Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je mogoče priznati le pod pogoji in v višini, določeni v zakonu. Ker je v konkretnem primeru vzrok I. kategorije invalidnosti bolezen, je toženec pri odmeri invalidske pokojnine pravilno upošteval določbe 75. člena ZPIZ-1 ter 72. člena v zvezi z 39. členom ter 409. člen ZPIZ-1 in tožniku invalidsko pokojnino odmeril od pokojninske osnove z odmernim odstotkom, ugotovljenim na podlagi dejanske in prištete dobe. Ker je izpodbijana dokončna odločba pravilna in zakonita, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe toženca.
ZPIZ-2 člen 396. ZPIZ-1 člen 94. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22, 22/1, 22/2, 25, 25/1.
nadomestilo za invalidnost - odmera - višina - seštevanje dob
Določba 25. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ureja določitev sorazmernega dela dajatve. V prvem odstavku je določeno, da se v primeru, če zavarovanec izpolnjuje pogoje za dajatev le ob upoštevanju prvega in drugega odstavka 22. člena tega Sporazuma (torej s seštevanjem zavarovalnih dob, kar je podano tudi v predmetni zadevi), pravica do dajatve ugotavlja tako, da nosilec vsake države pogodbenice po svojih pravnih predpisih ugotovi, ali določena oseba s seštetjem zavarovalnih dob, kot je določeno v 22. členu, izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do dajatve. Če obstaja pravica do dajatve, mora vsak nosilec, ki pride v poštev, najprej izračunati teoretični znesek dajatve, ki bi ga moral izplačevati, če bi moral po svojih pravnih predpisih upoštevati vso zavarovalno dobo po pravnih predpisih držav pogodbenic. Če je znesek dajatve neodvisen od dolžine zavarovalne dobe, velja kot teoretični znesek. Na osnovi tega zneska mora nosilec določiti znesek, ki ga je dolžan izplačevati, v sorazmerju med dolžino zavarovalne dobe po njegovih pravnih predpisih in skupno zavarovalno dobo. Tožena stranka je pravilno upoštevala, da ima tožnik v Republiki Sloveniji dopolnjenih 76 mesecev pokojninske dobe ter da skupna pokojninska doba znaša 249 mesecev. Pokojninska doba, dopolnjena v Republiki Sloveniji predstavlja 30,5 % skupne pokojninske dobe. Upoštevaje navedeni odstotek bi bil tožnik upravičen do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ob upoštevanju uskladitve, v znesku 95,05 EUR. Skladno z določbo 94. člena ZPIZ-1 tožniku pripada denarno nadomestilo v višini 40 % izračunanega zneska sorazmernega dela invalidske pokojnine, torej znesek 38,02 EUR. Seštevanje dob je torej odločilno pri priznanju same pravice, medtem ko je za odmero pravice odločilna pokojninska doba, dopolnjena v Republiki Sloveniji. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo odločb tožene stranke s priznanje nadomestila za invalidnost v višini 180,00 EUR mesečno.
invalid III. kategorije invalidnosti - invalid i. kategorije invalidnosti
Pri tožniku ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da ne bil več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali da ne bi bil zmožen opravljati svojega poklica in da nima več preostale delovne zmožnosti. S krajšim delovnim časom je še zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s priznanimi omejitvami. Tožnik je še nadalje invalid III. kategorije s pravicami, priznanimi po ZPIZ-1. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorije invalidnosti.
invalid III. kategorije invalidnosti - I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina
Pri tožnici, ki boluje za izrazito somatomorfno bolečinsko motnjo, še ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in za stanje iz 1. alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, na podlagi katerega bi bila razvrščena v I. kategorijo invalidnosti in bi se ji na tej podlagi priznala pravica do invalidske pokojnine. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - invalidnost
Pri tožniku ni bilo ugotovljenih zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale zmožnost za zagotovitev ali ohranitev delovnega mesta vodje gradbenih del, oziroma za poklicno napredovanje, zato pri njem invalidnost ni podana. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
ZPIZ-2 člen 403, 403/3. ZPIZ-1 člen 143, 144, 145.
invalidnina - sprememba predpisa - telesna okvara - vzrok
V času vložitve zahteve za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro zahteve je že veljal ZPIZ-2 . Kot to izhaja iz tretjega odstavka 403. člena ZPIZ-2, do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov lahko zavarovanci na podlagi Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar pridobijo pravico do invalidnine v skladu z določbami ZPIZ-1, vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen. V primeru, ko gre za zdravstvene težave, ki so posledica bolezni, pa zakon ne omogoča pridobitve pravice do invalidnine za telesno okvaro. Tožnik je uveljavljal invalidnino za telesno okvaro kot posledico bolezni, zato je je bila v predsodnem postopku njegova zahteva pravilno zavrnjena. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do invalidnine za telesno okvaro.
invalid III. kategorije invalidnosti - pravica do dela s krajšim delovnim časom - invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina
V konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji po ZPIZ-2 za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti oziroma za priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti, tožnik pa tudi ni dopolnil 65 let starosti ob ugotovljeni III. kategoriji invalidnosti.
Tožena stranka je tožniku napačno priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto, saj pravico do premestitve v skladu z 81. členom pridobi zavarovanec po končani poklicni rehabilitaciji po prvem odstavku 72. tega člena zakona; zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 55. letu starosti in zavarovanec s III. kategorijo invalidnosti, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Pri tožniku gre za zavarovanca s III. kategorijo invalidnosti, katerega delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za manj kot 50 %. Ob upoštevanju, da tožnik ni sposoben dela opravljati v polnem delovnem času, gre tožniku pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega v skladu z 82. členom ZPIZ-2.
Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ko je po ugotovitvi, da pri tožniku obstoji invalidnost III. kategorije, odločalo tudi o njegovih pravicah iz naslova invalidnosti in odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke ter s tem ni prekoračilo tožbenega zahtevka. V zahtevku za ugotavljanje invalidnosti I. kategorije so vsebovani tudi zahtevki za ugotovitev nižje (manj) kategorije in s tem tudi zahtevki za uveljavitev ostalih pravic iz naslova invalidskega zavarovanja.
V konkretnem primeru ocena invalidnosti ni mogoča, ker pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno. Ni namreč objektivizirane medicinske dokumentacije, da bi v skladu s splošnim delom definicije iz 1. odstavka 63. členom ZPIZ-2 sploh bilo mogoče ugotavljati, ali gre pri tožnici dejansko za takšne spremembe v njenem zdravstvenem stanju, da jih z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije več ni mogoče odpraviti. Z izpodbijano sodbo je zato tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih upravnih aktov z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti utemeljeno zavrnjen.
invalidnina - telesna okvara - Seznam telesnih okvar
Pri tožniku je zaradi nevroloških motenj, in sicer vidno prostorskih funkcij, neprepoznave obrazov, motnje pozornosti in spomina, telesna okvara v višini 50 % po Samoupravnem Sporazumu o Seznamu telesnih okvar izkazana od 13. 5. 2013 dalje in ni podana do 31. 12. 2012. To pa pomeni, da ni izpolnjen dejanski stan iz 144. člena v zvezi s 143. členom ZPIZ-1. Pri tožniku bi morala telesna okvara obstajati oz. nastati najpozneje do 31. 12. 2012, da bi bilo v skladu s 390. členom ZPIZ-2 zaradi uvedbe predsodnega postopka že 14. 8. 2012 mogoče pravico do invalidnine priznati ob uporabi ZPIZ-1. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih odločb s priznanjem pravice do invalidnine utemeljeno zavrnilo.
ZPP v 2. odstavku 252. člena določa, da se lahko na zahtevo izvedenca v skladu s 7. členom ZPP izvedejo tudi dodatni dokazi, da se ugotovijo okoliščine, ki so pomembne, da bi si mogel izvedenec ustvariti mnenje. Izvedenec je v konkretnem primeru sodišču sporočil, da izvedenskega mnenja ne more podati brez predhodno opravljene CT preiskave vratne hrbtenice tožnika. Ob nesporni ugotovitvi, da je tožnik navedeno preiskavo opravil za potrebe izdelave izvedenskega mnenja ter jo sam plačal in zanjo zahteval povrnitev stroškov, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom toženi stranki pravilno naložilo v plačilo povrnitev nastalih stroškov.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - invalid III. kategorije invalidnosti - izpolnjevanje pogojev
Pri tožniku, ki je bil že razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu in bolezni, je prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, tako da so v okviru III. kategorije invalidnosti potrebne dodatne omejitve in tudi časovna razbremenitev. Pri tožniku pa ni prišlo do izgube delovne zmožnosti niti pri tožniku ni podana poklicna invalidnost v smislu 1. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Na odločitev tudi ne vpliva dejstvo, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški razporejen v I. kategorijo invalidnosti. V sodni praksi je že zavzeto stališče, da gre pri vprašanju, ali je pri nekomu nastopila invalidnost in katera stopnja invalidnosti je podana, za materialnopravno vprašanje, ki ga lahko različne države s svojimi predpisi različno urejajo. V konkretni zadevi je torej potrebno vprašanje invalidnosti presojati po določbah ZPIZ-1. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tožnik kot invalid III. kategorije invalidnosti ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev (67. člen ZPIZ-1) za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
ZUP člen 279, 279/1, 279/1-4. URS člen 158. ZPIZ-2 člen 183, 183/1.
sorazmerni del invalidske pokojnine - pravnomočnost odločbe - neprava obnova
V obravnavani zadevi gre za izpodbojno tožbo zoper drugostopenjsko odločbo in prvostopenjski upravni akt o zavrnitvi pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. V predsodnem postopku je ugotovljeno, da za priznanje pravice ni izpolnjen predpisan pogoj pokojninske dobe. Kljub temu sodišče prve stopnje upravnih odločb vsebinsko ni presojalo. Ob uporabi 4. točke 1. odstavka 279. člena ZUP je zmotno zaključilo, da naj bi bila posamična upravna akta nična, ker da sta bila izdana brez zahteve stranke. Odločba, izdana brez zahteve stranke, je po citirani določbi ZUP sicer lahko nična, vendar le v primeru, če stranka kasneje v njeno izdajo ni izrecno ali molče privolila. Zaradi uveljavljanja rednega pravnega sredstva na priznanje pravice do invalidske pokojnine zoper prvostopenjski upravni akt ter vložene izpodbojne tožbe zoper drugostopenjsko dokončno odločbo je namreč potrebno šteti, da je tožnik v izdajo teh odločb privolil. Ničnostni razlog v okoliščinah konkretnega primera ni podan.
Prvostopenjsko sodišče je preuranjeno zaključilo, da je bilo v obravnavanem predsodnem postopku v nasprotju s 158. členom Ustave RS poseženo v pravnomočno priznano pravico do invalidske pokojnine. Z odločbo je bilo sicer izrečeno, da se zavarovanec (v predmetni zadevi tožnik) razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 14. 11. 2007 dalje in ima pravico do invalidske pokojnine. Ta odločba pa je bila s posamičnim upravnim aktom spremenjena tako, da je tožnik z njo razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 14. 11. 2007 in hkrati izrečeno, da bo o pravici in odmeri invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo. Slednja odločba je bila ob uporabi t.i. neprave obnove postopka po 1. odstavku 183. člena ZPIZ-2 sicer res izdana po datumu izdaje v tem sodnem postopku izpodbijane dokončne odločbe. Vendar pa ni razčiščeno, ali je bilo zoper njo sploh uveljavljano redno pravno sredstvo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
invalid III. kategorije invalidnosti - omejitve pri delu - invalid I. kategorije invalidnosti
Pri tožniku do dneva izdaje dokončne odločbe ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in je pri njem zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je „upravljalec procesnih strojev in naprav za predelavo lesa“. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je tožnik zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mest s stvarnimi omejitvami. Ker pri tožniku ne gre za stanje, ko ne bi bil več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali svojega poklica, pri njem ni podana I. kategorija invalidnosti. Prav tako pri tožniku niso podani razlogi za pridobitev pravice do invalidske pokojnine iz 2., 3. in 4. alineje 1. odstavka 41. člena ZPIZ-2, saj pri njem ni podana II. kategorija invalidnosti niti ni dopolnil 65 let starosti.
dodatek za pomoč in postrežbo - samostojno hranjenje
Pri tožniku je mogoče ugotoviti neogibno potrebo po dodatku za pomoč in postrežbo pri opravljanju večine osnovnih življenjskih opravil od 25. 7. 2011 in še nadalje, ker ne zmore samostojno opravljati večine osnovnih življenjskih opravil. Tožnik se z zgornjima okončinama še primerno giblje in se sam hrani, pri vseh ostalih aktivnostih pa potrebuje pomoč. Za samostojno hranjenje in uživanje hrane je potrebno takšno zdravstveno stanje, da upravičenec to potrebo lahko zadovoljuje sam. Samostojno hranjenje ne pomeni nabave hrane, niti priprave hrane in pospravljanja po obedu, ampak da oseba lahko z rokami pri hranjenju izvaja usklajena dejanja s postreženo hrano, kar pa je pri tožniku, ki z zgornjimi okončinami še primerno giblje, podano. Pri tožniku tako ne gre za stanje po prvem odstavku 101. člena ZPIZ-2 in za nezmožnost opravljanja vseh osnovnih življenjskih potreb, naštetih v citirani določbi. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem dodatka za pomoč in postrežbo v višjem znesku.
ZUP člen 113, 113/1, 113/2, 126, 126/2. ZPIZ-1 člen 259, 259/1, 259/2.
stroški postopka - začetek postopka - predlog osebnega zdravnika
V 113. členu ZUP je določeno, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, med drugim tudi za pravno zastopanje, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel (1. odstavek). Predsodni postopek se je nanašal na uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, in sicer pravic iz invalidskega zavarovanja. Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, med katere sodijo tudi pravice iz invalidskega zavarovanja, se skladno z določbo 259. člena ZPIZ-1 začne na zahtevo zavarovanca, lahko pa se začne tudi na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika ali zdravniške komisije. Torej se postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja ne začne po uradni dolžnosti, niti se po uradni dolžnosti ne odloča o priznanju ali zavrnitvi pravic iz invalidskega zavarovanja, ne glede na to, ali zavarovanec za to izpolnjuje pogoje ali ne. Za takšen začetek postopka je šlo v obravnavanem primeru. Skladno z določbo 2. odstavka 259. člena ZPIZ-1 je predlog za ponovno oceno delazmožnosti podan s strani tožnikovega izbranega osebnega zdravnika in postopka ni začel toženec po uradni dolžnosti. Glede na navedeno zato ni odločilno, da je v prvostopni odločbi, pa čeprav je bila izdana na podlagi sodbe v socialnem sporu, toženec navedel, da jo izdaja po uradni dolžnosti. Sodba se namreč nanaša na postopek, ki se je začel na predlog tožnikovega izbranega osebnega zdravnika. Zato je odločitev toženca v upravni odločbi, da nosi stroške postopka tožnik sam, pravilna. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavlja, da se odpravi odločba toženca v v delu, v katerem je bilo odločeno, da nosi stroške postopka in da se tožencu naloži povrnitev stroškov.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalid III. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina
Pri tožniku je podana III. kategorija invalidnosti z nadaljnjim obstojem preostale delovne zmožnosti na drugem ustreznem delu z omejitvami v polnem delovnem času. Ob takšnem dejanskem stanju, ko torej ni zdravstvenih indikacij za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in sočasnem dejstvu, da je pri tožniku še podana preostala delovna zmožnost v polnem delovnem času, ni izpolnjen nobeden od dejanskih stanov iz 67. člena ZPIZ-1 in s tem nobeden od predpisanih pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih upravnih odločb, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine utemeljeno zavrnilo.
Izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje odločitve o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih odločb. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti, čeprav je tožnik uveljavljal razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti. Tožniku je bila namreč III. kategorija invalidnosti že pravnomočno priznana. Izrek sodbe v tem delu nasprotuje razlogom sodbe. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi peta točka odločbe z dne 3. 5. 2013, pri čemer ni opredelilo odločbe z dne 3. 5. 2013.
Na katero odločbo se nanaša odločitev in kaj izhaja iz odpravljene pete točke navedene odločbe, je mogoče sklepati zgolj iz obrazložitve sodbe, ki pa ne postane pravnomočna. Ker je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, sodbe ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
nadomestilo za invalidnost - invalid III. kategorije invalidnosti - priznanje pravice - realizacija
Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da je mogoče realizirati in priznati pravico do nadomestila za invalidnost šele od vročitve sodne odločbe dalje. V skladu s petim odstavkom 156. člena ZPIZ-1 se pravice na podlagi invalidnosti sicer pridobijo z dnem nastanka invalidnosti, vendar drugi odstavek 262. člena ZPIZ-1 izrecno določa, da se odločba o priznani pravici na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije izvrši, ko postane odločba dokončna v upravnem postopku. Kadar takšne dokončne upravne odločbe iz predsodnega upravnega postopka ni in je pravica do dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo priznana šele s sodno odločbo, je pravico do tega na podlagi preostale delovne zmožnosti mogoče realizirati šele od vročitve sodne odločbe dalje.
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je tožnici priznalo pravico do nadomestila za invalidnost že od 30. 6. 2010 dalje, zmotno uporabilo materialno pravo. Ob pravilni uporabi 94. člena v zvezi z 92. členom ZPIZ-1 je mogoče pravico do nadomestila za invalidnost v predmetni zadevi priznati največ od pravnomočnosti sodbe, izdane v drugem socialnem sporu (v katerem je bila tožnici priznana pravica do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oz. delu na drugem delovnem mestu s stvarnimi omejitvami), saj je na podlagi pravice do dela z določenimi omejitvami tožnica šele od tedaj dalje lahko pričela opravljati svojo dejavnost v skladu s formalno pravno priznano preostalo delovno zmožnostjo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke, s katero se je tožnici priznala pravica do nadomestila za invalidnost od 30. 6. 2010 dalje, zavrnilo.
invalidnina - telesna okvara - vzrok - bolezen - sprememba predpisa
Pri tožniku je podana 50 % telesna okvara po Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar, nastala zaradi bolezni. Tožnik je zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro vložil po uveljavitvi ZPIZ-2, ki pravice do invalidnine za telesno okvaro iz razloga bolezni ali poškodbe izven dela ne zagotavlja več. V 3. odstavku 403. člena ZPIZ-2 je določeno, da lahko zavarovanci do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, na podlagi Sporazuma pridobijo tudi pravico do invalidnine v skladu z določbami ZPIZ-1, vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen. Ker je tožnikova telesna okvara posledica bolezni, niso izpolnjeni pogoji za priznanje invalidnine za telesno okvaro. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb s priznanjem pravice do invalidnine za telesno okvaro.
ZPIZ-2 člen 81, 81/1, 81/1-3, 82, 86. ZDSS-1 člen 82, 82/2.
invalid III. kategorije invalidnosti - zmotna uporaba materialnega prava - pravica do dela s skrajšanim delovnim časom
Pri tožniku je podana III. kategorija invalidnosti zaradi poškodbe izven dela. Pri delu so potrebne določene omejitve, pa tudi časovna razbremenitev, tako da tožnik lahko drugo delo opravlja le s polovico polnega delovnega časa 4 ure dnevno. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo v zvezi s priznanjem pravic iz invalidskega zavarovanja, ko je tožniku priznalo pravico do premestitve. Kot je to določeno v 3. alineji prvega odstavka 81. člena ZPIZ-2, pravico do premestitve pridobi zavarovanec s III. kategorijo invalidnosti, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % , ali če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. V sporni zadevi tožnik ne more več opravljati dela s polnim delovnim časom, temveč je potrebna tudi časovna razbremenitev. V takem primeru zavarovanec pridobi pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma najmanj 20 ur tedensko, kot je to določeno v 82. členu ZPIZ-2. Tak zavarovanec skladno s 86. členom ZPIZ-2 pridobi pravico do delnega nadomestila. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu, ki ga bo opravljal z omejitvami.
Sodišče prve stopnje je zmotno naložilo toženi stranki, da o višini in izplačevanju delnega nadomestila odloči s posebno odločbo v 30 dneh. Ta rok začne teči od pravnomočnosti sodbe dalje. V drugem odstavku 82. člena ZDSS-1 je namreč določeno, da mora v primerih iz prvega odstavka navedenega člena tožena stranka izdati nov upravni akt v roku, ki ga določi sodišče, vendar najkasneje v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Pritožbeno sodišče je zato III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da rok, ki je bil naložen toženi stranki za izdajo nove odločbe, teče od pravnomočnosti sodbe dalje.