invalidska pokojnina - invalidnost - I. kategorija invalidnosti
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pri tožnici do dne 4. 11. 2015 invalidnost ni bila podana, in da delovna zmožnost tudi ni bila v celoti izgubljena, zato je tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, utemeljeno zavrnilo.
Tožnica je zmožna samostojnega oblačenja, slačenja, obuvanja in sezuvanja. Ne potrebuje pomoči pri opravljanju fizioloških potreb, roke in obraz si lahko umije sama (ključno je, da se oseba lahko sama umiva pri umivalniku), sama se lahko tudi hrani. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz 99. člena ZPIZ-2 v skladu, s katerim imajo pravico do dodatka za postrežbo in pomoč uživalci starostne, predčasne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine, s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe nujna stalna pomoč in postrežba drugega.
invalidnost - odločitev o pravdnih stroških - zastopanje delodajalca - povečanje nagrade
OT v točki 1.c. Tarifne številke 15 sicer res določa, da se tarifa v neocenljivih zadevah iz tč. b, v katero so uvrščene tudi zadeve s področja socialne varnosti (tretja alineja), ovrednotene s 300 točkami, za zastopanje delodajalcev poveča za 100 %. Vendar je točko c. mogoče pravilno uporabiti le v povezavi s 1. točko, ki ureja tožbe in odgovor na tožbo v individualnem delovnem sporu. Potrebno je torej upoštevati, da se povečano vrednotenje za 100 % nanaša na tožbe ali odgovor na tožbo v delovnih sporih, saj lahko praviloma le v teh sporih delodajalci nastopajo kot tožeče ali tožene stranke. Če delodajalec ne nastopa v eni od navedenih vlog, ne more priti do storitve iz naslova tožbe ali odgovora na tožbo in posledično niti povečanega vrednotenja storitev iz naslova pripravljalnih vlog, udeležbe na naroku itd. Točke 3. do 7. Tarifne številke 15 namreč odkazujejo na 1. točko tarifne številke. V okoliščinah konkretnega primera zato ni podlage za uporabo 1.c točke Tarifne številke 15 OT, kot pravilno poudarja tožena stranka.
Splošna bolnišnica A. v predmetnem sodno socialnem sporu ne nastopa v vlogi tožeče ali tožene stranke, temveč v vlogi stranskega intervenienta na strani tožnice. Gre za spor med zavarovanko in toženim zavodom, ki je nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega zavarovanja. Stranski intervenient ni v vlogi delodajalca, ki bi vložil tožbo, zato za odvetniško zastopanje ni upravičen do 100 % zviševanja točk za opravljena procesna dejanja.
dodatek za pomoč in postrežbo - I. kategorija invalidnosti
Ker tožnik večino osnovnih življenjskih opravil še vedno lahko opravlja samostojno, je sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi že tožena stranka, utemeljeno zavrnila tožbeni zahtevek, da se tožniku prizna dodatek za pomoč in postrežbo. V primeru, da se mu bo zdravstveno stanje slabšalo, pa ima možnost, da pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje omenjene pravice.
III. kategorija invalidnosti - odločitev o pravdnih stroških - materialni stroški - stroški za prevoz
V konkretnem primeru dejanski izdatki niso izkazani, zato je mogoče stroške priznati v pavšalnem znesku. Višina teh pa je odvisna od vrednosti storitev. Pri vrednosti storitev 830 točk, ki jih je določilo sodišče prve stopnje in te vrednosti pritožba ne izpodbija, tako materialni stroški skladno z 11. členom OT znašajo 7,62 EUR in ne 20,00 EUR, kolikor je sodišče prve stopnje zmotno priznalo materialnih stroškov.
Na podlagi ugotovljene III. kategorije invalidnosti je toženec pravilno zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj tožnik ne izpolnjuje pogoja, določenega v 4. alineji 41. člena ZPIZ-2. Tožnik namreč še ni dopolnil starost 65 let, da mu iz tega razloga ne bi bila zagotovljena ustrezna zaposlitev glede na ugotovljeno preostalo delovno zmožnost in da bi kot invalid III. kategorije invalidnosti pri starosti 65 let pridobil pravico do invalidske pokojnine.
Vendar pa tožnik tudi, če bi pogoje, določene v 4. alineji 41. člena ZPIZ-2 izpolnjeval in tudi če bi bila pri njem ugotovljena popolna nezmožnost za delo in I. kategorija invalidnosti, da bi šlo za stanje iz 1. alineje 41. člena ZPIZ-2, pravice do invalidske pokojnine ne more pridobiti. Ker je pri tožniku invalidnost nedvomno podana zaradi posledic bolezni, mora tožnik v skladu z določbo 42. člena ZPIZ-2 za priznanje pravic iz naslova invalidnosti ob nastanku invalidnosti izpolnjevati tudi pogoje pokojninske dobe (gostota pokojninske dobe) in sicer mora pokojninska doba znašati najmanj eno tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti.
ZIZ člen 272, 272/2.. ZDSS-1 člen 70.. ZPIZ-2 člen 43.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - invalidnost
Terjatev tožnika v tem socialnem sporu se veže na izdani odločbi tožene stranke, tožnik v tožbi zatrjuje, da pri njemu ni podana invalidnost. Prvostopenjsko sodišče pri presoji terjatve pravilno izhaja iz definicije invalidnosti, kakor je ta opredeljena v 43. členu ZPIZ-2. Invalidnost ne pomeni neke pravice, temveč gre za pravno dejstvo, na katero pa so vezane pravice, med drugim tudi pravica do premestitve. Kakšni so pogoji za pridobitev pravice do premestitve določa 81. člen. V zvezi s tem je prvostopenjsko sodišče pravilno izhajalo iz definicije invalidnosti, kategorije invalidnosti in ugotavljanja delovne zmožnosti tožnika za svoj poklic.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v sedanji fazi sodnega postopka več okoliščin takih, ki govorijo v prid pravilnosti izdanih odločb o invalidnosti tožnika in potrebnih stvarnih razbremenitvah, kot pa okoliščin, ki temu nasprotujejo.
ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-1, 41, 42, 396, 396/1, 396/3.
I. kategorija invalidnosti
Pridobljeno izvedensko mnenje tudi po stališču pritožbenega sodišča kot strokovno prepričljivo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Sodišče prve stopnje ga je utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijanih odločb, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in posledično priznanje pravice od invalidske pokojnine.
odločitev o pravdnih stroških - nagrada za posvet s stranko - materialni stroški - razlaga opisa tarifne številke
Pritožbeno sodišče je že večkrat poudarilo, da priglašenih stroškov za posvet s stranko ni mogoče priznati, ker ne gre za samostojno opravilo iz Tarifne številke 39, ki ne bi bili zajeti v Tarifni številki 15.
Izmerjena fleksija 30/80 stopinj ne zadošča kriterijem za telesno okvaro po nobeni točki veljavnega Seznama telesnih okvar in tako ni izpolnjen funkcionalni kriterij za priznanje telesne okvare. Tudi ponovne meritve na invalidski komisiji, ko je ta izmerila gibljivost tožnikovega kolena od 15 do 70 stopinj, ne ustreza kriterijem za priznanje telesne okvare. Seznam telesnih okvar namreč zahteva omejeno gibljivost kolenskega sklepa z večjo stopnjo anatomske ali funkcije okvare, ta pa je omejena, če je ekstenzija manjša od 150 stopinj (30 stopinj po novem), kar pa ni bilo razvidno pri nobenem testiranju gibljivosti ne s strani fizioterapevtke, ne pri pregledu ortopeda pred izdajo dopolnilnega mnenja z dne 9. 3. 2017. Zato je tožbeni zahtevek za priznanje invalidnine za telesno okvaro utemeljeno zavrnjen.
V obravnavanem primeru pri tožnici ni prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da so izpolnjeni pogoji za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela na delu z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega.
ZPP člen 86, 87, 87/3, 89, 89/2, 343, 343/1, 343/3.
dodatek za pomoč in postrežbo - zavrženje pritožbe - nedovoljena pritožba - upravičena oseba
Ker je v obravnavanem primeru vložil pritožbo zoper sodbo in sklep opr. št. V Ps 1671/2016 z dne 17. 5. 2017 tožničin mož, ki za to ni imel ustreznega pooblastila, saj ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bila pritožba vložena po pooblaščencu, ki ni oseba iz tretjega odstavka 87. člena ZPP in jo je na podlagi tretjega odstavka 343. člena v zvezi z drugim odstavkom 89. člena ZPP tudi pravilno zavrglo.
Na podlagi ugotovitev izvedenca, da gre pri tožniku za kronični potek in trajno zdravljenje in da ni pričakovati absolutne restitucije, ampak zgolj parcialno in da je bil po hospitalni obravnavi pri tožniku dejansko dosežen le delni uspeh, je potrebno izpostaviti vprašanje pravilne uporabo prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2. Za ugotovitev invalidnosti je namreč potrebno, da je zdravljenje zaključeno, in sicer v tem smislu, da gre za takšno dokončno stanje, pri katerem ni več mogoče pričakovati izboljšanja. V tožnikovem primeru pa ravno popolnega izboljšanja že sedaj ni mogoče pričakovati, ampak kljub zdravljenju, le delno remisijo z možnostjo delnih delovnih zmožnosti, kar je konkretno tudi hospitalna obravnava dejansko pokazala. Ne glede na takšne ugotovitve izvedenca, pa sodišče s tem ali z drugim izvedencem ni razčistilo, ali je na podlagi takšne ugotovitve in trenutnega zdravstvenega stanja, predvsem pa zaradi narave bolezni in kroničnega poteka zdravljenja ter pričakovanega uspeha (hospitalnega zdravljenja zaradi tožnikove nekritičnosti do terapij), pri tožniku že mogoče ugotoviti omejeno ali zmanjšano zmožnost za delo ali celo izgubo delovne zmožnosti.
Nedvomno so pri tožnici podane dolgoletne zdravstvene težave, ki vplivajo na njeno delovno zmožnost, vendar pa tudi upoštevaje svoj poklic, kot je opredeljen v tretjem odstavku 63. člena ZPIZ-2, pri tožnici zaenkrat še ni podana popolna izguba delovne zmožnosti in s tem niso izpolnjeni pogoji za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS00006212
ZPIZ-2 člen 63.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15.
III. kategorija invalidnosti - zavrnitev dokaznih predlogov - možnost obravnavanja pred sodiščem
Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 16. 3. 2017 ne izhaja, da bi sodišče dokazne predloge tožeče stranke, kakor so bili podani v tožbi (glede zaslišanja tožnice in postavitve sodnega izvedenca ortopeda) kakorkoli obravnavalo ali o njih odločalo. Tako ni mogoče slediti obrazložitvi zavrnilne sodbe v točki 7, da je sodišče zavrnilo predlog za postavitev sodnega izvedenca ortopeda in tudi predlog za zaslišanje tožnice. Takšnega sklepa senat prvostopenjskega sodišča na glavni obravnavi dne 16. 3. 2017 ni sprejel. Tako prvostopenjsko sodišče glede dokaznih predlogov s strani tožnice glede zaslišanja tožnice in postavitve sodnega izvedenca ortopeda sploh ni odločalo. Tožnici s takšnim postopanjem prvostopenjskega sodišča ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.
Pri tožniku ob vložitvi zahteve leta 2012 pri tujem nosilcu zavarovanja, niti do izdaje drugostopenjske upravne odločbe dne 11. 3. 2014, zdravljenje ni bilo zaključeno in zato ocena invalidnosti ni mogoča. Za ocenjevanje invalidnosti mora biti stanje dokončno in stabilno.
Ker torej pri tožniku na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije sploh ni mogoče ugotoviti stanja, kot ga opredeljuje Seznam telesnih okvar, telesne okvare niso izkazane, zato mu ni mogoče priznati pravice do invalidnine.
III. kategorija invalidnosti - datum - nove pravice na podlagi invalidnosti
Ob dejstvu, ki je med strankama nesporno, in sicer da je pri tožniku prišlo do spremembe v stanju invalidnosti z 21. 12. 2015 dalje, je v zadevi odprto vprašanje, od kdaj naprej gredo tožniku nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti 126. člen ZPIZ-2. V prvem odstavku navedenega člena je namreč določeno, da na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katerega je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih s tem zakonom. V drugem odstavku istega člena pa je določeno, da v primeru, če nastanejo v stanju invalidnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe. V sporni zadevi je prišlo do spremembe same pravice. V takem primeru pa nova pravica ne pripada že vse od 21. 12. 2015 dalje, kot je to razsodilo sodišče prve stopnje, temveč upoštevaje drugi odstavek 126. člena ZPIZ-2, od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 1. 2016 dalje.
I. kategorija invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja
V izvedenih dokazih, zlasti v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa, je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno medicinske podlage za zaključek, da pri tožnici ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega in funkcionalnega stanja, da bi bila pri njej podana I. kategorija invalidnosti.
Ni sporno, da je tožnik rojen 23. 2. 1947 in da je do nastanka I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni z dnem 4. 7. 2014 dopolnil 67 let starosti. Delovna leta od njegovih 20 let starosti do dneva nastanka invalidnosti znašajo 47 let, 1/3 tega obdobja pa 15 let in 8 mesecev. Tožnik bi zato moral imeti dopolnjenih najmanj 15 let in 8 mesecev pokojninske dobe, da bi izpolnjeval tudi pogoj pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine, glede na to, da je invalid I. kategorije zaradi bolezeni.