invalidska pokojnina - sorazmerni del - I. kategorija invalidnosti
Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. S polnim delovnim časom je še zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s priznanimi fizičnimi razbremenitvami, kar je po 3. alineji 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 podlaga za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti. Kot invalid III. kategorije pa tožnik ne izpolnjuje pogoja starosti iz 4. alineje 1. odstavka 41. člena ZPIZ-2 za priznanje uveljavljane pravice do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela.
priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja - invalidnost
V izvedenskem mnenju, dopolnilnem izvedenskem mnenju in izpovedi sodnega izvedenca je sodišče prve stopnje imel dovolj strokovno prepričljive podlage za zaključek, da pri tožniku v spornem obdobju ni prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma, se v navedenem obdobju tožnikovo zdravstveno stanje ni toliko ali tako poslabšalo, da bi potreboval dodatne omejitve pri delu. Pravilno je zaključilo, da posledično za priznanje novih pravic tožniku ni nobene podlage.
Za ugoditveni del sodbe o invalidnini za telesno okvaro (TO) stranskemu intervenientu ni mogoče priznati povračila sodnih stroškov, saj za ta del postopka ne more imeti pravnega interesa za izid spora. Iz naslova dosojene invalidnine za TO nima nobenih obveznosti do svojega delavca.
INVALIDI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00004635
ZPIZ-2 člen 194, 194/1, 194/2.. OZ člen 190.
nadomestilo za invalidnost - neupravičena obogatitev
ZPIZ-2 v 184. členu določa, da mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja (prvi odstavek 194. člena ZPIZ-2). Takšen zakon, ki ureja obligacijska razmerja je OZ. Ta v 190. členu določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma, nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme, glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. V obravnavanem primeru je pravna podlaga odpadla. Ni več pravne podlage za izplačevanje nadomestila za invalidnost za določena obdobja.
ZPIZ-2 člen 68, 403.. ZPIZ-1 člen 143, 145, 147, 149.. - člen 1, 2.
invalidnina - telesna okvara - poklicna bolezen
Kdaj gre za poklicno bolezen je potrebno presojati po določbi 68. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da so poklicne bolezni po tem zakonu bolezni, povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Poklicne bolezni in dela, na katerih se pojavljajo te bolezni, pogoje, ob katerih se štejejo za poklicne bolezni in postopek ugotavljanja, potrjevanja in prijavljanja poklicnih bolezni določi minister pristojen za zdravje. Definicijo poklicnih bolezni vsebuje tudi Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni v 2. členu in tudi pogoje za določanje delovnih mest, kjer se pojavljajo poklicne bolezni. Določen je tudi postopek ugotavljanja in dokazovanja. Pri tožnici ni podana poklicna bolezen. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljeno zavrnjen.
Tožnik je po mnenju sodnega izvedenca zmožen za lažje fizično delo, brez dvigovanja bremen nad višino ramen, brez dvigovanja in prenašanja težjih bremen ter brez dalj časa trajajoče hoje po neravninah. Da bi se lahko opredelilo, ali je tožnik še naprej zmožen opravljati dela v svojem poklicu, torej delo kmeta na svoji kmetiji, je potrebno natančno opredeliti katera dela v okviru te dejavnosti lahko tožnik še opravlja, in koliko (manj ali več kot 50 %) je zmanjšana njegova delovna zmožnost za svoj poklic. V tem delu je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.
Iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke izhaja, da je vzrok nastanka invalidnosti poškodba iz leta 2006. Tožnik je takrat bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v tujini, saj je bil v Sloveniji vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje nazadnje v letu 1991. Zato ni mogoče zaključiti, da je vzrok invalidnosti poškodba pri delu, saj se v skladu z 2. točko 169. člena ZPIZ-2 pravice za primer invalidnosti in smrti zaradi poškodbe pri delu uveljavljajo pri zavodu, če je bil zavarovanec v času poškodbe zavarovan pri tem zavodu in so izpolnjeni pogoji iz 66. oziroma 67. člena ZPIZ-2. V predmetni zadevi tožnik v času nastanka poškodbe ni bil zavarovan pri zavodu, zato je potrebno vzrok za nastanek invalidnosti v skladu s 65. členom ZPIZ-2 opredeliti kot poškodbo zunaj dela in ne kot posledica poškodbe pri delu.
delovni invalid III. kategorije invalidnosti - denarno nadomestilo - delo s krajšim delovnim časom
Ker je bil šele z dnem pravnomočnosti sodbe opr. št. XI Ps 265/2014 z dne 20. 1. 2016 vzpostavljen temelj, po katerem je tožnik v skladu s preostalo delovno zmožnostjo lahko pričel z delom v svoji dejavnosti s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno, pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je podan temelj za izplačevanje delnega nadomestila šele od pravnomočnosti že citirane sodbe dalje, to je od 9. 3. 2016 dalje.
ZPP člen 2.. ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-3, 82, 82/1, 86, 86/1, 88.
odločanje preko postavljenega zahtevka - III. kategorija invalidnosti - gostota dobe - delovni invalid
Kljub temu, da je tožnik s postavljenim tožbenim zahtevkom, poleg odprave izpodbijanih odločb, na temelju I., podredno II. kategorije invalidnosti, uveljavljal pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine, sodišče pa ga je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega najmanj štiri ure dnevno z omejitvami ter do delnega nadomestila, ni prekoračilo tožbenega zahtevka, niti odločalo mimo njega.
Sodišče prve stopnje je tožnikovo invalidnost razčiščevalo s Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja. Ocenila je, da pri tožniku do 13. 8. 2013 ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Zaradi posledic bolezni je podana III. kategorija invalidnosti, saj ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom. S krajšim delovnim časom od polnega štiri ure dnevno je zmožen za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja in glede na to, da je tožnik dopolnil skupno 22 let in 22 dni pokojninske dobe, je sodišče prve stopnje tožnika uemeljeno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega štiri ure dnevno oziroma 20 ur tedensko z določenimi omejitvami ter tudi pravico do delnega nadomestila.
Delnega nadomestila se ne more zagotavljati osebi, ki živi v tujini, saj ni aktivna v iskanju zaposlitve v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Vendar je potrebno ločiti med priznanjem pravice in njeno realizacijo oziroma izplačevanjem.
ZPIZ-2 člen 41, 390, 391, 394, 394/4, 396, 396/1, 397, 397/1.. ZPIZ-1 člen 163, 163/1.. ZPIZ člen 186.
invalidska pokojnina - prišteta doba - III. kategorija invalidnosti - nadomestilo plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev
Zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, pod pogoji iz 42. člena ZPIZ-2 po 1. alineji 41. člena ZPIZ-2 pridobi pravico do invalidske pokojnine. V 4. alineji 41. člena ZPIZ-2 je določeno, pod kakšnimi pogoji je mogoče priznati pravico do invalidske pokojnine invalidu III. (pa tudi II.) kategorije, in sicer v primeru, če mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti. Ker je pri tožniku prišlo do nove invalidnosti, torej I. kategorije invalidnosti, določbe 4. alineje 41. člena ZPIZ-2 ni mogoče uporabiti. Tudi sicer določa pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ne pa način njene odmere. Tako v primeru priznanja pravice do invalidske pokojnine po 1. alineji, kot tudi po 4. alineji 41. člena ZPIZ-2, se invalidska pokojnina odmeri po določbah ZPIZ-2.
Pri tožniku ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in do nove invalidnosti ter potrebe po dodatnih omejitvah oziroma do omejitve dela le v dopoldanski izmeni. Na podlagi 81. člena v zvezi s 63. členom ZDSS-1 je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb toženca ter na priznanje dodatnih omejitev pri delu.
invalidska pokojnina - zaključeno zdravljenje - kontrolni pregled - I. kategorija invalidnosti
Tudi v primeru, če bi bila z vidika medicinske doktrine indicirana nadaljnja diagnostična obdelava in terapevtska obravnava, je potrebno pri ocenjevanju invalidnosti upoštevati dejanski zdravstveni status vsakokratnega življenjskega primera, še zlasti, če se po dolgotrajni odsotnosti z dela zaradi bolezni ne izkazuje izboljšanje, ali je prisotno celo poslabšanje zdravstvenega stanja. Po splošnem delu definicije iz 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 ugotavljanje invalidnosti ni več pogojeno s trajno spremembo zdravstvenega stanja (kot je to veljalo po ZPIZ/92). Na to je pritožbeno sodišče opozorilo že v večih zadevah. Invalidnost je zato potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso končne, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje. Prav zaradi opuščene trajne spremembe zdravstvenega stanja je v primeru pričakovanega izboljšanja mogoče v skladu s 94. členom ZPIZ-2 določiti kontrolni pregled.
Pri tožnici ni prišlo do izgube delazmožnosti, saj je zmožna za delo konfekcijskega modelarja s polnim delovnim časom, brez normiranega dela in psihično manj zahtevna dela. Zato tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ni utemeljen.
V tožnikovem primeru delovna leta od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka I. kategorije invalidnosti, to je 1. 4. 2015, znašajo 45 let. Minimalna pokojninska doba pokriva 1/3 omenjenega obdobja. Tožnik bi tako za priznanje invalidske pokojnine moral dopolniti 15 let pokojninske dobe. Tožnikova skupna slovenska zavarovalna doba je znašala 4 leta 6 mesecev in 6 dni. Skupaj z nemško zavarovalno dobo je tožnik dopolnil 9 let 3 mesece in 6 dni zavarovalne oziroma pokojninske dobe, kar ne zadostuje za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
invalidska pokojnina - III. kategorija invalidnosti
Tožnik je bil že v letu 2008 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Sodišče prve stopnje je, kljub temu, da je bil tožnik s pravnomočnimi odločbami z 8. 5. 2008 dalje že razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, tožnika ponovno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti od navedenega datuma dalje. Bistveno pri tem je, da je bila predmet presoje odločitev tožene stranke, iz katere izhaja, da je pri tožniku še nadalje podana III. kategorija invalidnosti od 8. 5. 2008 dalje ter da nima pravice do invalidske pokojnine. Ker je bila taka odločitev po stališču sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, to pomeni, da ni bilo nobene pravne podlage, da bi sodišče odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke ter tožnika ponovno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti ter toženi stranki naložilo, da odloči o ostalih pravicah iz invalidskega zavarovanja.
Izvedenski organ pri tožniku ni mogel ugotoviti zmanjšane delovne zmožnosti za 50 % in več in tudi ne potrebe za poklicno rehabilitacijo. Ta bi bila pri tožniku ugotovljena le, če za drugo delo, to je za delo z omejitvami, ne bi bil zmožen brez predhodne poklicne rehabilitacije. Ker je tožnik zmožen za delo z omejitvami s polnim delovnim časom, za ugotavljanje potrebe po poklicni rehabilitaciji ni podlage, zato tožbeni zahtevek za priznanje pravice do poklicne rehabilitacije in do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije, ni utemeljen.
nadomestilo plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo
Kljub temu, da je odločba toženca z dne 30. 4. 2015 postala pravnomočna, in da je z njo pravnomočno odločeno, da tožniku preneha (s pravnomočno odločbo z dne 24. 8. 2004) priznana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo z dnem 6. 12. 2014, do preplačila nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo v obdobju od 7. 12. 2014 do 30. 4. 2015 ni prišlo, ker je bilo s citirano odločbo odločeno, da se nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo ustavi z dnem 30. 4. 2015. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da odločba z dne 30. 4. 2015 ne predstavlja podlage za izdajo izpodbijanih odločb toženca z dne 27. 10. 2015 in z dne 20. 8. 2015 o ugotovitvi preplačila za obdobja od 7. 12. 2014 do 30. 4. 2015 in jih kot nepravilni in nezakoniti pravilno odpravilo.
Tožnici ni uspelo dokazati, da je vzrok telesne okvare poklicna bolezen. Zato tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro zaradi poklicne bolezni ni utemeljen.