ZPIZ-2 člen 11, 178, 178/2. ZUP člen 260, 260/1, 260/1-1, 261/2, 263, 265, 267, 267/1.
invalid I. kategorije invalidnosti - vzrok invalidnosti - pravnomočnost vzroka invalidnosti - obnova postopka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožnik je s predlogom za za obnovo postopka uveljavljal, da invalidnost I. kategorije ni posledica bolezni, kot je odločeno z dokončno in pravnomočno odločbo, temveč je posledica poškodbe pri delu. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil predlog za obnovo postopka vložen prepozno in da tudi obnovitveni razlog ni verjetno izkazan. Takšna presoja sodišča prve stopnje je zmotna. Zavrženje predloga za obnovo postopka je bilo preuranjeno, saj sodišče prve stopnje, niti toženec pred njim, ni ugotavljalo dejanskega stanja oziroma relevantnih okoliščin v zvezi s pravočasnostjo predloga in v zvezi s tem, ali je obnovitveni razlog verjetno izkazan. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izpodbijani odločbi odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.
delna invalidska pokojnina - odmera - višina - podatki o plačah
Noben predpis ne določa, katere primerljive podatke je potrebno upoštevati, če v matični evidenci zavarovancev ni podatkov o višini plače zavarovanca v posameznem letu. V takšnem primeru je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo in ki lahko zagotovijo, da zavarovanec ne bo prikrajšan pri svoji pravici. Možno je, da se v primeru, ko po krivdi delodajalca ali tožene stranke v matični evidenci za posamezno obdobje ni podatkov, višina plače zavarovanca dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi in da je takšen dokaz lahko tudi dohodninska odločba v kombinaciji s plačilnimi listi.
ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-3, 67, 67-1, 67-2, 67-3.
invalidska pokojnina - invalid III. kategorije invalidnosti - invalid I. kategorije invalidnosti - preostala delovna zmožnost
V sodni praksi pritožbenega sodišča je bilo že večkrat zavzeto stališče, da Uredba Sveta (EGS) št. 883/2004 o koordinaciji sistema socialne varnosti ne ureja pravic in ne pokriva dajatev na podlagi preostale delovne zmožnosti, lahko pa osebe, za katere se uporablja, na podlagi I., II. ali III. kategorije invalidnosti uveljavijo pravico do invalidske pokojnine, če za to izpolnjujejo pogoje, določene v nacionalni zakonodaji. Tožnik bi pravico do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela lahko pridobil le ob izpolnjevanju pogojev, določenih v 67. členu ZPIZ-1. Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, temveč je s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno zmožen za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Tožnik kot invalid III. kategorije pa zaradi neizpolnjevanja pogoja starosti ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine po 3. alineji 67. člena ZPIZ-1, do katere je upravičen invalid III. kategorije invalidnosti, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški). Tožnik je namreč starost 63 let dopolnil šele po dokončnosti izpodbijane odločbe. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZPIZ-2 člen 85, 85/1, 85/1-1, 85/1-2, 85/1-3, 85/1-4, 85/3.
nadomestilo za invalidnost - invalid III. kategorije invalidnosti - višina - odmera nadomestila
Tožnik, invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic zaradi posledic poškodbe pri delu v 70 % in bolezni v 30 % s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, na dan nastanka invalidnosti ni bil zaposlen in ni bil obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan. ZPIZ-2 v 85. členu v tretjem odstavku po alinejah določa, v kakšni višini se za vsak primer odmeri nadomestilo za invalidnost. Višina nadomestila za invalidnost je odvisna od statusa, v kakršnem je bil delovni invalid ob nastanku invalidnosti oziroma, iz katerih razlogov uveljavlja priznanje nadomestila za invalidnost. Tako je v 1. alineji tretjega odstavka 85. člena izrecno določeno, da se v primeru iz 1. alineje prvega odstavka, torej, če delovni invalid ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen ali obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan, nadomestilo odmeri v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti ter v 2. alineji iste določbe, da se v primerih iz 2. alineje prvega odstavka, torej če mu je delovno razmerje med drugim prenehalo neodvisno od njegove volje ali krivde, nadomestilo odmeri v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti. Glede na to, da tožnik ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen ali obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan, pa čeprav je izpolnjeval vse ostale pogoje iz prvega odstavka citirane določbe, je sodišče prve stopnje in pred tem toženec tožniku pravilno skladno s 1. alinejo tretjega odstavka 85. člena ZPIZ-1 nadomestilo za invalidnost odmerilo v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem nadomestila za invalidnost v višini 60 % od invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti, ni utemeljen, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
Sporazum o socialnem zavarovanju, sklenjenim med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22. ZPIZ-2 člen 42.
invalidska pokojnina - invalid I. kategorije invalidnosti - skupna pokojninska doba - izpolnjevanje pogojev - seštevanje dob
Sporazum o socialnem zavarovanju, sklenjen med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, v 22. členu določa, da se v primeru, če je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic, pri pridobitvi, ohranitvi in ponovni pridobitvi pravice do dajatve ti seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V kolikšni meri in na kakšen način se upošteva zavarovalna doba, določajo pravni predpisi tiste države pogodbenice, v kateri je zavarovanec v zavarovalno dobo dopolnil. V 25. členu Sporazuma pa je določeno, da mora nosilec vsake države pogodbenice po svojih pravnih predpisih ugotoviti, ali določena oseba s seštevanjem zavarovalnih dob po teh pravnih predpisih izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do dajatve. V skladu z 42. členom ZPIZ-2 zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni, pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Tožnik, invalid I. kategorije invalidnosti, ne izpolnjuje minimalnega pogoja pokojninske dobe niti s seštevanjem pokojninskih dob. Tožnik je namreč v Republiki Sloveniji dopolnil 1 leto, 5 mesecev in 28 dni ter v Republiki Hrvaški 8 let, 5 mesecev in 5 dni zavarovalne dobe, to je skupaj 9 let, 11 mesecev in 3 dni in ne 10 let in 8 mesecev, kolikor bi tožnik moral dopolniti skupne zavarovalne dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
invalid I. kategorije invalidnosti - vzrok invalidnosti - izpolnjevanje pogojev - poškodba pri delu - poklicna bolezen
Pri tožniku ni prišlo do poškodbe pri delu v smislu 66. člena ZPIZ-2 in posledično tudi ne do takšne poškodbe pri delu, zaradi katere bi bil tožnik popolnoma nezmožen za delo, torej da bi bila v vzročni zvezi z ugotovljeno popolno nezmožnostjo za delo oziroma I. kategorijo invalidnosti. Prav tako pri tožniku prišlo do I. kategorije invalidnosti zaradi poklicne bolezni. To pa pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz 1. alineje 42. člena ZPIZ-2, po kateri pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe pri delu ali poklicna bolezen, ne glede na pokojninsko dobo. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
V skladu s 3. odstavkom 154. člena ZPP lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta odločbi tožene stranke nepravilni in nezakoniti, zato ju je odpravilo, tožnico pa razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravice iz invalidskega zavarovanja. Tožnica je v bistvenem delu svojega zahtevka uspela, tako glede odprave odločb in razvrstitve v ustrezno kategorijo invalidnosti kot glede priznanja pravic. Le glede datuma, od kdaj naprej je pri njej podana invalidnost, sodišče ni v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Vendar pa gre v tem primeru za sorazmerno majhen del zahtevka, ki tudi ni povzročil dodatnih stroškov strank. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.
invalid II. kategorije invalidnosti - delna invalidska pokojnina - samozaposleni - začetek izplačevanja
Ne glede na to, da je bila tožniku od 6. 1. 2010 dalje priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom in tudi pravica do delne invalidske pokojnine, mu od 6. 1. 2010 dalje ni mogoče priznati pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine. Preden je zavarovanec s posamičnim upravnim aktom ali s sodbo, razvrščen v II. ali III. kategorijo invalidnosti in mu je priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom, to je pravice do dela s skrajšanim delovnim časom, ne more realizirati. Ta se lahko realizira in torej izvrši šele z dokončnostjo odločbe oziroma s pravnomočnostjo sodbe. Realizirana pravica pomeni, da je delovni invalid pričel delati s skrajšanim delovnim časom. Od dneva, ko je pričel delati s skrajšanim delovnim časom, pa je zavarovanec skladno z določbo 159. člena ZPIZ-1 upravičen tudi do izplačevanja delne invalidske pokojnine. V konkretnem primeru je postala sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 3. 6. 2013, s katero je bil tožnik razvrščen v II. kategorijo invalidnosti, pravnomočna in s tem izvršljiva 20. 8. 2013. S tem dnem je tožnik pravno formalno lahko začel opravljati svojo dejavnost skladno s priznano pravico in ugotovljeno preostalo delovno zmožnost s skrajšanim delovnim časom in ne pred tem datumom oziroma že od 6. 1. 2010 dalje, pa čeprav je bila tožniku pravica do dela s skrajšanim delovnim časom priznana od 6. 1. 2010 dalje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je tožnik z 20. 8. 2013, ko je uskladil obseg zavarovanja z ugotovljeno preostalo delovno zmožnostjo, pričel opravljati svojo dejavnost s skrajšanim delovnim časom in je zato odločilo, da je od tega dne dalje na podlagi drugega odstavka 159. člena ZPIZ-1 upravičen do izplačevanja delne invalidske pokojnine. Tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do delne invalidske pokojnine od 6. 1. 2010 dalje ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
invalidnost - vzrok invalidnosti - poškodba izven dela
Če vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo posledico ni mogoče z gotovostjo potrditi, poškodbe izven dela ni mogoče ugotoviti kot vzroka za nastanek invalidnosti. Ob izvedenskem mnenju, da je možganska anevrizma lokalna bolezen veziva, da se pri običajnih anevrizmah ne ugotavlja bolezen vezivnega tkiva, da je takih bolnikov veliko, da so različnih starosti, da do anevrizme prihaja pri popolnoma zdravih ljudeh in da se zgodijo spontano, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je vzrok tožnikove invalidnosti bolezen in ne posledica škodnega dogodka. Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da je vzrok invalidnosti posledica poškodbe izven dela.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 22. ZPIZ-1 člen 67, 68, 68-2.
invalidska pokojnina - sorazmerni del - gostota zavarovanja
V skladu s Sporazumom o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino je za pridobitev pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine treba izpolniti zakonske pogoje za pridobitev pravice po pravu države pogodbenice, to je pogoje po ZPIZ-1. V skladu z 2. alinejo 68. člena ZPIZ-1 je pravico do invalidske pokojnine mogoče priznati le pod pogojem, če zavarovanec ob nastanku invalidnosti, kadar je njen vzrok poškodba izven dela ali bolezen, dopolni pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Tožnica tudi ob upoštevanju skupne pokojninske dobe, dopolnjene v Sloveniji, na Hrvaškem in v BIH, ne izpolnjuje pogoja gostote pokojninske dobe, zato je tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine neutemeljen.
invalidska pokojnina - pravnomočna odločba - nova zahteva - prepozen predlog za obnovo postopka
Ker je bilo o pravici do invalidske pokojnine odločeno s pravnomočno odločbo, s katero je tožnik pridobil pravico do invalidske pokojnine, od njene vročitve pa je preteklo več kot 3 leta, se zahteva tako v primeru, da gre za zahtevo za ponovno odmero invalidske pokojnine zaradi poklicne bolezni oziroma za uveljavljanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, kot v primeru, da gre za predlog za obnovo postopka, edino lahko zavrže. Po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP organ s sklepom zahtevo zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Skladno z 2. odstavkom 267. člena ZUP enako (razen v določenih primerih) ravna organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka in predlog zavrže, če ugotovi, da je od dokončnosti odločb, ki jih želi obnoviti, preteklo več kot 3 leta. Zato je sodišče prve stopnje, ki je sicer drugače kot toženec, ki je štel, da gre za novo zahtevo, štelo, da je tožnik predlagal obnovo postopka, utemeljeno zaključilo, da je bila zahteva pravilno zavržena, in da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti.
invalidnost - končano zdravljenje - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
V sodnem postopku je invalidska komisija II. stopnje v dopolnilnem mnenju menila, da so pri tožniku potrebni nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju in da zato pri njem invalidnosti še ne ugotavlja. Do tožnikovih pripomb na dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje in do izpostavljenih vprašanj pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo, niti dejanskega stanja v tej smeri ni razčiščeval toženec v predsodnem postopku. To so vprašanja, kakšna je tožnikova delovna zmožnost na podlagi obstoječega zdravstvenega stanja in ali je pri tožniku prišlo do invalidnosti in zmanjšanja delovne zmožnosti. Še zlasti glede na obstoječe zdravstveno stanje, ko tožnik za hipertenzijo boluje že 25 let oziroma vse od osnovne šole dalje in je vprašanje ozdravljenja ter zaradi stanja roke, v zvezi s katero se tožnik še ni in se ne bo odločil za operativni poseg, je pa invalidska komisija obstoječe stanje roke že ugotavljala. Ob upoštevanju določbe 34. člena ZZVZZ in glede na to, da je v obravnavanem primeru osebna zdravnica začela postopek za oceno tožnikove delazmožnosti, je ostalo odprto tudi vprašanje, ali je pri tožniku še mogoče pričakovati izboljšanje zdravstvenega stanja v smislu povrnitve delovne zmožnosti. Po citirani določbi ZZVZZ osebni zdravnik oziroma zdravniška komisija napoti zavarovanca na invalidsko komisijo, če oceni, da ni pričakovati povrnitve delovne zmožnosti. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izpodbijani upravni odločbi odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
invalid II. kategorije invalidnosti - invalid III. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - izpolnjevanje pogojev
Tožnikova delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za 50 % ali več. Tožnik dosedanjega dela ni zmožen opravljati, zmožen pa je opravljati delo na drugem delovnem mestu s polovico delovnega časa s stvarnimi omejitvami. Sodišče prve stopnje je tožnika pravilno razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti upoštevajoč tožnikove telesne in duševne zmožnosti, njegovo dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Pravilno je štelo, da poklicna rehabilitacija pri tožniku ni potrebna. V skladu s 67. členom ZPIZ-1 pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska). Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine po 67. členu ZPIZ-1, saj ni popolnoma nezmožen za delo (I. kategorija invalidnosti ), kot invalid II. kategorije invalidnosti pa ne potrebuje poklicne rehabilitacije za usposobitev za drugo delo z omejitvami.
definicija invalidnosti - invalidnost III. kategorije - spremembe v zdravstvenem stanju - delovna zmožnost ob nastopu dela
Invalidnosti ni mogoče ocenjevati zgolj za zadnje delovno mesto, na katero je zavarovanec razporejen, ampak v povezavi s splošnim delom definicije, ki zmanjšanje delovne zmožnosti navezuje na možnost zagotovitve, ohranitve delovnega mesta oziroma poklicnega napredovanja. Pri tožniku zato invalidnost ne more biti ocenjevana niti pogojevana zgolj z dejstvom, da kljub pozitivnemu zdravniškemu spričevalu, ki ga ni izdal pooblaščeni specialist medicine dela, za delo pomožnega gradbenega delavca ob zaposlitvi v letu 2011 ni bil zmožen. Bistveno je, da je istovrstno delo, na podlagi katerega je bil tudi pokojninsko in invalidsko zavarovan, opravljal že od leta 2001 in da je v času zavarovanja dejansko prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, da zaradi skoliotične deformacije hrbtenice in telesa za delo pomožnega gradbenega delavca več ni zmožen, zmožen pa je za lahko fizično delo s stvarnimi omejitvami v polovičnem delovnem času, tožnika pravilno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti, mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami v krajšem delovnem času in toženi stranki naložilo odločitev o delni invalidski pokojnini.
Tožnik je zaradi istih zdravstvenih težav že uveljavljal priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro in sicer po določbah ZPIZ-1. V času, ko je že tekel postopek o isti upravni stvari, pa je tožnik ponovno vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. Ker gre za isto upravno stvar, bi morala tožena stranka zahtevo zavreči, ne pa je obravnavati po vsebini. Istočasno o isti upravni stvari ne moreta potekati dva postopka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo ter zaradi pravilne uporabe materialnega prava izpodbijani odločbi odpravilo ter zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro zavrglo.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-2, 60/2-3, 60/3.
invalidska pokojnina - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nasprotje v izreku - ocena invalidnosti - invalidnost - svoj poklic
V izpodbijani sodbi je prišlo do bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju. V I. točki izreka je zavrnjen zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih aktov, sočasno pa v II. točki izreka drugostopenjski upravni akt delno odpravljen. Hkrati je podana zatrjevana procesna kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP glede pravno relevantnega dejstva o tem, ali je kot tožnikov svoj poklic potrebno šteti tudi različna mizarska dela, ki bi jih bil v skladu z izobrazbo, dodatno usposobljenostjo in izkušnjami, ob določenih omejitvah še zmožen opravljati v polnem delovnem času. Iz razpoložljive listinske dokumentacije v upravnem spisu toženca namreč izhaja le, da ima tožnik pridobljeno kvalifikacijo parketarja, in da je kot s.p. to dejavnost dejansko tudi opravljal že od leta 1987. Sodišče tega dejstva samo ni razčiščevalo, temveč se je pri razsoji zadeve oprlo izključno na izpoved medicinskega strokovnjaka, čeprav ne gre za okoliščino, ki bi lahko bila predmet medicinskega izvedenstva. Zaradi takšne nepravilnosti in pomanjkljivosti postopka je ostalo dejansko stanje o tem, ali ima tožnik ustrezno strokovno izobrazbo in usposobljenost za lažja mizarska dela, na katero bi se v okoliščinah konkretnega primera ocenjevala invalidnost, nerazčiščeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
Ker je tožnik vložil vlogo v tujem jeziku, ga je sodišče s sklepom pozvalo, da jo v roku 15 dni prevede v slovenski jezik in ga hkrati tudi opozorilo na pravne posledice, če ne bo postopal v skladu s sklepom sodišča. Ta sklep je bil poslan tožniku neposredno v tujino z mednarodno povratnico (roza barve z oznako AR), ki jo je podpisala njegova žena. Za mednarodno povratnico v skladu z mednarodnimi poštnimi standardi velja, da jo lahko podpiše naslovnik ali v skladu s predpisi naslovne države druga pooblaščena oseba ali delavec naslovne pošte. Skladno z mednarodnimi pravnimi predpisi so bili sprejeti Splošni pogoji izvajanja univerzalne poštne storitve, ki v 2. odstavku 20. člena določajo, da se priporočena pisma vročajo naslovniku osebno na naslovu. Če to ni mogoče, se vročijo enemu od odraslih članov gospodinjstva ali osebi, pooblaščeni za prevzem pošiljk. Tožnik v postavljenem roku vloge ni prevedel v slovenski jezik, temveč jo je prevedel šele po izteku roka. Zato je sodišče vlogo v tujem jeziku zakonito zavrglo.
invalidnosti iii. kategorije invalidnosti - spremembe v invalidnosti
Pri tožniku ni prišlo do takšnega izboljšanja zdravstvenega stanja, da pri njem ne bi bile več potrebne omejitve pri delu v smislu III. kategorije invalidnosti. Tožnik ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za delo šoferja I in so pri delu nujno potrebne določene razbremenitve, ne glede na to, da tako delo tožnik sedaj že opravlja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo odločb tožene stranke in ugotovitev, da pri njem ne obstajajo zdravstvene omejitve oziroma da pri njem ni več podana III. kategorija invalidnosti.
ZPP člen 188, 188/1, 188/2, 188/3, 188/4, 338, 338/4.
invalidnina - umik tožbe - ustavitev postopka
Tožnik je sodišču posredoval pisni umik tožbe, iz katerega izhaja, da umik podaja po skrbnem premisleku in prostovoljno. Umik tožbe je tožnik tudi lastnoročno podpisal. Tožena stranka je umikom tožbe soglašala, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se zaradi umika tožbe postopek v predmetnem socialnem sporu ustavi.
Izjave o umiku ni mogoče preklicati, čeprav je bil umik podan v zmoti. Za pritožbo zoper sklep po ugotovitvi umika tožbe ZPP ne predvideva pritožbenega razloga uveljavljanja zmote, prisile ali grožnje, kot to velja zoper sodbo na podlagi odpovedi zahtevku. Zato so pritožbene navedbe, da naj bi tožnik umik tožbe podal zaradi groženj delodajalca neutemeljene. Izjava je bila dana in kot tako jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno upoštevati.
Ker pri tožniku - invalidu II. kategorije zaradi okvare desnega kolena ni prišlo do izgube delovne zmožnosti, do izdaje izpodbijane dokončne odločbe pa ni bila potrebna niti časovna razbremenitev pri delu, temveč le dodatna stvarna omejitev pri delu, je še nadalje invalid II. kategorije s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z dodatno omejitvijo.