Sodišče prve stopnje je z delom izreka sodbe tožencu odredilo ponovno odmero invalidske pokojnine za določeno obdobje tako, da se poleg že ugotovljenih zneskov pokojninske osnove za leto 1992 upošteva še dodaten znesek. Ker je najugodnejša pokojninska osnova, izračunana na podlagi plač in zavarovalnih osnov, upoštevnih iz določenega števila zaporednih let, lahko vedno le ena, je odredba tožencu, da pri ponovni odmeri invalidske pokojnine poleg že ugotovljenih zneskov pokojninske osnove za leto 1992 upošteva še določen znesek, nejasna in posledično neizvršljiva. Zato je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Priznanje pravice do delne invalidske pokojnine ne pomeni, da ima zavarovanec tudi pravico do njenega izplačevanja. Pogoj za izplačevanje je izpolnjen šele z dnem pričetka dela s krajšim delovnim časom oziroma z dnem, ko je realizirana priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom. Z dnem izvršljivosti sodbe, s katero je bila tožniku, ki opravlja kmetijsko dejavnost, priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom z omejitvami, je pridobil pravni naslov za pričetek dela s krajšim delovnim časom oziroma za spremembo zavarovanja in pričetek plačevanja prispevkov za skrajšan delovni čas. Toženec je z izpodbijano odločbo pravilno odločil, da sem mu delna invalidska pokojnina prizna od spremembe obsega zavarovanja iz polnega v krajši delovni čas. Pred tem pogoji za izplačevanje delne invalidske pokojnine niso bili izpolnjeni, zato je tožbeni zahtevek, da se mu izplačuje od priznanja pravice dalje, neutemeljen.
ZPIZ-1 člen 52, 66, 66/1, 67, 67/1, 67/1-3. URS člen 14, 49, 49/3, 66. ZDR-1 člen 119, 119/1. Direktiva Sveta 2000/78/ES o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu člen 6, 6/2.
invalid III. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - starost 63 let
Ker je tožnik, pri katerem je ugotovljena III. kategorija invalidnosti, dopolnil starost 63 let, ima v skladu s tretjo alineo prvega odstavka 67. člena ZPIZ-1 pravico do invalidske pokojnine, ne pa do drugih pravic, kot jih uživajo invalidi II. in III. kategorije invalidnosti.
predlog za izdajo dopolnilne sodbe - I. kategorija invalidnosti
Ker sodišče prve stopnje ni odločilo o tožbenem zahtevku glede razvrstitve tožnika v I. kategorijo invalidnosti, se tožnikova pritožba v skladu 3. odstavkom 327. člena ZPP šteje kot predlog stranke za izdajo dopolnilne sodbe.
nadomestilo plače za čas čakanja - ustavitev izplačevanja
Toženec je z odločbo o ustavitvi izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo v rednem postopku posegel v pravnomočno urejeno pravno razmerje, zaradi česar takšna odločba ni zakonita. To pa ne pomeni, da za obdobje, ko tožnik ni več izpolnjeval pogojev za izplačevanje tega nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo, ne bi zakonito ustavil izplačevanje te dajatve in tudi ne, da za celotno obdobje ne bi mogel od tožnika uveljavljati vračila preveč oziroma neupravičeno izplačane dajatve. Toženec lahko, ne da bi predhodno z odločbo odločil o ustavitvi izplačevanja dajatve, že takoj z odločbo na podlagi 275. člena ZPIZ-1 in na podlagi pravil o vračanju neupravičeno pridobljenega ter zaradi neizpolnjevanja pogojev za izplačevanje dajatve, uveljavlja vračilo preveč izplačane dajatve. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in odločitev toženca spremenilo tako, da se izplačevanje nadomestila ustavi z dnem izdaje prvostopenjske odločbe, torej za naprej.
Tožba je bila vložena po izteku 30-dnevnega roka od vročitve izpodbijane odločbe. Prepozno tožbo je zato sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP utemeljeno zavrglo.
invalidska pokojnina - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - invalid III. kategorije invalidnosti - izvedensko mnenje - izvedenec
Mnenja o invalidnosti, ki jih v postopku ugotavljanja pravic iz zavarovanja pri toženi stranki dajeta invalidski komisiji I. in II. stopnje, imajo naravo izvedenskih mnenj le v teh - predsodnih postopkih, ne pa v postopku pred sodiščem, kjer je potrebno izhajati iz določb ZPP in upoštevati zahtevo po nepristranskem strokovnem mnenju, ki ga ne more podati organ ene od strank v postopku. Neprimerno je zahtevati od invalidske komisije II. stopnje še dodatno mnenje, temveč je v takšnih primerih potrebno postaviti sodnega izvedenca ali sodno izvedeniški organ.
Prvostopenjsko sodišče je štelo, da je potrebno zdravstveno stanje tožnika, glede na različnost mnenj invalidskih komisij v predsodnem postopku, ter ob ugotovljeni invalidnosti I. kategorije tožnika v Bosni in Hercegovini, še dodatno razčiščevati in je v zvezi s tem pridobilo dvoje dodatnih dopolnilnih mnenj invalidskih komisij tožene stranke. Glede na različna mnenja izvedenskih komisij glede tožnikove invalidnosti je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in bi moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju načela materialne resnice pri ugotavljanju dejanskega stanja po uradni dolžnosti angažirati izvedence medicinske stroke. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Delna invalidska pokojnina se odmeri v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa od invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti, in sicer v višini 25 %, ko zavarovanec dela s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno. Osnova za odmero delne invalidske pokojnine je invalidska pokojnina, ki bi tožniku pripadala na dan nastanka spremembe v stanju invalidnosti, to je 15. 11. 2012. Ob upoštevanju določb 39. in 406. člena ZPIZ-1 je bila tožnikova pokojninska osnova izračunana na podlagi 18 - letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov iz obdobja od 1984 do 2002. Delna invalidska pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril delno invalidsko pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu delna invalidska pokojnina odmerila v višjem znesku.
Glede na to, da tožnik z delom svojega zahtevka ni uspel (sodišče je zavrnilo zahtevek, da se mu prizna pravica do dela v krajšem delovnem času od polnega), je pa sodišče prve stopnje tudi s tem v zvezi razčiščevalo dejansko stanje, med drugim z zaslišanjem sodnega izvedenca, je odločitev, da je tožnik z zahtevkom uspel v pretežnem delu (70 %), pravilna. Zato ni upravičen do povrnitve vseh stroškov postopka, temveč le sorazmerno, upoštevaje uspeh v sporu.
zavrženje tožbe - procesna predpostavka - rok za vložitev tožbe
V konkretnem primeru je po vložitvi tožnikove zahteve za ugotovitev telesne okvare in za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo z dne 13. 9. 2013 nastopil molk organa prve stopnje in je tožnik postopal pravilno, ko je dne 3. 4. 2015 vložil pritožbo na organ druge stopnje in zahteval odločitev o zahtevi. V skladu z določbo 256. člena ZUP ima upravni organ druge stopnje na razpolago dvomesečni rok, v katerem mora sprejeti odločitev o pritožbi. Glede na vložitev pritožbe na drugostopenjski organ je rok za sprejem odločitve drugostopenjskega organa pričel teči dne 4. 4. 2015 in se je iztekel dne 4. 6. 2015. Šele po tem datumu, če o pritožbi drugostopenjski organ toženke ne bi odločil, bi bil tožnik upravičen podati zahtevo po 72. členu ZDSS-1 in če tožena stranka niti v tem dodatnem 7 dnevnem roku ne bi sprejela odločitve, bi lahko vložil tožbo zaradi molka organa. Ker tožnik ni ravnal v skladu z določbo 72. člena ZDSS-1 in je vložil tožbo v času, ko še ni potekel rok za izdajo odločbe pri organu na drugi stopnji, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo tožbo kot preuranjeno v skladu s 75. členom ZDSS-1.
invalidnost - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - III. kategorija invalidnosti
Pri oceni delovne zmožnosti zavarovanca je potrebno upoštevati tako medicinsko dokumentacijo oziroma zdravstveno stanje zavarovanca kot pogoje dela, ki se zahtevajo za posamezno delovno mesto, vključno z vsemi specifičnimi zahtevami. Ker gre v tožničinem primeru za delo z otroci (učitelj), kar predstavlja zahtevno in specifično delo, je pri oceni tožničine delovne zmožnosti potrebno upoštevati njeno obolenje (Aspergerjev sindrom), naravo in težo obolenja ter vse značilnosti tega obolenja ter kako vpliva to obolenje na sposobnosti prilagajanja na spremembe, sposobnost socialnega kontakta, sposobnost organizacije, nadzorovanja in drugo, to je na vse sposobnosti, ki se zahtevajo pri učenju in poleg učenja (vzgoja in varnost), ki izhajajo iz opisov dela učitelja v podaljšanjem bivanju in profesorja matematike in fizike. Ta vprašanja v obravnavani zadevi še niso dovolj razčiščena. Posledično tudi ni popolno ugotovljeno, ali je tožnica glede na svojo bolezen in naravo te bolezni zmožna s polnim delovnim časom opravljati delo profesorja oziroma učitelja matematike in fizike ter aktivnega poučevanja oziroma ali je (lahko) prišlo do takšnega izboljšanja zdravstvenega stanja, da pri njej ni več podana invalidnost v smislu III. kategorije invalidnosti in zmožnosti za drugo delo (učitelja v podaljšanjem bivanju) s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPIZ83 člen 46, 51, 52. ZPIZ-1 člen 252. ZDSS-1 člen 72, 72/1. ZPIZ-2 člen 183.
invalid II. kategorije invalidnosti - nadomestilo plače za delo v skrajšanem delovnem času - sodno varstvo - zavrženje tožbe
Izplačila nadomestila plače za delo v skrajšanem delovnem času iz invalidskega zavarovanja ni mogoče vtoževati z direktno tožbo pred socialnim sodiščem. Sodno varstvo je d t. i. izpodbojno tožbo mogoče uveljavljati zoper drugostopenjske, v upravnem postopku dokončne posamične uprave akte (252. člen ZPIZ-1 v povezavi z 1. odstavkom 72. člena ZDSS-1). Za neposredno tožbo na obračun nadomestila plače za sporno obdobje ni zakonske podlage. Ker ni procesne predpostavke za vsebinsko sojenje o primarnem tožbenem zahtevku, je sodišče prve stopnje tožba v tem delu zakonito zavrglo.
ZSDS-1 člen 72, 72/1. ZPP člen 112, 136, 274, 274/1.
zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - zamuda roka
Tožnik je vložil tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30-dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47, 47/1, 51, 51/1.
izvedenina - zahtevnost izvedenskega mnenja
V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da je pravni standard zelo zahtevnega mnenja podan, ko zadana naloga zahteva dodaten poglobljen študij, obsežne analize in preiskave, študij strokovne literature, posvetovanja z drugimi strokovnjaki, ipd. Ker pisno mnenje izvedenskega organa v sestavi štirih članov obsega 10 strani, zaključki pa v bistvu pritrjujejo oceni invalidskih komisij iz predsodnega postopka, poleg tega pa ni razvidno, kakšna strokovna literatura naj bi bila uporabljena, gre za zahtevno, ne pa za zelo zahtevno izvedensko mnenje.
invalid III. kategorije invalidnosti - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - izvedenec - izvedensko mnenje - nepristranskost izvedenskega mnenja
Sodišče je za razjasnitev dejanskega stanja v zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem in invalidnostjo zaprosilo invalidsko komisijo druge stopnje tožene stranke za dopolnitev izvedenskega mnenja. Mnenje o invalidnosti, ki jih v postopku ugotavljanja pravic iz zavarovanja pri toženi stranki dajeta invalidski komisiji prve in druge stopnje, imajo naravo izvedenskih mnenj le v teh - predsodnih postopkih, ne pa v postopku pred sodiščem, kjer je potrebno izhajati iz določb ZPP in upoštevati zahtevo po nepristranskem strokovnem mnenju, ki ga ne more podati organ ene od strank v postopku. Zato je neprimerno zahtevati od invalidskih komisij druge stopnje še dodatno mnenje, temveč je v takšnih primerih potrebno postaviti sodnega izvedenca ali sodno izvedeniški organ. Ker je posledično ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
nadomestilo za invalidnost - ustavitev izplačevanja nadomestila - III. kategorija invalidnosti - poslabšanje v stanju invalidnosti - nov predpis
Ker je tožnik na podlagi odločbe toženca z dne 27. 5. 2013, ki je postala dokončna in izvršljiva, od 1. 3. 2013 pridobil nove pravice iz invalidskega zavarovanja, je toženec tožniku utemeljeno z dnem 13. 6. 2013 ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost, priznanega po prejšnjih predpisih (ZPIZ-1). Na podlagi odločbe z dne 27. 5. 2013 pa je imel toženec podlago za novo odmero nadomestila po ZPIZ-2 od 14. 6. 2013 dalje. V tožnikovem primeru bi določba 389. člena ZPIZ-2 (varstvo pravic po prejšnjih predpisih) in varstvo pravice do nadomestila za invalidnost, ki ga je tožnik pridobil na podlagi prejšnjih predpisov, to je ZPIZ-1, prišli v poštev le ob nespremenjenem stanju, torej če ne bi prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in do poslabšanja v stanju invalidnosti.
telesna okvara - invalidnina - seznam telesnih okvar
Tožnikovo stanje desne roke, in sicer izguba prstanca, mezinca in izguba pete dlančnice ter delna izguba četrte dlančnice, ne predstavljajo nobene telesne okvare po Seznamu telesnih okvar. Zato tožbeni zahtevek na odpravo upravnih aktov tožene stranke s priznanjem pravice do invalidnine za telesno okvaro ni utemeljen.
invalidska pokojnina - sorazmerni del - pokojninska doba - invalid I. kategorije invalidnosti
Pri tožniku je ugotovljena I. kategorija invalidnosti. Za priznanje pravice do invalidske pokojnine pa mora biti izpolnjen tudi pogoj, določen v 42. členu ZPIZ-2, to je, da ima tožnik dopolnjeno pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti. Tega pogoja pa tožnik ne izpolnjuje, zato niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine in je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za priznanje pravice od sorazmernega dela invalidske pokojnine.
Vložnik je dne 8. 6. 2015 vložil vlogo, napisano v jeziku, ki pred sodiščem ni v uradni rabi in se kot taka šteje za nerazumljivo. Zato je sodišče vložnika s sklepom pozvalo, da vlogo v roku 30 dni popravi in dopolni tako, da predloži prevod vloge z dne 8. 6. 2015. Hkrati ga je seznanilo o možnosti pridobitve brezplačne pravne pomoči in ga opozorilo, da bo njegovo vlogo zavrglo, če ne bo ravnal v skladu s sklepom o popravi. Ker tožnik vloge ni popravil v roku, kot mu ga je določilo sodišče, je sodišče prve stopnje njegovo vlogo utemeljeno zavrglo v skladu s 5. odstavkom 108. člena ZPP.
Tožeča stranka je bila s sklepom tožene stranke napotena, da lahko uveljavlja sodno varstvo pravic pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani. Na podlagi navedenega je tožeča stranka tudi vložila tožbo. Do vložitve tožbe in s tem do stroškov, ki jih je v pravdi imela tožena stranka, je tako prišlo po naključju, ki se je primerilo toženi stranki, ko je tožečo stranko napačno napotila na pravdo. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati 1. odstavek 156. člena ZPP, ki določa, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna stroške postopka nakazati na račun Delovnega sodišča, saj je bila tožeči stranki dodeljena brezplačna pravna pomoč.