invalidnost – invalidska pokojnina – invalidnost I. Kategorije – predlog za obnovo postopka – obnova postopka – zavrženje predloga – nov dokaz – nova dejstva
Samo sklicevanje tožnice na informacijo pridobljeno na strokovnem posvetu, da izpostavljenost prekomernemu hrupu povzroča takšne zdravstvene težave kot jih ima, ne predstavlja zakonitega razloga za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP (če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku). Obnovitveni razlog bi bil podan le, če bi tožnica uveljavljala novo dejstvo ali predložila nove dokaze, ki bi se nanašali na dejansko stanje v njeni zadevi, na konkretne dokaze o vplivu prekomernega hrupa v domačem okolju na njene zdravstvene težave.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje in že toženca pred njim, da je upoštevan podatek o zavarovalni osnovi za leto 1991 pri izračunu tožnikove pokojninske osnove napačen. Upoštevani znesek zavarovalne osnove je nelogičen že na prvi pogled, ker je tožnik v tem letu posloval slabo in so mu bili prispevki od 1. 7. dalje celo odpisani. Gre torej za napako, ki jo je
lahko
ugotoviti ali zaznati. Takšno stanje pa pomeni napačno ugotovljeno dejansko stanje. Posledično je bila napačno izračunana pokojninska osnova in starostna pokojnina neutemeljeno odmerjena od najvišje pokojninske osnove. Ker sta bili zmotno uporabljeni določbi 39. in 41. člena ZPIZ-1, je imel toženec v 183. členu ZPIZ-2 podlago, da je z izpodbijanima odločbama spremenil odločbo z dne 28. 11. 2006 in na novo odmeril sorazmerni del starostne pokojnine, in sicer na podlagi pravilnih podatkov o zavarovalnih osnovah za leto 1991. Z izdajo izpodbijanih odločb je bila tako z učinkom za naprej sanirana napaka pri previsoko odmerjenem sorazmernem delu starostne pokojnine. Do zmanjšanja sorazmernega dela starostne pokojnine oziroma spremenjene odločbe z dne 28. 11. 2006 je prišlo le zaradi očitno napačnega podatka o zavarovalni osnovi za leto 1991. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb toženca in novo odmero sorazmernega dela starostne pokojnine.
ZPIZ-2 člen 41, 42, 42/1, 42/1-2, 69, 69/1, 69/1-2.
invalidnost III. kategorije – invalidska pokojnina
Tožnika je prvostopenjsko sodišče pravilno obravnavalo kot stranko, ki ni vključena v obvezno zavarovanje in mora tako na podlagi 2. alineje 1. odstavka 69. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije, ker še ni dopolnil 65 let, izpolnjevati pogoje zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine so določeni v 41. in 42. členu ZPIZ-2. Pri tem zavarovanec pridobi pravico do invalidske pokojnine v kolikor gre za poškodbo zunaj dela ali bolezen pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta (2. alineja 1. odstavka 42. člena ZPIZ-2). Tožnik tega pogoja ne izpolnjuje, zato ne izpolnjuje splošnih pogojev za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti. Pri tožniku je vzrok ugotovljene invalidnosti bolezen in bi tako glede na starost moral imeti dopolnjeno pokojninsko dobo v obsegu vsaj 7 let in 7 mesecev.
ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1, 67, 67-1, 67-2, 67-3.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - mednarodni sporazum - invalid III. kategorije invalidnosti
Pri tožniku je še nadalje zaradi posledic poškodbe pri delu podana III. kategorija invalidnosti, z nadaljnjim obstojem preostale delovne zmožnosti. Kljub dejstvu, da ima tožnik v Sloveniji dopolnjenih 5 let 9 mesecev in 1 dan pokojninske dobe, sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da v obravnavani zadevi ni podan dejanski stan iz 1. alineje 67. člena ZPIZ-1, po kateri je pravico do invalidske pokojnine oz. Sorazmernega dela invalidske pokojnine mogoče priznati le, kadar je pri zavarovancu podana I. kategorija invalidnosti. Glede na to, da je tožnik v času predsodnega upravnega postopka dopolnil šele 43 let starosti, tudi ni podan dejanski stan iz 2. alineje 67. člena, niti iz 3. alineje istega člena ZPIZ-1. Zavarovancem III. kategorije invalidnosti je pravico do invalidske pokojnine po določbah ZPIZ-1 mogoče priznati le po dopolnjenem 50. letu starosti, ko ni več zagotovljena poklicna rehabilitacija, seveda če je ta sploh potrebna, oz. 63. letu starosti, ko ni več zagotovljena pravica do ustrezne zaposlitve oziroma prerazporeditve. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
invalid III. kategorije invalidnosti - stvarne razbremenitve - časovne razbremenitve
Pri tožnici je podana III. kategorija invalidnosti, saj tožnica za delo, ki ga je nazadnje opravljala, to je delo čistilke, ni zmožna, zmožna pa je za drugo delo v okviru svojega poklica s stvarnimi omejitvami pri delu. Pri delu pa ni potrebna časovna razbremenitev. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za časovno razbremenitev, tako da bi tožnica poleg priznanih omejitev delo opravljala s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno.
Sodišče prve stopnje je sporno zadevo pravilno presojalo po določbah ZPIZ-2. Bistveno je, da je bila tožnici pravica do premestitve priznana z odločbo z dne 3. 6. 2013, in sicer od 1. 1. 2013 dalje. Z navedeno odločbo je bilo tudi odločeno, da bo o pravici in višini nadomestila odločeno s posebno odločbo. Navedena odločba je postala pravnomočna. Tožnici je bila torej pravica iz invalidskega zavarovanja priznana že po določbah novega zakona, torej po določbah ZPIZ-2, saj je le-ta 1. 1. 2013 že veljal. Na pravico do premestitve pa je vezana tudi pravica do nadomestila za invalidnost. V prvem odstavku 85. člena ZPIZ-2 je namreč določeno, da ima pravico do nadomestila za invalidnost zavarovanec s priznano pravico do premestitve ob izpolnjevanju ostalih z zakonom določenih pogojev. Ker je bila tožnici pravica do premestitve priznana po določbah ZPIZ-2 s 1. 1. 2013, ni nobene pravne podlage, da bi se uporabile določbe ZPIZ-1, oziroma da bi se upošteval datum nastanka invalidnosti. Za odločitev ni odločilno mnenje invalidske komisije, temveč je odločilna pravnomočna odločba o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem nadomestila za invalidnost v višjem znesku.
ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 60/2, 61, 61/1, 61/1-3, 80, 81.
invalid II. kategorije invalidnosti - sorazmerni del invalidske pokojnine - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
V vsakem konkretnem primeru je v skladu z 2. odstavkom 61. člena ZPIZ-1 potrebno pri invalidnosti II. in III. kategorije razčistiti preostalo delovno zmožnost. Torej bodisi v primeru zmanjšane zmožnosti za delo, pri kateri gre za preostalo delovno zmožnost za vsaj polovico polnega delovnega časa ali omejeni zmožnosti za delo, ko še obstaja preostala delovna zmožnost za polni delovni čas. Ker je edino merilo za razvrstitev zavarovanca v kategorijo invalidnosti, torej tudi v II. kategorijo iz 2. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, kamor je bil razvrščen tudi tožnik, ugotovljena preostala delovna zmožnost, je potrebno nadalje vedno razčistiti še, ali je določena dela z omejitvami, bodisi v okviru poklica ali drugega dela, zavarovanec zmožen z ali brez poklicne rehabilitacije. Delovni invalid II. kategorije invalidnosti, ki je na dan nastanka invalidnosti že dopolnil starost 50 let, se glede na 2. alinejo 67. člena ZPIZ-1 lahko invalidsko upokoji, če ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je že dopolnil 50 let starosti. Prav vprašanje, ali je tožnik za drugo delo z določenimi omejitvami v polovičnem delovnem času zmožen z ali brez poklicne rehabilitacije, pa je v postopku pred sodiščem prve stopnje ostalo pomanjkljivo razčiščeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
dodatek za pomoč in postrežbo – zavrženje tožbe – rok za vložitev tožbe – zamuda roka – sodno varstvo
V skladu s 171. členom ZPIZ-2 lahko zavarovanec uveljavlja sodno varstvo v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji. Tožnica je vložila tožbo po izteku tega roka, zato je tožba pravilno zavržena.
Tožnica je tožbo vložila pri upravnem organu, ki je nepristojni organ. Pri tem ni mogoče uporabiti določbe 8. odstavka 112. člena ZPP, saj vloga ni bila naslovljena na nepristojno sodišče, temveč na toženo stranko, ki je nepristojni organ. Tožnica je bila v pravnem pouku izpodbijane odločbe pravilno poučena, da se tožba vloži pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani in ne pri toženi stranki.
ZPIZ-2 člen 63, 63/1, 63/2, 63/4, 63/5, 81, 81-3, 85. ZPIZ-1 člen 66, 66/3.
invalid III. kategorija invalidnosti - samozaposleni - stvarne omejitve
Pri tožniku je podana omejena delovna zmožnost. Tožnik dejavnosti, za katero je zavarovan, ni več zmožen opravljati pod splošnimi pogoji kot pred nastankom invalidnosti, zmožen pa jo je opravljati v omejenem obsegu oziroma z določenimi fizičnimi razbremenitvami pri delu. Takšno stanje predstavlja podlago za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do premestitve. Za priznanje druge pravice, to je pravice do dela v dejavnosti, za katero je zavarovan z omejitvami, kar uveljavlja s postavljenim tožbenim zahtevkom, pa v ZPIZ-2 ni podlage. Pravico do premestitve zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, sicer zagotovi delodajalec (2. odstavek 81. člena ZPIZ-2). V tožnikovi domeni je, da si kot samozaposlen zavarovanec delo oziroma opravljanje dejavnosti organizira na način, da bo skladen z priznanimi omejitvami. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal spremembo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do dela v dejavnosti, za katero je zavarovan kot s.p., oziroma do dela v svojem poklicu z določenimi stvarnimi omejitvami s polovičnim delovnim časom 4 ure dnevno.
Ob starosti 55 let je mogoče pridobiti pravico do invalidske pokojnine le v primeru, če je ugotovljena II. kategorija invalidnosti s tem, da zavarovanec ni več zmožen za druga dela s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let. V tem primeru gre za poklicno invalidnost (II. kategorija invalidnosti), ki pa pri tožniku ni bila ugotovljena. Pri tožniku gre za III. kategorijo invalidnosti, kar pomeni, da tožnik kljub temu, da je star 61 let, kot invalid III. kategorije invalidnosti ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
Ob pravilno ugotovljeni preostali delovni zmožnosti tožnice (invalidke III. kategorije) in že priznani pravici do premestitve na drugo ustrezno delo v polnem delovnem času ni dejanske podlage za vtoževano časovno razbremenitev in posledično niti za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine.
ZPIZ-1 člen 94, 94/1, 94/1-2, 94/1-4, 94/2, 94/2-1, 94/3, 94/3-3, 161, 446. ZPIZ92 člen 133, 134.
invalid III. kategorije invalidnosti - ponovna odmera invalidske pokojnine - nadomestilo za invalidnost
Tožniku je bila že odmerjena invalidska pokojnina od 7. 4. 2012 dalje. Dne 15. 7. 2014 je tožnik vložil zahtevo za ponovni izračun invalidske pokojnine na podlagi priznanega in izplačanega nadomestila za invalidnost. Z upoštevanjem izplačanega nadomestila za invalidnost za obdobje od leta 2003 do leta 2011 je izračun pokojninske osnove pokazal, da je za tožnika še vedno najugodnejše 18-letno povprečje plač od leta 1980 do 1997 in da v tem obdobju pokojninska osnova znaša 675,77 EUR ter da prejeto nadomestilo za invalidnost v spornih obdobjih v ničemer ni vplivalo na višino že odmerjene invalidske pokojnine. Ker po novem izračun invalidske pokojnine z upoštevanjem izplačanih zneskov nadomestila za invalidnost v relevantnem obdobju ni bil ugodnejši za tožnika oziroma ni vplival na višino invalidske pokojnine, je toženec tožnikovo zahtevo z izpodbijanima odločbama utemeljeno zavrnil. Zato tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih aktov in priznanje invalidske pokojnine v višjem znesku ni utemeljen, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.
invalid III. kategorije – invalidnost I. kategorije – invalidska pokojnina
Tožnik ni izgubil delovne zmožnosti v smislu I. kategorije invalidnosti, kot delovni invalid III. kategorije invalidnosti pa bi imel pravico do invalidske pokojnine le pod pogojem, če bi dopolnil starost 65 let in zato ne bi imel pravice do zaposlitve oziroma premestitve, tega pogoja pa ne izpolnjuje. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, pravilno zavrnilo.
Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je mogoče priznati le pod pogoji in v višini, določeni v zakonu. Ker je v konkretnem primeru vzrok I. kategorije invalidnosti bolezen, je toženec pri odmeri invalidske pokojnine pravilno upošteval določbe 75. člena ZPIZ-1 ter 72. člena v zvezi z 39. členom ter 409. člen ZPIZ-1 in tožniku invalidsko pokojnino odmeril od pokojninske osnove z odmernim odstotkom, ugotovljenim na podlagi dejanske in prištete dobe. Ker je izpodbijana dokončna odločba pravilna in zakonita, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe toženca.
ZPIZ-2 člen 396. ZPIZ-1 člen 94. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22, 22/1, 22/2, 25, 25/1.
nadomestilo za invalidnost - odmera - višina - seštevanje dob
Določba 25. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ureja določitev sorazmernega dela dajatve. V prvem odstavku je določeno, da se v primeru, če zavarovanec izpolnjuje pogoje za dajatev le ob upoštevanju prvega in drugega odstavka 22. člena tega Sporazuma (torej s seštevanjem zavarovalnih dob, kar je podano tudi v predmetni zadevi), pravica do dajatve ugotavlja tako, da nosilec vsake države pogodbenice po svojih pravnih predpisih ugotovi, ali določena oseba s seštetjem zavarovalnih dob, kot je določeno v 22. členu, izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do dajatve. Če obstaja pravica do dajatve, mora vsak nosilec, ki pride v poštev, najprej izračunati teoretični znesek dajatve, ki bi ga moral izplačevati, če bi moral po svojih pravnih predpisih upoštevati vso zavarovalno dobo po pravnih predpisih držav pogodbenic. Če je znesek dajatve neodvisen od dolžine zavarovalne dobe, velja kot teoretični znesek. Na osnovi tega zneska mora nosilec določiti znesek, ki ga je dolžan izplačevati, v sorazmerju med dolžino zavarovalne dobe po njegovih pravnih predpisih in skupno zavarovalno dobo. Tožena stranka je pravilno upoštevala, da ima tožnik v Republiki Sloveniji dopolnjenih 76 mesecev pokojninske dobe ter da skupna pokojninska doba znaša 249 mesecev. Pokojninska doba, dopolnjena v Republiki Sloveniji predstavlja 30,5 % skupne pokojninske dobe. Upoštevaje navedeni odstotek bi bil tožnik upravičen do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ob upoštevanju uskladitve, v znesku 95,05 EUR. Skladno z določbo 94. člena ZPIZ-1 tožniku pripada denarno nadomestilo v višini 40 % izračunanega zneska sorazmernega dela invalidske pokojnine, torej znesek 38,02 EUR. Seštevanje dob je torej odločilno pri priznanju same pravice, medtem ko je za odmero pravice odločilna pokojninska doba, dopolnjena v Republiki Sloveniji. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo odločb tožene stranke s priznanje nadomestila za invalidnost v višini 180,00 EUR mesečno.
invalid III. kategorije invalidnosti - invalid i. kategorije invalidnosti
Pri tožniku ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da ne bil več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali da ne bi bil zmožen opravljati svojega poklica in da nima več preostale delovne zmožnosti. S krajšim delovnim časom je še zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s priznanimi omejitvami. Tožnik je še nadalje invalid III. kategorije s pravicami, priznanimi po ZPIZ-1. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorije invalidnosti.
invalid III. kategorije invalidnosti - I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina
Pri tožnici, ki boluje za izrazito somatomorfno bolečinsko motnjo, še ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in za stanje iz 1. alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, na podlagi katerega bi bila razvrščena v I. kategorijo invalidnosti in bi se ji na tej podlagi priznala pravica do invalidske pokojnine. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - invalidnost
Pri tožniku ni bilo ugotovljenih zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale zmožnost za zagotovitev ali ohranitev delovnega mesta vodje gradbenih del, oziroma za poklicno napredovanje, zato pri njem invalidnost ni podana. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
ZPIZ-2 člen 403, 403/3. ZPIZ-1 člen 143, 144, 145.
invalidnina - sprememba predpisa - telesna okvara - vzrok
V času vložitve zahteve za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro zahteve je že veljal ZPIZ-2 . Kot to izhaja iz tretjega odstavka 403. člena ZPIZ-2, do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov lahko zavarovanci na podlagi Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar pridobijo pravico do invalidnine v skladu z določbami ZPIZ-1, vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen. V primeru, ko gre za zdravstvene težave, ki so posledica bolezni, pa zakon ne omogoča pridobitve pravice do invalidnine za telesno okvaro. Tožnik je uveljavljal invalidnino za telesno okvaro kot posledico bolezni, zato je je bila v predsodnem postopku njegova zahteva pravilno zavrnjena. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do invalidnine za telesno okvaro.
invalid III. kategorije invalidnosti - pravica do dela s krajšim delovnim časom - invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina
V konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji po ZPIZ-2 za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti oziroma za priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti, tožnik pa tudi ni dopolnil 65 let starosti ob ugotovljeni III. kategoriji invalidnosti.
Tožena stranka je tožniku napačno priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto, saj pravico do premestitve v skladu z 81. členom pridobi zavarovanec po končani poklicni rehabilitaciji po prvem odstavku 72. tega člena zakona; zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 55. letu starosti in zavarovanec s III. kategorijo invalidnosti, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Pri tožniku gre za zavarovanca s III. kategorijo invalidnosti, katerega delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za manj kot 50 %. Ob upoštevanju, da tožnik ni sposoben dela opravljati v polnem delovnem času, gre tožniku pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega v skladu z 82. členom ZPIZ-2.
Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ko je po ugotovitvi, da pri tožniku obstoji invalidnost III. kategorije, odločalo tudi o njegovih pravicah iz naslova invalidnosti in odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke ter s tem ni prekoračilo tožbenega zahtevka. V zahtevku za ugotavljanje invalidnosti I. kategorije so vsebovani tudi zahtevki za ugotovitev nižje (manj) kategorije in s tem tudi zahtevki za uveljavitev ostalih pravic iz naslova invalidskega zavarovanja.