ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47, 47/1, 51, 51/1.
izvedenina - zahtevnost izvedenskega mnenja
V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da je pravni standard zelo zahtevnega mnenja podan, ko zadana naloga zahteva dodaten poglobljen študij, obsežne analize in preiskave, študij strokovne literature, posvetovanja z drugimi strokovnjaki, ipd. Ker pisno mnenje izvedenskega organa v sestavi štirih članov obsega 10 strani, zaključki pa v bistvu pritrjujejo oceni invalidskih komisij iz predsodnega postopka, poleg tega pa ni razvidno, kakšna strokovna literatura naj bi bila uporabljena, gre za zahtevno, ne pa za zelo zahtevno izvedensko mnenje.
invalid III. kategorije invalidnosti - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - izvedenec - izvedensko mnenje - nepristranskost izvedenskega mnenja
Sodišče je za razjasnitev dejanskega stanja v zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem in invalidnostjo zaprosilo invalidsko komisijo druge stopnje tožene stranke za dopolnitev izvedenskega mnenja. Mnenje o invalidnosti, ki jih v postopku ugotavljanja pravic iz zavarovanja pri toženi stranki dajeta invalidski komisiji prve in druge stopnje, imajo naravo izvedenskih mnenj le v teh - predsodnih postopkih, ne pa v postopku pred sodiščem, kjer je potrebno izhajati iz določb ZPP in upoštevati zahtevo po nepristranskem strokovnem mnenju, ki ga ne more podati organ ene od strank v postopku. Zato je neprimerno zahtevati od invalidskih komisij druge stopnje še dodatno mnenje, temveč je v takšnih primerih potrebno postaviti sodnega izvedenca ali sodno izvedeniški organ. Ker je posledično ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožeča stranka je bila s sklepom tožene stranke napotena, da lahko uveljavlja sodno varstvo pravic pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani. Na podlagi navedenega je tožeča stranka tudi vložila tožbo. Do vložitve tožbe in s tem do stroškov, ki jih je v pravdi imela tožena stranka, je tako prišlo po naključju, ki se je primerilo toženi stranki, ko je tožečo stranko napačno napotila na pravdo. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati 1. odstavek 156. člena ZPP, ki določa, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna stroške postopka nakazati na račun Delovnega sodišča, saj je bila tožeči stranki dodeljena brezplačna pravna pomoč.
V 113. členu ZUP je določeno, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (med drugim tudi za pravno zastopanje), v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Če se je postopek začel po uradni dolžnosti in se je končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa. Ker se je v obravnavanem primeru postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja začel na predlog tožnikovega osebnega zdravnika in ne po uradni dolžnosti, tožnik sam nosi stroške zastopanja v predsodnem postopku, ne glede na to, da se je postopek zanj končal ugodno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo in izpodbijani sklep glede stroškov postopka spremenilo tako, da je ustrezno spremenilo znesek stroškov, ki jih je toženec dolžan plačati tožniku.
nadomestilo za invalidnost - ustavitev izplačevanja nadomestila - III. kategorija invalidnosti - poslabšanje v stanju invalidnosti - nov predpis
Ker je tožnik na podlagi odločbe toženca z dne 27. 5. 2013, ki je postala dokončna in izvršljiva, od 1. 3. 2013 pridobil nove pravice iz invalidskega zavarovanja, je toženec tožniku utemeljeno z dnem 13. 6. 2013 ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost, priznanega po prejšnjih predpisih (ZPIZ-1). Na podlagi odločbe z dne 27. 5. 2013 pa je imel toženec podlago za novo odmero nadomestila po ZPIZ-2 od 14. 6. 2013 dalje. V tožnikovem primeru bi določba 389. člena ZPIZ-2 (varstvo pravic po prejšnjih predpisih) in varstvo pravice do nadomestila za invalidnost, ki ga je tožnik pridobil na podlagi prejšnjih predpisov, to je ZPIZ-1, prišli v poštev le ob nespremenjenem stanju, torej če ne bi prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in do poslabšanja v stanju invalidnosti.
invalidska pokojnina - sorazmerni del - pokojninska doba - invalid I. kategorije invalidnosti
Pri tožniku je ugotovljena I. kategorija invalidnosti. Za priznanje pravice do invalidske pokojnine pa mora biti izpolnjen tudi pogoj, določen v 42. členu ZPIZ-2, to je, da ima tožnik dopolnjeno pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti. Tega pogoja pa tožnik ne izpolnjuje, zato niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine in je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za priznanje pravice od sorazmernega dela invalidske pokojnine.
Vložnik je dne 8. 6. 2015 vložil vlogo, napisano v jeziku, ki pred sodiščem ni v uradni rabi in se kot taka šteje za nerazumljivo. Zato je sodišče vložnika s sklepom pozvalo, da vlogo v roku 30 dni popravi in dopolni tako, da predloži prevod vloge z dne 8. 6. 2015. Hkrati ga je seznanilo o možnosti pridobitve brezplačne pravne pomoči in ga opozorilo, da bo njegovo vlogo zavrglo, če ne bo ravnal v skladu s sklepom o popravi. Ker tožnik vloge ni popravil v roku, kot mu ga je določilo sodišče, je sodišče prve stopnje njegovo vlogo utemeljeno zavrglo v skladu s 5. odstavkom 108. člena ZPP.
telesna okvara - invalidnina - seznam telesnih okvar
Tožnikovo stanje desne roke, in sicer izguba prstanca, mezinca in izguba pete dlančnice ter delna izguba četrte dlančnice, ne predstavljajo nobene telesne okvare po Seznamu telesnih okvar. Zato tožbeni zahtevek na odpravo upravnih aktov tožene stranke s priznanjem pravice do invalidnine za telesno okvaro ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da pri tožniku ni podana telesna okvara v zvezi z zatrjevano bistveno poškodovanostjo oz. onesposobljenostjo genitalnih organov. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca namreč izhaja, da je bila pri tožniku najmanj 6. 11. 2008, to je vsaj dan pred dokončnostjo drugostopenjskega upravnega akta, podana popolna izguba funkcije obeh testisov zaradi obsevanja ob zdravljenju limfoblastne levkemije s transplantacijo kostnega mozga. Zato je pri tožniku od 6. 11. 2008 dalje podana 50 % telesna okvara zaradi posledic bolezni, in sicer zaradi popolnega uničenja funkcije obeh testisov po obsevanju po poglavju X. B točki 10 b. Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar. V obravnavani zadevi je tako podan dejanski stan iz 143. člena ZPIZ-1. Ker je izpolnjen tudi pogoj gostote pokojninske dobe iz 2. alineje 68. člena ZPIZ-1, saj ima tožnik do nastanka telesne okvare dopolnjenih 14 let 6 mesecev in 25 dni pokojninske dobe, tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidnine v skladu z drugo alinejo 1. odstavka 144. člena ZPIZ-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je upravna akta odpravilo in ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih aktov tožene stranke z ugotovitvijo, da je pri njem podana 50 % telesna okvara zaradi bolezni od 6. 11. 2008 dalje in s priznanjem pravice do invalidnine.
delna invalidska pokojnina - priznanje novih pravic - invalid III. kategorije invalidnosti - invalid i. kategorije invalidnosti
V 159. členu ZPIZ-1 je določeno, da se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da določila 159. člena ZPIZ-1 ni mogoče v konkretni zadevi tolmačiti tako, da se delna invalidska pokojnina, priznana skladno s 93. členom ZPIZ-1, tožniku preneha izplačevati zgolj zato, ker so mu bile priznane nove stvarne omejitve delovne zmožnosti. Razlog, da tožnik ni začel opravljati novega dela (tožniku je od 1. 6. 2010 dalje pripadala pravica do dela na drugem delu z omejitvami), je v tem, da je bil ves čas neprekinjeno v bolniškem staležu, do njegove invalidske upokojitve. Kadar v celoti in sočasno z novo odločitvijo o novih pravicah iz naslova invalidnosti ni odločeno, ima zavarovanec še nadalje priznano pravico do delne invalidske pokojnine po ZPIZ-1, ki mu jo je tožena stranka dolžna izplačevati vse do takrat, dokler ne odloči, ali in v kakšni višini gre tožniku nova pravica. S takšnim postopanjem se varuje položaj delovnih invalidov, saj v nasprotnem primeru pride do tega, da so zavarovancem priznane nove pravice, denarne dajatve iz naslova novih pravic pa niso še določene. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da ima tožnik tudi v spornem obdobju pravico do izplačevanja delne invalidske pokojnine, pravilna.
Tožnica je do dneva uveljavitve pravice do pokojnine dopolnila 61 let starosti in skupno 36 let, 6 mesecev ter 4 dni pokojninske dobe, od tega 35 let 5 mesecev in 10 dni pri slovenskem nosilcu zavarovanja, 4 mesece in 27 dni pri nosilcu zavarovanja v Črni gori in 7 mesecev ter 27 dni pri nosilcu zavarovanja Republike Hrvaške. Ker je pokojninska doba pri tujih nosilcih zavarovanja krajša od enega leta, jo je v skladu z mednarodnima sporazumoma prevzel slovenski nosilec zavarovanja. Pokojninska osnova je bila izračunana na podlagi plač iz obdobja 1980 do 1997 in je bila tožnici starostna pokojnina glede na dopolnjeno pokojninsko dobo odmerjena v pravilni višini. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, saj za odmero starostne pokojnine v višjem znesku ni pravne podlage.
Po 3. odstavku 403. člena ZPIZ-2 lahko zavarovanci do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidnosti, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, na podlagi Seznama telesnih okvar pridobijo pravico do invalidnine v skladu z ZPIZ-1, če je telesna okvara posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Od 1. 1. 2013 dalje, ko je začel veljati in se uporabljati novi ZPIZ-2, pravica do invalidnine iz naslova telesne okvare, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela, ni več zagotovljena. Ker v obravnavani zadevi v zvezi z zatrjevanimi bolečinskimi težavami z ramenskima sklepoma ni dokazana nobena od funkcionalnih motenj iz B točke VI poglavja Seznama telesnih okvar (kot npr. nepregibnost ramenskega sklepa v ugodnem položaju; v neugodnem položaju ali kontraktura ramenskega sklepa), pri tožnici telesna okvara ni podana.
ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 148, 276, 276/1. OZ člen 131.
invalidka pokojnina - invalid I. kategorije - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - invalid III. kategorije invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja - nov predlog
Izvedenski organ je v postopku podal izvedensko mnenje, da je pri tožnici potrebno nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije in da glede na neskladnost med psihiatričnimi ambulantnimi izvidi in osebnim pregledom ter mnenjem psihologa pri tožnici diagnostični postopek ni končan, zato predlaga resno hospitalno obravnavo, v okviru katere naj se pojasni, ali gre za hujšo duševno motnjo (psihozo). V konkretnem primeru ne gre za vprašanje, ali je pri tožnici zdravljenje končano, temveč je odprto vprašanje, ali pri tožnici obstaja globlja psihopatologija v smislu psihoze in če obstaja, kako omenjena diagnoza oziroma zdravstveno stanje vpliva na tožničino delovno zmožnost. Neopravljeni diagnostični postopek pa pomeni, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na presojo izpodbijanih odločb tožene stranke in na priznanje pravice do invalidske pokojnine, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPI-1 člen 143, 143/1, 144, 144/1, 145, 403, 403/3.
telesna okvara - sprememba zakona - invalidnina - seznam telesnih okvar
ZPIZ-2 ne zagotavlja več pravice do invalidnine za telesno okvaro, katere vzrok je bolezen ali poškodba izven dela, temveč samo za telesne okvare, ki so posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Pri tožnici ni podana takšna poškodovanost ali onesposobljenost, za kateri bi bile v Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar določene telesne okvare. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do invalidnine ni utemeljen.
Z dokončno in pravnomočno odločbo tožene stranke, s katero je bilo odločeno, da se tožnici ustavi izplačevanje delne invalidske pokojnine, je odpadla pravna podlaga za izplačilo navedenega zneska. Zato je bil tožnici sporni znesek nakazan brez pravne podlage in ga je v skladu s 194. členom ZPIZ-2 dolžna vrniti.
invalidska pokojnina - izpolnjevanje pokojninske dobe - gostota zavarovanja - pravice na podlagi invalidnosti
Pri pravici do invalidske pokojnine iz naslova I. kategorije invalidnosti, kakor pri pridobitvi pravic na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije, zavarovanci pridobijo pravice, če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti zavarovanec dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta (42. in 69. člen ZPIZ-2). Tožnik je do dneva nastanka invalidnosti 22. 4. 2013 dopolnil 6 let, 9 mesecev in 2 dni pokojninske dobe, za izpolnitev minimalne pokojninske dobe pa bi moral dopolniti 9 let in 8 mesecev pokojninske dobe. Ker tožnik ne izpolnjuje potrebne pokojninske dobe za priznanje pravic na podlagi invalidnosti, tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti ni utemeljen.
invalid III. kategorije - spremembe v zdravstvenem stanju
Sodni izvedenec je podal izvedensko mnenje, da so pri tožnici zaradi njenega zdravstvenega stanja potrebne omejitve pri delu, in sicer lahko opravlja razgibano delo, kjer ni dvigovanja bremen nad 7 kg, ni stalnega sedenja, stalnega pripogibanja, stalne prisilne drže ledvene hrbtenice, s skrajšanim delovnim časom. Pri tožnici je še pričakovati izboljšanje zdravstvenega stanja v naslednjih letih in bi bil potreben kontrolni pregled čez največ 3 leta. Glede na na podano izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje tožnico utemeljeno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti skladno s tretjo alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in ji priznalo pravico do delnega nadomestila za invalidnost na podlagi 86. člena ZPIZ-2, pri tem pa je odmero in izplačevanje navedenega nadomestila pravilno naložilo tožencu.
ZPIZ-1 člen 63, 63/1, 63/1-1, 63/1-2. ZPIZ-2 člen 66, 66/1, 66/1-2.
telesna okvara - invalidnina - vzrok - poškodba izven dela - poškodba pri delu
Pravno podlago v konkretni zadevi predstavlja ZPIZ-1, ki je veljal v času, ko je prišlo do poškodbe na poti na delo. To pa pomeni, da ZPIZ-2 za razmerja, ki so nastala že v času veljavnosti prejšnjega zakona (ZPIZ-1), ni mogoče uporabiti. Tožnik je že na Zavodu za zdravstvo zavarovanje Slovenije prejemal nadomestilo za čas začasne nezmožnosti za delo, s tem da je bil vzrok začasne nezmožnosti za delo poškodba pri delu. ZPIZ-2 pa niti v prehodnih določbah ne določa veljavnosti za nazaj, torej da bi bilo potrebno poškodbo, za katero je bilo že ugotovljeno, da je nastala pri delu, od uveljavitve ZPIZ-2 dalje, torej od 1. 1. 2013 dalje, šteti za poškodbo izven dela.
Ob upoštevanju 72. člena ZPIZ-1 se invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove, ki se izračuna na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18 - letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine. Ker je bila tako ugotovljena pokojninska osnova ob upoštevanju odmernega odstotka manjša od najnižje pokojninske osnove iz 48. člena ZPIZ-1, se je invalidska pokojnina najprej odmerila od najnižje pokojninske osnove na dan nastanka invalidnosti in ker je bila še vedno manjša od zneska pokojnine, ki bi bila odmerjena od najnižje pokojninske osnove zavarovancu s pokojninsko dobo 40 let, se je pri izračunu delne invalidske pokojnine nadomestilo pravilno odmerilo od osnove iz 57. člena ZPIZ-1. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril delno invalidsko pokojnino, ni utemeljen, saj za odmero v višjem znesku ni nobene podlage.
invalid II. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - vzrok invalidnosti - dokazovanje - poškodba pri delu
Četudi ni formalnega listinskega dokaza, da si je tožnik koleno poškodoval na košarkaški tekmi določenega leta, ki bi ga bil dolžan izpolniti njegov tedanji delodajalec, to samo po sebi ne pomeni, da tega pravno relevantnega dejstva ne bi bilo mogoče dokazati z drugimi možnimi dokazili, torej tudi z izpovedbami prič. Vzrok tožnikove invalidnosti oziroma ugotovljene nezmožnosti za opravljanje dela trenerja je posledica poškodbe pri delu in ne poškodba izven dela, kot je to v predsodnem upravnem postopku ugotovil toženec. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo izpodbijani upravni odločbi toženca in tožnika razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu ter mu priznalo pravico do invalidske pokojnine.
invalid I. kategorije - invalidska pokojnina - invalid III. kategorije invalidnosti - spremembe v zdravstvenem stanju
Tožnica je delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami, s polovico polnega delovnega časa od 6. 9. 2007 dalje. Pri tožnici ni prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi katerih bi prišlo do nadaljnjega zmanjšanja njene delovne zmožnosti oziroma poslabšanja invalidnosti. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v v I. kategorijo invalidnosti utemeljeno zavrnilo.