invalid III. kategorije - pravica do nadomestila za invalidnost - delo za krajši delovni čas od polnega
ZPIZ-1 za pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost ne določa pogoja, da mora invalid delo ves čas premestitve opravljati v polnem delovnem času. Časovna razbremenitev oz. časovni element (opravljanje dela v polnem ali v skrajšanem delovnem času) ni podlaga za priznanje pravice, še manj za ustavitev izplačevanja nadomestila za invalidnost. Ker je bila tožnica tudi v obdobju po 18. 6. 2011 zavarovana za polni delovni čas 40 ur tedensko, s tem da je koristila krajši delovni čas v obsegu 10 ur tedensko iz naslova pravic, ki ji gredo po ZSDP (iz naslova starševstva), tožena stranka ni imela podlage za izdajo izpodbijane odločbe, s katero je tožnici ustavila izplačevanje nadomestila za invalidnost z 18. 6. 2011.
ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1, 60/2-3. ZPIZ-2 člen 63.
invalidnost I. kategorije - invalidnost III. kategorije - invalidska pokojnina - nadomestilo za invalidnost - vzrok invalidnosti - bolezen
Pri tožniku še ni podana I. kategorija invalidnosti. Iz prepričljivega mnenja sodne izvedenke namreč izhaja, da je pri tožniku podana delovna zmožnost, s tem da so potrebne omejitve pri delu in časovna razbremenitev. Zato je tožnik utemeljeno razvrščen v III. in ne I. kategorijo invalidnosti.
Pri tožniku ni prišlo do izgube realitetne kontrole in se še zmore sam hraniti, oblačiti, slačiti, sezuvati, neovirano gibati v prostoru, ustrezno uporabljati WC, sam pa zmore tudi elemente osnovne higiene in samostojnega gibanja. Ker iz medicinske dokumentacije ne izhaja, da tožnik ne bi zmogel opravljati vseh življenjskih opravil oziroma da ne bi zmogel opravljati večine osnovnih življenjskih opravil, niti da gre za težjega psihiatričnega bolnika v domači negi, ki potrebuje stalno nadzorstvo, niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, določeni v 101. in 102. členu ZPIZ-2.
dodatek za pomoč in postrežbo - revizija - zavrženje revizije
V sporu o pravici do dodatka za pomoč in postrežbo revizija ni dovoljena, niti tožnik ni izkazal, da je revizijo vložil nekdo, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Zato je izpodbijani sklep, s katerim je revizija zavržena, zakonit.
rok za pritožbo - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila pritožba zoper sklep opr. št. I Ps 2201/2014 z dne 9. 3. 2015 o zavrženju tožbe vložena prepozno. Sklep o zavrženju tožbe je bil tožnici vročen 11. 3. 2015, 15 - dnevni rok za pritožbo pa se je iztekel v četrtek 26. 3. 2015. Pritožba bi bila vložena pravočasno, če bi bila najpozneje tega dne oddana priporočeno na pošto. Ker je iz pisemske ovojnice razvidno, da jo je tožnica na pošto z navadno pošiljko oddala 20. 4. 2015, je bila pritožba vložena po izteku 15 - dnevnega pritožbenega roka in jo je zato sodišče prve stopnje zakonito zavrglo (343. člen ZPP).
invalidska pokojnina - invalidnost II. kategorije - starost - poklicna rehabilitacija
Tožnik ob nastanku invalidnosti še ni dopolnil 50 let starosti, to starost pa je dopolnil, še preden je bila izdana izpodbijana prvostopenjskega odločba tožene stranke, zato je v tem primeru že izpolnjeval pogoje po določbi 2. alinee 67. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. ZPIZ-1 v 2. alinei 67. člena določa, da je do invalidske pokojnine upravičen zavarovanec, pri katerem nastane invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star več kot 50 let. To določbo je namreč potrebno razlagati tako, da pridobi pod določenimi pogoji pravico do invalidske pokojnine invalid II. kategorije, ki v času nastanka invalidnosti še ni bil star 50 let, ko dopolni 50 let starosti.
ZPIZ-1 člen 66, 68, 68-1, 68-2 . Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22, 37.
invalidnost III. kategorije - nadomestilo za invalidnost - mednarodni sporazum o socialnem zavarovanju - zavarovalna doba pri tujem nosilcu zavarovanja - gostota zavarovalne dobe
Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju pogojev za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja upoštevalo stališče, ki ga je v podobni zadevi zavzelo Vrhovno sodišče RS in pravilno izhajalo iz določbe 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ter dobi, prebiti v Republiki Sloveniji in Republiki Hrvaški, seštelo. Tako je upoštevalo dobo, prebito v Sloveniji, v trajanju 8 let in dobo, prebito v Republiki Hrvaški, kjer je tožnik dopolnil 8 let in več oziroma je skupaj dopolnil več kot 16 let pokojninske dobe. Z dobo v takšnem trajanju je tožnik izpolnil pogoj 1/3 delovnih let in pogoje iz 2. alinee prvega odstavka 68. člena ZPIZ-1 za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.
Izrek izpodbijane sodbe je sam s sabo v nasprotju. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi zavrnilo, kar pomeni, da sta odločbi pravilni in zakoniti, v nadaljevanju pa je poseglo v drugi odstavek dokončne odločbe in ga spremenilo tako, da je številko III. (gre za III. kategorijo invalidnosti) nadomestilo z II. (II. kategorija invalidnosti). Poseg v dokončno odločbo pomeni, da le-ta ni bila pravilna in zakonita. Gre torej za nasprotje med I. in II. točko izreka, s tem da sodišče svoje odločitve, zakaj je potreben poseg v dokončno odločbo, ni utemeljilo niti z dejanskimi niti s pravnimi razlogi. Zato odločitve ni mogoče preizkusiti.
dodatek za pomoč in postrežbo - uživalci invalidske pokojnine
Pri tožniku ni izkazana popolna izguba realitetne kontrole, zato ni podan dejanski razlog, da bi bila tožniku potrebna pomoč in postrežba za zadovoljevanje osnovnih življenjskih opravil. Z izpodbijano sodbo je zato tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih upravnih aktov in na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo utemeljeno zavrnjen.
Pri tožnici ni prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti oziroma ni prišlo do takšnih zdravstvenih sprememb, ki jih ne bi bilo mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Tožnica je zmožna opravljati delo v okviru svoje strokovne usposobljenosti in svojega poklica v polnem delovnem času, zato tožbeni zahtevek na razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti z omejitvami s polovičnim delovnim časom ni utemeljen.
ZPIZ-1 člen 60, 91, 97, 163. ZPP 339, 339/2, 339/2-14.
invalid III. kategorije - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo - nasprotje v izreku
Pisni odpravek sodbe ima v izpodbijanem ugoditvenem delu (I. in III. točka izreka) take pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti. Z II. točko izreka sodbe je tožnica sicer še naprej razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni z dodatnimi novimi omejitvami pri delu. Hkrati ji je priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu v polnem delovnem času, čeprav iz 13. točke obrazložitve dejansko izhaja, da je prvostopenjsko sodišče sprejelo sodno izvedensko mnenje specialista medicine dela, po katerem so poleg že ugotovljenih potrebne dodatne omejitve pri delu, vključno s časovno razbremenitvijo 4 ure dnevno. Izrek sodbe je torej v nasprotju z obrazložitvijo. Hkrati sta si II. in III. točka izreka sodbe sami s seboj v nasprotju. V delu II. točke izreka je priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu v polnem delovnem času (čeprav bi v takšnem primeru preostale delovne zmožnosti bilo mogoče priznati pravico do premestitve), s III. točko izreka pa je toženi stranki odrejeno, da v določenem roku izda odločbo o pravici, višini in izplačevanju delne invalidske pokojnine (ki jo je mogoče priznati le v primeru preostale delovne zmožnosti s krajšim delovnim časom od polnega).
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - priznanje novih pravic - invalid III. kategorije
Pri tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, še ni bilo mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo in I. kategorije invalidnosti, posledično pa tudi ni podlage za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Zato tožbeni zahtevek na njegovo razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
Tožnica ni več zmožna za pridobitno delo. Zato je tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, utemeljen.
invalid III. kategorije invalidnosti - kmet - vzrok poškodbe - vzročna zveza
Tožnik je pri toženi stranki zavarovan na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti, kot kmet. Pri teh zavarovancih je potrebno pri ugotavljanju poškodbe pri delu (kot vzroka nastanka invalidnosti) ugotoviti vzročno zvezo med poškodbo in opravljanjem dela, ki spada v okvir dejavnosti, na podlagi katere je zavarovanec zavarovan. Padec z lestve v času, ko gre kmet na podstrešje z namenom, da vzame material, s katerim bo uredil oskrbo hleva z elektriko, se po stališču pritožbenega sodišča šteje za del opravljanja kmečke dejavnosti. Tako obstaja vzročna zveza med padcem in opravljanjem dela, kar pomeni, da je pri tožniku ugotovljena invalidnost III. kategorije posledica poškodbe pri delu.
V skladu z 81. členom ZPIZ-1 pridobi pravico do poklicne rehabilitacije zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti ter na dan nastanka invalidnosti še ni dopolnil 50 let starosti in ki se glede na preostalo delovno zmožnost lahko usposobi za drugo delo, ki ga bo opravljal poln delovni čas. Drugih pogojev ZPIZ-1 za pridobitev pravice do poklicne rehabilitacije ne določa. Pri tožniku, rojenemu 3. 11. 1965, je bilo ugotovljeno, da je prišlo določenega dne zaradi poškodbe izven dela do invalidnosti II. kategorije in da se tožnik glede na preostalo delovno zmožnost lahko usposobi za drugo delo, ki ga bo opravljal polni delovni čas. Tožnik tako izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do poklicne rehabilitacije po 81. členu ZPIZ-1, zato je tožbeni zahtevek na razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do poklicne rehabilitacije utemeljen.
invalidska pokojnina - invalidnost I. kategorije - poklicna invalidnost
Pri tožniku so podane določene zdravstvene težave, ki pa niso izražene v taki meri, da bi prišlo do izgube delazmožnosti oziroma do poklicne invalidnosti. Ker s tem niso izpolnjeni pogoji niti po 1. niti po 2. alinei drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 (pri tožniku ni podana niti I. niti II. kategorija invalidnosti), niso izpolnjeni pogoji določeni v 67. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Glede na dopolnjeno starost (tožnik je bil v času izdaje drugostopenjske odločbe tožene stranke star 60 let), kot invalid III. kategorije, prav tako ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
ZPIZ-2 v 1. odstavku 101. člena določa, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. Tožnica omenjena opravila še opravlja samostojno, čeprav s težavo in ob pomoči ortopedskih pripomočkov, zato niso izpolnjeni pogoji, določeni v 1. odstavku 101. člena ZPIZ-2, za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih opravil.
Zahteva za priznanje pravice do invalidnine na temelju telesne okvare je bila v predsodnem upravnem postopku vložena 14. 10. 2013. To je v času, ko je že veljal in se uporabljal ZPIZ-2. Pravice do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica bolezni, ZPIZ-2 ne zagotavlja več. Po prehodni določbi 403. člena ZPIZ-2 je namreč pravica do invalidnine zagotovljena le še za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Vzrok tožničine telesne okvare je bolezen in ne poškodba pri delu ali poklicna bolezen, zato sta zavrnilna posamična akta pravilna in zakonita, tožbeni zahtevek na njuno odpravo, ugotovitev višje stopnje telesne okvare in priznanje pravice do invalidnine pa je utemeljeno zavrnjen.
dodatek za pomoč in postrežbo - invalidnina - sprememba predpisa - slepa - slabovidna oseba
Tožničin predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic do invalidnine je bil vložen 29. 4. 2013, to je v času veljavnosti ZPIZ-2. Z dnevom uveljavitve tega zakona je prišlo do spremembe zakonodaje na tem področju in so upravičenci do invalidnine le zavarovanci za telesno okvaro, ki je nastala kot poškodba pri delu ali je posledica poklicne bolezni, ne pa tudi drugi zavarovanci, ki so bili do nje upravičeni po prej veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (če je bil vzrok njihove telesne okvare tudi bolezen ali poškodba izven dela). Ker pri tožnici ne gre za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen, ni upravičena do priznanja pravice do invalidnine za telesno okvaro.
Pri tožnici je podano stanje iz prvega odstavka 102. člena ZPIZ-2, saj gre za slepo ali slabovidno osebo. Takšni osebi v skladu s prvim odstavkom 102. člena ZPIZ-2 pripada dodatek za pomoč in postrežbo.
invalidnost III. kategorije - pravica do premestitve - telesna okvara - invalidnost I. kategorije - telesna okvara
Pri tožnici ne gre za popolno nezmožnost za delo in za stanje po 1. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 (I. kategorijo invalidnosti). Tožnica je še vedno zmožna za delo z omejitvami, zato je pri njej podana invalidnost III. kategorije in s tem stanje po 3. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1.
Pri tožnici ne gre za nobeno od stanj po veljavnem Seznamu telesnih okvar, zato je sodišče prve stopnje v tem delu tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.