mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog
Izjav tožnika ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, saj svojo prošnjo utemeljuje z ekonomskimi težavami ter nezmožnostjo življenja v Maroku, omenjene težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite.
dostop do informacij javnega značaja - varstvo osebnih podatkov - javni uslužbenci - podatki o porabi javnih sredstev - stranka v postopku
Imena in priimki javnih uslužbencev v povezavi z njihovimi plačami ne predstavljajo varovanih osebnih podatkov, ker je za njihovo posredovanje javnosti podana neposredna zakonska podlaga, in sicer šesti odstavek 38. člena ZSPJS. Ker gre za javno dostopne podatke, ni potrebno izvajati t. i. testa javnega interesa niti presojati obstoja pravnega interesa, saj so po postopku za dostop do informacij javnega značaja ti podatki dostopni vsakomur, prav tako pa v postopek ni treba pritegniti posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - razveljavitev dovoljenja - zdravstveno zavarovanje - umik soglasja
Razlog za razveljavitev tožnikovega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo je umik soglasja ZRSZ na podlagi ZZSDT, zato je podan razlog za razveljavitev tožnikovega enotnega dovoljenja v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 56. člena ZTuj-2.
ZTuj-2 člen 33, 33/3, 37, 37a, 37a/4. ZZSDT člen 17, 17/1, 17/1-5, 17/1-8, 42, 42/1. ZUP člen 214, 214/1, 237, 237/2-7.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - soglasje - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev določb upravnega postopka - zmotna uporaba materialnega prava
Soglasje Zavoda RS za zaposlovanje (zavod) ni vedno pogoj za izdajo oziroma podaljšanje enotnega dovoljenja. Toženka je s tega vidika v obrazložitvi izpodbijane odločbe le splošno navedla, da ZTuj-2 določa, da tujec za delo, ki bi ga opravljal na podlagi zaprošenega dovoljenja, nujno potrebuje izdano soglasje s strani zavoda, vendar tega ni utemeljila. Pojasnila ni, katere so tiste dejanske okoliščine in kakšna je vsebina zakonskih določb, ki pomenijo podlago za njen zaključek, da je v obravnavanem primeru soglasje zavoda pogoj za podaljšanje enotnega dovoljenja. Da mora biti odločitev tudi s tega vidika obrazložena, pa je sodišče opozorilo že v sodbah I U 1219/2016 in I U 1806/2016. To pa pomeni, da je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva in na njeni podlagi odločbe ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1), povedano pa kaže tudi na možnost, da pri odločanju materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetnika - vrednost spornega predmeta - meje zahtevka - pomanjkljiva obrazložitev
Pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje sodišču onemogoče preizkus izpodbijanega sklepa, saj iz njegove obrazložitve ni mogoče ugotoviti, ali ugotovljena vrednost spornega predmeta tožene stranke v tej zadevi temelji na 39. členu ZPP, prvem odstavku 41. člena ZPP, drugem odstavku 41. člena ZPP ali morebiti 44. členu ZPP. Ker je sodišče ugotovilo, da je sklep Bpp 3055/2020 nezakonit in ga je s to sodbo odpravilo, je odpadla pravna podlaga, s katero je tožena stranka utemeljevala zavrnitev tožničine zaheve iz tega naslova ob predpostavki, da je bila ta nagrada pravilno odmerjena v zadevi Bpp 3055/2020. To pomeni, da se tudi sklepov Bpp 3053/2020 in Bpp 3049/2020 ne da preizkusiti.
denacionalizacija - upravičenci do denacionalizacije - zahteva denacionalizacijskega upravičenca - vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka - smrt denacionalizacijskega upravičenca - ničnost odločbe o denacionalizaciji
Posebnost denacionalizacijskega postopka je v tem, da je upravičenec do denacionalizacije lahko tudi oseba, ki je pred vložitvijo te zahteve umrla, kot je določeno v tretjem odstavku v zvezi z drugim odstavkom 67. člena ZDen. O dedovanju pa se v takem primeru odloča v zapuščinskem postopku po pravnomočnosti odločbe o vrnitvi podržavljenega premoženja.
Zahteva F. F. in G. G. je bila skladno z drugim odstavkom 64. člena ZDen vložena tudi v korist B. B., zaradi česar ni bilo potrebno, da bi njegove pravne naslednice vložile zahtevo za denacionalizacijo ali sodelovale v postopku. To pa posledično pomeni, da niso podani zakonski razlogi za ničnost odločbe po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.
ZUS-1 člen 2, 5, 5/1, 36, 36/1, 36/1-4, 36/1-7. ZUP člen 215, 215/6.
razlastitev - predhodni preizkus tožbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - uvedba razlastitvenega postopka - odločitev procesne narave - ni upravni akt - napačen pravni pouk - začetek teka roka za vložitev pritožbe - zavrženje tožbe
Niti ZUreP-2 niti kakšen drug zakon ne določa, da bi bil zoper sklep o uvedbi razlastitvenega postopka dopusten upravni spor, kar pomeni, da ne gre niti za drug akt v smislu določbe prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Prav tako to ni sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj ne gre za sklep, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta (o glavni stvari) obnovljen, ustavljen ali končan.
Tožnica pritožbe zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa ni vložila, pač pa je vložila tožbo v upravnem sporu, saj je sledila (napačnemu) pravnemu pouku toženke, da zoper sklep ni pritožbe. Sodišče je zato tožbo, kolikor se nanaša na I. točko izreka izpodbijanega sklepa, na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, tožnici pa bo v skladu s skladu s šestim odstavkom 215. člena Zakona o splošnem upravnem postopku rok za vložitev morebitne pritožbe zoper to točko izreka izpodbijanega sklepa začel teči z vročitvijo tega sodnega sklepa.
V III. točki izpodbijane odločbe je določeno, da se pri predmetni nepremičnini v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti zaznamuje uvedba razlastitvenega postopka, v IV. točki pa, da do pravnomočno zaključenega razlastitvenega postopka ni dopusten promet s predmetno nepremičnino in njeno bistveno spreminjanje brez soglasja razlastitvene upravičenke, pravni posel, sklenjen v nasprotju s tem pa je ničen. Odločitev o zaznambi razlastitvenega postopka in prepoved razpolaganja z nepremičnino nima pravne narave procesnega akta postopka razlastitve, čeprav z njim postopek odločanja o razlastitvi še ni končan, pač pa ima taka odločitev materialnopravne učinke. Ker po presoji sodišča izpodbijani akt v III. in IV. točki izreka presega okvir procesnega sklepa o uvedbi razlastitvenega postopka, zoper katerega pritožba ni dopustna in ima v tem delu materialnopravne učinke, ima tožnica zoper ta del sklepa pravico vložiti pritožbo v upravnem postopku. Tožnica zoper III. in IV. točko izreka izpodbijanega sklepa pritožbe ni vložila, pač pa je vložila tožbo v upravnem sporu, saj je sledila pravnemu pouku toženke. Sodišče je zato tožbo, kolikor se nanaša na III. in IV. točko izreka izpodbijanega sklepa, zavrglo, tožnici pa bo rok za vložitev morebitne pritožbe zoper ti dve točki pričel teči z vročitvijo tega sodnega sklepa (šesti odstavek 215. člena ZUP).
upravni postopek - vpogled v spis - oseba, ki ni stranka v postopku - pravna korist
Namen pravice iz drugega odstavka 82. člena ZUP je ta, da lahko vsak z vpogledom v upravni spis (v ''tujem'' postopku) pride do podatkov, za katere se verjetno izkaže, da bodo (v nekem pravnem postopku) pomembni za varstvo njegovega pravnega položaja. Tožena stranka je pri presoji pravne koristi v skladu z drugim odstavkom 88. člena ZUP zmotno upoštevala le predpise, ki urejajo pravno razmerje v konkretnem upravnem (inšpekcijskem) postopku in so pomenili materialnopravno podlago za odločitev v tem postopku (v obravnavani zadevi ZIN). Izhajala je iz zmotnega stališča, da je treba korist, ki temelji na drugih predpisih, z vidika obravnavanega inšpekcijskega postopka (v zvezi s katerim je tožnik želel pregledati spis), šteti le za dejansko.
nepovratna sredstva - delna ugoditev zahtevku - sodba vrhovnega sodišča - odprava upravnega akta in vrnitev zadeve v ponovni postopek - odločanje v ponovljenem postopku - obseg presoje - učinki pravnomočnosti sodbe - materialna pravnomočnost - načelo ne bis in idem - pravica do učinkovitega sodnega varstva - pravna in dejanska vprašanja - zamudne obresti - odvetniški stroški - postopek začet na zahtevo stranke - zavrženje tožbe
Vrhovno sodišče je navedlo, da je v dosedanji praksi (v sklepu X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017, 33. točka obrazložitve) že pojasnilo, da je upravni organ v ponovljenem postopku vezan na materialno pravnomočno sodbo sodišča v upravnem sporu tako glede izreka kot glede nosilnih razlogov, ki ta izrek utemeljujejo (2. člen Zakona o sodiščih (ZS) v povezavi s 1. členom ZUS-1). Materialno pravnomočna namreč postane vsaka sodba, v kateri je sodišče vsebinsko presojalo zakonitost upravnega akta, torej tudi sodba o odpravi izpodbijanega upravnega akta (64. člen ZUS-1), saj temelji na vsebinski ugotovitvi njegove nezakonitosti. Zato sme upravni organ dejstva, ki jih je v upravnem sporu ugotovilo sodišče, ponovno presojati le, če so po naravi taka, da so se po sodbi sodišča lahko spremenila (kar za predmetno zadevo ne velja) in je njihova sprememba glede na naravo zadeve pri ponovnem odločanju lahko upoštevna.
Sodišče ugotavlja, da bi bila tožeča stranka do zamudnih obresti od zavrnjenega dela zahtevka upravičena le, če bi bila tožeči stranki tudi za ta del zahtevka priznana pravica do izplačila, pa to izplačilo ne bi bilo izvršeno v roku, kot ga določa zakon, ki ureja izvrševanje proračuna. To vodi do zaključka, da zahtevek tožeče stranke za izplačilo zakonskih zamudnih obresti od zavrnjenega dela zahtevka od 29. 11. 2012 (torej od izdaje prve odločbe tožene stranke v zvezi z zahtevanim izplačilom) do plačila ni utemeljen.
Če stranka v upravnem sporu uspe in se zadeva vrne upravnemu organu v ponovno odločanje, so pravila odločanja o stroških upravnega postopka enaka - ti stroški so breme tistega, ki je zahteval uvedbo postopka. Sodišče ob tem meni, da nepravilna odločitev upravnega organa sama po sebi ne predstavlja krivdnega ravnanja ali nagajivosti, ki bi dopuščala prevalitev stroškov postopka na organ (prim. sodbe Upravnega sodišča IV U 154/2010 z dne 4. 1. 2011, I U 356/2011 z dne 24. 5. 2011 in I U 639/2015 z dne 11. 6. 2015).
ZPP člen 224, 224/4. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 4, 4/5, 4/5 (e). Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 19, 47, 51, 52. Protokol 4 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. ZMZ-1 člen 36, 36/1. ZNPPol člen 64. URS člen 18, 22, 23. ZUS-1 člen 4, 4/1, 30, 30/2, 40, 40/2, 66, 66/1.
varstvo človekovih pravic - pravica do azila - prepoved prisilne odstranitve ali vračanja - načelo nevračanja - prepoved kolektivnega izgona - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - prošnja za mednarodno zaščito - prosilec za mednarodno zaščito - dokazno breme - vlagatelj namere za podajo prošnje za mednarodno zaščito - pravica do izjave stranke - subsidiarno sodno varstvo - verodostojnost prosilca - pravo EU - javna listina - pravica do sodnega varstva
SEU je poudarilo pomen celovite presoje dokazov ob upoštevanju vseh okoliščin primera in enako težo vseh elementov za presojo ter zavrnilo uporabo formalnih dokaznih pravil (v smislu, da bi ena neresnična izjava/izpovedba avtomatično vodila k ugotovitvi o splošni neverodostojnosti). Podobno določa ZPP v 8. členu. Tudi ESČP upošteva specifične okoliščine, v katerih se znajdejo osebe, ki želijo zaščito, zaradi česar je treba pogosto v dvomu ocenjevati verodostojnost izjav izpovedbe in predloženih dokumentov v prid posamezniku. Če se ugotovijo "močni razlogi za dvom" v zanesljivost izjav in predloženih dokumentov, mora oseba dobiti možnost, da nekonsistentnosti pojasni, pri čemer je treba razlikovati med pomembnimi in manj pomembnimi nekonsistentnostmi, torej pravno relevantnimi in nerelevantnimi. Po ustaljeni sodni praksi ESČP tudi če pritožnik za svoje trditve nima listinskih dokazov in je nemogoče z gotovostjo ugotoviti, kaj se mu je zgodilo, sodišče upošteva, ali so pritožnikove trditve konsistentne s poročili mednarodnih organizacij.
Ugotovitev pomanjkljivosti v postopku je pomembna za ocenjevanje dokaznega bremena tožene stranke, saj tudi po stališču Vrhovnega sodišča pomanjkljivosti v vodenju tovrstnega postopka zmanjšujejo možnost države, da dokaže svoje trditve glede vsebine dogajanja v postopku in z njimi izpodbije tožbeno trditev, da je tožnik, na strani katerega so podani upoštevni elementi za grozeče preganjanje v primeru vrnitve v izvorno državo, izrazil namero za azil".
Sodišče ne sledi argumentom tožene stranke, da naj bi tožnik v policijskem postopku izjavil, da je v iskanju boljšega življenja namenjen v Italijo, kjer si bo poiskal zaposlitev, in da torej za mednarodno zaščito ni zaprosil. Še posebej, ker je tožnik prihajal iz Sirije, kjer je splošno znano tedaj že več let potekala državljanska vojna. Tudi iz slovenske upravno-sodne prakse izhaja, da so bili mladi moški v tistem času ogroženi ne le zaradi same vojne (zaradi česar je tožena stranka osebam v tožnikovem položaju tedaj priznavala status subsidiarne oblike zaščite), pač pa zaradi nevarnosti, ki so polnoletnim moškim tedaj grozile zaradi novačenja oziroma vpoklica v vojsko, na kar se tožnik prav tako sklicuje. Že samo zaradi tega je manj verjetno, da bi v takšnih okoliščinah mlad moški iz Sirije leta 2019 izjavil zgolj to, da državo zapušča iz ekonomskih razlogov in da išče boljše življenje (v Italiji). Nenazadnje je med stranka nesporno, da je tožnik v Republiki Avstriji kasneje zaprosil za mednarodno zaščito, ki mu je bila priznana.
V trenutku, ko je tožnik zaprosil za azil oziroma, kakor to določa ZMZ-1, izrazil namero, da zaprosi za mednarodno zaščito, je postal prosilec za mednarodno zaščito v smislu 27. uvodne izjave Procesne direktive 2013/32, zaradi česar ga tožena stranka ne bi smela izročiti Republiki Hrvaški. S tem, ko tožena stranka tožnika ni obravnavala kot prosilca za mednarodno zaščito in mu zaradi nezakonite izročitve Republiki Hrvaški ni omogočila formalne vložitve prošnje za mednarodno zaščito, je posegla v pravico do azila oziroma do dostopa do azilnega postopka iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah.
Načelo nevračanja se nanaša na ukrepe države, zaradi katerih mora posameznik zapustiti njeno ozemlje, zato se obstoj dejanskega tveganja, da bo posameznik izpostavljen nedovoljenemu ravnanju, presoja ob upoštevanju okoliščin, ki so obstajale v času izvedbe ukrepa in so bile državnim organom znane ali bi jim morale biti znane. Svojo dolžnost v zvezi z zagotavljanjem spoštovanja prepovedi nečloveškega ravnanja krši že, če ob odstranitvi osebe s svojega ozemlja v drugo državo na podlagi dostopnih informacij napačno oceni tveganje za izpostavljenost ravnanjem, ki nasprotujejo 3. členu EKČP, ali če te ocene sploh ne napravi. Odgovornost države torej obstoji ne glede na to, ali je bila oseba v drugi državi kasneje dejansko izpostavljena ravnanju v nasprotju s 3. členom EKČP.
Pravica posameznika do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem mora pristojni organ presoditi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo posameznika to načelo lahko kršeno, predstavlja procesno-pravno komponento oziroma obveznost države v zvezi s pravico iz 3. člena EKČP in posledično načelom nevračanja. Neizpolnitev teh obveznosti po sodni praksi Velikega senata ESČP že zadošča za ugotovitev kršitve pravice iz 3. člena EKČP oziroma načela nevračanja iz drugega odstavka 19. člena Listine, kar bo sodišče presojalo najprej.
V okoliščinah, ko tožnikova skupina ni namerno izkoristila svoje številčnosti za prečkanje meje in ni bila nasilna, kar bi povzročilo težko obvladljive razmere, ki ogrožajo javno varnost, in ker je tožena stranka le pavšalno navedla, da bi tožnik lahko mejo prečkal na mejnem prehodu, tožnik pa je življenjsko logično izpovedal, da prečkanje na mejnem prehodu ni prišlo v poštev, ker ni imel niti potnega lista niti vizuma, sodišče ne more sprejeti zaključka, da je tožena stranka uspela izkazati, da je imel tožnik na voljo resnično in učinkovito možnost zakonitega vstopa v državo, in še manj, da bi tožnik sam in po svoji krivdi ustvaril razmere, v katerih ne bi bilo mogoče izvesti individualne obravnave.
Tožnik pred izvršitvijo spornega dejanja že zaradi neustreznega in pomanjkljivo vodenega postopka ni mogel izkoristiti nobenega pravnega sredstva, tudi pred sodiščem ne, s katerim bi lahko učinkovito varoval svoj pravni položaj v zvezi z nevarnostjo zaradi vrnitve v Republiko Hrvaško, tj. v zvezi s pravicami iz prvega in drugega odstavka 19. člena ter 18. člena Listine. S tem je bila izvotljena oziroma ni bila spoštovana bistvena vsebina pravice iz 47. člena Listine, kar pomeni, da je prišlo do njene kršitve (I. točka izreka).
Iz vseh ugotovljenih pomanjkljivosti v vodenju postopka po presoji sodišča izhaja, da tožniku dne 18. in 19. 10. 2019 ni bila dana možnost, da ustrezno in učinkovito sodeluje v postopku in poda svoje stališče glede vrnitve še pred sprejemom odločitve o njegovi predaji v Republiko Hrvaško, ki je negativno vplivala na njegove interese, ker je predaji nasprotoval. S tem mu je bilo poseženo v temeljno pravico do izjave.
ukrep gradbenega inšpektorja - odstranitev nelegalne gradnje - rok za izvršitev obveznosti - izrek odločbe
V prvem delu ožje obrazložitve je prvostopenjski organ ustrezno pojasnil, da odloča v ponovljenem postopku. Prvostopenjski organ je po presoji sodišča ustrezno in ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 7. člena ZIN obrazložil, da je rok 180 dni za izvršitev zadevnega ukrepa določil na podlagi zahtevnosti oziroma obsega gradnje, iskanja izvajalca ter letnega časa.
zavrženje tožbe - subsidiarni upravni spor - redno sodno varstvo - nejasna tožba
Po 4. členu ZUS-1 odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodno varstvo na navedeni pravni podlagi je torej mogoče doseči le, če prizadeti osebi ni na razpolago drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo poseg v človekove pravice, ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo njenih pravic ali pravnih koristi. Sodno varstvo zoper upravni akt iz 2. člena ZUS-1 pa je "drugo sodno varstvo" v smislu 4. člena tega zakona.
brezplačna pravna pomoč - odvetniški stroški - prosilec za brezplačno pravno pomoč - aktivna legitimacija
Osebe, ki v postopku izdaje upravnega akta niso imele položaja stranke ali stranskega udeleženca ob nastopu dokončnosti izdaje upravnega akta, niso upravičene do vložitve tožbe v upravnem sporu. Sodišče v okviru preizkusa procesnih predpostavk za tožbo ne preverja, ali bi bil tožnik upravičen do udeležbe v upravnem postopku kot stranka ali kot stranski udeleženec. Položaja tožniku mu v upravnem sporu ni mogoče priznati na podlagi določb ZUP ali materialnih predpisov, ki določajo, kdaj ima oseba pravni interes za udeležbo v postopku.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - prosilec iz Alžirije
Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnikove težave v Alžiriji ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite, ker niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Toženka je pravilno ugotovila, da ni jasen subjekt preganjanja v smislu določb ZMZ-1, da gre za spore zasebne narave, da so tožniku grozili posredniki, ki jih ima tožnik za prijatelje, da tožnik ni poiskal zaščite svoje izvorne države, da tožnikovih navedb ni možno povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, da težav ni povzročila država ali drugi v ZMZ-1 določeni tretji akterji, da je tožnik imel dostop do trga dela in do policije, ki pa ga ni uporabil in da tožnikovih težav ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini.
ZDoh-2 člen 38, 41, 41/4. ZDavP-2 člen 267, 267/3, 289, 289/2.
dohodnina - odmera dohodnine - dohodki iz drugega pogodbenega razmerja - dejanski stroški - znižanje davčne osnove - pravica do izjave - rok za uveljavljanje - načelo zakonitosti - načelo davčne pravičnosti - vzdrževan družinski član
Četrti odstavek 41. člena ZDoh-2 tožnici daje pravico do znižanja davčne osnove za v tem členu določene dejanske stroške, pogojevanje te pravice z roki iz prvega in drugega odstavka 289. člena ZDavP-2 pa v okoliščinah tega primera privede do tega, da tožnica ni v enakem položaju z davčnim zavezancem, ki to pravico pridobi v postopku ugovora zoper informativni izračun, torej v postopku, ko s strani davčnega organa že v informativnem izračunu prejme informacijo o davčni obravnavi dohodka.
Svet agencije ni spremenil ali odpravil izpodbijane odločbe, temveč je s sklepom o združitvi postopkov zgolj nadaljeval postopek po sprejemu izpodbijane odločitve. Ob takem stanju stvari pa niso podani pogoji za ustavitev postopka po 39. členu ZUS-1.
Tožnica nedvomno umika tožbo, zaradi česar je sodišče na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 postopek ustavilo.
brezplačna pravna pomoč - materialni položaj - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - napačna uporaba materialnega prava - odprava izpodbijane odločbe - vrnitev v ponovni postopek
V obravnavani zadevi toženka ni ugotavljala niti dohodkovnega niti premoženjskega položaja tožnika (in morebitnih njegovih družinskih članov), kot to določajo (navedene) določbe ZBPP, pač pa je odločitev sprejela zgolj na podlagi dejstva, da je tožnik v kazenski zadevi pooblastil tri odvetnike, ki pa ga zakon ne določa kot enega izmed kriterijev za ugotavljanje finančnega položaja prosilca, pri čemer toženka v ZBPP, kot rečeno, nima pravne podlage za širitev sicer jasno in določno določenih zakonskih kriterijev za dodelitev BPP.