invalidska pokojnina – pokojninska osnova – invalidnost I. kategorije
Tožnica je invalidka I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 20. 10. 2009 dalje in ji je bila od 1. 11. 2009 dalje priznana pravica do invalidske pokojnine. Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja se je začel pred uveljavitvijo ZPIZ-2, zato je treba uporabljati predpise, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Do uveljavitve ZPIZ-2 je veljal ZPIZ-1. Pravica se določi po predpisu, ki je veljal na dan nastanka invalidnosti. V tožničinem primeru je na dan nastanka invalidnosti veljal ZPIZ-1, zato je tožena stranka pravilno izračunala pokojninsko osnovo po 39. členu ZPIZ-1 in pri izračunu pokojninske osnove upoštevala valorizacijske količnike, določene z ZPIZ-2, tako izračunano pokojninsko osnovo pa preračunala s faktorjem 0,732 (390. člen ZPIZ-2).
invalidnost - invalidnost III. kategorije - invalidnost I. kategorije
Pri tožniku, invalidu III. kategorije, je sicer prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja v smislu dodatnih omejitev pri delu, vendar ne do popolne izgube delovne zmožnosti. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu, ki naj bo pretežno sedeče, brez vsiljenega ritma, z začetkom med 9. in 10. uro dopoldan, brez dela na terenu, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku sprememb. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine je utemeljeno zavrnjen.
V 1. odstavku 82. člena ZPIZ-2 je določeno, da ima pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti in ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom ter invalid II. kategorije do dopolnjenega 50 leta starosti, ki ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje dela na katerem dela, ali za drugo delo vsaj s krajšim delovnim časom od polnega. To določbo je treba pravilno razlagati tako, da je zaradi časovne in stvarnih razbremenitev mogoče tudi invalidu III. kategorije priznati pravico do krajšega delovnega časa od polnega tudi z upoštevanjem stvarnih razbremenitev.
invalidnost I. kategorije – invalidska pokojnina – svoj poklic – dejanski pogoji dela
Po 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1 se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Glede na tako določeno definicijo svojega poklica se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katerega je bil zavarovanec razporejen pred nastankom invalidnosti, oziroma tisto delo, ki je določeno v pogodbi o zaposlitvi, in ga je zavarovanec dejansko opravljal. Poleg tega pa tudi vsa druga dela, za katera ima strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in izkušnje.
Za pravilno oceno invalidnosti v skladu s 60. členom ZPIZ-1 so med drugim odločilnega pomena pravilno in popolno ugotovljeni dejanski pogoji dela na delovnem mestu, na katero se ocenjuje invalidnost. Sodno izvedensko mnenje ni podano glede na dejanske pogoje dela na delovnem mestu delovodska opravila, glede katerih je tožnik zatrjeval in izpovedal, da niso povsem takšni, kot izhajajo iz opisa delovnega mesta na obrazcu DD-1. Izvedensko mnenje zato ni popolno niti prepričljivo.
ZPIZ-1 člen 39, 47, 406. ZPIZ-2 člen 390, 390/1, 390/2.
invalidska pokojnina – invalidnost II. kategorije
Pri tožniku (invalidu II. kategorije) je invalidnost nastala 8. 9. 2011, zato je tožena stranka pri odmeri pokojnine pravilno upoštevala določbe v času nastanka veljavnega ZPIZ-1 ter nadalje izjemo, ki jo je določil ZPIZ-2, torej da se v takih primerih pri izračunu pokojninske osnove upošteva valorizacijski količnik, določen v ZPIZ-2 in da se pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732.
ZPIZ-1 člen 15, 91, 91/1, 91/1-3, 92, 94, 94/1, 94/1-4.
nadomestilo za invalidnost- samostojni podjetnik – pravica do premestitve
V primeru tožnika gre za uporabo 4. alineje prvega odstavka 94. člena ZPIZ-1, ki določa, da invalid III. kategorije invalidnosti, ki se je zaposlil na drugem delovnem mestu, pridobi pravico do nadomestila za invalidnost.
Tožnik je, dan za tem, ko je prejel sodbo pritožbenega sodišča, svojo dejavnost v okviru samostojnega podjetništva opravljal znotraj stvarnih omejitev, priznanih s sodbo prvostopenjskega sodišča. V primeru samostojnega podjetnika je ta dolžan svoje delo v okviru samostojne dejavnosti opravljati v okviru naloženih razbremenitev, v okviru priznane invalidnosti. Zaposlitev na drugem delovnem mestu lahko zavarovanec izkazuje z vsemi dokaznimi sredstvi. Tožnik je to izkazoval s svojo izpovedjo in z omejitvami pri delu, priznanimi v okviru bolniških staležev. Pri tožniku so v skladu s priznano omejitvijo potrebne omejitve pri delu, kar pomeni, da lahko delo opravlja v okviru svoje dejavnosti s priznanimi omejitvami in je tako njegov položaj izenačen s položajem zavarovanca, ki ima status delavca in gre torej za enako situacijo pri priznanju pravice do nadomestila za invalidnost, kot v primeru, ko je delavcu priznana pravica do premestitve, ob tem, da se pravica do nadomestila za invalidnost prizna glede na naravo dejavnosti in se s tem izenači položaj zavarovancev.
invalidnost I. kategorije – invalidska pokojnina – delovni invalid III. kategorije – vdovska pokojnina
Dejstvo, da je tožnica uveljavljala pravico do vdovske pokojnine, ne pomeni, da se je s tem odrekla morebitnemu kasnejšemu uveljavljanju drugih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kot npr. pravici do starostne pokojnine, ko bodo izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, ali pa pravici do invalidske pokojnine. Glede uporabe 109. člena ZPIZ-2 je namreč potrebno izhajati iz 4. člena tega zakona, v katerem je določeno, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki tudi ne zastarajo. Tožnica ima ustrezno zakonsko podlago, da uveljavlja nove pravice iz invalidskega zavarovanja, torej pravico do invalidske pokojnine in v primeru, če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, opravi tudi izbiro, katero od pokojnin bo uživala.
invalidnost – invalid III. kategorije – invalidska pokojnina
Pri tožnici ne gre za popolno izgubo delovne zmožnosti niti za izpolnjevanje drugih pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, kakor so določene v 41. členu ZPIZ-2. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
ZPP člen 181, 181/2, 274. ZDSS-1 člen 63, 81, 81/1.
Invalidnost – pravna korist – zavrženje tožbe
Socialni spori so za reševanje še posebej občutljivi. Pri njih je treba upoštevati, da se v teh primerih odloča o najbolj občutljivih pravicah posameznika in njegove družine do osnovne socialne varnosti. Gre za spore polne jurisdikcije in za zagotavljanje sodnega varstva proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil. Zato za socialni spor zadošča pravočasna vložitev tožbe zoper dokončni upravni akt in priložitev dokončnega akta, ki ga zavarovanec v sodnem postopku izpodbija.
Sodišča prve stopnje je napačno zaključilo, da v konkretnem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o zadevi po 274. členu ZPP, ker tožnica za vloženo tožbo ne izkazuje pravne koristi. Pravno korist sodišče ugotavlja v skladu z drugim odstavkom 181. člena ZPP pri ugotovitveni tožbi. V konkretnem primeru imamo dajatveno tožbo, v okviru katere se tožnica ne strinja z dokončno odločbo tožene stranke. Zato bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s 63. členom v zvezi s prvim odstavkom 81. člena ZDSS-1 o sporu odločiti meritorno, v okviru preizkusa pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe, ne pa tožbe zavreči.
ZPIZ-2 člen 389. ZPIZ-1 člen 94, 94/1, 159, 159/3, 160, 161, 162. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 5.
nadomestilo za invalidnost – prenehanje izplačevanja – invalid III. kategorije – brezposelna oseba – delovno razmerje
Kljub temu, da je bila tožnica v spornem obdobju prijavljena v evidenco brezposelnih oseb, v tem obdobju zaradi zaposlitve oziroma delovnega razmerja v Avstriji, ki je po načelu izenačevanja dejstev iz 5. člena Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. 4 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti enakovredno zaposlitvi v Sloveniji, ni mogla biti brezposelna oseba po ZUTD in zato ni mogla izpolnjevati obveznosti brezposelnih oseb. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica kljub zaposlitvi v Avstriji izpolnjevala obveznosti brezposelne osebe, saj bi jo sicer Zavod RS za zaposlovanje izbrisal iz te evidence, zato ni pravilno. Predmet tega postopka ni izbris iz evidence brezposelnih oseb, temveč presoja pogojev za izplačevanje nadomestila za invalidnost, določenih v 162. členu ZPIZ-1. Ti pogoji pa iz navedenih materialno pravnih razlogov niso izpolnjeni. Izpodbijani del upravnih aktov toženca oziroma odločitev, da se tožnici priznano nadomestilo za invalidnost v spornem obdobju, ne izplačuje, je zato pravilna in zakonita.
Po določbi 1. odstavka 159. člena ZPIZ-1 se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s skrajšanim delovnim časom od polnega. Že v sodbi opr. št. Psp 456/2014 z dne 6. 11. 2014 pa je bilo tožniku pojasnjeno, da pred pravnomočnostjo sodbe opr. št. Ps 1653/2007 z dne 10. 4. 2008 z dnem 24. 9. 2008, ni bilo dejanske podlage za delo s krajšim delovnim časom, niti posledično pogojev za priznanje pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine pred 24. 9. 2008. Stališče pritožnika, da mu pravica in tudi izplačevanje denarne dajatve na temelju preostale delovne zmožnosti pripada že od razvrstitve v II. kategorijo invalidnosti ter priznane pravice do dela v krajšem delovnem času 4 ure dnevno od 6. 4. 1999 dalje, je zmotno.
invalidnost – invalid III. kategorije – poškodba pri delu
Tožnica je sposobna opravljati lažje fizično delo z omejitvami. Zato je pravilno razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, saj njena delovna zmožnost za svoj poklic ni zmanjšana za 50 % ali več, prav tako pa pri njej ne gre za izgubo opravljanja organiziranega pridobitnega dela, ali da ne bi bila zmožna opravljati svojega poklica. Tožnica res ni zmožna opravljati svojega dosedanjega dela in ji je zaradi tega sodišče priznalo tudi pravico do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi razbremenitvami. Zato je tožbeni zahtevek, da je vzrok invalidnosti poškodba pri delu in razvrstitev v I. ali II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu ter za priznanje pravic na tej podlagi, utemeljeno zavrnjen.
invalidnost – nadomestilo – nadomestilo za invalidnost – časovna razbremenitev – krajši delovni čas
ZPIZ-2 za pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost ne določa pogoja, da mora invalid delo ves čas premestitve opravljati v polnem delovnem času. Časovna razbremenitev oziroma časovni element (opravljanje dela v polnem ali v krajšem delovnem času od polnega) nista odločilna za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost.
Izvedenca je sodišče prve stopnje postavilo z namenom, da z njegovo pomočjo, ker samo ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem medicine, razčisti, za kakšne zdravstvene težave gre pri tožniku in kako te težave vplivajo na njegovo delovno zmožnost. Tožnik je v zvezi s pisnim izvedenskim mnenjem podal pripombe, ki niso terjale dodatnega zaslišanja izvedenca na glavni obravnavi. Neugodno izvedensko mnenje za tožnika pa ni razlog, da sodišče tega izvedenskega mnenja ne bi upoštevalo pri svoji odločitvi.
Pri tožniku ni podane invalidnosti, zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti ni utemeljen.
ZPIZ-2 člen 396, 396/1. ZPIZ-1 člen 163, 163/1, 397, 397/1.
invalidska pokojnina – trajanje pravic na podlagi invalidnosti - uživanje pravic iz invalidskega zavarovanja, pridobljenih po prejšnjih predpisih, ter ukinitev pravice uživalcem, ki so že izpolnili pogoje za upokojitev
Po pridobiti delne invalidske pokojnine ni več zakonskih pogojev za uživanje nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo.
nadomestilo z a invalidnost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - invalid III. kategorije invalidnosti - kmet - ustavna odločba
Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče (enako pred njim toženec v predsodnem postopku), da bi tožnik šele od 17. 4. 2013, ko mu je bila vročena pravnomočna sodba o priznanju pravice do nadomestila, lahko pričel delati z omejitvami. Ker se je že pred tem 25. 8. 2012 starostno upokojil, naj s priznanimi omejitvami ne bi mogel pričeti delati. Vendar takšno materialno pravno stališče v okoliščinah konkretnega primera ni sprejemljivo. Res je sicer, da je bilo v dosedanji sodni praksi zavzeto stališče, da zavarovanec pravno formalno lahko začne delati v skladu s preostalo delovno zmožnostjo šele z dnem pravnomočnosti sodbe, oziroma z dnem njene vročitve. Vendar v okoliščinah konkretnega primera takšno stališče iz ustavnopravnih razlogov, ko je do zavrnitve pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti v prejšnjem predsodnem postopku prišlo na protiustavni zakonski podlagi, ni sprejemljivo. Ne more biti odločilno, da so pravice iz invalidskega zavarovanja na temelju III. kategorije invalidnosti ustavno skladno priznane šele v sodnem postopku z zamikom za nekaj let nazaj, ko je zavarovanec že starostno upokojen. To še zlasti, ker je pri opravljanju kmetijske dejavnosti le od zavarovanca samega odvisna organizacija dela in opravljanje dejavnosti v skladu z omejeno delovno zmožnostjo zaradi sprememb v zdravstvenem stanju. Pogojevanje izplačevanja nadomestila za invalidnost z dnem pravnomočnosti sodbe v okoliščinah konkretnega primera, ko je s 23. 3. 2010 ugotovljena potreba po fizičnih razbremenitvah pri opravljanju kmetijske dejavnosti, pa kljub temu pripadajoče pravice niso bile priznane zaradi uporabe protiustavnega 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1, ni sprejemljivo. To še zlasti, v kolikor je tožnik že od 23. 3. 2010 na kmetiji opravljal le še dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Ali je od 23. 3. 2010 dalje dejansko delal z omejitvami, oziroma kdaj je pričel delati z omejitvami, in ali je na ta način delo opravljal ves čas do starostne upokojitve 25. 8. 2012, pa toženec niti sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialno pravnega stališča nista ugotavljala. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijani upravni odločbi odpravilo in zadevo tožencu vrnilo v ponovno upravno odločanje.
ZDSS-1 člen 7, 58, 63, 81. ZPP člen 362. URS člen 50.
invalidnost – zavrženje tožbe – materialno procesno vodstvo
ZDSS-1 stranki dovoljuje, da najkasneje do konca poravnalnega naroka oziroma do konca prvega naroka za glavno obravnavo svoj tožbeni zahtevek v zvezi s pravicami iz socialnega zavarovanja ali socialnega varstva opredeli, če ni zadostno oziroma ustrezno utemeljen (73. člen ZDSS-1). Zato zaradi izostanka navedb o tem, kaj stranka uveljavlja in iz katerih razlogov izpodbija upravni akt oziroma se z njim ne strinja, vloge oziroma tožbe ni mogoče zavreči.
invalidnost – invalid III. kategorije – samozaposleni – svoj poklic – samostojni podjetnik
Pri ocenjevanju invalidnosti samozaposlenih, zavarovanih na temelju 15. člena ZPIZ-2 (kot je tožnik), je traba izhajati iz 4. odstavka 63. člena ZPIZ-2. Ta določa, da se kot svoj poklic šteje opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je oseba zavarovana in vsa dela, ki ustrezajo njenim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Pri ocenjevanju invalidnosti zavarovanca na s.p. dejavnost avtoprevozništvo je vožnjo tovornega vozila mogoče šteti za glavno opravilo. Vendar je tudi pri tej organizacijsko statusni obliki še vrsta drugih del in opravil, ki so po naravi stvari potrebna za uspešno izvajanje dejavnosti. Gre za popolnost delovne dokumentacije, v kateri morajo biti zajeta vsa opravila, opisane delovne razmere, potrebne psihofizične obremenitve, stopnja in trajanje obremenitev, njihove škodljivosti itd., da je mogoča ocena invalidnosti in preostale delovne zmožnosti v skladu s 4. odstavkom 63. člena ZPIZ-2.
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni podana popolna izguba delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, niti potreba po časovni razbremenitvi, saj glede na preostalo delovno zmožnost, ki je zmanjšana za manj kot 50 %, lahko še naprej opravlja določena dela, povezana z vodenjem podjetja, organizacijo nabave, stike s strankami in poslovnimi sodelavci, manjša popravila in drugo.
Tožnik je v predsodnem postopku s pritožbo izpodbijal prvostopenjsko odločbo tožene stranke (s katero je bilo odločeno, da se tožnik razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe zunaj dela 50 % in bolezen 50 % in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami), zato je drugostopenjski organ najprej odločal o vloženi pritožbi, ki jo je zavrnil. Nato pa je v postopku revizije po določbi 173. člena ZPIZ-2 prvostopenjsko odločbo spremenil tako, da je odločil, da pri tožniku ni podana invalidnost in s tem v zvezi tudi nima pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je odpravilo dokončno odločbo (s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba), kar pomeni, da o prvostopenjski odločbi ni bilo odločeno in da še vedno velja. Zato ni pravne podlage, da bi sodišče prve stopnje ponovno s sodbo priznavalo pravice, kot so bile tožniku že priznane z veljavno prvostopenjsko odločbo.
ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-3, 71, 93, 93/1, 163, 163/2.
invalid III. kategorije
Zaradi prisilno pravne narave določb ZPIZ-1, ki urejajo obvezno invalidsko zavarovanje, ni mogoče zakonito razsojati le v okviru postavljenega tožbenega zahtevka, kljub temu da so glede na 72. člen ZDSS-1 stranke tudi v sodno socialnih sporih dolžne postaviti določen tožbeni zahtevek. Ne gre za tožbene zahtevke, s katerimi bi, razen morebitnega umika tožbe, glede na kogentno naravo določb ZPIZ-1, bilo mogoče prosto razpolagati na način, da bi kljub izkazani preostali delovni zmožnosti v krajšem delovnem času 4 ure dnevno, pri sojenju bilo odločano le o vtoževani razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja na takšnem temelju. To še zlasti, ko se v sodnem postopku izkaže, da ni popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je podana preostala delovna zmožnost v skrajšanem delovnem času, kot v obravnavani zadevi. Tožnica zaradi posledic bolezni za drugo ustrezno delo ni več zmožna v polnem delovnem času, temveč le v krajšem delovnem času 4 ure dnevno. Tudi sicer tožbeni zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na temelju višje kategorije invalidnosti (kot npr. v konkretnem primeru I. kategorije) vključuje zahtevek z nižjo kategorijo in priznanje ustreznih pravic v skladu z ugotovljeno preostalo delovno zmožnostjo.