ZPIZ-2 v 194. členu določa, da je zavarovanec dolžan vrniti prejeti znesek, do katerega ni imel pravice, v skladu z določbami OZ. Ker je odločba o ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost z določenim dnem postala pravnomočna, je odpadla pravna podlaga za izplačevanje nadomestila. Tožnik je tako prejemal nekaj, do česar ni imel pravice in je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega. Zato je po določbi 190. člena OZ dolžan tisto, kar je prejel brez pravnega temelja in s čimer je bil na škodo drugega obogaten, vrniti.
ZPIZ-2 ne ureja več zavarovanja za telesne okvare in s tem pravice do invalidnine. Telesne okvare kot poseben zavarovalni riziko, na podlagi katerega lahko zavarovanci prejemajo invalidnino, so izločene iz sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Odločeno je bilo, da se mora ta posebna pravica oziroma zavarovalni rizik telesnih okvar, ki ne vpliva na delovno zmožnost zavarovanca, na novo urediti zunaj pokojninskega sistema za vse državljane.
Tožnica je vlogo za priznanje invalidnine za telesno okvaro vložila v času veljavnosti ZPIZ-2. Njena telesna okvara je nastala kot posledica bolezni (in ne zaradi posledic poškodbe pri delu ali poklicne bolezni), zato na podlagi 3. odstavka 403. člena ZPIZ-2 nima pravice do invalidnine za telesno okvaro.
nadomestilo za invalidnost - nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev
Tožnik je z zahtevo pri toženi stranki in v sodnem postopku posebej in izrecno zahteval priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Po veljavnem materialnem pravu takšnemu zahtevku ni mogoče ugoditi, ker ZPIZ-1 pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev ne ureja in ni navedena med pravicami, kot jih določa 4. člen ZPIZ-1. Zato je potrebno tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženke zavrniti. Toženka je v predsodnem upravnem postopku odločala zgolj in edino o pravici do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo, ne pa o kakšni drugi pravici, ki bi tožniku pripadala po ZPIZ-1. Tudi s postavljenim tožbenim zahtevkom je tožnik uveljavljal le to pravico. Zato v tem sporu ni bilo mogoče ugotavljati, ali bi tožniku morda pripadala katera od drugih pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja, ki jih ureja ZPIZ-1.
invalidska pokojnina - sorazmerni del - invalidnost I. kategorije
Pri tožnici je prišlo do izgube delovne zmožnosti. Stanje, ki je narekovalo razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti, je bilo podano že v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. Pritožbeno sodišče namreč nima nobene podlage, da bi dvomilo v strokovno pravilno ugotovitev sodnega izvedenca, od kdaj dalje je tožnica zaradi zdravstvenih težav nezmožna za pridobitno delo.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - odločitev o pravdnih stroških - stroškovna odločitev - nagrada za postopek
Za priznanje nagrade za postopek ni edino odločilno, ali je pooblaščenec vložil tožbo ali kakšno drugo vlogo, kot zmotno meni pritožba, ampak da se je postopek že začel ter je tožnica v njem imela pooblaščenca. Pravica do nagrade za postopek po tar. št. 3100 nastane že s prejemom pooblastila za vložitev tožbe ali druge vloge, s katero se začne postopek, nagrada za postopek pa nastane tudi za pregled, pripravo, izdelavo in pošiljanje pisnih gradiv, za posvete, nasvete, mnenja in druga ustrezna opravila, povezana z zadevo. Sodišče prve stopnje je zato tožnici poleg nagrade za narok in pavšalnih stroškov utemeljeno priznalo tudi nagrado za postopek po tar. št. 3100, čeprav je tožnica sama vložila tožbo.
V III. kategorijo invalidnosti se po 3. alinei drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa. Takšnega zdravstvenega stanja pri tožnici ne ugotavlja v izvidih nobeden od specialistov in tega tudi invalidska komisija II. stopnje, ob upoštevanju celotnega zdravstvenega stanja tožnice, ni ugotovila. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v III. kategorijo invalidnosti, s priznanjem do dela s skrajšanim delovnim časom, ni utemeljen.
Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 38, 38/1, 38/2. ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1, 67.
invalidska pokojnina - sporazum s Srbijo - invalid III. kategorije - invalidnost I. kategorije
Pri tožniku je še vedno podana preostala delovna zmožnost v smislu 61. člena ZPIZ-1. Pri njem ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti v smislu 1. alinee drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Pri tožniku tudi ni bila ugotovljena poklicna invalidnost, temveč zmanjšanje delovne zmožnosti, kar pomeni, da gre v tem primeru za III. in ne I. kategorijo invalidnosti. Kot invalid III. kategorije invalidnosti pa tožnik glede na dopolnjeno starost ne izpolnjuje zahtevanega pogoja 63 let starosti za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.
invalidnost - invalid III. kategorije - spremembe v stanju invalidnosti
Pri tožniku ni prišlo do izgube delazmožnosti niti ni podana II. kategorija invalidnosti, temveč je pri njem še vedno podana III. kategorija invalidnosti, v katero je bil razvrščen s prvotno odločbo. Za presojo je bilo odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. V primeru, da je pri tožniku po tem datumu prišlo do dodatnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ima tožnik možnost začeti nov postopek za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
ZPIZ-1 v drugem odstavku 163. člena določa, da v primeru, če nastanejo v stanju invalidnosti ali telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. V primeru tožnika ni prišlo do sprememb v stanju invalidnosti, torej da bi bil popolnoma zmožen za delo oz. da bi bilo potrebno tožnika razvrstiti v višjo kategorijo invalidnosti. Zato ni zakonske podlage za odločitev, da pri tožniku ni več podana invalidnost in da nima več pravic iz invalidskega zavarovanja, zaradi česar je pritožbeno sodišče odpravilo del odločbe, ki vsebuje takšno odločitev.
invalidnost - invalidnost I. kategorije - invalidnost III. kategorije
Pri tožniku je podana III. kategorija invalidnosti, saj z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom. S krajšim delovnim časom 4 ure dnevno je zmožen za delo na prilagojenem drugem delovnem mestu z določenimi omejitvami. Navedeni opis ustreza definiciji III. kategorije invalidnosti v 3. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Pri tožniku torej ni podana popolna nezmožnost za delo, zato tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ni utemeljen.
delna invalidska pokojnina - preplačilo - vrnitev preveč izplačanih zneskov - delovni invalid III. kategorije
Pravnomočno končan sodni postopek o ustavitvi izplačevanja delne invalidske pokojnine je podlaga za odločitev v predmetnem socialnem sporu o upravičenosti vračila preplačila delne invalidske pokojnine. Iz pravnomočno končanega socialnega spora izhaja, da je bila tožnici v spornem obdobju neupravičeno izplačana delna invalidska pokojnina, zato mora neupravičeno izplačan znesek vrniti.
ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-3, 91, 91/2, 106, 106/2.
invalidnost - invalid III. kategorije - kontrolni pregled - nadomestilo
Zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pridobi pravico do ustreznega nadomestila pod pogojem, da se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja prijavi pri Zavodu za zaposlovanje. Gre za zakonsko določbo, s katero je pridobitev ustreznega nadomestila pogojena s prijavo pri Zavodu za zaposlovanje. To pa ne pomeni avtomatično, da se je tudi tožnik, ki je sedaj ponovno zaposlen, dolžan prijaviti pri zavodu. To velja samo v primeru, če tožnik še vedno ni obvezno zavarovan. V primeru, da je tožnik, tako kot zatrjuje, ponovno zaposlen, mu je skladno z določbo 2. odstavka 91. člena ZPIZ-1 pravico do premestitve dolžan zagotoviti delodajalec. Gre za obveznost, določeno v zakonu in posebna odločitev, da mu je delodajalec dolžan zagotoviti drugo delo v skladu z omejitvami, za kar se zavzema pritožba, ni potrebna.
invalidska pokojnina - sorazmerni del - pokojninska doba - invalidnost I. kategorije - gostota pokojninske dobe
Pravico do vtoževanega sorazmernega dela invalidske pokojnine bi bilo tožniku mogoče priznati le, če bi bili izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji. To pomeni, da mora biti poleg I. kategorije invalidnosti zaradi bolezni izpolnjen tudi pogoj predpisane minimalne pokojninske dobe. Glede na 2. alineo 68. člena ZPIZ-1 lahko zavarovanec v primeru invalidnosti, ki je posledica bolezni, pridobi pravico do invalidske pokojnine pod pogojem, da ob nastanku invalidnosti dopolni pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Gre za t.i. gostoto pokojninske dobe, ki mora biti izpolnjena do dneva nastanka invalidnosti. Ta pogoj v tožnikovem primeru ni podan, zato tožbeni zahtevek na priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine ni utemeljen.
invalidnost III. kategorije - pravica do delne invalidske pokojnine - pravica do premestitve
Tožnik zaradi psihičnih težav od določenega dne dalje ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, temveč je zmožen za delo z omejitvami v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, kot je to pravilno razsodilo sodišče prve stopnje.
Sodišče lahko prizna zavarovancu le tisto pravico, ki mu pripada po zakonu. V konkretnem primeru pravico do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu z omejitvami, da gre za psihično manj zahtevno delo, brez vsiljenega tempa dela, ne v nočnem času in brez zahtevanega dela z ljudmi. Tak je bil tudi tožbeni zahtevek, ko je tožnik uveljavljal, da se ga razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno ter z omejitvami za delo, kot jih je ugotovila izvedenka, od določenega dne dalje. Glede na tako postavljen tožbeni zahtevek ter ob dejstvu, da tožena stranka v izreku prvostopenjske in drugostopenjske odločbe tožniku ni priznala drugih omejitev pri delu, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje tožniku poleg omejitev, ki se nanašajo na njegovo psihično stanje, priznati tudi fizične omejitve, povezane z delom.
Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 20, 35, 35/2, 35/3. ZPIZ-1 člen 34, 34/8, 390.
invalidska pokojnina - pokojninska doba - slovenska pokojninska doba - tujec - seštevanje dob - tretja država
Z dnevom veljavnosti Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju se srbska pokojninska doba ne upošteva več za odmero slovenske pokojnine. V skladu z 20. členom Sporazuma se upošteva pri pridobitvi, ohranitvi ali ponovnem priznanju pravice do dajatve v kolikor se ne nanaša na isto obdobje, saj se lahko zavarovalne dobe seštevajo, kar je bil tudi temeljni namen in eden izmed ciljev za sklenitev samega sporazuma. Sporna doba bi se tožniku upoštevala v Sloveniji, če ne bi dopolnil dovolj slovenske pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za priznanje pravice do samostojne pokojnine. V tem primeru bi imel pravico do sorazmernega dela pokojnine, kar pomeni, da se srbska pokojninska doba ne bi upoštevala pri odmeri, upoštevala pa bi se za samo izpolnitev pogojev za pridobitev pravic do dajatev.
Tožnik je v Sloveniji dopolnil 26 let, 6 mesecev in 3 dni skupne pokojninske dobe, od katere je bil zavarovan za ožji obseg v večjem delu (13 let, 5 mesecev in 21 dni, 13 let in 12 dni pa za širši obseg pravic), kar pomeni, da je bil pretežno zavarovan za ožji obseg pravic ter tako po določbi osmega odstavka 34. člena ZPIZ-1 nima pravice do odmere pokojnine od najnižje pokojninske osnove. To pravico pridobi zavarovanec, ki je pretežni del skupnega obveznega zavarovanja do pridobitve pravice do pokojnine dosegel v zavarovanju za širši obseg pravic.
Invalidnost je podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno z ZPIZ-1, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Spremembe v zdravstvenem stanju tožnice je z zdravljenjem in ukrepi medicinske rehabilitacije možno odpraviti, saj zdravljenje še ni končano, zato pri tožnici ni podana invalidnost.
Pri tožniku je bila že ugotovljena 50 % telesna okvara, na podlagi katere mu je bila priznana pravica do invalidnine. Zato je bila za razsojo v sporni zadevi odločilna ugotovitev, ali je pri tožniku v zvezi s to okvaro prišlo do dodatnega poslabšanja. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje ne izhaja in tožnik ne zatrjuje, da se mu je stanje v zvezi z ugotovljeno okvaro še dodatno poslabšalo. Zato tožbeni zahtevek, da se tožniku prizna višji odstotek za telesno okvaro in s tem višja invalidnina, ni utemeljen.
Na podlagi ugotovljenega zdravstvenega stanja pri tožniku do dokončne odločbe še ni bilo mogoče ugotoviti takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi katerih bi bila pri njem zmanjšana zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje, da bi bila pri njem podana invalidnost po definiciji, določeni v 60. členu ZPIZ-1.
Po 101. členu ZPIZ-2 je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine neogibno potrebna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in izven njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, neogibno potrebnih za ohranjanje življenja. Tožnik je samostojno pokreten, sam se hrani, oblači, slači, obuva ter vrši telesno higieno. Pri tožniku ni potreben stalni nadzor, pomoč potrebuje le pri opravljanju fizioloških potreb, torej le pri enem od osnovnih življenjskih opravil po 101. členu ZPIZ-2. Zato je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo utemeljeno zavrnjen.
invalidnost III. kategorije - pravica do dela s krajšim delovnim časom
Pri tožniku je zaradi posledic poškodbe izven dela podana III. kategorija invalidnosti. Poleg fizičnih omejitev, ki so bile ugotovljene že v predsodnem postopku, so potrebne še dodatne omejitve in sicer lahko tožnik delo opravlja v prostorih, kjer so v bližini sanitarije ter je mogoča osebna higiena. Potrebna pa je tudi časovna razbremenitev, saj tožnik lahko opravlja delo le s polovico polnega delovnega časa, torej po 4 ure dnevno. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
ZDSS-1 člen 19, 72, 72/1. ZPIZ-2 člen 171, 171/1. ZPP člen 111, 111/4, 112, 112/1.
zavrženje tožbe - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - materialni prekluzivni rok
Tožnik je vložil tožbo po izteku 30-dnevnega roka od vročitve dokončnega upravnega akta, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo (ZDSS-1 člen 72/1 in ZPIZ-2 člen 171/1).
Materialno napačno je naziranje pritožbe, da je bila tožba vložena pravočasno, če je bila vložena pri nepristojnem organu. Vloga vezana na rok se šteje, za pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče (112. člen ZPP). Pristojno sodišče je v tem primeru Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, ne pa tožena stranka. Če je bila vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, se šteje, da je bila pravočasno vložena ob določenih okoliščinah na strani tožeče stranke (8. odstavek 112. člena ZPP). V danem primeru tožnik vloge ni poslal nepristojnemu sodišču, temveč kljub izrecnemu napotilu v izpodbijani dokončni odločbi tožene stranke toženi stranki sami. V kolikor tožeča stranka šteje, da je bilo ravnanje tožene stranke z nepravočasnim odstopom vloge pristojnemu sodišče nepravilno, to samo po sebi ne sanira nepravočasnosti tožbe tožnika.