ZPIZ-1 člen 4, 94, 94/3, 94/3-3, 102, 103. ZDR-1 člen 13, 89, 89/1, 89/1-3, 116, 116/1. OZ člen 18, 18/1.
nadomestilo za invalidnost – invalid III. kategorije – prenehanje pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog – poslovni razlog
Tožnik je invalid III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do dela na drugem ustreznem delovnem mestu z omejitvami, v polnem delovnem času. Tožnik se je zaposlil pri delodajalcu, pri katerem mu je nato delovno razmerje prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Pri višini odmere je toženec tožniku nadomestilo za invalidnost odmeril v višini 25 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti (po 3. alineji prvega odstavka v zvezi s 3. alinejo tretjega odstavka 94. člena ZPIZ-1). Štel je, da je tožniku delovno razmerje prenehalo po lastni volji ali krivdi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pomeni prenehanje delovnega razmerja neodvisno od volje ali krivde delavca oziroma zavarovanca, zato je tožnik upravičen do nadomestila za invalidnost v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti.
Invalidnost – datum priznanja pravice – pravica do premestitve na drugo delo
Do spremembe v zdravstvenem stanju v smislu definicije invalidnosti, določene v 63. členu ZPIZ-2, enaka definicija pa je bila določena v prej veljavnem 60. členu ZPIZ-1, je pri tožnici prišlo 6. 5. 2008. Zato ne glede na to, da izvedenec sprememb v zdravstvenem stanju v smislu poslabšanja v obdobju 5 let (od leta 2008 do 29. 10. 2013) ni ugotovil, to ne pomeni, da pri tožnici ni prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti oziroma do nastanka invalidnosti. V konkretnem primeru tožnica, ker je bil prejšnji postopek, v katerem je bilo ugotovljeno, da pri tožnici invalidnost ni podana, že pravnomočno zaključen, le pravic iz invalidskega zavarovanja ne more pridobiti že od 6. 5. 2008, temveč od 1. naslednjega dne po pravnomočno zaključenem postopku. To pa je od 13. 10. 2008 in ne od 13. 9. 2008 dalje.
invalidnost – poslabšanje zdravstvenega stanja – invalid III. kategorije – invalidnost I. kategorije
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Ne gre niti za popolno izgubo delovne zmožnosti niti za poklicno invalidnost. Tožnik je še vedno v okviru III. kategorije invalidnosti, ob določenih razbremenitvah, zmožen opravljati delo na drugem delovnem mestu. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti ni utemeljen.
ZDSS-1 člen 7, 7/1, 63. ZPP člen 163, 179. ZUP člen 113.
invalidnost – odločitev o pravdnih stroških – predpravdni stroški
Ne glede na določbo 63. člena ZDSS-1, na podlagi katere se lahko v sporih iz prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 tožbo vloži samo zoper dokončni upravni akt pristojnega organa in ne glede na procesno predpostavko dokončnosti, se postopek v socialnih sporih začne šele z vložitvijo tožbe, enako, kot je to določeno v 179. členu ZPP za začetek pravdnega postopka. Zato so stroški, o katerih odloči sodišče v socialnem sporu, po določbi 163. člena ZPP, glede na določbo prvega odstavka 151. člena ZPP, samo stroški sodnega postopka.
ZPIZ/92 člen 94, 139, 142, 181, 182, 262. ZPIZ-2 člen 91, 91/1, 111, 111/5, 178.
invalidnost – nadomestilo - delo s krajšim delovnim časom – invalid II. kategorije – začetek izplačevanja
Ker je tožnik delovni invalid II. kategorije invalidnosti, ki je na podlagi priznane pravice do dela s skrajšanim delovnim časom opravljal samostojno dejavnost, vlogo za izplačevanje nadomestila zaradi dela s krajšim delovnim časom vložil 24. 5. 2013, je toženec pravilno, skladno z določbo 182. člena ZPIZ/92 oziroma petega odstavka 111. člena ZPIZ-2, odločil, da se tožniku izplačuje nadomestilo zaradi dela s krajšim delovnim časom za tri leta nazaj, računano od dneva vložitve zahteve, tj. od 24. 5. 2010, ne pa že od 14. 2. 1990 ali vsaj od 15. 10. 1993 dalje.
invalidnost – invalidska pokojnina – vzrok za nastanek invalidnosti – bolezen – poškodba – poškodba pri delu
Vzrok tožnikove invalidnosti je bolezen. Tožnik je zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom. Pri tožniku torej ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti ali do takšnega zmanjšanja delovne zmožnosti, da bi bil zmožen za drugo delo le s skrajšanim delovnim časom. Zato primarni tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine in podredni tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodb pri delu s pravico do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom nista utemeljena.
delovni invalid III. kategorije – bolezen – trajanje pravice na podlagi invalidnosti
Sodišče prve stopnje je po izvedbi dokazov z izvedenskim organom in skladno z določbo 63. člena v zvezi s 93. členom ZPIZ-2 ugotovilo, da je pri tožnici od 2. 4. 2014 podana III. kategorija invalidnosti v novi obliki. V 126. členu ZPIZ-2 je določeno, da v primeru, če nastanejo v stanju invalidnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe. Ker stanje, ugotovljeno na dan 2. 4. 2014, predstavlja spremembo v smislu 126. člena ZPIZ-2, bi moralo sodišče prve stopnje tožnici priznati pravice iz invalidskega zavarovanja od 1. 5. 2014 dalje, to je od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe in ne že od 2. 4. 2014.
ZPIZ-2 člen 390. ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 60/2, 60/2-3, 60/3, 63, 91.
invalidnost – invalid III. kategorije
Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. S polnim delovnim časom je še zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s priznanimi omejitvami, kar je po 3. točki 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 podlaga za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in po 91. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do premestitve.
invalid III. kategorije invalidnosti – poklicna rehabilitacija
Tožnikova delazmožnost je zmanjšana za več kot 50 %, zato je tožnik pravilno razvrščen v II. kategorijo invalidnosti.
Pri tožniku je zaradi bolezni prišlo do invalidnosti II. kategorije. Glede na preostalo delovno zmožnost se lahko usposobi za drugo delo. V skladu z določbo 77. člena ZPIZ-2 se oblika oziroma način rehabilitacije, roki za nastop in trajanje poklicne rehabilitacije ter natančnejši pogoji za usposabljanje zavarovanca za delo, določijo v pogodbi, ki jo bodo sklenile stranka tega spora. Toženec bo o ostalih pravicah tožnika, ki izhajajo iz pravice do poklicne rehabilitacije, odločil s posebno odločbo.
invalidnost – priznanje invalidnosti – invalidnost II. kategorije
Pri tožniku ni mogoče ugotoviti invalidnosti, saj pri njem v času zavarovanja ni prišlo do poslabšanja in do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da bi bila pri njem zmanjšana zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje in torej invalidnost v smislu 63. člena ZPIZ-2. Zato tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v II. oziroma I. kategorijo invalidnosti ni utemeljen.
nadomestilo za invalidnost – delovni invalid III. kategorije – brezposelnost – prijava pri zavodu – objektivna ovira - izbrisani
ZPIZ-1 v 97. členu določa, da zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pridobi pravico do nadomestila za invalidnost po tem zakonu, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje. Tožnik se je hotel prijaviti na Zavodu RS za zaposlovanje, vendar se ni mogel, ker je bil izbrisan. S tem je pokazal potrebno skrbnost, ki se od njega pričakuje, vendar svoje obveznosti ni mogel izpolniti zaradi objektivne ovire in prepovedi prijave pri Zavodu RS za zaposlovanje. Pri Zavodu RS za zaposlovanje se je prijavil takoj, ko se je iztekla 6 mesečna prepoved. To pa je razlog, zaradi katerega tožniku, čeprav se je prijavil pri Zavodu RS za zaposlovanje po preteku 30 dni po dokončnosti odločbe toženca, ni mogoče odreči pravice do nadomestila za invalidnost.
invalid II. kategorije – pravica do premestitve na drugo delovno mesto
Skladno z določbami ZPIZ-2 se nove pravice iz invalidskega zavarovanja priznajo v primeru, ko pride do sprememb v zdravstvenem stanju, ki vplivajo na invalidnost (prvi odstavek 63. člena ZPIZ-2). V sporni zadevi do te spremembe ni prišlo v času vodenja novega postopka, temveč je bila potreba po dodatni omejitvi izkazana že v letu 2008, ko je tožena stranka tožnika razvrstila v II. kategorijo invalidnosti in mu priznala pravice iz invalidskega zavarovanja. Zdravstveno stanje oziroma spremembe v zdravstvenem stanju pomenijo pravno relevantno dejstvo, ki vpliva na priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Bistveno je, da zdravstveno stanje narekuje priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja in v takem primeru ni mogoče govoriti, da je sodišče poseglo v pravnomočno odločitev tožene stranke. Sodišče prve stopnje namreč pravice do premestitve z dodatno omejitvijo ni priznalo že od leta 2008 dalje, temveč je upoštevalo datum pravnomočnosti odločbe z dne 24. 11. 2011 in tožniku priznalo pravico do premestitve z dodatno omejitvijo od 1. 1. 2012 dalje. Gre za čas po izdaji pravnomočne odločbe, kar pomeni, da sodišče ni kršilo načela pravnomočnosti.
Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da pri tožniku obstaja 100 % telesna okvara po Seznamu zaradi bolezni na podlagi tretjega odstavka 403. člena ZPIZ-2, pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidnine za 100 % telesno okvaro, ki je posledica bolezni. Pri tožniku namreč ni ugotovilo dejanskega stanja, ki daje podlago za priznanje pravice do invalidnine, to je nastanek telesne okvare bodisi zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni.
definicija invalidnosti - invalidnost – nezmožnost za delo – kontrolni pregledi
V prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2 je res določeno, da je invalidnost podana šele po tem, ko sprememb v zdravstvenem stanju ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, česar pa ni mogoče tolmačiti na način, da mora priti do trajnih sprememb v zdravstvenem stanju. Tako lahko pride tudi kasneje v zdravstvenem stanju do sprememb, ne samo do poslabšanja, temveč lahko tudi do izboljšanja, kar pomeni, da ni nobene ovire, da bi se v primeru, ko traja bolezen daljši čas, kot je to podano tudi v predmetni zadevi, tožnici priznale pravice iz invalidskega zavarovanja. Sodišče je, upoštevaje mnenje sodnega izvedenca, tudi določilo kontrolni pregled. Bolniški stalež je utemeljen, ko gre za začasno nezmožnost za delo, ne pa ko ta nezmožnost za delo traja daljši čas.
Pri tožniku, pri katerem je podana invalidnost III. kategorije, ni pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, saj tožnik na dan nastanka invalidnosti ni dopolnil 65 let starosti.
invalidnost I. kategorije – invalidska pokojnina – poslabšanje zdravstvenega stanja
Pri tožniku je še vedno podana preostala delovna zmožnost. To pa pomeni, da pri tožniku ne gre za invalidnost I. kategorije, ki bi ga opravičevala do invalidske pokojnine.
invalidnost – invalidska pokojnina – invalidnost I. Kategorije – predlog za obnovo postopka – obnova postopka – zavrženje predloga – nov dokaz – nova dejstva
Samo sklicevanje tožnice na informacijo pridobljeno na strokovnem posvetu, da izpostavljenost prekomernemu hrupu povzroča takšne zdravstvene težave kot jih ima, ne predstavlja zakonitega razloga za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP (če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku). Obnovitveni razlog bi bil podan le, če bi tožnica uveljavljala novo dejstvo ali predložila nove dokaze, ki bi se nanašali na dejansko stanje v njeni zadevi, na konkretne dokaze o vplivu prekomernega hrupa v domačem okolju na njene zdravstvene težave.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje in že toženca pred njim, da je upoštevan podatek o zavarovalni osnovi za leto 1991 pri izračunu tožnikove pokojninske osnove napačen. Upoštevani znesek zavarovalne osnove je nelogičen že na prvi pogled, ker je tožnik v tem letu posloval slabo in so mu bili prispevki od 1. 7. dalje celo odpisani. Gre torej za napako, ki jo je
lahko
ugotoviti ali zaznati. Takšno stanje pa pomeni napačno ugotovljeno dejansko stanje. Posledično je bila napačno izračunana pokojninska osnova in starostna pokojnina neutemeljeno odmerjena od najvišje pokojninske osnove. Ker sta bili zmotno uporabljeni določbi 39. in 41. člena ZPIZ-1, je imel toženec v 183. členu ZPIZ-2 podlago, da je z izpodbijanima odločbama spremenil odločbo z dne 28. 11. 2006 in na novo odmeril sorazmerni del starostne pokojnine, in sicer na podlagi pravilnih podatkov o zavarovalnih osnovah za leto 1991. Z izdajo izpodbijanih odločb je bila tako z učinkom za naprej sanirana napaka pri previsoko odmerjenem sorazmernem delu starostne pokojnine. Do zmanjšanja sorazmernega dela starostne pokojnine oziroma spremenjene odločbe z dne 28. 11. 2006 je prišlo le zaradi očitno napačnega podatka o zavarovalni osnovi za leto 1991. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb toženca in novo odmero sorazmernega dela starostne pokojnine.
ZPIZ-2 člen 41, 42, 42/1, 42/1-2, 69, 69/1, 69/1-2.
invalidnost III. kategorije – invalidska pokojnina
Tožnika je prvostopenjsko sodišče pravilno obravnavalo kot stranko, ki ni vključena v obvezno zavarovanje in mora tako na podlagi 2. alineje 1. odstavka 69. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije, ker še ni dopolnil 65 let, izpolnjevati pogoje zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine so določeni v 41. in 42. členu ZPIZ-2. Pri tem zavarovanec pridobi pravico do invalidske pokojnine v kolikor gre za poškodbo zunaj dela ali bolezen pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta (2. alineja 1. odstavka 42. člena ZPIZ-2). Tožnik tega pogoja ne izpolnjuje, zato ne izpolnjuje splošnih pogojev za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti. Pri tožniku je vzrok ugotovljene invalidnosti bolezen in bi tako glede na starost moral imeti dopolnjeno pokojninsko dobo v obsegu vsaj 7 let in 7 mesecev.
ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1, 67, 67-1, 67-2, 67-3.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - mednarodni sporazum - invalid III. kategorije invalidnosti
Pri tožniku je še nadalje zaradi posledic poškodbe pri delu podana III. kategorija invalidnosti, z nadaljnjim obstojem preostale delovne zmožnosti. Kljub dejstvu, da ima tožnik v Sloveniji dopolnjenih 5 let 9 mesecev in 1 dan pokojninske dobe, sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da v obravnavani zadevi ni podan dejanski stan iz 1. alineje 67. člena ZPIZ-1, po kateri je pravico do invalidske pokojnine oz. Sorazmernega dela invalidske pokojnine mogoče priznati le, kadar je pri zavarovancu podana I. kategorija invalidnosti. Glede na to, da je tožnik v času predsodnega upravnega postopka dopolnil šele 43 let starosti, tudi ni podan dejanski stan iz 2. alineje 67. člena, niti iz 3. alineje istega člena ZPIZ-1. Zavarovancem III. kategorije invalidnosti je pravico do invalidske pokojnine po določbah ZPIZ-1 mogoče priznati le po dopolnjenem 50. letu starosti, ko ni več zagotovljena poklicna rehabilitacija, seveda če je ta sploh potrebna, oz. 63. letu starosti, ko ni več zagotovljena pravica do ustrezne zaposlitve oziroma prerazporeditve. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do invalidske pokojnine.