ZVO-1 člen 70, 70/1, 70/1-7, 74, 74/1, 77. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2.
upravni spor - okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje večjega obsega - preprečevanje večje nesreče - procesne predpostavke - prezgodaj vložena tožba - zavrženje tožbe
Tožnik je tožbo zoper tisti del odločitve, ki je posledica preverjanja in spremembe OVD po uradni dolžnosti vložil preden je bilo odločeno o pritožbi. Ker v tem delu izpodbijana odločba v času vložitve tožbe še ni bila dokončna, je bila tožba vložena prezgodaj in jo je moralo zato sodišče zavreči. Pogoji za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za IED napravo po 7. točki prvega odstavka 70. člena ZVO-1 ne morejo biti izpolnjeni, če upravljavec ne izpolni zahtev za izdajo dovoljenja za obrat, kar izhaja tudi iz prvega odstavka 74. člena ZVO-1, ki izrecno določa, da morajo biti v okoljevarstvenem dovoljenju za IED napravo določeni vsi ukrepi in pogoji za izpolnitev splošnih zahtev iz prvega odstavka 70. člena ZVO-1 in drugih, za obratovanje naprave predpisanih okoljevarstvenih zahtev. Med te nedvomno sodijo tudi ukrepi za preprečevanje večjih nesreč ter zmanjšanje njihovih posledic, če gre za nevarne snovi. Če mora upravljavec za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje IED naprave zagotoviti ukrepe za preprečevanje nesreč in omejevanje njihovih posledic, jih mora toliko bolj za preprečevanje večjih nesreč ter zmanjšanje njenih posledic, kadar gre za nevarne snovi, pri katerih gre za večje tveganje za okolje. Enako velja, kadar gre za postopek odločanja o spremembi okoljevarstvenega dovoljenja na podlagi 77. člena ZVO-1, ko je treba okoljevarstveno dovoljenje prilagoditi spremembam, ki izvirajo iz sfere imetnika tega dovoljenja.
inšpekcijski postopek - upravni spor - dopustnost - pravni interes
Tožeča stranka je po izdaji izpodbijanega upravnega akta odstranila KČN in s tem preprečila odvajanje komunalne odpadne vode v ponikanje. To pomeni, da do prisilne izvršitve naložene ji obveznosti ne more (več) priti, tožeča stranka jo je izpolnila že prostovoljno.
mednarodna zaščita - status begunca - status subsidiarne zaščite - trditveno in dokazno breme - nekonsistentne in protislovne navedbe - splošna verodostojnost - resna škoda - istovetnost - načelo nevračanja - družinske in zasebne težave
Tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo.
Tožnikovo spreminjanje izjav o bistvenih okoliščinah jasno kaže na njegovo nekonsistentnost in neverodostojnost. Eden izmed elementov v celoviti presoji njegove verodostojnosti in s tem dokazne ocene o tem, ali je prosilec dokazal utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi, pa je tudi vprašanje istovetnosti.
dovolitev izvršbe - sklep o dovolitvi izvršbe - legalizacija - ugovori zoper sklep o dovolitvi izvršbe
Kar se tiče trditev o neprimernosti inšpekcijskega ukrepa, ne gre prezreti, da te merijo na vsebino inšpekcijske odločbe. Ta je bila predmet upravnega spora, ki se je vodil pod opravilno številko I U 11/2021. To brez dvoma pomeni, da v oziru na izpodbijani sklep niso umestne. Sodno varstvo zoper sklep o dovolitvi izvršbe je namreč omejen na ugovore, ki merijo nanj (na primer: neskladnost izvršilnega naslova in sklepa o dovolitvi izvršbe, ugovor že izpolnjene obveznosti, ugovori, ki se nanašajo na način izvršbe, ugovor, da je bil akt, katerega prisilna izvršba se dovoljuje, v nadaljnjem upravnem ali sodnem postopku spremenjen, odpravljen ali razveljavljen).
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zavrženje prošnje - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami - sistemske pomanjkljivosti - rok za predajo prosilca - začasna odredba
Sodišče se strinja tem, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.
Pravna podlaga za določitev odgovorne države članice je bila določba 13. člena Dublinske uredbe, ki se nanaša na primere, ko je imel prosilec za azil v Sloveniji na Hrvaškem status tujca. V tem primeru je odgovorna država članica tista, ki jo je tujec nezakonito prečkal, ta odgovornost pa preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje.
razlastitev - gradnja daljnovoda - ocenjena odškodnina za nepremičnino - ustanovitev služnosti - obseg služnosti
Ne drži tožbena navedba, da je zaradi obstoječe ureditve v EZ-1 lahko v konkretnem primeru prišlo do omejitve lastninske pravice tožnice v zasebno korist, saj je javna korist, pogoji za obstoj katere so določeni v 472. členu EZ-1, izkazana z Uredbo o DPN, ki na tožničinem zemljišču predvideva izgradnjo daljnovoda za prenos in distribucijo elektrike. Zakonodajalec je v EZ-1 in ZUreP-2 ob upoštevanju 69. člena Ustave jasno predpisal pogoje za obstoj javne koristi, ki jo mora izkazati razlastitveni upravičenec ob vložitvi predloga za začetek postopka omejitve ali odvzema lastninske pravice, kar pomeni, da se navedeni postopek ne more začeti in voditi na podlagi zasebnega interesa.
Tretji odstavek 473. člena ZUreP-2, ki določa, da lahko predlog za omejitev lastninske pravice (ne pa tudi za njen odvzem, prim. prvi in drugi odstavek istega člena) v primeru neuspešne sklenitve pogodbe o ustanovitvi služnosti v javno korist vloži investitor gradnje objektov za prenos in distribucijo elektrike, ni v neskladju z 69. členom Ustave.
Organ v postopku odločanja o zahtevi za razlastitev ne odloča tudi o višini odškodnine oziroma nadomestila, ki pripada razlastitvenemu zavezancu, temveč je - v primeru, da se razlastitveni upravičenec in razlastitveni zavezanec o tem ne sporazumeta - za to pristojno sodišče, ki odloča v nepravdnem postopku. Edina pravno relevantna okoliščina, ki je hkrati tudi procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o zahtevi za omejitev lastninske pravice, je navedba višine odškodnine, ki jo razlastitveni upravičenec ponuja zavezancu v primeru sklenitve pogodbe o ustanovitvi služnosti v javno korist.
ZGO-1 člen 2, 2/1, 218, 218/2. ZSZ člen 60, 60/2, 60/4, 60/5, 61. ZSZ člen 56, 56/1.
nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča - namembnost zemljišč - poslovna dejavnost - podlaga za odmero nadomestila
Med gradbeno-inženirske objekte (po Enotni klasifikaciji vrst objektov (CC SI) s pojasnili, izdani na podlagi vladne uredbe) se uvrščajo objekti prometne infrastrukture, med drugim: cestni priključki in križišča, prometne površine zunaj vozišča, npr. počivališča, parkirišča, itd., kar pomeni, da gre za gradbeno-inženirske objekte, ki jih ZGO-1 uvršča med zazidana stavbna zemljišča. Enako velja glede površin, ki služijo objektu (konkretizacija pojma gradbene parcele), kot npr. dvorišča.
Dostopne oziroma dovozne poti ali parkirišče za stranke niso s poslovnim prostorom funkcionalno povezani nič manj, kot npr. hodnik, sanitarije, ipd., saj so vse te površine nujno potrebne za normalno uporabo poslovnih prostorov. Hkrati te površine ustrezajo definiciji zazidanega stavbnega zemljišča, saj gre za površine, ki tvorijo funkcionalno celoto.
Prodaja naftnih derivatov pomeni v primerjavi z drugimi trgovinami drugačno, višjo stopnjo obremenitve, zato višja stopnja nadomestila na zemljiščih, kjer se izvajajo take dejavnosti, ni diskriminatorna.
ZGO-1 člen 218, 218b. ZUreP člen 179, 179/1, 180. ZSZ člen 60, 61.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča
Med gradbeno-inženirske objekte (po Enotni klasifikaciji vrst objektov (CC SI) s pojasnili, izdani na podlagi vladne uredbe) se uvrščajo objekti prometne infrastrukture, med drugim: cestni priključki in križišča, prometne površine zunaj vozišča, npr. počivališča, parkirišča, itd., kar pomeni, da gre za gradbeno-inženirske objekte, ki jih ZGO-1 uvršča med zazidana stavbna zemljišča. Enako velja glede površin, ki služijo objektu (konkretizacija pojma gradbene parcele), kot npr. dvorišča.
Dostopne oziroma dovozne poti ali parkirišče za stranke s poslovnim prostorom niso funkcionalno povezani nič manj, kot npr. hodnik, sanitarije, ipd., saj so vse te površine nujno potrebne za normalno uporabo poslovnih prostorov. Hkrati te površine ustrezajo definiciji zazidanega stavbnega zemljišča, saj gre za površine, ki tvorijo funkcionalno celoto.
MOC je utemeljila opredelitev zemljišč v območje I.A, tako, da se je sodišče lahko prepričalo, da to ne temelji na prosti presoji, temveč na upoštevanih okoliščinah, ki so skladne z namenom NUSZ ter zato razlikovanje med območji (I., I.A, I.B in II.) in iz nje izvedena obremenitev nista arbitrarna, kot to skuša prikazati tožnik. Iz povedanega pa zato tudi ni mogoče slediti tožniku o prevladi načela ekonomičnosti nad načelom pravne države in enakosti pred zakonom.
ukrep gradbenega inšpektorja - sklep o dovolitvi izvršbe - izvršilni postopek - način izvršbe - obrazložitev
Glede na dejstvo, da je izvršba uvrščena v posebno poglavje GZ, kot je v posebno poglavje uvrščen inšpekcijski nadzor, je zakonodajalec postopek izvršbe štel za poseben postopek, kot je tudi uporabil terminologijo v drugem in tretjem odstavku 106. člena GZ. Tudi ob uporabi analogije z določbami ZUP, po katerih je postopek izvršbe poseben postopek, urejen v samostojnem poglavju ZUP, postopka izvršbe ni šteti za nadaljevanje in del postopka inšpekcijskega nadzora.
Upravni organ ni povsem prost pri izbiri načina izvršbe. Omejen je namreč z določbo prvega odstavka 285. člena ZUP, ki v skladu s temeljnim načelom varstva pravic strank (tretji odstavek 7. člena ZUP) nalaga tako izbiro načina in sredstva, ki je za zavezanca najmilejše, a se z njim doseže namen izvršbe. Ob upoštevanju teh dveh kriterijev mora upravni organ navesti razloge, s katerimi obrazloži izbiro načina izvršbe.
dohodnina - obnova postopka - razlogi za obnovo postopka - nova dejstva in dokazi
Dohodek, ki ga na podlagi izdanih računov prejme gospodarska družba, ni mogoče šteti posamezniku, ki je pri njej zaposlen, tudi če je za to podjetje opravljal storitve.
ZIUPGT člen 19, 19/10. ZUP člen 2, 125, 229, 229/1.
COVID-19 - zavrženje pritožbe - upravna zadeva - pravica do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom - zahteva delodajalca za povrnitev izplačanega nadomestila plače
Jasno je, da je tudi zahtevek za povračilo izplačanega nadomestila plač po desetem odstavku 19. člena ZIUPGT zahtevek v pomenu 125. člena ZUP. Ključno je namreč, da je Zavod v materialnopravnem smislu odločil o pravici tožnice (da prejme povračilo). Vsebina elektronskega sporočila z dne 18. 11. 2021 je odklonitev oziroma zavrnitev zahteve za izplačilo povračila. V tem pogledu ni pomembna struktura oziroma odsotnost sestavin po ZUP (drugi, tretji in peti odstavek 210. člena ter 212. do 216. člen ZUP).
Davčni organ je prvič zavrgel tožnikovo pritožbo, ker je bila ta pritožba nedovoljena. V takšnem primeru je pritožbeni postopek končan, zoper takšen sklep ni pritožbe, ker ga je izdal drugostopenjski organ.
kmetijsko zemljišče - ukrep kmetijskega inšpektorja - uporaba kmetijskega zemljišča - nenamenska raba
Tožnik v tožbi priznava, da se na kmetijskem zemljišču nahajajo predmeti, ki pa po njegovem v ničemer ne motijo opravljanja kmetijske dejavnosti. Da tožnik izpolnjuje pogoje za opravljanje čebelarske dejavnosti, med strankama ni sporno. Vendar pa sodišče v zvezi z navedenim pojasnjuje, da za presojo pravilnosti izpodbijane odločbe ni relevantno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za izvajanje kmetijske (konkretno čebelarske) dejavnosti. Bistveno je, da postavljeni predmeti pomenijo negospodarno ravnanje s kmetijskim zemljiščem oziroma degradirajo oziroma drugače negativno posegajo v rodovitno zemljo.
Toženka se je v odgovoru na tožbo sklicevala, da burger vedno sodi med hitro hrano, tožnik pa da bi bil moral ponuditi kosilo. Vendar toženka pri tem ni obrazložila, zakaj v tožnikovem primeru, ko je omenjeni ribji jedi po navedbah tožbe nudil kot kosilo, tj. skupaj z juho, solato in/ali sadjem (česar toženka prav tako ne prereka), vseeno ne gre za kosilo.
Tožnica kot najemnica izkazuje le dejanski, ne pa tudi pravni interes, ter v inšpekcijskem postopku ni imela položaja stranske udeleženke. Takšne opredelitve razmerja tožnice do konkretne upravne zadeve ne spreminjajo niti navedbe, da prepoved uporabe objekta lastniku vpliva tudi na njeno uporabo objekta kot najemnice, niti njena vlaganja v nepremičnino.
tožbeni zahtevek - ugotovitvena tožba - izpodbojna tožba - zavrženje tožbe - pravni interes - akt, ki nima več pravnih učinkov
Ni jasno, kako bi tožniku odprava in vrnitev v ponoven postopek ali pa tudi ugoditev njegovi vlogi z dne 6. 1. 2020 v času odločanja sodišča sploh ni koristila, saj zamenjava vozila za nazaj po naravi stvari ni mogoča in ne omogoča zamenjave v letu 2021.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - premoženje prosilca - vrednost nepremičnine
Toženka je pravilno ugotovila, da tožnica z vrednostjo navedenih dveh nepremičnin, ki presega premoženjski cenzus 22.336,32 EUR, ne izpolnjuje pogojev po 14. členu ZBPP za dodelitev BPP.
davek na dodano vrednost (DDV) - zloraba sistema DDV - utaja davka - mednarodni tovorni list (CMR) - mednarodni prevoz blaga - oprostitev plačila DDV - objektivni element - pomanjkljiva obrazložitev
Tožnik je poleg samih prevoznih listin predložil tudi k posameznim računom pripadajoče dobavnice, ki so žigosane z žigom prevoznika in parafirane; le-te je možno vrednotiti bodisi kot podporni dokaz k CMRjem bodisi kot drug dokument, ki se nanaša na prevoz blaga iz posameznega računa. V vsakem primeru pa je tožnik tudi z njimi dokazoval, da je bilo blago odpeljano v drugo državo članico.
Davčni organ bi moral najprej ugotoviti objektivne elemente, ki utemeljujejo davčno utajo, ter nadalje tudi tiste, ki utemeljujejo tožnikovo slabovernost ali odsotnost preventivnih ukrepov. Navedeno pa v izpodbijani odločbi ni obrazloženo. Po eni strani se v izpodbijani odločbi navrže, da je tožnik zlorabil sistem DDV in utajil davek, po drugi strani pa se tožniku očita, da je vedel, da njegov kupec (družba A.), ni obračunal in plačal DDV od blaga, ki ga je pridobil od tožnika, ta družba pa je blago dalje prodajala blago družbi D. in ji omogočala odbitek vstopnega DDV. Tu gre torej za dva različna očitka.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - očitno nerazumna zadeva
Najprej je treba vzeti v obzir, da brezplačno pravno pomoč potrebuje prava neuka stranka. V tej luči je treba pretehtati njeno prošnjo. Od nje ne gre pričakovati, da bo pogoje za vložitev revizije po četrtem odstavku 367.b člena izpolnila že v svoji prošnji in njeni dopolnitvi. To nasprotuje samemu namenu brezplačne pravne pomoči (prvi odstavek 1. člena ZBPP).
Dalje, po prvem odstavku 24. člena ZBPP se upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi glede katere prosilec vlaga prošnjo. S tega vidika ni mogoče govoriti o obveznosti tožeče stranke, da s svojo vlogo in dopolnitvijo le-te zadosti vsebinskim predpostavkam za dopustitev revizije.
dohodnina - dohodnina od dobička iz kapitala - odsvojitev vrednostnih papirjev - davčna osnova - davčna zloraba - podlaga obdavčitve - izogibanje plačilu davka - objektivni element - subjektivni element
Zaključek davčnega organa, da je za odmero davka od dobička iz kapitala merodajen pravni posel in ne kupnina, ki jo prejme, in da ekonomsko lastništvo prodajalca v takšnem primeru ni nujen pogoj za obdavčitev, pri čemer pa je upošteval za vrednost kapitala ob odsvojitvi po 99. členu ZDoh-2 pogodbo, ki je bila sklenjena v drugem koraku prodaje, pomeni, da je obdavčil tožnika po dveh pravnih podlagah, torej po 102. členu ZDoh-2 in četrtem odstavku 74. člena ZDav-2, čemer tožnik utemeljeno nasprotuje. Glede na dejstvo, da tožnik ni bil prodajalec po pogodbi SPA 3, katere vrednost je davčni organ vzel kot osnovo za vrednost kapitala ob odsvojitvi po 102. členu ZDoh-2, bi za takšno obdavčitev moral izkazati obstoj zlorabe na davčnem področju, za katerega pa morata biti po že povedanem podana tako objektivni, kot tudi subjektivni element. Za ugotovitev nedovoljenega davčnega izogibanja je bistveno, da so pravni posli sklenjeni z namenom, da se prepreči doseg cilja davčnega predpisa in pridobitev neupravičene davčne ugodnosti, ki pa se mora tudi uresničiti. Zgolj pričakovanja niso dovolj za opredelitev davčne koristi. Ugotovitev, da je prišlo do zlorabe predpisa in da je bila pridobljena davčna ugodnost neupravičena, mora temeljiti na nadaljnjih objektivnih okoliščinah, ki morajo biti pojasnjene na način, da jih je mogoče preizkusiti, iz njih pa mora nedvomno izhajati tudi pridobitev neupravičene davčne koristi, ki v obravnavni zadevi ni pojasnjena.