Zadnji klinični pregled tožnice kaže, da kirurška terapija ni bila uspešna. Že tedaj je bilo ugotovljeno, da tožnica ne bo sposobna za opravljanje kakršnegakoli pridobitnega dela. Po mnenju sodnega izvedenca glede na opravljen klinični pregled bolnik s tako hudo težavo načeloma ni sposoben za pridobitno delo. V takem primeru pa so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za razvrstitev zavarovanca v I. kategorijo invalidnosti.
Na podlagi ugotovljenega zdravstvenega stanja in tožnikove delovne zmožnosti, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek na razvrstitev v I., podredno II. kategorijo invalidnosti zavrnilo. Opravljanja dejavnosti, na podlagi katere je tožnik zavarovan in hkrati ugotovljeni preostali delovni zmožnosti, še ne pomeni popolne nezmožnosti za organizirano pridobitno delo glede na definicijo invalidnosti določeno v 63. členu ZPIZ-2. Tožnik je namreč po mnenju izvedenskega organa še vedno zmožen opravljati drugo delo z omejitvami.
Po splošnem delu definicije iz 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 ugotavljanje invalidnosti ni več pogojeno s trajno spremembo v zdravstvenem stanju. Invalidnost je potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso končne, ker je mogoče pričakovati celo izboljšanje.
Izvedenca ugotavljata, da pri tožnici ni prišlo do izgube delazmožnosti (I. kategorija invalidnosti), temveč je podana zmanjšana delovna zmožnost, kar pomeni, da so v okviru III. kategorije invalidnosti potrebne še dodatne razbremenitve. Zato je tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti utemeljeno zavrnjen.
Ker tožnik z vlogo ponovno zahteva izplačilo invalidske pokojnine po ZPIZVZ za sporno obdobje, čeprav je bilo o tem že pravnomočno odločeno, je morala tožena stranka postopati po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP-a. Zahtevo za izplačilo invalidske dajatve za zahtevano obdobje je zakonito zavrgla, saj se v okoliščinah konkretnega primera dejansko stanje in pravna podlaga nista v ničemer spremenila.
Na podlagi ugotovitev in zaključkov, ki so skladni z medicinsko dokumentacijo in ugotovitvami osebnega pregleda, je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in tožnico pravilno, skladno z določbo 63. člena ZPIZ-2, razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do premestitve na drugem delovnem mestu s polnim delovnim časom, zavrnilo pa tožbeni zahtevek v delu, kjer tožnica zahteva priznanje pravice do dela na drugem delu v krajšem delovnem času od polnega 4 ure dnevno.
V obravnavanem primeru gre po vsebini za t.i. regulacijsko začasno odredbo, s katero želi tožnik do pravnomočne rešitve spora o glavni stvari urediti razmerje tako, da doseže vnaprejšnje plačilo razlike med že prejetimi zneski pokojninske dajatve in vtoževanim višjim zneskom. Vendar je regulacijske začasne odredbe, ki se prekrivajo s tožbenim zahtevkom iz spora o glavni stvari, dopustno izdajati izjemno restriktivno, tudi iz razloga, da zaradi pozitivne odločitve brez izvedbe kontradiktornega postopka ne bi prišlo do prejudiciranja spora o glavni stvari.
Namen regulacijske začasne odredbe je začasna ureditev pravnega razmerja med strankama, če je to potrebno zaradi odvrnitve negativnih posledic, ki bi nastale zaradi zakasnelega učinka sodbe. Namen regulacijskih začasnih odredb ni v izvršbi ali izpolnitvi zahtevka iz spora o glavni stvari, še preden je o njem sploh meritorno razsojeno.
Za odločitev o priznanju pravice do dodatka za pomoč in postrežbo ni odločilna zgolj zmožnost opravljanja osnovnih življenjskih potreb, temveč mora biti izpolnjen tudi drugi pogoj določen v 99. členu ZPIZ-2, s tem da je za konkretni primer, ko je tožnica upravičena do vdovske pokojnine, odločilen tudi odgovor na vprašanje, ali je bil njen pokojni mož vključen v zavarovanje za širši ali za ožji obseg pravic. Ker je bil vključen za ožji obseg pravic, to pomeni, da tožnica ni upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo.
ZPIZ-2 člen 63, 63/1, 63/2, 63/-1.. ZDSS-1 člen 81.
invalidnost - invalidska pokojnina
Pri tožniku je prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in do I. kategorije invalidnosti, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno izpodbijani odločbi toženca štelo za nepravilni in nezakoniti in ju v skladu z določbo 81. člena ZDSS-1 pravilno odpravilo in tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od spornega dne dalje.
Izvedenec je prepričljivo odgovoril, da je tožnica do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke potrebovala tako fizične razbremenitve kot tudi časovno razbremenitev. V tem primeru gre za invalidnost, ne pa za začasno nezmožnost za delo, torej za bolniški stalež. Sama definicija invalidnosti v ZPIZ-2 oziroma, kot je bila sprejeta že v ZPIZ-1, ne vsebuje več elementa trajnosti sprememb v zdravstvenem stanju kot pogoja za oceno invalidnosti. Kasnejše spremembe v zdravstvenem stanju so lahko predmet novega postopka pri toženi stranki, s tem da ima le ta skladno s 94. členom ZPIZ-2, pravico, da lahko zavarovanca pozove na kontrolni pregled, na katerem se ponovno ugotovi stanje invalidnosti.
INVALIDI - IZVRŠILNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00012495
ZDSS-1 člen 70, 70/1, 70/4.. ZIZ člen 267.
začasna odredba - delna invalidska pokojnina
V skladu s 4. odst. 70. člena ZDSS-1 se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje. Po 267. členu ZIZ je mogoče začasne odredbe izdati (in predlagati) pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom kot tudi po koncu postopka, vse dokler ni opravljena izvršba. Glede na naravo in namen začasne odredbe torej predloga ni mogoče zakonito zavreči zgolj zato, ker je že izdana prvostopenjska sodna odločba o glavni stvari.
INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00013217
ZUP člen 260, 260-2, 263.. ZPIZ-2 člen 11.
invalidnost - predlog za obnovo postopka
V obravnavani zadevi tožnik uveljavlja obnovo postopka, končanega z dokončno odločbo, s katero mu je bila priznana pravica do nadomestila za invalidnost. Sodišče prve stopnje je enako kot pred tem toženec, ugotovilo, da tožnik ni izkazal verjetnega obstoja zatrjevanega obnovitvenega razloga iz 2. točke 260. člena ZUP. Torej ni izkazal, da je bila sporna odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu, pri čemer se obstoj tega obnovitvenega razloga dokazuje s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča. Tožnik obstoja zatrjevanega obnovitvenega razloga tudi po oceni pritožbenega sodišča ni izkazal, saj predlogu za obnovo postopka ni predložil pravnomočne sodbe kazenskega sodišča, niti se nanjo v predlogu za obnovo postopka ne sklicuje.
ZPIZ-2 člen 41, 42,43, 43/1, 63, 63/2, 63/2-1, 69/1, 69/1-2.
invalidnost - invalidska pokojnina
Skladno s 1. alinejo 41. člena ZPIZ-2 pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije ter izpolnjuje pogoje iz 42. člena ZPIZ-2 oziroma, če gre za mlajšega invalida, pogoje iz 43. člena ZPIZ-2. Po prvem odstavku 43. člena ZPIZ-2 zavarovanec, pri katerem je nastala I. kategorija invalidnosti pred dopolnjenim 21. letom starosti, pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je bil ob nastanku invalidnosti vključen v obvezno zavarovanje ali če je dopolnil najmanj tri mesece zavarovalne dobe. Glede na drugi odstavek 43. člena ZPIZ-2 pa zavarovanec, pri katerem je nastala I. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 21. letu starosti, vendar pred dopolnjenim 30. letom starosti, pridobi pravico do invalidske pokojnine pod pogojem, da je pred nastankom invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj 1/4 delovnih let. Nobenega od navedenih pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, tožnik ne izpolnjuje. Zato njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Za rešitev sporne zadeve je odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. Novejša medicinska dokumentacija je lahko predmet novega postopka pri toženi stranki.
Kot določa ZPIZ-2 v 79. členu je zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, dolžan zagotoviti poklicno rehabilitacijo delodajalec, pri katerem je bil zaposlen v času nastanka invalidnosti, drugim zavarovancem pa zavod. V konkretnem primeru je bil tožnik ves čas poklicne rehabilitacije v spornem obdobju zaposlen pri toženi stranki, pri čemer je z ZPIZ podpisal pogodbo o poklicni rehabilitaciji. Za predmetni spor ni pravno relevantno, da je tožena stranka šele naknadno s podpisom aneksa soglašala s sklenitvijo pogodbe o poklicni rehabilitaciji, bistveno je, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki. Pogodba o poklicni rehabilitaciji ureja le pravice in obveznosti strank v zvezi s poklicno rehabilitacijo, ne pa tudi delovnopravnih pravic in obveznosti, ki so sicer urejene s pogodbo o zaposlitvi, ki v času poklicne rehabilitacije še vedno velja. Tako tožniku pripadajo regresi za letni dopust za sporno obdobje.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4, 116, 116/1.. ZPIZ-1 člen 102, 102/1.. ZZRZI člen 40, 40/4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - mnenje komisije - III. kategorija invalidnosti
Zgolj dejstvo, da je zaradi napake odpovedana formalno neobstoječa pogodba o zaposlitvi, samo po sebi ni razlog za nezakonitost odpovedi, če je strankam znano, na katero pogodbo o zaposlitvi se odpoved nanaša in katera dela je delavec dejansko opravljal.
Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da je mnenje komisije le procesna predpostavka v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu. Mnenje komisije ni upravni akt, zoper katerega bi bilo dopustno posebno sodno varstvo. Pravilnost ugotovitev komisije pa je podvržena sodni presoji v okviru individualnega delovnega spora za ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Če je mnenje komisije pozitivno, lahko delavec v okviru spora o zakonitosti delodajalčeve odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpodbija tudi ugotovitve iz mnenja komisije. Če pa komisija izda negativno mnenje, delodajalec na takšno mnenje ni vezan in lahko invalidu kljub negativnemu mnenju odpove pogodbo o zaposlitvi. V okviru spora o zakonitosti takšne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa delovno sodišče preizkuša obstoj razlogov za odpoved in s tem tudi vsebinsko pravilnost ugotovitev komisije.
Sodišče prve stopnje je tožbo, vloženo dne 17. 11. 2017, utemeljeno štelo, da gre za tožbo zoper dokončni upravni akt z dne 12. 10. 2017. Navedeni dokončni upravni akt z dne 12. 10. 2017 je bil tožnici vročen 17. 10. 2017. Rok 30 dni za vložitev tožbe je tako pričel teči 18. 10. 2017 in se je iztekel dne 16. 11. 2017. Ker je tožnica tožbo vložila 17. 11. 2017, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je vložena po izteku 30-dnevnega roka in torej prepozno.
ZUP člen 129, 225, 225/1.. ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-1.
invalidska pokojnina - invalidnost - vzrok invalidnosti - bolezen - poklicna bolezen - delovni invalid I. kategorije invalidnosti
Ob uveljavljanju novih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja prejšnja presoja vzroka invalidnosti ne more biti ovira za to, da se vzrok v ponovnem postopku za naprej ne opredeli drugače.
Pomoč in postrežba uživalcu pokojnine je nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja (prvi odstavek 101. člena ZPIZ-2). Takšnega dejanskega stanja, kot ga zahteva prvi odstavek 101. člena ZPIZ-2 pri tožniku ni, in v posledici tega je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo tožbeni zahtevek.
Tožnik ne more prejemati istočasno dodatka za pomoč in postrežbo za slepe zavarovance in dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih opravil. V kolikor pridobi upravičenec pravico do dodatka za pomoč in postrežbo po ZPIZ-2 in po drugih predpisih, lahko uživa le tisto od obeh pravic, ki si jo sam izbere.