gozd - poseg v gozd oziroma gozdni prostor - soglasje za gradnjo - projektni pogoji - ogrožanje funkcije gozdov
Katera zemljišča so gozdna v smislu ZG in katera zemljišča so gozd, je glede na določbe 10. in 11. členu tega zakona opredeljeno v gozdnogospodarskem načrtu območja oziroma enote. To pomeni, da za odločanje po ZG in s tem pristojnost Zavoda za gozdove ni odločilna katastrska kultura parcele ali njeno dejansko izpolnjevanje meril, ki jih za pojem gozda opredeljuje ZG, temveč to, da je ta parcela kot gozdna opredeljena v gozdnogospodarskem načrtu.
Po besedilu tretjega odstavka 21. člena ZG za zavrnitev izdaje soglasja ni potrebna gotovost, da bo prišlo do nedopustnih vplivov na funkcije gozda, temveč zadostuje, da je mogoče pričakovati ogrožanje teh funkcij. Tožbene navedbe, da promet dvanajstih vozil pod določenimi pogoji ne pomeni nujno ogrožanja teh funkcij, so povsem hipotetične, predvsem pa ne morejo vplivati na presojo pravilnosti sklepanja, da je na podlagi te okoliščine ogrožanje mogoče pričakovati.
PGD je sestavni del gradbenega dovoljenja le toliko, kolikor se nanaša na dela, dovoljena z gradbenim dovoljenjem, ne pa tudi, kolikor se nanaša na morebitna druga dela, ki so sicer predvidena s projektno dokumentacijo, pa jih gradbeno dovoljenje ne zajema.
Gradbeno dovoljenje z dne 23. 4. 2007 je bilo v obnovljenem postopku pravnomočno razveljavljeno, zato se pravne posledice, ki so nastale iz njega, to je zgraditev objekta, ne odpravijo, kar pomeni, da do odstranitve objekta ne pride, ne bo pa moglo biti razveljavljeno gradbeno dovoljenje podlaga za nastanek kakšnih nadaljnjih pravnih posledic.
ZGO-1 člen 152. Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost člen 12.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - enostavni objekt - napihljiv šotor
Objekt ni enostaven, če ni izpolnjen katerikoli izmed pogojev. To pomeni, da morajo biti vsi objekti, ki so v predpisu določeni kot enostavni, skladni tudi z določbami prostorskega akta.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - sklep o dovolitvi izvršbe - izdaja sklepa po zakonskem roku - izvršljivost inšpekcijske odločbe
Po drugem odstavku 290. člena ZUP mora organ sklep o dovolitvi izvršbe odločbe, ki je bila izdana v upravni zadevi po uradni dolžnosti (v obravnavanem primeru je to inšpekcijska odločba z dne 29. 6. 1993), izdati brez odlašanja, ko je takšna odločba postala izvršljiva, najpozneje pa v 30 dneh od dneva, ko je postala izvršljiva, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Vendar pa ista določba v nadaljevanju pravi, da dejstvo, da sklep ni bil izdan do tega roka, ne izključuje obveznosti njegove izdaje.
brezplačna pravna pomoč - zamolčanje podatkov - prihranki - polog sredstev za odobritev limita
Sodišče se strinja s stališčem toženke, da pomenijo sredstva na računu praviloma prihranek, ne glede na namen, za katerega se zbirajo. Vendar pa je treba pri presoji, ali gre tudi v obravnavanem primeru res za prihranek, katerega neprijava pomeni navajanje neresničnih podatkov, izhajati tudi iz ugotovitve v upravnem postopku, da pomeni polog 20,00 EUR na računu tožnikove žene pogoj za odprtje varčevalnega računa, odprtje varčevalnega računa pa pogoj za odobritev večjega limita, tožnikova žena pa z njim ne razpolaga. Glede na to navedenega zneska 20,00 EUR ni mogoče šteti za prihranek, pač pa kot znesek, ki omogoča izpolnitev pogoja za odobritev večjega limita. Glede na naravo limita, ki ne predstavlja prihranka, temveč dolg, pa tudi glede na njegovo višino samo tega zneska po mnenju sodišča ni mogoče šteti za premoženje, katerega zamolčanje povzroči posledico iz petega odstavka 20. člena ZBPP.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - razumnost zadeve - obnova pravdnega postopka
V zadevi ni sporno, da je tožnik 12. 12. 2012 vložil prošnjo za BPP v zvezi z obnovo postopka, končanega s sodbo in sklepom I P 4038/2005 z dne 11. 10. 2007. Prav tako ni sporna ugotovitev, da je tožnik v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodna odločba, tožbeni zahtevek v delu umaknil, in da je sodišče v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja. Glede na navedeno se sodišče strinja s stališčem organa za BPP, da odobritev BPP tožniku v obravnavanem primeru ne bi bila razumna, saj iz tožnikovih navedb ne izhaja, da bi šlo za navajanje dejstev, na podlagi katerih bi tožnik lahko utemeljeval obnovo postopka.
Tožnik v tožbi navaja, da so vsi trije solastniki zemljišča stari objekt prenovili in zraven postavili nova objekta za kmetijsko rabo. Ker v nadaljevanju pove, da je pomožni kmetijski objekt tudi objekt, ki naj bi bil v njegovi lasti (torej ta iz izpodbijane odločbe), je logičen sklep, da so solastniki na novo postavili v tej zadevi obravnavani sporni objekt. To pomeni, da tožnik priznava najmanj soinvestitorstvo spornega objekta.
Tožnik v tožbi ne izpostavlja nobene posebne osebne okoliščine, ki bi ga v primeru vrnitve postavila v slabši položaj od splošne civilne populacije, ki je podvržena tveganjem varnostne situacije v Afganistanu.
Tožena stranka je uporabila zadostno število različnih virov informacij o stanju v izvorni državi. Glede varne poti od Kabula do Jaghurija se je oprla na vir Republike Avstrije, oddelek za imigracijo in državljanstvo, ki mu svetovalec za begunce ne odreka verodostojnosti, točnosti, ažurnosti ali relevantnosti, pa tudi sodišče nima podlage za njegovo zavrnitev ali priznavanje njegove manjše teže.
Tožnik bi lahko bil upravičen do podaljšanja subsidiarne zaščite na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ zaradi stanja splošnega nasilja v Afganistanu, če bi predložil nek(e) dokaz(e), da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj. Vendar pa takšnega dokaza tožnik ni predložil, zato tudi z vidika 3. alineje 28. člena ZMZ niso podani razlogi za podaljšanje subsidiarne zaščite.
začasna odredba - objava zaključnega poročila na spletu - javni interes - javnost podatkov - nadzor nad premoženjskim stanjem zavezancev po ZIntPK - nepopravljiva škoda
Tožeča stranka mora že pri predlogu za izdajo začasne odredbe dovolj konkretno in določno navesti ter verjetno izkazati, da so kumulativno izpolnjeni vsi formalni in materialni pogoji, potrebni za izdajo začasne odredbe v skladu z določili 2. in 3. odstavka 32. člena ZUS-1.
V okviru odločanja o začasni odredbi, sodišče ugotavlja, da gre v primeru ustavnih pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS za procesne pravice in da tudi če bi šlo za poseg v te pravice, ta poseg ne traja več, saj je bil izpodbijani akt že izdan. Gre za ustavne pravice procesnega značaja, torej je kršitev teh pravic lahko storjena v samem postopku.
Glede zatrjevanega posega v osebnostne pravice ima tožnik drugo sodno varstvo pred rednim sodiščem splošne pristojnosti, ki mu na njegovo zahtevo nudi v tej zvezi tudi začasno sodno varstvo z izdajo začasne odredbe, seveda v kolikor jo tožnik zahteva.
Tožnik je zavezanec za prijavo svojega premoženjskega stanja. Javnost podatkov o dohodkih in premoženjskem stanju zavezancev določa prvi odstavek 46. člena ZIntPK. Komisija za preprečevanje korupcije je dolžna na svoji spletni strani objavljati podatke o dohodkih in premoženju zavezancev. Zato tožnikovo zatrjevanje nastanka težko popravljive škode ni izkazano, celo nasprotno, izdaja predlagane začasne odredbe, to je odstranitev Zaključnega poročila iz spletne strani KPK, bi bila v nasprotju z javnim interesom, enako stališče pa je sodišče zavzelo že predhodno pri odločanju o istovrstni zahtevi v (nepravnomočnem) sklepu opr. št. IV U 24/2013 z dne 4. 2. 2013.
subvencioniranje bivanja študentov - rok za vložitev vloge - način oddaje vloge - z javnim razpisom določen način oddaje vloge - upravni postopek
Prvostopenjski organ je tožničino vlogo štel za prepozno, ker ni bila oddana tudi elektronsko. Tožnica je namreč pravilno podpisano prijavo na javni razpis pisarni za študentske domove poslala le priporočeno po pošti. Vendar njene vloge ni mogoče šteti kot prepozne in je kot take zavreči. Način oddaje vloge je določil zakonodajalec z določili ZUP, zato z javnim razpisom tega ni mogoče razveljaviti oziroma spremeniti. S tem, ko je bila vloga tožnice zavržena, so bila napačno uporabljena določila ZUP.
Tožena stranka je ugotovila, da razlogov za zapustitev izvorne države ni mogoče povezati s tožnikovo raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini niti z razlogi resne škode in da zgolj z opravljanjem svojega poklica ni mogoče reči, da je tožnik izražal takšno mnenje, ki bi nasprotovalo politiki in metodam subjektov, ki naj bi ga preganjali. Tožnik je imel težave, pri čemer pa ne izhaja, da bi bil na kakršenkoli način preganjan zaradi razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, saj je imel težave izključno zaradi tega, ker je brez vednosti nadrejenih in vnaprejšnjega soglasja podelil ženski z otroki stanovanje.
upravni spor - pravni interes za tožbo - ukrep nastanitve v Centru za tujce - prenehanje ukrepa - zavrženje tožbe
Kot izhaja iz dopisa, ki ga je sodišče prejelo dne 6. 2. 2013, tožnica ni več nastanjena v Centru za tujce. To pomeni, da ukrep nastanitve ne traja več, zaradi česar tudi morebitna ugoditev tožbi pravnega položaja tožnice ne bi v ničemer izboljšala. Tožnica tako ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za prvo prebivanje zaradi zaposlitve ali dela - podrejanje pravnemu redu RS - odločba o prekršku - ukrep prepovedi vstopa v državo - nepravilna ugotovitev dejanskega stanja - nepravilna uporaba materialnega prava
Pri ukrepu prepovedi vstopa v državo je bistveno, da tujec ni upošteval predpisov, ki urejajo vstop in prebivanje tujcev v Sloveniji. Tožena stranka bi morala upoštevati, v kakšnih okoliščinah in iz katerih razlogov je bil tožniku zavrnjen vstop v državo dne 31. 3. 2012, da bi na tej podlagi ugotavljala domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Slovenije. Tožena stranka pa je v dokazni oceni upoštevala samo dejstvo, ki je navedeno na formularju o zavrnitvi vstopa na meji, da je iz razgovora razvidno, da gre tujec delati na črno in da ne poseduje nič denarja. Tožnik pa je na razgovoru na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Sarajevu pojasnil, da je v času zavrnitve imel dovoljenje za prebivanje v Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela, veljavno od 7. 10. 2010 do 18. 8. 2012 in da je imel bivališče prijavljeno skladno z zakonom.
Domneva, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu, v ZTuj-2 ni urejena na način, da bi zgolj pravnomočna odločba o katerem koli prekršku avtomatično zadostovala za obstoj domneve, ampak je treba glede na konkretne okoliščine vsakega primera ugotavljati, ali okoliščine, v katerih je bil storjen prekršek, pomenijo izpolnitev omenjenega zakonskega dejanskega stanu.
dovoljenje za začasno prebivanje - načelo varstva pravic strank - pritožba - vrnitev v prejšnje stanje
Tožena stranka je na podlagi pritožbe, vložene po elektronski pošti, zvedela, da pritožbe tožnica ni mogla vložiti pravočasno zaradi bolezni, ker je to napisala v pritožbi z dne 8. 1. 2013. V tej zvezi je omenila tudi aretacijo s strani policije. O bolezni tožnice je bila sicer tožena stranka obveščena že od vložitve vloge z dne 15. 10. 2012. Zato bi tožena stranka morala smiselno šteti, da je tožnica podala predlog za vrnitev v prejšnje stanje na podlagi VIII. poglavja ZUP. Namesto tega je tožena stranka pritožbo tožnice zavrgla, zaradi česar je kršila 2. odstavek 7. člena ZUP v zvezi z VIII. Poglavjem ZUP.
Tožena stranka bi morala v postopku odločiti o zahtevku, ki ga je podala tožena stranka, torej o prošnji za izdajo vizuma za dolgoročno bivanje, pa ni. Namesto tega je pozivala stranko, da se izjasni, ali prosi za prvo dovoljenje za začasno prebivanje ali za podaljšanje dovoljenja iz drugih utemeljenih razlogov. Ti postopki niso v tolikšni meri enostavno urejeni, da bi tujka, katere materni jezik ni slovenski, in ki ima zdravstvene težave, lahko brez težav in potrebne vsebinske pomoči v smislu dosledne uporabe vseh štirih odstavkov 7. člena ZUP s strani uradne osebe, vedela sama od sebe, kakšne so razlike med vsaj tremi omenjenimi postopki in kateri postopki so zanjo ugodnejši.
ZDavP-2 člen 182, 182/3. ZUS-1 člen 22, 22/1. ZPP člen 19, 23.
davčna izvršba - ugovor dolžnika - ugotovitev lastninske pravice - stvarna pristojnost
Tožeča stranka ne izpodbija upravnega akta, temveč vlaga tožbo na ugotovitev lastninske pravice v skladu z napotkom iz sklepa, ta pa temelji na tretjem odstavku 182. člena ZDavP-2, ki se (v okviru postopka davčne izvršbe) nanaša na postopanje z ugovorom dolžnika, da so zarubljene premičnine last tretje osebe.
Izpodbijana odločitev obremenjena le z bistvenimi kršitvami določb postopka, ker tožnici kot pravni naslednici B. ni bila dana možnost sodelovanja v postopku ter možnost, da se pred izdajo odločbe izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katerih izpodbijana odločba temelji (kršitev načela zaslišanja stranke).
davčna izvršba - prisilna izterjava davčnega dolga - davčni dolg izbrisne družbe - aktivni družbenik
V obravnavani zadevi je sporen tožnikov položaj aktivnega družbenika v izbrisani družbi in s tem njegov položaj dolžnika za davčni dolg te družbe. Pri tem ni sporna ugotovitev, da je bil tožnik po podatkih sodnega registra ob izbrisu družbe na podlagi določb ZFPPod njen ustanovitelj in družbenik v pomembnem deležu (30%), kot tudi direktor in s tem zastopnik družbe. Iz spisov kot nesporno sledi tudi, da ob zatrjevanem tožnikovem izstopu iz družbe in odstopu z mesta direktorja družbe niso bile spoštovane določbe družbene pogodbe ter da posledično listinsko ni izkazan ne tožnikov izstop iz družbe in tudi ne odstop z mesta direktorja družbe. Zato je davčni organ pravilno upošteval, da je imel tožnik v času izbrisa družbe položaj aktivnega družbenika.
upravni spor - predhodni preizkus tožbe - res iudicata - zavrženje tožbe
Tožnik v tožbi ponovno kot izpodbijani akt navaja akt, ki je že bil obravnavan in je postopek tudi že pravnomočno zaključen, zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
denacionalizacija - denacionalizacijski upravičenec - odškodnina tuje države - pravica do odškodnine tuje države
Vlagatelja zahteve za denacionalizacijo na podlagi Finančne in izravnalne pogodbe ter Zakona o izgnanskih in preseljenskih odškodninah, nista imela možnosti dobiti odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije, kar pomeni, da jima na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen ni bilo mogoče odreči položaja upravičencev do denacionalizacije.