primeru združitev zavodov smiselno uporabljiva določba tretjega odstavka 591. člena ZGD-1, po kateri z vpisom pripojitve v register premoženje prevzetih družb preide skupaj z njihovimi obveznostmi na prevzemno družbo, prevzete družbe pa prenehajo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI ZAVODI - PRAVO DRUŽB - SODNI REGISTER
VSL00039886
ZZ člen 51, 51/1, 54, 54/1. ZGD-1 člen 590, 590/2, 590/2-1, 591, 591/3, 598, 618, 618/2, 639. ZPP člen 343, 343/4.
občinski zavod - pripojitev javnega zavoda - izbris pravne osebe iz registra zaradi pripojitve - izbris zavoda iz sodnega registra - osnovna šola - pravna praznina - smiselna uporaba ZGD-1 - združitev družb - soglasje k pripojitvi - pravna narava zavoda - vpis pripojitve v sodni register - pravne posledice vpisa pripojitve - prehod premoženja - prevzeta družba - prenehanje družbe - vzpostavitev prejšnjega stanja - pravni interes za vložitev pritožbe - nedovoljena pritožba - ravnatelj osnovne šole - prenehanje mandata
ZZ ne ureja načina izvedbe statusnega preoblikovanja niti glede pogojev niti glede postopka. Gre za pravno praznino, ki jo je treba zapolniti s smiselno uporabo temeljnih pravil o enakih vrstah materialnih statusnih preoblikovanj, ki so urejena v ZGD-1, kot edinem predpisu, ki to materijo ureja.
Glede na pravno naravo zavoda so v danem primeru smiselno uporabljive določbe ZGD-1 o združitvah osebnih družb, za katere se smiselno uporabljajo določbe ZGD-1 o združitvah, pri katerih so udeležene družbe z omejeno odgovornostjo, in določbe, ki se nanašajo na združitev družb z omejeno odgovornostjo (639. člen ZGD-1).
V primeru združitve zavodov ni mogoče smiselno uporabiti določb ZGD-1 o sestavi pogodbe in poročil o pripojitvi, saj namen sestave le-teh ni v skladu z bistvenimi značilnostmi zavodov. Zavodi so pravne osebe, ki jih tvorijo osebe (zaposleni) in stvari, pri čemer osebe nimajo korporacijskih pravic do te pravne osebe. Zato tudi ni smiselno uporabljiva določba 1. točke drugega odstavka 590. člena ZGD-1.
Položaja in pristojnosti ravnatelja in sveta zavoda ni mogoče enostavno enačiti s položajem in pristojnostmi poslovodstva gospodarskih družb in nadzornega sveta.
Je pa v primeru združitev zavodov smiselno uporabljiva določba tretjega odstavka 591. člena ZGD-1, po kateri z vpisom pripojitve v register premoženje prevzetih družb preide skupaj z njihovimi obveznostmi na prevzemno družbo, prevzete družbe pa prenehajo (tako določa tudi ZZ v 54. členu). Pravne posledice pripojitve so tako kompleksne in daljnosežne, da praktično onemogočajo morebitno vzpostavitev prejšnjega stanja oziroma stanja, ki je obstajalo pred vpisom pripojitve v sodni register.
Da za imenovanje v. d. direktorja soglasje ustanovitelja ni potrebno, izhaja že iz strukture 34. člena ZLD-1 oziroma njegove besedne razlage.
Na podlagi metode logičnega sklepanja po nasprotnem razlogovanju (t.i. argumentum a contrario) jasno izhaja, da se soglasje ustanovitelja za imenovanje v.d. direktorja ne zahteva, sicer bi bilo to izrecno (kot pri imenovanju direktorja) navedeno.
Glede na navedeno pritožnica nepravilno sklepa, da pri imenovanju v. d. direktorja ni predviden javni razpis, je pa predvideno soglasje ustanovitelja. Iz besedne razlage 34. člena ZLD-1 to ne izhaja, saj za imenovanje vršilca dolžnosti ni predviden ne javni razpis ne soglasje ustanovitelja.
Dikcija petega odstavka 34. člena ZLD-1 (...za vršilca dolžnosti veljajo pogoji, ki se zahtevajo za direktorja...) pa se, kot je že bilo omenjeno, nanaša na pogoje, ki se zahtevajo za direktorja in so določeni v tretjem odstavku 33. člena ZLD-1 in ne na soglasje ustanovitelja, kot zakonskega pooblastila ustanovitelju, da soodloča pri imenovanju direktorja. V tem kontekstu ni odveč pripomniti, da tudi interni akti Javnega zavoda P., na katere se sklicuje pritožnica, določajo soglasje ustanovitelja (le) za postopek imenovanja direktorja.
ZZ člen 65, 65/1, 65/3. OZ člen 416, 416/2. ZPSPP člen 27, 27/2, 29, 29/2.
najemno razmerje - prenehanje najemnega razmerja - izpraznitev nepremičnin - aktivna legitimacija - zavod - upravljanje nepremičnega premoženja države
Zavod, ki je upravljavec nepremičnega premoženja, je aktivno legitimiran tudi za vložitev tožbe za izpraznitev poslovnega prostora in njegovo izročitev v posest.
vpis direktorja javnega zavoda - javni zavod - lekarniška dejavnost
Tudi prepovedi, da bi bila lahko ista oseba v istem zavodu večkrat imenovana za vršilca dolžnosti direktorja, ZLD-1 ne predpisuje, upoštevaje ob tem, da je po poteku mandata direktorja ista oseba lahko znova imenovana za direktorja (tretji odstavek 31. člena ZZ).
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-2. 8.. ZOFVI člen 53a, 53a/2, 59, 59/1, 59/2, 59/3.. ZZ člen 38, 38/2, 38/2-3, 38/2-4, 39, 39/1.. ZIntPK člen 4, 37.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - ravnatelj - razrešitev s funkcije - sodno varstvo
ZZ v prvem odstavku 39. člena zagotavlja sodno varstvo zoper sklep o razrešitvi direktorja v primeru kršitev postopka razrešitve, ki lahko bistveno vplivajo na odločitev. Zato razrešitev direktorja javnega zavoda ni nezakonita zaradi vsake nedoslednosti, temveč le zaradi takih kršitev, ki so vplivale ali bi lahko neposredno vplivale na odločitev o razrešitvi.
V posledici zakonite razrešitve je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove zaposlitve, ki jo je tožnik sprejel. Razlog nesposobnosti je podan, če je ravnatelj, ki je v delovnem razmerju, razrešen s funkcije, saj to pomeni, da ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V pogodbi o zaposlitvi, ki jo je tožnik sklenil s toženo stranko, ni bilo posebnih določb glede nadaljevanja delovnega razmerja v primeru predčasne razrešitve s funkcije ravnatelja. Predčasna razrešitev tožnika tako že sama po sebi pomeni, da tožnik več ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela ravnatelja, zato tudi ne more izpolnjevati obveznosti iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Zato je bil podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
Ustanoviteljico vrtca ni moč uvrstiti v krog oseb, ki so po zakonu lahko stranke v delovnem sporu. Tožnica in druga toženka nista v razmerju delavca in delodajalca, med njima niti ne gre za spor o pravici, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, za katerega bi bilo kot specializirano pristojno delovno sodišče.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – JAVNI ZAVODI – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0085006
ZASP člen 33, 33/2, 101, 101/, 101/2, 103, 104, 104/1, 168, 168/1. OZ člen 3. ZRTVS-1 člen 3, 4, 6, 6/1, 6/3. ZPP člen 2, 2/1, 7, 8, 163, 163/3, 185, 185/1.
civilna kazen – višina civilne kazni – kriteriji za odmero civilne kazni – neupravičena uporaba avdiovizualnega dela – delna predelava – vključitev avtorskega dela v drugo delo – avdiovizualna priredba – film – primeren honorar – prisilna licenca – posnetki iz arhivov – programska produkcija – svoboda urejanja obligacijskih razmerij – odločanje v mejah zahtevka – sprememba tožbe – razpravno načelo – pravočasnost zahteve za povrnitev stroškov postopka – specifikacija stroškov
Toženka je sicer razmeroma kratke sekvence (dobro minuto in pol) tožnikovega avdiovizualnega dela brez njegovega dovoljenja, brez plačila in brez navedbe avtorstva uporabila v nekem svojem delu. Toženka je poleg honorarja za kazen dolžna plačati še 160 %.
Varstvo avdiovizualno avtorskega dela ni povezano z materialnim nosilcem, ne z njegovo vrsto ne s številom le-teh.
Ker tožeča stranka nima izključne pravice izvajanja lekarniške dejavnosti, sklenitev sporne pogodbe ni posegla v njen pravni položaj, zato pravnega interesa za ugotovitveno tožbo ni izkazala. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da bi bila z ugotovitvijo ničnosti sporne pogodbe razjasnjena dopustnost sklepanja tovrstnih pogodb v bodoče in z drugimi subjekti. Predmet ugotovitvene tožbe je namreč lahko samo konkretno in dejansko obstoječe sporno pravno razmerje.
SODNI REGISTER - OBLIGACIJSKO PRAVO - JAVNI ZAVODI
VSL0063264
ZZ člen 6, 8, 12, 31, 31/2, 45, 47. ZASP člen 146, 146/1, 148, 148-1, 149, 149/1, 149/1-1, 150. ZSReg člen 34, 34/1, 34/1-3, 40, 40/2, 40/3, 41. OZ člen 35, 333.
zavod - vloga in pristojnosti ustanoviteljev zavoda - kolektivna organizacija - pravna oseba - vpis v sodni register - status kolektivne organizacije - dovoljenje pristojnega organa - statut - organi upravljanja - izguba upravljalskih upravičenj ustanoviteljev - nepravilnosti v postopku sprejema statuta zavoda - spreminjanje določb statuta - predpisan postopek - tožba za ugotovitev ničnosti vpisa - presoja utemeljenosti predlaganih vpisov - predlogu priložene listine - prostovoljni izstop - pogodba o prenosu ustanoviteljskih pravic - pravica do izstopa
Z vpisom v sodni register subjekt vpisa še ni pridobil statusa kolektivne organizacije. Tak status je pridobil šele z izdajo dovoljenja UIL, kot izhaja iz neprerekanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu, izdanem dne 6. 2. 2012. Da je lahko status kolektivne organizacije subjekt vpisa pridobil, pa je moral predložiti statut, ki določa organe upravljanja avtorskih pravic in njihova pooblastila, in ki mora biti v skladu z določbami ZASP. Iz 146. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 148. člena ZASP nedvomno izhaja, da mora statut kolektivne organizacije predvideti tako upravljalsko strukturo, da je njeno upravljanje v rokah avtorjev, ki so organizacijo pooblastili, da v svojem imenu in za njihov račun upravlja z njihovimi pravicami. S takim statutom in z dovoljenjem UIL pridobljenim statusom Zavoda AIPA kot kolektivne organizacije pa so ustanovitelji izgubili upravljalska upravičenja. Nanje se ne morejo sklicevati z uporabo določb ZZ, saj ta v 6. členu določa uporabo določb ZZ, če niso v posebnih zakonih posamezna vprašanja drugače urejena. Tak poseben zakon pa je v obravnavanem primeru glede na zgoraj obrazloženo ZASP.
Status kolektivne organizacije se v sodni register ne vpisuje.
Določb statuta ni mogoče spreminjati z naknadno (po več letih že ustanovljenem zavodu) sprejetim aktom o ustanovitvi, pač pa le po predpisanem postopku, ki velja za sprejem oziroma spremembo statuta Zavoda AIPA. Zmotno je namreč pritožbeno stališče, da so bili ustanovitelji Zavoda AIPA upravičeni s sprejemom novega akta o ustanovitvi zavoda sanirati pomanjkljivosti oziroma zatrjevane nepravilnosti pri vpisu zavoda v sodni register in to po več kot šestih letih od vpisa, ker z ustanovitvenim aktom sodišče ob registraciji oziroma vpisu Zavoda AIPA ni razpolagalo. Za tak primer je v 41. členu ZSReg namreč predvidena tožba za ugotovitev ničnosti vpisa.
Pravice do izstopa ustanovitelja ni mogoče omejevati oziroma se ji ni mogoče vnaprej odreči in je določba, ki pravico do izstopa ustanovitelja omejuje s podpisom vseh ustanoviteljev nična.
Tožena stranka ni bila upravičena odpovedati pogodbeno razmerje v tistem delu, ki se nanaša na zdravstveno dejavnost na primarni ravni, in sicer ne glede na to, da tožeča stranka v času delne odpovedi pogodbenega razmerja za to področje še ni uspela pridobiti koncesije. Te koncesije tožeča stranka res dotlej ni uspela pridobiti, pri čemer pa je tožena stranka kljub temu 26.4.2012 tudi v tem delu sklenila pogodbo s tožečo stranko, čeprav je vedela, da nima koncesije, upoštevaje ob tem, da je občina že v letu 2004 (priloga A7) sprejela sklep o mreži javne zdravstvene službe na primarni ravni v občini (v kateri se je nahajala tudi tožeča stranka). Zaradi tega tudi po oceni pritožbenega sodišča tedaj niso bili podani pogoji za (delni) odstop od pogodbe po prvem odstavku 54. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2012 (priloga A6) v zvezi z 21. členom pogodbe (priloga A4), niti niso bili podani zakonski pogoji za ničnost pogodbe.
POGODBENO PRAVO – JAVNI ZAVODI – ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL0073517
ZZVZZ člen 63, 63/1, 63/2, 65, 65/3, 67, 68.
sklep vlade – učinek sklepa vlade na pogodbeno razmerje – sprejem Splošnega dogovora – sprememba splošnega dogovora s sklepom vlade – pogodba o izvajanju programa zdravstvenih storitev – sprememba planske letne vrednosti programa s sklepom vlade – načelo funkcionalne zakonitosti
Sprejem aneksa k splošnemu dogovoru brez spremembe pogodbe ne more vplivati na pogodbeno dogovorjene obveznosti toženca, saj se Splošni dogovor ne uporablja neposredno za urejanje odnosov, ki so v pogodbi že izrecno urejena. Drugi odstavek 63. člena ZZVZZ, po katerem Vlada odloči o spornih vprašanjih, namreč ureja le situacijo, ko ne pride do soglasja glede izhodišč do konca decembra za naslednje leto. Gre za zakonsko pooblastilo Vladi, da uredi izhodišča, o katerih se partnerji v javnem zdravstvu niso dogovorili (glej sklep I U 178/2012). Le v tem primeru dogovor nadomesti sklep Vlade. Citirano zakonsko določilo torej Vlado pooblašča le za odločanje o spornih vprašanjih, ki se nanašajo na izhodišča za sklepanje pogodb, torej le pri oblikovanju izhodišč za pripravo dogovora za naslednje leto, ne pa tudi za spremembe že sprejetega Splošnega dogovora oziroma za spremembo že sklenjenih pogodb. ZZVZZ namreč Vlade ne pooblašča, da bi s sprejetim sklepom posegla v pravice in obveznosti partnerjev v javnem zdravstvu oziroma v pravno urejeno razmerje med pravdnima strankama.
ustanovitev zavoda – medsebojne pravice in obveznosti pri ustanovitvi zavoda – odgovornost za obveznosti zavoda – subsidiarna odgovornost ustanovitelja zavoda – pogodba v breme tretjega
Ker se je tožnica kot soustanoviteljica proti toženki kot ustanoviteljici zavezala, da bo Zavodu zagotavljala brezplačno uporabo prostorov, se v tej pravdi ne more uspešno sklicevati na naknadno sklenjeno pogodbo z Zavodom, po kateri je slednjemu uporabo teh prostorov zaračunavala. Takšna pogodba, ki je v nasprotju s predhodno sklenjeno pogodbo med pravdnima strankama (soustanoviteljem in ustanoviteljem), ne more imeti pravnih učinkov proti toženki kot ustanoviteljici, saj je bila nesporno sklenjena brez njenega soglasja.
Če je bilo s pogodbo z Zavodom, po kateri tožnica za uporabo prostorov zahteva plačilo, mišljeno, da bo za to obveznost subsidiarno odgovarjala toženka kot ustanoviteljica, kljub temu da to izrecno nasprotuje pogodbeni zavezi tožnice zagotoviti brezplačno uporabo prostorov, takšno določilo predstavlja pogodbo v breme tretjega, ki pa ji naše pravo ne daje pravnega varstva.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - JAVNI ZAVODI
VSK0006146
SZ-1 člen 111, 111/2. ZZ člen 65. ZSPDSLS člen 3, 3-5, 3-6, 26.
javni zavod - tožba na izpraznitev stanovanja - aktivna legitimacija upravljalca stanovanja - upravljanje in uporaba stvarnega premoženja ustanovitelja
Po oceni pritožbenega sodišča 65. člen Zakona o zavodih (ZZ) in 5. točka 3. člena in 26. člen Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZSPDSLS) upravljalcu dajeta tako obligacijska kot tudi stvarnopravna upravičenja, izvzeta je le pravica odtujiti nepremičnino, ki je upravljalcu dana v upravljanje in uporabo. Glede na navedene določbe ima zato po oceni pritožbenega sodišča upravljalec pravico vložiti tožbo s katero zahteva izpraznitev stanovanja s strani osebe, s katero nima sklenjene najemne pogodbe zanj. S takim ravnanjem izvaja „skrb za pravno in dejansko urejenost“ in neposredno skrbi za nepremičnino katera mu je dana v upravljanje, tako da bo v nadaljevanju to nepremičnino lahko upravljal sam ali oddal v najem, kar mu zagotavlja tako ZZ in ZSPDSLS.
Kadar se zavarovanec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja poškoduje v prometni nesreči, se škoda ZPIZ-a presoja po določbah ZOZP in ne po določbah ZPIZ-1. ZOZP namreč predstavlja v razmerju do ZPIZ-1 lex specialis.