Čeprav je tožnica šele tekom postopka pred sodiščem prve stopnje odvetnico pooblastila za zastopanje, je pooblaščenka upravičena tudi do nagrade za postopek.
poklicna rehabilitacija – nadomestilo – ustavitev izplačevanja – invalid II. kategorije – izguba pravice do nadomestila
Tožnica ni končala poklicne rehabilitacije v roku, ki je določen v pogodbi, vendar zakon zahteva za izgubo pravice do nadomestila več. Določa, da pride do takšne posledice (izgube pravice do nadomestila) v primeru, če zavarovanec iz neupravičenih razlogov ne konča poklicne rehabilitacije v roku, ki je določen v pogodbi o poklicni rehabilitaciji.
V pogodbi o poklicni rehabilitaciji je bil določen rok za končanje poklicne rehabilitacije na Visoki šoli F. do 30. 9. 2013 in z Aneksom do 31. 3. 2014. Prvostopenjsko sodišče pravilno zaključuje, da že zaradi tega, ker je čas trajanja rednega študija na tej fakulteti tri leta skupaj z absolventskim stažem, to je do 30. 9. 2014, po podpisu Aneksa ni krivdnih razlogov za nedokončanje poklicne rehabilitacije na strani tožnice. Tožnica je bila tudi iz zdravstvenih razlogov upravičena do podaljšanja poklicne rehabilitacije do 30. 9. 2014. Zato tožena stranka ni imela podlage v 4. točki 80. člena ZPIZ-2 za svojo odločitev, da tožnici z 31. 3. 2014 ustavi izplačevanje nadomestila za čas poklicne rehabilitacije.
Pri tožniku poleg fizičnih razbremenitev (delno sedeče delo, brez pogostega pripogibanja, izpostavljenosti prekomernemu hrupu in normiranega dela) časovna razbremenitev pri delu ni potrebna, saj je z omejitvami zmožen za delo v polnem delovnem času. Zato je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno in delnega nadomestila neutemeljen.
invalidnost – invalidnost III. kategorije – invalidska pokojnina – invalidnost III. kategorije
V izvedenskem mnenju komisije za fakultetna izvedenska mnenja je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za odpravo dokončne odločbe toženca in razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom na delu z omejitvami, ne pa za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti, kar uveljavlja.
Za odločitev glede tožnikove invalidnosti so relevantni izvidi, datirani do dokončne odločbe in do tega dne ugotovljeno tožnikovo zdravstveno stanje.
ZPIZ-2 člen 36, 390, 390/1, 390/2. ZPIZ-1 člen 203.
invalidska pokojnina – invalid I. kategorije
V skladu z določbo 203. člena ZPIZ-1 se pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja upoštevajo podatki iz matične evidence tako glede pokojninske dobe kot plače in plačila prispevkov ter drugih dejstev, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic. Podatek iz matične evidence, ki je enak podatkom na obrazcih, posredovanih s strani delodajalca, je verodostojen podatek in ga je potrebno upoštevati.
Sodišče prve stopnje in pred tem toženec sta ugotovila, da najugodnejša 18 letna pokojninska osnova izračunana v višini 691,01 EUR ter preračunana s faktorjem 0,732 znaša 505,81 EUR. Tožničina pokojnina bi glede na odmerni odstotek v višini 58,25 % z uskladitvijo s 1. 1. 2013 znašala 294,92 EUR na mesec. Ker pa je takšna pokojnina odmerjena od dejanske pokojninske osnove nižja od invalidske pokojnine, odmerjene od najnižje pokojninske osnove, ki jo zagotavlja 36. oziroma 390. člen ZPIZ-2, je zato bila tožnici pravilno odmerjena invalidska pokojnina v višini 58,25 % od najnižje pokojninske osnove 555,16 EUR, kar znaša 323,38 EUR na mesec. Pokojnina v tem znesku pa se tožnici izplačuje od 1. 8. 2014 dalje, to je od prvega dne naslednjega meseca po izdaji drugostopne odločbe.
Pri razvrstitvi nagrad za izvedensko mnenje je mogoče sklepati, da gre za zelo zahtevno mnenje takrat, ko je zadana naloga izvedencev tako zahtevna, da zahteva dodaten poglobljen študij, obsežne analize in preiskave, študij strokovne literature, posvetovanje z drugimi strokovnjaki itd. Takšnim kriterijem pa obravnavano mnenje ne zadosti. Izvedenka je odgovarjala na najbolj osnovna vprašanja svoje stroke, ni potrebovala dodatne literature, samo mnenje pa je tudi po obsegu relativno kratko in brez poglobljenih zaključkov.
Sodišče za ugotovitev invalidnosti in za ugotovitev nezmožnosti za opravljanje svojega poklica ter obstoja ali neobstoja preostale delovne zmožnosti nima ustreznega strokovnega znanja. Po 243. členu ZPP zato v primeru, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga, izvede dokaz s sodnim izvedencem. Že na podlagi načela materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med obravnavo med drugim ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank. V socialnih sporih pa je ob načelu materialne resnice predvideno izvajanje dokazov po uradni dolžnosti. V 62. členu ZDSS-1 je namreč eksplicitno določeno, da lahko sodišče, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. Ker sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z 243. členom ZPP, je podana bistvena kršitev postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.
Odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, je upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po Odvetniški tarifi.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 51, 51/2, 51/2-3.
izvedensko mnenje - nagrada - zahtevno izvedensko mnenje
Sodna izvedenka je za podajo izvedenskega mnenja preučila pisno medicinsko dokumentacijo v spisu, zbrala in proučila je tudi dodatno dokumentacijo in pa opravila poglobljeni klinični pregled ter nato podala izvedensko mnenje glede tožnikove delovne zmožnosti. Izvedenka je sicer obrazložila, da naj bi bilo izvedensko mnenje zelo zahtevno zaradi kompleksnosti problematike, ter da je bilo potrebno upoštevati ugotovitve obsežnega sodnega spisa, obsežne medicinske delovne dokumentacije ter osebni pregled tožnika. Vendar pa to še ne izkazuje, da gre za zelo zahteven primer, tako da bi bilo potrebno izdelavo pisnega izvedenskega mnenja ovrednotiti po 3. točki drugega odstavka 51. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Nenazadnje je tudi sama sodna izvedenka mnenje označila kot zahtevno in s tem v zvezi zahtevala ustrezno nagrado. To pomeni, da se izvedenka ni pripravila za ustno podajanje zelo zahtevnega mnenja, temveč za podajanje zahtevnega mnenja. Zato je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je nagrado za pisni izvid in mnenje ustrezno znižalo.
invalidska pokojnina – invalid I. kategorije – datum nastanka invalidnosti
Tožnik se ne strinja z datumom nastanka invalidnosti, kajti skladno z drugim odstavkom 390. člena ZPIZ-2 je od datuma nastanka invalidnosti odvisno, kateri predpis bo uporabljen pri odmeri invalidske pokojnine. Tožena stranka je zatrjevala, da je bil datum nastanka invalidnosti pravnomočno ugotovljen, sodišče prve stopnje pa je v dokaznem postopku ugotovilo pomanjkljivosti v zvezi z vročanjem odločbe, s katero je bila tožniku priznana pravica do invalidske pokojnine (tožniku odločba ni bila vročena osebno niti ni bila vročena članom njegovega gospodinjstva, temveč znanki družine), zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo pritožbi in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
invalidnost - invalidnost III. kategorije - invalidnost I. kategorije - telesna okvara - invalidnina
Tožnik je zmožen za delo na fizično in psihično lahkem delu, kjer ni potrebna izrazita ročna spretnost in spretnost prstov, pretežno sede, brez hoje po stopnicah, lestvah in neravnem terenu, v zaprtem in toplem prostoru, s čimmanj socialnimi stiki, v krajšem delovnem času od polnega 4 ure dnevno. Ker do izdaje izpodbijane dokončne odločbe ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine neutemeljen.
Ker pri tožniku niso izkazane izgube ali takšne funkcijske motnje posameznih organov ali delov telesa, kot so taksativno določene s Seznamom TO, ni mogoče ugotoviti telesne okvare. Zato je neutemeljen tudi tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidnine.
delna invalidska pokojnina – nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu – odškodninska odgovornost zavoda
Za odškodninsko odgovornost tožene stranke (zavoda) bi moralo biti ravnanje pri njej zaposlenih delavcev takšno, da bi iz njega izhajal namen izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Ravnanje tožene stranke bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno, takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je toženec kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi ravnanje štelo za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega v ustaljeni sodni praksi, za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta. Napačna odločitev tožene stranke (v predsodnem postopku je prišlo do ustavitve izplačevanja nadomestila za čas čakanja na zaposlitev, v sodnem postopku sta bila takšna posamična upravna akta odpravljena) sama po sebi še ne pomeni krivdnega ravnanja njenih delavcev v smislu protipravnosti kot pogoja za obstoj odškodninske odgovornosti.
ZPIZ-2 člen 403, 403/3. ZPIZ-1 člen 143, 143/1, 143/3, 145, 147, 149.
invalidnina – telesna okvara
Pri tožniku v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke ni podana telesna okvara po določbah Sporazuma o seznamu telesnih okvar. Zato tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem sodno medicinske izvedenke, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Načeloma je invalidnost dejansko mogoče ugotavljati šele po zaključenem zdravljenju. Po splošnem delu definicije iz 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 je namreč invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu z zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta ali poklicno napredovanje. Vendar pravne opredelitve, nanašajoče se na zaključeno zdravljenje, pri ocenjevanju invalidnosti ni mogoče enačiti s čisto medicinsko kategorijo zaključenosti, ki je lahko v posameznih primerih tudi doživljenjska.
S splošnim delom definicije iz 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 ugotavljanje invalidnosti ni pogojevano s trajnostjo spremembe v zdravstvenem stanju. Invalidnost je zato lahko ugotovljena tudi v primeru, če spremembe zdravstvenega stanja le začasno vplivajo na delazmožnost, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje. Prav zaradi opuščene trajnosti spremembe v zdravstvenem stanju je, v primeru pričakovanega izboljšanja, mogoče v skladu s 94. členom ZPIZ-2 predvideti oz. določiti kontrolni pregled
Tožničine zdravstvene težave po oceni izvedenskega organa niso takšne, da zaradi njih ne bi bila več zmožna za delo frizerke, oziroma da bi bila za to delo zmožna le s skrajšanim delovnim časom. Ker do izdaje dokončne odločbe toženca ni prišlo do invalidnosti, je tožbeni zahtevek, da se jo razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno, utemeljeno zavrnjen.
invalidnost I. kategorije – invalidska pokojnina – delovni invalid III. kategorije – vdovska pokojnina
Dejstvo, da je tožnica uveljavljala pravico do vdovske pokojnine, ne pomeni, da se je s tem odrekla morebitnemu kasnejšemu uveljavljanju drugih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kot npr. pravici do starostne pokojnine, ko bodo izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, ali pa pravici do invalidske pokojnine. Glede uporabe 109. člena ZPIZ-2 je namreč potrebno izhajati iz 4. člena tega zakona, v katerem je določeno, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki tudi ne zastarajo. Tožnica ima ustrezno zakonsko podlago, da uveljavlja nove pravice iz invalidskega zavarovanja, torej pravico do invalidske pokojnine in v primeru, če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, opravi tudi izbiro, katero od pokojnin bo uživala.
V 1. odstavku 82. člena ZPIZ-2 je določeno, da ima pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti in ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom ter invalid II. kategorije do dopolnjenega 50 leta starosti, ki ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje dela na katerem dela, ali za drugo delo vsaj s krajšim delovnim časom od polnega. To določbo je treba pravilno razlagati tako, da je zaradi časovne in stvarnih razbremenitev mogoče tudi invalidu III. kategorije priznati pravico do krajšega delovnega časa od polnega tudi z upoštevanjem stvarnih razbremenitev.
ZPIZ-1 člen 15, 91, 91/1, 91/1-3, 92, 94, 94/1, 94/1-4.
nadomestilo za invalidnost- samostojni podjetnik – pravica do premestitve
V primeru tožnika gre za uporabo 4. alineje prvega odstavka 94. člena ZPIZ-1, ki določa, da invalid III. kategorije invalidnosti, ki se je zaposlil na drugem delovnem mestu, pridobi pravico do nadomestila za invalidnost.
Tožnik je, dan za tem, ko je prejel sodbo pritožbenega sodišča, svojo dejavnost v okviru samostojnega podjetništva opravljal znotraj stvarnih omejitev, priznanih s sodbo prvostopenjskega sodišča. V primeru samostojnega podjetnika je ta dolžan svoje delo v okviru samostojne dejavnosti opravljati v okviru naloženih razbremenitev, v okviru priznane invalidnosti. Zaposlitev na drugem delovnem mestu lahko zavarovanec izkazuje z vsemi dokaznimi sredstvi. Tožnik je to izkazoval s svojo izpovedjo in z omejitvami pri delu, priznanimi v okviru bolniških staležev. Pri tožniku so v skladu s priznano omejitvijo potrebne omejitve pri delu, kar pomeni, da lahko delo opravlja v okviru svoje dejavnosti s priznanimi omejitvami in je tako njegov položaj izenačen s položajem zavarovanca, ki ima status delavca in gre torej za enako situacijo pri priznanju pravice do nadomestila za invalidnost, kot v primeru, ko je delavcu priznana pravica do premestitve, ob tem, da se pravica do nadomestila za invalidnost prizna glede na naravo dejavnosti in se s tem izenači položaj zavarovancev.
invalidnost I. kategorije – invalidska pokojnina – svoj poklic – dejanski pogoji dela
Po 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1 se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Glede na tako določeno definicijo svojega poklica se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katerega je bil zavarovanec razporejen pred nastankom invalidnosti, oziroma tisto delo, ki je določeno v pogodbi o zaposlitvi, in ga je zavarovanec dejansko opravljal. Poleg tega pa tudi vsa druga dela, za katera ima strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in izkušnje.
Za pravilno oceno invalidnosti v skladu s 60. členom ZPIZ-1 so med drugim odločilnega pomena pravilno in popolno ugotovljeni dejanski pogoji dela na delovnem mestu, na katero se ocenjuje invalidnost. Sodno izvedensko mnenje ni podano glede na dejanske pogoje dela na delovnem mestu delovodska opravila, glede katerih je tožnik zatrjeval in izpovedal, da niso povsem takšni, kot izhajajo iz opisa delovnega mesta na obrazcu DD-1. Izvedensko mnenje zato ni popolno niti prepričljivo.
ZPIZ-1 člen 39, 47, 406. ZPIZ-2 člen 390, 390/1, 390/2.
invalidska pokojnina – invalidnost II. kategorije
Pri tožniku (invalidu II. kategorije) je invalidnost nastala 8. 9. 2011, zato je tožena stranka pri odmeri pokojnine pravilno upoštevala določbe v času nastanka veljavnega ZPIZ-1 ter nadalje izjemo, ki jo je določil ZPIZ-2, torej da se v takih primerih pri izračunu pokojninske osnove upošteva valorizacijski količnik, določen v ZPIZ-2 in da se pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732.