ZPIZ-2 člen 99, 103, 103/3.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
dodatek za pomoč in postrežbo - zavrnitev dokaznega predloga - izvedensko mnenje - strokovno vprašanje - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-233/15-17 z dne 19. 10. 2017 gre pri tovrstnih vprašanjih za medicinsko in ne za pravno vprašanje, saj gre za ugotavljanje medicinskih dejstev. Sodišče za ugotavljanje takšnih dejstev, ki pa so odločilnega pomena za rešitev zadeve, nima potrebnega medicinskega znanja, da bi samo ugotavljalo obstoj okoliščin, določenih v tretjem odstavku 103. člena ZPIZ-2 (ali uživalec potrebuje 24-urni nadzor svojcev in obvezno strokovno pomoč za stalno izvajanje zdravstvene nege). Tožnik je iz navedenega razloga podal dokazni predlog za postavitev neodvisnega izvedenca medicinske stroke. Pritožbeno sodišče meni, da sodišče brez pomoči oseb z ustreznim medicinskim znanjem ne more odločiti o navedenih vprašanjih ter je tako sodišče tožniku z zavrnitvijo predloga za postavitev neodvisnega izvedenca odvzelo možnost učinkovite obrambe zoper ugotovitve izvedenskih organov tožene stranke.
ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-1.. ZPP člen 247, 247/2.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - predlog za izločitev izvedenca
Tožnik je na naroku za glavno obravnavo navedel, da je bil že pred spornim postopkom pri specialistu ortopedu na pregledu v zasebni ambulanti. Če je torej menil, da je to razlog za izvedenčevo izločitev bi moral že takoj, ko je izvedel za izločitveni razlog, skladno z drugim odstavkom 247. člena ZPP, predlagati izločitev izvedenca. Ker tega ni storil, je sodišče prve stopnje utemeljeno predlog kot prepozno vložen zavrglo.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 36, 36/3, 37.
invalidska pokojnina
Ker je bila tožniku pravica do sorazmernega dela pokojnine pri tožencu priznana z upoštevanjem slovenske, hrvaške in srbske dobe, med tem ko tožnik bosanske zavarovalne dobe nima, in z uporabo tretjega mednarodnega sporazuma, pogoji za preračun oziroma ponovno odmero pokojnine pri tožencu po 37. členu BBHSZ niso izpolnjeni.
INVALIDI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00008753
OZ člen 299, 378, 378/1.. ZPIZ-2 člen 197.. ZPIZ-1 člen 94, 161.
nadomestilo za invalidnost - zakonske zamudne obresti
Čeprav je toženec z odločbo z dne 22. 5. 2012 tožnici priznal nadomestilo za invalidnost za nazaj, to je skladno z določbo 161. člena v zvezi s 94. členom ZPIZ-1, vse od 1. 11. 2006, to je od dneva pričetka dela na drugem delovnem mestu, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zamude, ki je nastala pri izdaji odločbe o odmeri nadomestila za invalidnost, ni mogoče očitati tožencu in mu posledično v njegovo breme naložiti plačilo zamudnih obresti na podlagi določbe 197. člena ZPIZ-2 v zvezi s 378. členom OZ.
III. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - starost
Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno pojasnilo, da to, da je tožnik invalidsko upokojen v Avstriji ni podlaga za upokojitev v Sloveniji. Vprašanje upokojitve in invalidnosti je v Sloveniji drugače urejeno kot v Avstriji in za pridobitev pravice do invalidske pokojnine mora tožnik izpolnjevati pogoje, kakor so določeni v ZPIZ-2.
Pridobljeno izvedensko mnenje tudi po stališču pritožbenega sodišča kot prepričljivo, strokovno in skladno z medicinsko dokumentacijo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožnici ni prišlo niti do spremenjene invalidnosti, kaj šele do popolne izgube delovne zmožnosti. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijanih odločb in razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti.
Na podlagi medicinske dokumentacije in izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pri tožniku ni anatomskih ali funkcionalnih okvar, ki bi jih bilo mogoče oceniti kot telesno okvaro po kriterijih Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar.
ZOdv člen 4, 55.. ZPP člen 115, 199, 199/1.. ZPIZ-2 člen 68, 170, 170/2, 171, 171/2, 190, 191, 428.. ZDSS-1 člen 69.. ZDR-1 člen 7, 7/4.. - člen 4.
I. kategorija invalidnosti - invalidnina - stranska intervencija - vzrok invalidnosti - poklicna bolezen - mobing
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v sporu glede vzroka invalidnosti zakonito dopustilo stransko intervencijo tožničinega delodajalca na strani tožene stranke. Po 1. odstavku 199. člena ZPP v zvezi z 69. členom ZDSS-1, se lahko, kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pridruži tej stranki. Predpostavka stranske intervencije je torej poseben intervencijski interes. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je v konkretnem sporu, ko tožnica med drugim kot vzrok I. kategorije invalidnosti uveljavlja poklicno bolezen, izkazan pravni interes delodajalca, da uspe toženec. To še zlasti, ker naj bi po zatrjevanju tožnice do invalidnosti prišlo zaradi mobinga.
Za opredelitev bolezni kot poklicne, je med drugim bistveno tudi to, da je daljši in neposreden vpliv delovnega mesta, na katerem je zavarovanec delal, vzrok za nastanek bolezni. Mobinga ni mogoče šteti za neposreden vpliv delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve edino relevantno. Stališče, da mobing ni niti poklicna bolezen niti poškodba pri delu, je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča že zavzeto.
Skladno s prvim odstavkom 63. člena ZPIZ-2 je invalidnost podana v primeru, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Kot pa to izhaja tudi iz že zavzetega stališča pritožbenega sodišča v drugih zadevah po definiciji iz prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2, ugotavljanje invalidnosti ni več pogojeno s trajno spremembo zdravstvenega stanja (kot je to veljajo po ZPIZ/92). Invalidnost je zato potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso končne, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje.
invalidnost - poškodba pri delu - vzrok nastanka invalidnosti - uporaba predpisa
Za presojo vzroka nastanka je invalidnosti odločilen predpis, ki je veljal v času nastanka poškodbe. Vrhovno sodišče RS pojasnjuje, da je že ob samem nastanku poškodbe, ki je življenjski dogodek, nastopila potreba po pravni kvalifikaciji vzroka te poškodbe, saj je pravo na to dejstvo, na podlagi različnih predpisov, vezalo različne pravne posledice. Dejstvo poškodbe je ob tem postalo pravno dejstvo, s tem pa je nastopila tudi potreba po pravni kvalifikaciji tega dejstva glede na veljavno abstraktno pravno normo. Pri presoji sporne zadeve je glede priznanja samih pravic potrebno uporabiti določbe ZPIZ-2, torej določbe, ki veljajo v času vložitve zahteve. Glede vzroka invalidnosti pa je potrebno uporabiti določbe ZPIZ-1, ki je veljal v času, ko se je tožnik poškodoval na poti na delo. Iz prehodnih določb ZPIZ-2 namreč ne izhaja, da bi se tudi v takem primeru kot je podan v predmetni zadevi, določbe ZPIZ-2 uporabile za nazaj.
izvedenec - predlog za izločitev izvedenca - I. kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti
Samo dejstvo, da je sodni izvedenec zdravnik, družbenik in prokurist družbe in da dela v isti zdravstveni ustanovi, kjer se tožnik že več let zdravi, ne predstavlja takšne okoliščine, ki bi vzbudila dvom v pristranskost sodnega izvedenca. Ne gre namreč za takšne okoliščine, iz katerih bi izhajalo izvedenčevo vnaprejšnje prepričanje o zadevi ali celo pristranski odnos do stranke. Tožnik to tudi ne zatrjuje in tudi pripomb na mnenje, da ne bi bilo pravilno izdelano, ni podal. Ob neizkazanih in neutemeljenih razlogih za izločitev sodnega izvedenca, je sodišče prve stopnje imelo podlago za zavrnitev tožnikovega predloga.
Glede na povsem drugačni mnenji izvedencev bo sodišče prve stopnje glede na definicijo poškodbe pri delu (63. člen ZPIZ-1) in definicijo invalidnosti (63. člen ZPIZ-2) moralo razčistiti, ali je sporna poškodba v neposredni vzročni zvezi z invalidnostjo. Torej ali je šlo za takšno poškodbo, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega ali fizikalnega učinka oziroma za poškodbo, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma.
Odvetniška tarifa (2015) člen 19. ZOdvT člen 19. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 39.
nadomestilo za invalidnost - odločitev o pravdnih stroških - nagrada za posvet s stranko
Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je OT podzakonski akt, ki ga Odvetniška zbornica izda na podlagi javnega pooblastila, danega v 19. členu ZOdv v soglasju s pravosodnim ministrom in začne veljati po objavi v Uradnem listu RS. ZOdv določa, da je taka OT obvezna za sodišča in druge državne organe, ne predpisuje pa, da je obvezno treba uporabiti obvezno razlago OT, ki jo sprejme OZ. Slednje je določeno le v 19. členu OT, ki pa je presegel okvir javnega pooblastila, zato obvezne razlage OT, ki jo sprejme OZ brez soglasja ministra in ki ni objavljen v Uradnem listu RS, ni dolžno upoštevati niti sodišče niti drugi državni organ.
Storitve posveta s stranko lahko odvetnik zaračuna, če storitve iz te tarifne št. (39 OT) niso zajete v drugih tarifnih številkah in bi tako šlo za samostojno storitev. Posvet s stranko, ki ga odvetnik opravi pred vložitvijo tožbe, ni samostojno opravilo, za katero bi bil odvetnik upravičen obračunati 100 točk po 1. alineji 1. točke tar. št. 39 OT, ker ne gre za samostojno storitev v smislu 1. alineje 1. točke tar. št. 39 OT, saj je storitev posveta zajeta v drugih tar. št. in sicer je storitev posveta v konkretni zadevi zajeta v 300 točkah za sestavo in vložitev tožbe.
dodatek za pomoč in postrežbo - izvedensko mnenje - strokovno vprašanje
Pri ugotavljanju zadovoljevanja osnovnih življenjskih potreb gre za medicinsko vprašanje, saj tožena stranka o priznanju te pravice odloči na podlagi izvedenskega mnenja zdravnika posameznika ali komisije in sodišče samo ne razpolaga z ustreznim medicinskim mnenjem, tako da mora v takih primerih (praviloma) na predlog stranke izvesti dokaz z izvedencem ustrezne medicinske stroke.
V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje predlaganega dokaza z izvedencem medicinske stroke ni izvedlo in tožniku tako z zavrnitvijo predloga s postavitvijo neodvisnega izvedenca odvzelo možnost učinkovite obrambe zoper ugotovitve izvedenskih organov nasprotne stranke, ki so bile ključne za odločitev v postopku pred prvostopenjskim sodiščem.
III. kategorija invalidnosti - razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe
Pogoji za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja bi bili izpolnjeni le, če bi pri tožniku prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju. Ker pri tožniku do sprememb v zdravstvenem stanju ni prišlo pomeni, da je pri njem še vedno podano stanje, kakršno je obstajalo v pravnomočno zaključenem postopku. Gre za bistveno vprašanje, ali je toženec v pravnomočno zaključenem postopku pravilno ocenil tožnikovo sposobnost uveljavljanja izbirne pravice do poklicne rehabilitacije in ali je glede na stanje po neopredeljeni psihotični epizodi F23.2 kot bolezen, ki vpliva na delovno zmožnost, njegovo zmožnost za izobraževanje oziroma poklicno rehabilitacijo pravilno ocenil ter posledično priznal pravice iz invalidskega zavarovanja. S tem v zvezi se izpostavlja predvsem vprašanje, ali so podani pogoji po določbi 183. člena ZPIZ-2 za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe.
S pravnomočnostjo odločbe, da je tožniku pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu prenehala z dnem 30. 3. 2009, je odpadla pravna podlaga izplačanim denarnim zneskom nadomestila od tedaj dalje, zato je tožena stranka z izpodbijano prvostopenjsko odločbo zakonito odločila, da je nezastarane zneske od 1. 6. 2012 do 30. 4. 2015 dolžan vrniti.
Tožnica s tožbo uveljavlja, da se ji prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom po 4 ure dnevno. Za odločitev v zadevi je odločilen odgovor na vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo priznanje nove pravice iz invalidskega zavarovanja (dodatno časovno razbremenitev s 6 na 4 ure dnevno). Po mnenju sodne izvedenke bi bilo vsako odločanje o skrajševanju sedanjega delovnika izrecno subjektivno in strokovno neutemeljeno. Zato je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.
Za odločitev v zadevi je odločilno, da pri tožniku ni prišlo do takega izboljšanja zdravstvenega stanja, da bi bil zmožen svoj poklic opravljati brez vsakršnih razbremenitev. V tem primeru ne gre za stanje, da pri tožniku invalidnost ni podana, temveč je bila invalidnost že ugotovljena. Na podlagi te invalidnosti oziroma, ob ugotovitvi morebitnega še dodatnega poslabšanja te invalidnosti, pa je potrebno tožniku priznati pravice iz invalidskega zavarovanja. Poklicna rehabilitacija namreč ni bila uspešna (iz mnenja izvedenke izhaja, da to od tožnika tudi ni bilo realno pričakovati). Posledično je bilo z odločbo z dne 4. 9. 2014 odločeno, da tožnik nima pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi odločbe z dne 28. 8. 2012, vendar pa po stališču pritožbenega sodišča ni nobene pravne ovire, da mu na podlagi že ugotovljene invalidnosti ter ob izpolnjevanju drugih z zakonom določenih pogojev ne bi bile priznane druge pravice iz invalidskega zavarovanja, in sicer za obdobje po pravnomočnosti odločbe z dne 4. 9. 2014. Niti 95. člen ZPIZ-1 niti 126. člen ZPIZ-2 ne določata, da v primeru "izbire" pravice do poklicne rehabilitacije (za katero se je izkazalo, da ni bila uspešna, ker tožnik zanjo niti ni bil zmožen), tožnik na podlagi že ugotovljene invalidnosti, ne bi mogel pridobiti druge pravice iz invalidskega zavarovanja.
Ugotavljanje invalidnosti ni več pogojeno s trajno spremembo zdravstvenega stanja (kot je to veljalo po ZPIZ/92). Invalidnost je zato potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso končne, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje. Prav zaradi opuščene trajne spremembe zdravstvenega stanja je v primeru pričakovanega izboljšanja mogoče v skladu s 94. členom ZPIZ-2 določiti tudi kontrolni pregled.
V konkretni zadevi ni pogojev iz ZPIZ-2 za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Pri tožniku ni dokazane invalidnosti, ki je bistveni pogoj za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - datum nastanka invalidnosti
Datum nastanka invalidnosti oziroma spremenjene ali nove invalidnosti je strokovno medicinsko vprašanje, ki se ugotovi na podlagi razpoložljive medicinske dokumetacije, v praksi toženca pa se datum invalidnosti praviloma opredeli administrativno, z datumom pregleda pri invalidski komisiji I. stopnje. Torej takrat, ko se invalidska komisija neposredno seznani s stanjem zavarovanca. Za ugotovitev strokovnih medicinskih dejstev, potrebnih za pravno kvalifikacijo določenega stanja kot invalidnost sodišče samo seveda nima strokovnega znanja. Ta pravno relevantna dejstva se v sodno socialnem sporu, če so za to izpolnjeni pogoji, lahko ugotavlja s sodno medicinskim izvedenstvom po 243. členu ZPP.