ugotavljanje invalidnosti - I. kategorija invalidnosti - dokazna ocena izvedenskega mnenja - zaključeno zdravljenje - kontrolni pregled - zdravstveno stanje stranke v postopku
Res je pri tožniku zaradi težav s kolenom predviden operativni poseg, kar pa še ne pomeni, da zdravljenje v smislu 63. člena ZPIZ-2 ni zaključeno. Vprašanje konca zdravljenja je treba v vsakem primeru posebej razčistiti. Tudi v primeru, če je z vidika medicinske stroke in doktrine pri pacientu indicirana nadaljnja diagnostika in terapevtska obravnava, je pri ocenjevanju invalidnosti treba upoštevati dejanski zdravstveni status vsakokratnega življenjskega primera v povezavi z delom, svojim poklicem in dejavnostjo iz tretjega oz. četrtega odstavka 63. člena ZPIZ-2. To še zlasti, če po dolgotrajni odsotnosti z dela zaradi bolezni ni izboljšanja psihosomatskega funkcijskega statusa. Sicer pa invalidnost ni pogojena s trajno spremembo zdravstvenega stanja. Zaradi opustitve pogoja "trajna sprememba zdravstvenega stanja" iz definicije invalidnosti, je za pričakovana izboljšanja zdravstvenega stanja (ali pa tudi poslabšanja zdravstvenega stanja) v 94. členu ZPIZ-2 predpisan kontrolni pregled.
ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/3. ZPP člen 7, 7/1, 287, 287/2. URS člen 22, 23, 25.
priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja - trajna nezmožnost za delo - dokazna ocena izvedenskega mnenja - zavrnitev dokaznega predloga - nepristranskost izvedenca
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da so izvedenci in sodišče povsem zanemarili podatke iz medicinske dokumentacije. Sodišče prve stopnje je zaradi razjasnitve dejanskega stanja postavilo sodno izvedenko s področja MDPŠ ter tudi izvedenski organ, v okviru katerega so mnenje podali sodni izvedenci specialist MDPŠ, specialistka psihiatrinja in specialist infektolog. Proučili so medicinsko dokumentacijo ter delovno dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu, nadalje zdravstveno dokumentacijo v zdravstvenem kartonu, tožnica pa je bila tudi osebno pregledana. Poleg pisno podanih izvedenskih mnenj je sodišče sodne izvedence tudi zaslišalo. Svojo odločitev je utemeljeno oprlo na podana izvedenska mnenja.
Iz izvedenskih mnenj izhaja, da je bila upoštevana tudi dokumentacija iz leta 2010, ki se nanaša na vprašanje hude motnje pozornosti in koncentracije. Tedanja ocena, da bo potrebna invalidska upokojitev, pa nikakor ne pomeni, da je lečeči specialist podal mnenje o delazmožnosti, ki bi bilo zavezujoče. V pristojnosti lečečega specialista ni ugotavljanje invalidnosti.
pravice iz invalidskega zavarovanja - odprava upravnega akta - stroški postopka
ZDSS-1 v drugem odstavku 81. člena določa, da če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Ne glede na to, da je sodišče zgolj poseglo v del izpodbijane odločbe toženca (glede stvarnih razbremenitev), pa mu s tem v zvezi ni mogoče očitati, da bi moralo zgolj delno odpraviti izpodbijano odločbo. Sodišče s tem, ko je v celoti odpravilo tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko odločbo toženca, ni kršilo že omenjene določbe drugega odstavka 81. člena ZDSS-1 in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče glede na tretji odstavek 154. člena ZPP odločiti, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka oziroma podredno, da ji je toženec dolžan povrniti (največ) 20 % stroškov postopka. V zadevi se je presojalo tožničino zdravstveno stanje in vpliv tega zdravstvenega stanja na njeno delovno zmožnost. Kot že rečeno, toženec v predsodnem postopku dejanskega stanja ni pravilno ugotovil, zato je sodišče utemeljeno odpravilo izpodbijani odločbi toženca ter samo odločilo o pravici iz invalidskega zavarovanja. V takem primeru pa je toženec dolžan nositi stroške, ki jih je imela nasprotna stranka.
omejitve pri delu - III. kategorija invalidnosti - časovne omejitve - policist - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi bilo treba natančneje določiti, da se sedenje vsaki dve uri prekine in da se tožnik razhodi za 15 minut do pol ure. Sodni izvedenec je prepričljivo pojasnil, da to ni potrebno. Tožnik bo že sam vedel, koliko hoje oziroma razgibavanja mu je v določenem trenutku potrebno. Ne pomeni pa to, da si bo takrat vzel prosto, temveč bo opravljal druga dela skladno z ostalimi razbremenitvami, ki imajo v sestavi tudi hojo.
Utemeljena je pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev o povrnitvi stroškov postopka. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je tožnik v sporu uspel v celoti. Sodišče je namreč odpravilo odločbi toženca. Tožniku je priznalo dodatno razbremenitev pri delu. Tožnikov tožbeni zahtevek je šel v smeri priznanja dodatnih razbremenitev, kar pomeni, da je bila tožba potrebna. S tem, ko je sodišče zavrnilo podredne zahtevke za priznanje drugačnih razbremenitev, pa niso nastali posebni stroški.
nadomestilo za invalidnost - izpolnjevanje pogojev - ugovor pasivne legitimacije - status invalida
Ključno je, da pri tožnici ni izkazan status invalida po 1. členu ZINNI. Tožnica se neuspešno sklicuje na pridobitev statusa invalida v povezavi z določbo ZSVI. Status invalida, ki ga ima tožnica po določbah ZZRZI, določa drugačne kriterije za pridobitev statusa invalida. Glede statusa invalida se ZINNI v drugem odstavku 3. člena izrecno sklicuje na določbe ZDVDTP, ne pa na določbe drugih zakonov. Tožnica niti ni dokazala izpolnitev ostalih pogojev, določenih v 3. členu ZINNI.
ZPIZ-2 člen 63, 63/3, 126, 126/2, 178, 178/4. ZPIZ-1 člen 63, 63/1, 63/1-1, 63/1-2.
razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti - svoj poklic - pravice iz invalidskega zavarovanja - nove pravice - spremembe v stanju invalidnosti - dokazna ocena izvedenskega mnenja - pravnomočna upravna odločba - vzrok invalidnosti - poškodba pri delu
Glede na strokovno prepričljivo mnenje sodnega izvedenca specialista ortopeda je bilo pri tožnici že v času, ko je bila ugotovljena invalidnost, invalidnost dokončna in kasneje (v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca) se stanje ni izboljšalo. To pa posledično pomeni, da so glede na podano izvedensko mnenje pri tožnici potrebne drugačne razbremenitve, kot pa so ji bile priznane z dokončno odločbo.
V tem primeru ne gre za stanje po drugem odstavku 126. člena ZPIZ-2, saj pri tožnici po pravnomočnosti odločbe ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi česar bi bilo treba priznati nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Je pa sodišče prve stopnje ugotovilo, da s pravnomočno odločbo niso bile ustrezno določene omejitve pri delu. Glede na vezanost na pravnomočno odločbo sodišče v navedeno odločbo ni poseglo, temveč je novo pravico priznalo od pravnomočnosti predhodne invalidske odločbe dalje. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je nove pravice mogoče priznati zgolj v primeru sprememb v zdravstvenem stanju. Tudi če ne gre za spremembe v zdravstvenem stanju, je za odločitev ključno, da je izdana pravilna in zakonita odločba, ki pa ne sme posegati v čas, ki je obsežen že s pravnomočno odločbo.
Pri tožnici ni izkazan status invalida (najtežje telesno prizadeta oseba) po 1. členu ZINNI. Tožnica se glede tega sklicuje na pridobitev statusa invalida, vendar so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Gre namreč za status invalida po določbah ZZRZI, ki določa drugačne kriterije za pridobitev statusa invalida, razen tega pa se glede statusa invalida ZINNI v drugem odstavku 3. člena izrecno sklicuje na določbe ZDVDTP, ne pa na določbe drugih zakonov.
Nadalje tudi niso izpolnjeni ostali pogoji, določeni v 3. členu ZINNI. Tožnica ni predložila nobenega dokaza, da je vložila vlogo za nadomestilo za invalidnost po določbah ZDVDTP v obdobju med dopolnjenim 18. in 26. letom starosti in da ji pravica ni bila priznana iz razloga, ker se je šolala.
odmera invalidske pokojnine - I. kategorija invalidnosti - datum nastanka invalidnosti - nova invalidnost - valorizacijski količnik
Sodišče je ustrezno pojasnilo, zakaj je glede na leto uveljavitve tožničine pokojnine v letu 2020 uporabljen pravilen valorizacijski količnik. Pomemben je datum nastanka nove invalidnosti in ne datum sodne odločbe.
nadomestilo za invalidnost - drugo ustrezno delo - dokazna ocena
Za presojo zadeve je ključna pogodba o zaposlitvi, iz katere izhaja, da tožnica poleg pomoči v strežbi opravlja tudi lažja pisarniška dela ter ureja dokumentacijo. Zaslišana na naroku je pojasnila, da je v lokalu zaposlena od meseca decembra 2021. Njen delodajalec je sin, ki mu ureja tudi papirje. Ko zapisuje v knjigo, to opravlja sede. Usede se tudi takrat, ko v lokalu ni strank, pri čemer je posebej pojasnila, da lokal ni prometen. Tožnica očitno dela ne opravlja ves čas stoje, temveč se tudi usede in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Tožnica je kot laična stranka življenjsko opisala dogajanje v lokalu, pri čemer je potrebno upoštevati izpovedbo kot celoto. Iz te pa izhaja, da delo poteka stoje, s hojo, tožnica pa se med delom lahko tudi usede.
nastanek invalidnosti - zaključeno zdravljenje - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljeno oprlo na strokovno prepričljivo izvedensko mnenje. Ključno za ugotovitev invalidnosti je, da sprememb v zdravstvenem stanju ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Izvedenski organ po proučitvi medicinske dokumentacije ugotavlja, da pri tožniku zaenkrat niti diagnostika, kot tudi ne zdravljenje, ni bilo opravljeno v taki meri, da bi bilo mogoče govoriti o dokončnem zdravstvenem stanju. Glede vprašanja, kdaj je zdravljenje dokončno, pa je potrebno presojati vsak primer posebej. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da se glede na definicijo invalidnosti, kot je podana v prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2, v invalidskem postopku ugotavlja delazmožnost po zaključenem zdravljenju. Bistveno pri tem je, da gre za trajnejše spremembe v zdravstvenem stanju, za razliko od začasne nezmožnosti za delo.
invalidska pokojnina - sorazmerni del invalidske pokojnine - odločanje po uradni dolžnosti - gostota pokojninske dobe - dokazna ocena izvedenskega mnenja - poslabšanje zdravstvenega stanja - poseganje v pridobljene pravice - zavrženje dela tožbe - sprememba izpodbijane sodbe
Pri tožniku je bilo stanje enako oziroma se je v letu 2020 še poslabšalo, kar pa ne narekuje razvrstitev v II. oziroma III. kategorijo invalidnosti, temveč je pri njem še naprej podana I. kategorija invalidnosti. V tem primeru posledično tudi ne gre za nastanek nove invalidnosti. Pri tožniku je ves čas podana I. kategorija invalidnosti. S tem je izpolnjen prvi pogoj za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.
Ne glede na to, da je toženec glede na novo tožnikovo vlogo tožnika razvrstil v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 13. 7. 2021 dalje, pa je pri tožniku invalidnost nastala že 16. 2. 2011. Ob nastanku invalidnosti pa je tožnik izpolnjeval pogoj dopolnjene pokojninske dobe, saj mu je bila že tedaj, ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, priznana pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine.
URS člen 14. ZPIZ-2 člen 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20.
invalidnina za telesno okvaro - načelo enakosti - nastanek zavarovalnega primera - bodoč negotov dogodek - vključitev v obvezno zavarovanje
Nastanek telesne okvare je eden od zavarovalnih primerov, kjer so pravice zavarovancev zagotovljene le ob pogoju plačanih prispevkov. Telesna okvara, s katero oseba vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne predstavlja negotovega bodočega dogodka, za katerega se ves čas zavarovanja plačujejo prispevki, temveč je že znano gotovo dejstvo. Zato takšno, pred vključitvijo v zavarovanje, nastalo stanje ne more postati zavarovalni primer, za katero je mogoče zahtevati priznanje pravic.
invalidnina za telesno okvaro - dokazna ocena izvedenskega mnenja - nasprotja v mnenjih izvedencev
Nosilni pritožbeni očitek, da izvedenski organ na podlagi osebnega pregleda ni mogel sprejeti pravilnih zaključkov, ki so v nasprotju z zaključki sodnega izvedenca ortopeda, je neutemeljen. Izvedenski organ je v svoji obširni dopolnitvi pisnega izvedenskega mnenja vztrajal, da njegove ugotovitve ne nasprotujejo predhodnim ugotovitvam invalidskih komisij in izvedenskega mnenja, saj pri tožniku ni bil potrjen obstoj trajnih telesnih okvar po točkah Sporazuma o telesnih okvarah.
ZDSS-1 člen 82. ZPIZ-2 člen 42, 42-1, 42-2, 47, 50, 50/1, 51.
odmera invalidske pokojnine - vzrok invalidnosti - poškodba pri delu - bolezen - odmerni odstotek
Upoštevajoč, da gre pri tožniku za kombiniran vzrok invalidnosti, je bilo treba skladno z določilom prvega odstavka 50. člena ZPIZ-2 invalidsko pokojnino odmeriti kot eno, a sestavljeno iz dveh sorazmernih delov. Pri odmeri je treba upoštevati pravnomočno odločitev sodišča, v kolikšni meri je posamezni vzrok vplival na nastanek invalidnosti. Gre za invalidnost kot posledico poškodbe pri delu v 80 % in bolezni v 20 %.
invalidnost - preostala delovna zmožnost - dokaz z izvedencem
Naloga izvedenskega organa je bila ugotavljanje tožnikove preostale delovne zmožnosti skladno z določilom 63. člena ZPIZ-2. Za izvedenca v tem smislu ni bistveno, da mora navesti konkretna dela pri konkretnem delodajalcu, ki jih lahko tožnik opravlja. Pomembno je, da izvedenec opredeli tožnikovo preostalo delovno zmožnost in s tem v povezavi ugotovi, ali glede na razbremenitve, ki jih tožnik potrebuje, še lahko v okviru svojega poklica opravlja objektivno obstoječa dela.
Sodišče je pravilno ugotovilo, da je odločitev drugostopenjskega organa v potrditvi nezakonite in napačne prvostopenjske odločbe toženca nepravilna, zaradi česar je potrebna odprava izpodbijanih odločb. Vendar je pravilen pritožbeni očitek o potrebnosti vrnitve zadeve v novo upravno odločanje. Sodišče bi moralo ob pravilni ugotovitvi, da gre za nezakoniti odločbi, zaradi dejstva, ki ga je že v trditveni podlagi izpostavljala tožnica, da gre za nejasen, nerazumljiv izrek izpodbijane odločbe, in dejstva, da je toženec po uradni dolžnosti vodil postopek neprave obnove po 183. členu ZPIZ-2, izpodbijani odločbi odpraviti in vrniti zadevo v novo upravno odločanje. V novem odločanju bo moral toženec odpraviti pomanjkljivosti postopka oziroma izdati nove odločbe. Glede na samo naravo ugotovljenih kršitev bi moralo sodišče tožencu naložiti, da ponovno izpelje celotni postopek.
Tožniku ni uspelo dokazati, da je v spornem obdobju, torej v času, ko je bil zavarovan po 11. členu ZPIZ/83 plačeval prispevke najmanj v višini 85 % najnižje pokojninske osnove. 401.a člen ZPIZ-2 se namreč nanaša zgolj na zavarovanca iz 11. člena ZPIZ/83.
nadomestilo za invalidnost - prijava v zavarovanje - zamuda roka - prijavno odjavna obveznost
Ni mogoče spregledati, da je dejanski razlog, zaradi katerega tožnik ni mogel biti zaveden v evidenco brezposelnih, izviral iz pravne sfere tožnikovega delodajalca in ne iz pravne sfere tožnika.
Zaradi teže posledic, do katerih lahko pride, če bi se uveljavilo tolmačenje toženca o zamudi v 88. členu ZPIZ-2 opredeljenega roka v okoliščinah konkretnega primera, bi morala biti pravna posledica v obliki izgube pravice izrecno določena. Iz tega razloga je sporno zakonsko določilo treba tolmačiti, upoštevajoč načela, na katerih temelji zakonska ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, in pravno naravo pravic iz tega zavarovanja z ustavno pravnega vidika, in nepravočasnost prijave sankcionirati na način, da se izplačevanje dajatve prizna šele od prijave dalje, ne pa da je izgubljena.
pravice iz invalidskega zavarovanja - delovna zmožnost - krajši delovni čas - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Zdravstvene težave tožnika je treba soočiti s tveganjem poklica skladno s 63. členom ZPIZ-2. Ker sodišče ni kvalificirano, da bi o vprašanjih s področja medicinske stroke odločalo samo, je pravilno vključilo izvedenski organ, ki je imel pri nepriznanju uveljavljane pravice odločilno vlogo.
S prepričljivim izvedenskim mnenjem je strokovno ustrezno pojasnjeno, da pri tožniku zdravstvene težave vplivajo na njegovo delovno zmožnost, vendar ne do te mere, da bi potreboval novo razbremenitev v obliki časovne razbremenitve krajšega delovnega časa. Za tožnikove zdravstvene težave zadoščajo že priznane razbremenitve pri delu.
ZPIZ-2 člen 63, 63/4, 63/5, 81, 82, 82/1. ZPP člen 254, 254/2, 287.
ugotavljanje invalidnosti - razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti - dokazna ocena izvedenskega mnenja - postavitev drugega izvedenca
V petem odstavku 63. člena ZPIZ-2 je določeno, da je pri zavarovancu iz prejšnjega (četrtega) odstavka invalidnost podana, če zavarovanec ni več zmožen polni delovni delovni čas opravljati dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan. Ravno tako stanje ugotavlja sodni izvedenec, torej da tožnik dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan, ni zmožen opravljati v polnem delovnem času, temveč le po 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko. Sodišče prve stopnje je zato tožniku utemeljeno, skladno s prvim odstavkom 82. člena ZPIZ-2, priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko. Tožnik ima namreč še vedno preostalo delovno zmožnost za opravljanje dela, na katerem dela oziroma opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je vključen v obvezno zavarovanje, in sicer s krajšim delovnim časom od polnega, ob upoštevanju stvarnih razbremenitev.