invalidnost – priznanje invalidnosti – invalidnost II. kategorije
Pri tožniku ni mogoče ugotoviti invalidnosti, saj pri njem v času zavarovanja ni prišlo do poslabšanja in do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da bi bila pri njem zmanjšana zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje in torej invalidnost v smislu 63. člena ZPIZ-2. Zato tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v II. oziroma I. kategorijo invalidnosti ni utemeljen.
nadomestilo za invalidnost – delovni invalid III. kategorije – brezposelnost – prijava pri zavodu – objektivna ovira - izbrisani
ZPIZ-1 v 97. členu določa, da zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pridobi pravico do nadomestila za invalidnost po tem zakonu, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje. Tožnik se je hotel prijaviti na Zavodu RS za zaposlovanje, vendar se ni mogel, ker je bil izbrisan. S tem je pokazal potrebno skrbnost, ki se od njega pričakuje, vendar svoje obveznosti ni mogel izpolniti zaradi objektivne ovire in prepovedi prijave pri Zavodu RS za zaposlovanje. Pri Zavodu RS za zaposlovanje se je prijavil takoj, ko se je iztekla 6 mesečna prepoved. To pa je razlog, zaradi katerega tožniku, čeprav se je prijavil pri Zavodu RS za zaposlovanje po preteku 30 dni po dokončnosti odločbe toženca, ni mogoče odreči pravice do nadomestila za invalidnost.
invalid II. kategorije – pravica do premestitve na drugo delovno mesto
Skladno z določbami ZPIZ-2 se nove pravice iz invalidskega zavarovanja priznajo v primeru, ko pride do sprememb v zdravstvenem stanju, ki vplivajo na invalidnost (prvi odstavek 63. člena ZPIZ-2). V sporni zadevi do te spremembe ni prišlo v času vodenja novega postopka, temveč je bila potreba po dodatni omejitvi izkazana že v letu 2008, ko je tožena stranka tožnika razvrstila v II. kategorijo invalidnosti in mu priznala pravice iz invalidskega zavarovanja. Zdravstveno stanje oziroma spremembe v zdravstvenem stanju pomenijo pravno relevantno dejstvo, ki vpliva na priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Bistveno je, da zdravstveno stanje narekuje priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja in v takem primeru ni mogoče govoriti, da je sodišče poseglo v pravnomočno odločitev tožene stranke. Sodišče prve stopnje namreč pravice do premestitve z dodatno omejitvijo ni priznalo že od leta 2008 dalje, temveč je upoštevalo datum pravnomočnosti odločbe z dne 24. 11. 2011 in tožniku priznalo pravico do premestitve z dodatno omejitvijo od 1. 1. 2012 dalje. Gre za čas po izdaji pravnomočne odločbe, kar pomeni, da sodišče ni kršilo načela pravnomočnosti.
Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da pri tožniku obstaja 100 % telesna okvara po Seznamu zaradi bolezni na podlagi tretjega odstavka 403. člena ZPIZ-2, pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidnine za 100 % telesno okvaro, ki je posledica bolezni. Pri tožniku namreč ni ugotovilo dejanskega stanja, ki daje podlago za priznanje pravice do invalidnine, to je nastanek telesne okvare bodisi zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni.
definicija invalidnosti - invalidnost – nezmožnost za delo – kontrolni pregledi
V prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2 je res določeno, da je invalidnost podana šele po tem, ko sprememb v zdravstvenem stanju ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, česar pa ni mogoče tolmačiti na način, da mora priti do trajnih sprememb v zdravstvenem stanju. Tako lahko pride tudi kasneje v zdravstvenem stanju do sprememb, ne samo do poslabšanja, temveč lahko tudi do izboljšanja, kar pomeni, da ni nobene ovire, da bi se v primeru, ko traja bolezen daljši čas, kot je to podano tudi v predmetni zadevi, tožnici priznale pravice iz invalidskega zavarovanja. Sodišče je, upoštevaje mnenje sodnega izvedenca, tudi določilo kontrolni pregled. Bolniški stalež je utemeljen, ko gre za začasno nezmožnost za delo, ne pa ko ta nezmožnost za delo traja daljši čas.
Pri tožniku, pri katerem je podana invalidnost III. kategorije, ni pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, saj tožnik na dan nastanka invalidnosti ni dopolnil 65 let starosti.
invalidnost I. kategorije – invalidska pokojnina – poslabšanje zdravstvenega stanja
Pri tožniku je še vedno podana preostala delovna zmožnost. To pa pomeni, da pri tožniku ne gre za invalidnost I. kategorije, ki bi ga opravičevala do invalidske pokojnine.
invalidnost – invalidska pokojnina – invalidnost I. Kategorije – predlog za obnovo postopka – obnova postopka – zavrženje predloga – nov dokaz – nova dejstva
Samo sklicevanje tožnice na informacijo pridobljeno na strokovnem posvetu, da izpostavljenost prekomernemu hrupu povzroča takšne zdravstvene težave kot jih ima, ne predstavlja zakonitega razloga za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP (če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku). Obnovitveni razlog bi bil podan le, če bi tožnica uveljavljala novo dejstvo ali predložila nove dokaze, ki bi se nanašali na dejansko stanje v njeni zadevi, na konkretne dokaze o vplivu prekomernega hrupa v domačem okolju na njene zdravstvene težave.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje in že toženca pred njim, da je upoštevan podatek o zavarovalni osnovi za leto 1991 pri izračunu tožnikove pokojninske osnove napačen. Upoštevani znesek zavarovalne osnove je nelogičen že na prvi pogled, ker je tožnik v tem letu posloval slabo in so mu bili prispevki od 1. 7. dalje celo odpisani. Gre torej za napako, ki jo je
lahko
ugotoviti ali zaznati. Takšno stanje pa pomeni napačno ugotovljeno dejansko stanje. Posledično je bila napačno izračunana pokojninska osnova in starostna pokojnina neutemeljeno odmerjena od najvišje pokojninske osnove. Ker sta bili zmotno uporabljeni določbi 39. in 41. člena ZPIZ-1, je imel toženec v 183. členu ZPIZ-2 podlago, da je z izpodbijanima odločbama spremenil odločbo z dne 28. 11. 2006 in na novo odmeril sorazmerni del starostne pokojnine, in sicer na podlagi pravilnih podatkov o zavarovalnih osnovah za leto 1991. Z izdajo izpodbijanih odločb je bila tako z učinkom za naprej sanirana napaka pri previsoko odmerjenem sorazmernem delu starostne pokojnine. Do zmanjšanja sorazmernega dela starostne pokojnine oziroma spremenjene odločbe z dne 28. 11. 2006 je prišlo le zaradi očitno napačnega podatka o zavarovalni osnovi za leto 1991. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb toženca in novo odmero sorazmernega dela starostne pokojnine.
ZPIZ-2 člen 41, 42, 42/1, 42/1-2, 69, 69/1, 69/1-2.
invalidnost III. kategorije – invalidska pokojnina
Tožnika je prvostopenjsko sodišče pravilno obravnavalo kot stranko, ki ni vključena v obvezno zavarovanje in mora tako na podlagi 2. alineje 1. odstavka 69. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije, ker še ni dopolnil 65 let, izpolnjevati pogoje zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine so določeni v 41. in 42. členu ZPIZ-2. Pri tem zavarovanec pridobi pravico do invalidske pokojnine v kolikor gre za poškodbo zunaj dela ali bolezen pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta (2. alineja 1. odstavka 42. člena ZPIZ-2). Tožnik tega pogoja ne izpolnjuje, zato ne izpolnjuje splošnih pogojev za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti. Pri tožniku je vzrok ugotovljene invalidnosti bolezen in bi tako glede na starost moral imeti dopolnjeno pokojninsko dobo v obsegu vsaj 7 let in 7 mesecev.
ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1, 67, 67-1, 67-2, 67-3.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - mednarodni sporazum - invalid III. kategorije invalidnosti
Pri tožniku je še nadalje zaradi posledic poškodbe pri delu podana III. kategorija invalidnosti, z nadaljnjim obstojem preostale delovne zmožnosti. Kljub dejstvu, da ima tožnik v Sloveniji dopolnjenih 5 let 9 mesecev in 1 dan pokojninske dobe, sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da v obravnavani zadevi ni podan dejanski stan iz 1. alineje 67. člena ZPIZ-1, po kateri je pravico do invalidske pokojnine oz. Sorazmernega dela invalidske pokojnine mogoče priznati le, kadar je pri zavarovancu podana I. kategorija invalidnosti. Glede na to, da je tožnik v času predsodnega upravnega postopka dopolnil šele 43 let starosti, tudi ni podan dejanski stan iz 2. alineje 67. člena, niti iz 3. alineje istega člena ZPIZ-1. Zavarovancem III. kategorije invalidnosti je pravico do invalidske pokojnine po določbah ZPIZ-1 mogoče priznati le po dopolnjenem 50. letu starosti, ko ni več zagotovljena poklicna rehabilitacija, seveda če je ta sploh potrebna, oz. 63. letu starosti, ko ni več zagotovljena pravica do ustrezne zaposlitve oziroma prerazporeditve. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
invalid III. kategorije invalidnosti - stvarne razbremenitve - časovne razbremenitve
Pri tožnici je podana III. kategorija invalidnosti, saj tožnica za delo, ki ga je nazadnje opravljala, to je delo čistilke, ni zmožna, zmožna pa je za drugo delo v okviru svojega poklica s stvarnimi omejitvami pri delu. Pri delu pa ni potrebna časovna razbremenitev. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za časovno razbremenitev, tako da bi tožnica poleg priznanih omejitev delo opravljala s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno.
Sodišče prve stopnje je sporno zadevo pravilno presojalo po določbah ZPIZ-2. Bistveno je, da je bila tožnici pravica do premestitve priznana z odločbo z dne 3. 6. 2013, in sicer od 1. 1. 2013 dalje. Z navedeno odločbo je bilo tudi odločeno, da bo o pravici in višini nadomestila odločeno s posebno odločbo. Navedena odločba je postala pravnomočna. Tožnici je bila torej pravica iz invalidskega zavarovanja priznana že po določbah novega zakona, torej po določbah ZPIZ-2, saj je le-ta 1. 1. 2013 že veljal. Na pravico do premestitve pa je vezana tudi pravica do nadomestila za invalidnost. V prvem odstavku 85. člena ZPIZ-2 je namreč določeno, da ima pravico do nadomestila za invalidnost zavarovanec s priznano pravico do premestitve ob izpolnjevanju ostalih z zakonom določenih pogojev. Ker je bila tožnici pravica do premestitve priznana po določbah ZPIZ-2 s 1. 1. 2013, ni nobene pravne podlage, da bi se uporabile določbe ZPIZ-1, oziroma da bi se upošteval datum nastanka invalidnosti. Za odločitev ni odločilno mnenje invalidske komisije, temveč je odločilna pravnomočna odločba o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem nadomestila za invalidnost v višjem znesku.
ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 60/2, 61, 61/1, 61/1-3, 80, 81.
invalid II. kategorije invalidnosti - sorazmerni del invalidske pokojnine - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
V vsakem konkretnem primeru je v skladu z 2. odstavkom 61. člena ZPIZ-1 potrebno pri invalidnosti II. in III. kategorije razčistiti preostalo delovno zmožnost. Torej bodisi v primeru zmanjšane zmožnosti za delo, pri kateri gre za preostalo delovno zmožnost za vsaj polovico polnega delovnega časa ali omejeni zmožnosti za delo, ko še obstaja preostala delovna zmožnost za polni delovni čas. Ker je edino merilo za razvrstitev zavarovanca v kategorijo invalidnosti, torej tudi v II. kategorijo iz 2. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, kamor je bil razvrščen tudi tožnik, ugotovljena preostala delovna zmožnost, je potrebno nadalje vedno razčistiti še, ali je določena dela z omejitvami, bodisi v okviru poklica ali drugega dela, zavarovanec zmožen z ali brez poklicne rehabilitacije. Delovni invalid II. kategorije invalidnosti, ki je na dan nastanka invalidnosti že dopolnil starost 50 let, se glede na 2. alinejo 67. člena ZPIZ-1 lahko invalidsko upokoji, če ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je že dopolnil 50 let starosti. Prav vprašanje, ali je tožnik za drugo delo z določenimi omejitvami v polovičnem delovnem času zmožen z ali brez poklicne rehabilitacije, pa je v postopku pred sodiščem prve stopnje ostalo pomanjkljivo razčiščeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
dodatek za pomoč in postrežbo – zavrženje tožbe – rok za vložitev tožbe – zamuda roka – sodno varstvo
V skladu s 171. členom ZPIZ-2 lahko zavarovanec uveljavlja sodno varstvo v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji. Tožnica je vložila tožbo po izteku tega roka, zato je tožba pravilno zavržena.
Tožnica je tožbo vložila pri upravnem organu, ki je nepristojni organ. Pri tem ni mogoče uporabiti določbe 8. odstavka 112. člena ZPP, saj vloga ni bila naslovljena na nepristojno sodišče, temveč na toženo stranko, ki je nepristojni organ. Tožnica je bila v pravnem pouku izpodbijane odločbe pravilno poučena, da se tožba vloži pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani in ne pri toženi stranki.
ZPIZ-2 člen 63, 63/1, 63/2, 63/4, 63/5, 81, 81-3, 85. ZPIZ-1 člen 66, 66/3.
invalid III. kategorija invalidnosti - samozaposleni - stvarne omejitve
Pri tožniku je podana omejena delovna zmožnost. Tožnik dejavnosti, za katero je zavarovan, ni več zmožen opravljati pod splošnimi pogoji kot pred nastankom invalidnosti, zmožen pa jo je opravljati v omejenem obsegu oziroma z določenimi fizičnimi razbremenitvami pri delu. Takšno stanje predstavlja podlago za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do premestitve. Za priznanje druge pravice, to je pravice do dela v dejavnosti, za katero je zavarovan z omejitvami, kar uveljavlja s postavljenim tožbenim zahtevkom, pa v ZPIZ-2 ni podlage. Pravico do premestitve zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, sicer zagotovi delodajalec (2. odstavek 81. člena ZPIZ-2). V tožnikovi domeni je, da si kot samozaposlen zavarovanec delo oziroma opravljanje dejavnosti organizira na način, da bo skladen z priznanimi omejitvami. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal spremembo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do dela v dejavnosti, za katero je zavarovan kot s.p., oziroma do dela v svojem poklicu z določenimi stvarnimi omejitvami s polovičnim delovnim časom 4 ure dnevno.
Ob starosti 55 let je mogoče pridobiti pravico do invalidske pokojnine le v primeru, če je ugotovljena II. kategorija invalidnosti s tem, da zavarovanec ni več zmožen za druga dela s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let. V tem primeru gre za poklicno invalidnost (II. kategorija invalidnosti), ki pa pri tožniku ni bila ugotovljena. Pri tožniku gre za III. kategorijo invalidnosti, kar pomeni, da tožnik kljub temu, da je star 61 let, kot invalid III. kategorije invalidnosti ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
Ob pravilno ugotovljeni preostali delovni zmožnosti tožnice (invalidke III. kategorije) in že priznani pravici do premestitve na drugo ustrezno delo v polnem delovnem času ni dejanske podlage za vtoževano časovno razbremenitev in posledično niti za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine.
ZPIZ-1 člen 94, 94/1, 94/1-2, 94/1-4, 94/2, 94/2-1, 94/3, 94/3-3, 161, 446. ZPIZ92 člen 133, 134.
invalid III. kategorije invalidnosti - ponovna odmera invalidske pokojnine - nadomestilo za invalidnost
Tožniku je bila že odmerjena invalidska pokojnina od 7. 4. 2012 dalje. Dne 15. 7. 2014 je tožnik vložil zahtevo za ponovni izračun invalidske pokojnine na podlagi priznanega in izplačanega nadomestila za invalidnost. Z upoštevanjem izplačanega nadomestila za invalidnost za obdobje od leta 2003 do leta 2011 je izračun pokojninske osnove pokazal, da je za tožnika še vedno najugodnejše 18-letno povprečje plač od leta 1980 do 1997 in da v tem obdobju pokojninska osnova znaša 675,77 EUR ter da prejeto nadomestilo za invalidnost v spornih obdobjih v ničemer ni vplivalo na višino že odmerjene invalidske pokojnine. Ker po novem izračun invalidske pokojnine z upoštevanjem izplačanih zneskov nadomestila za invalidnost v relevantnem obdobju ni bil ugodnejši za tožnika oziroma ni vplival na višino invalidske pokojnine, je toženec tožnikovo zahtevo z izpodbijanima odločbama utemeljeno zavrnil. Zato tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih aktov in priznanje invalidske pokojnine v višjem znesku ni utemeljen, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.
invalid III. kategorije – invalidnost I. kategorije – invalidska pokojnina
Tožnik ni izgubil delovne zmožnosti v smislu I. kategorije invalidnosti, kot delovni invalid III. kategorije invalidnosti pa bi imel pravico do invalidske pokojnine le pod pogojem, če bi dopolnil starost 65 let in zato ne bi imel pravice do zaposlitve oziroma premestitve, tega pogoja pa ne izpolnjuje. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, pravilno zavrnilo.