ZPIZ-1 člen 144, 144/3, 144/4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
invalidnina za telesno okvaro - izpolnjevanje pogojev
Ni mogoče izpodbiti, da gre pri tožnici za okvaro, ki je posledica bolezni iz otroštva, zaradi česar tožnica ni pridobila pravice do invalidnine za TO, ki jo je imela pred vključitvijo v zavarovanje. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da ni podana izjema iz četrtega odstavka 144. člena ZPIZ-1, ki bi lahko tožnici omogočila priznanje TO iz tega naslova, ker ni izpolnjen pogoj obstoja obveznega zavarovanja.
Tožnica torej ne izpolnjuje prvega od kumulativno določenih pogojev po določbi tretjega in četrtega odstavka 144. člena ZPIZ-1, saj do zatrjevanega poslabšanja že ugotovljene TO iz otroške dobe ni prišlo med zavarovanjem, niti ni prišlo do okvare drugega parnega organa med zavarovanjem. Ključno je, da tožnica ni izpolnjevala pogojev vključenosti v zavarovanje, kar je pravilno pojasnjeno v 10. in 11. točki obrazložitve. Pravica do invalidnine za TO, ki je nastala pred zavarovanjem, ne more biti priznana, saj je tretji odstavek 144. člena ZPIZ-1 jasen.
Direktiva Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu člen 5. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 21, 26. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4, 196. ZPP člen 7, 8, 212, 214, 214/2, 254, 254/3, 286, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. URS člen 14, 22, 23.
sodba SEU - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - delovno mesto - prilagoditev delovnega mesta - prepoved diskriminacije
Iz 5. člena Direktive 2000/78 izhaja, da sprejmejo delodajalci ustrezne ukrepe za zagotovitev razumne prilagoditve z namenom zagotovitve skladnosti z načelom enakega obravnavanja hendikepiranih oseb (torej tudi invalidov), razen če bi delodajalca taki ukrepi nesorazmerno obremenili. S temi ukrepi se tem osebam omogoči dostop, sodelovanje ali napredovanje v službi ali usposabljanje, torej enakopravno obravnavo pri uveljavljanju njihovih pravic v primerjavi z ostalimi delavci. Toženka je tožniku v času od vrnitve na delo do napotitve na čakanje na delo doma prilagodila delo na njegovem delovnem mestu vzdrževalec javnih površin III tako, da mu je odrejala naloge, ki so bile združljive z njegovimi omejitvami. Razdelitev delovnih nalog pomeni ustrezen organizacijski ukrep v okviru razumnih prilagoditev v smislu 5. člena Direktive 2000/78 ob upoštevanju 21. in 26. člena Listine EU o temeljnih pravicah. To med drugim izhaja iz uvodne izjave 20 Direktive 2000/78. Namen sprejema in ohranitve ustreznih ukrepov je v zagotavljanju nediskriminatorne obravnave invalidov pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Upoštevaje prakso SEU je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da toženka (v nobenem primeru) ni dolžna prilagoditi delovnega procesa tožnikovim omejitvam oziroma njegovi preostali delovni zmožnosti. Pojem "razumna prilagoditev" v okviru pravice, ki jo je pridobil tožnik v invalidskem postopku, zajema tudi obveznost toženke, da obstoječe delovno mesto vzdrževalec javnih površin III prilagodi njegovi preostali delovni zmožnosti, če je zmožen opravljati bistvene naloge tega delovnega mesta, oziroma ohrani že sprejeto razumno prilagoditev, s čimer mu omogoči ohranitev zaposlitve. Toženka je te obveznosti razbremenjena le, če dokaže, da bi takšen ukrep predstavljal nesorazmerno obremenitev v smislu uvodne izjave 21 Direktive 2000/78 (zlasti z ukrepom povezani finančni in drugi stroški, velikost in finančni viri organizacije ali podjetja ter možnost pridobitve javnih sredstev ali kakšne druge oblike pomoči). V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje dolžno ustrezno upoštevati tudi vsa navedena stališča.
ZPIZ-1 člen 143, 144, 145, 145/2, 147, 149. ZPIZ-2 člen 181, 181/8, 403, 403/2, 403/3.
invalidnina - telesna okvara - bolezen
Sam datum nastanka telesne okvare, torej tudi če bi bil ugotovljen pred 26. 11. 2019, na samo izplačilo nima nobenega vpliva. Invalidnina se skladno z določbo drugega odstavka 145. člena ZPIZ-1 sicer odmeri glede na stopnjo in vzrok nastanka telesne okvare v času njenega nastanka. Vendar pa je pri tem potrebno upoštevati, da pred uveljavitvijo novele ZPIZ-2J ni bilo pravne podlage za izplačilo invalidnine v primeru, da je vzrok nastanka telesne okvare bolezen, kot je to podano pri tožniku. Torej šele od uveljavitve ZPIZ-2J (7. 8. 2021) je podana pravna podlaga za izplačilo invalidnine.
invalidnina za telesno okvaro - bolezen - nesreča pri delu
Sodišče je v 8. točki obrazložitve, upoštevajoč trditveno podlago tožnika, ugotovilo, da je že priznana 70 % telesna okvara posledica bolezni in ne poškodbe pri delu, glede na pravnomočnost odločbe z dne 19. 5. 2022 in ob dejstvu, da tožnik ne zatrjuje, da je pri njem prišlo do novih telesnih okvar oziroma do poslabšanja že priznanih telesnih okvar. Pravilen je dokazni zaključek, da tožnik ni upravičen do višjega zneska invalidnine za priznano 70 % telesno okvaro.
ZPIZ-1 člen 93, 259, 259/1, 259/2. ZUP člen 128, 279, 279-4. ZPP člen 337, 337/1.
priznanje pravic - invalidsko zavarovanje - predlog osebnega zdravnika - izredno pravno sredstvo - ničnost odločbe - delna invalidska pokojnina - premestitev na drugo delovno mesto - aneks k pogodbi o zaposlitvi
Glede na to, da se je postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja začel na predlog osebne zdravnice ter nadalje, da je toženec s pravnomočno odločbo odločil, da bo o pravici do delne invalidske pokojnine in njenem izplačevanju odločeno s posebno odločbo, je torej imel vso potrebno pravno podlago za izdajo odločbe z dne 25. 1. 2010.
Toženec je odločitev o pravici in višini delne invalidske pokojnine odložil iz razloga, ker ni razpolagal s podatki o premestitvi tožnice na drugo delovno mesto. V tem primeru sicer ni šlo za izdajo dopolnilne odločbe, temveč za odločitev o samostojni pravici. Iz obrazložitve odločbe z dne 25. 1. 2010 je razvidno, da je tožnica toženca z dopisom z dne 18. 1. 2010 obvestila, da ni bila premeščena na drugo delovno mesto. Delodajalec ji je vročil le aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim je še vedno zaposlena na svojem delu s polovičnim delovnim časom. Na drugo ustrezno delo s polovičnim delovnim časom pa bo premeščena kasneje. Ker je toženec ugotovil, da se tožnica ni zaposlila na drugem ustreznem delovnem mestu, je odločil, da nima pravice do izplačila delne invalidske pokojnine.
dodatek za pomoč in postrežbo - osnovne življenjske potrebe - opravljanje osnovnih življenjskih potreb
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da tožnik ne more skrbeti za osebno higieno. Iz podanega izvedenskega mnenja izhaja, da si je tožnik sposoben samostojno umiti predele telesa. Tožnik je na naroku izpovedal, da se lahko samostojno umije. Glede ureditve nohtov na nogah pa pritožbeno sodišče, enako kot pred njim sodišče prve stopnje, pojasnjuje, da omenjeno ni odločilno pri ugotavljanju samostojne skrbi za osebno higieno.
ZPIZ-2 člen 42. ZPIZ-1 člen 13, 15, 15/2, 191, 191/1, 192, 192/1. URS člen 158.
invalidska pokojnina - I. kategorija invalidnosti - plačevanje prispevkov za socialno zavarovanje - zavezanec za obračunavanje in plačevanje prispevkov za socialno varnost - obdobje zavarovanja
Kot delavec v delovnem razmerju tožnik ni bil oseba, ki bi bila dolžna prispevke obračunati in vplačati sama, saj je bil izplačevalec prispevkov za delavce delodajalec. Tako bi ga bilo mogoče obravnavati le, če bi bil zavarovan na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1, torej kot družbenik in poslovodna oseba. Navedeno materialnopravno stališče je v sodni praksi že ustaljeno in izhaja tudi iz sodb Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 265/2015, VIII Ips 158/2014).
ugotavljanje invalidnosti - I. kategorija invalidnosti - dokazna ocena izvedenskega mnenja - zaključeno zdravljenje - kontrolni pregled - zdravstveno stanje stranke v postopku
Res je pri tožniku zaradi težav s kolenom predviden operativni poseg, kar pa še ne pomeni, da zdravljenje v smislu 63. člena ZPIZ-2 ni zaključeno. Vprašanje konca zdravljenja je treba v vsakem primeru posebej razčistiti. Tudi v primeru, če je z vidika medicinske stroke in doktrine pri pacientu indicirana nadaljnja diagnostika in terapevtska obravnava, je pri ocenjevanju invalidnosti treba upoštevati dejanski zdravstveni status vsakokratnega življenjskega primera v povezavi z delom, svojim poklicem in dejavnostjo iz tretjega oz. četrtega odstavka 63. člena ZPIZ-2. To še zlasti, če po dolgotrajni odsotnosti z dela zaradi bolezni ni izboljšanja psihosomatskega funkcijskega statusa. Sicer pa invalidnost ni pogojena s trajno spremembo zdravstvenega stanja. Zaradi opustitve pogoja "trajna sprememba zdravstvenega stanja" iz definicije invalidnosti, je za pričakovana izboljšanja zdravstvenega stanja (ali pa tudi poslabšanja zdravstvenega stanja) v 94. členu ZPIZ-2 predpisan kontrolni pregled.
ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/3. ZPP člen 7, 7/1, 287, 287/2. URS člen 22, 23, 25.
priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja - trajna nezmožnost za delo - dokazna ocena izvedenskega mnenja - zavrnitev dokaznega predloga - nepristranskost izvedenca
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da so izvedenci in sodišče povsem zanemarili podatke iz medicinske dokumentacije. Sodišče prve stopnje je zaradi razjasnitve dejanskega stanja postavilo sodno izvedenko s področja MDPŠ ter tudi izvedenski organ, v okviru katerega so mnenje podali sodni izvedenci specialist MDPŠ, specialistka psihiatrinja in specialist infektolog. Proučili so medicinsko dokumentacijo ter delovno dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu, nadalje zdravstveno dokumentacijo v zdravstvenem kartonu, tožnica pa je bila tudi osebno pregledana. Poleg pisno podanih izvedenskih mnenj je sodišče sodne izvedence tudi zaslišalo. Svojo odločitev je utemeljeno oprlo na podana izvedenska mnenja.
Iz izvedenskih mnenj izhaja, da je bila upoštevana tudi dokumentacija iz leta 2010, ki se nanaša na vprašanje hude motnje pozornosti in koncentracije. Tedanja ocena, da bo potrebna invalidska upokojitev, pa nikakor ne pomeni, da je lečeči specialist podal mnenje o delazmožnosti, ki bi bilo zavezujoče. V pristojnosti lečečega specialista ni ugotavljanje invalidnosti.
pravice iz invalidskega zavarovanja - odprava upravnega akta - stroški postopka
ZDSS-1 v drugem odstavku 81. člena določa, da če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Ne glede na to, da je sodišče zgolj poseglo v del izpodbijane odločbe toženca (glede stvarnih razbremenitev), pa mu s tem v zvezi ni mogoče očitati, da bi moralo zgolj delno odpraviti izpodbijano odločbo. Sodišče s tem, ko je v celoti odpravilo tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko odločbo toženca, ni kršilo že omenjene določbe drugega odstavka 81. člena ZDSS-1 in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče glede na tretji odstavek 154. člena ZPP odločiti, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka oziroma podredno, da ji je toženec dolžan povrniti (največ) 20 % stroškov postopka. V zadevi se je presojalo tožničino zdravstveno stanje in vpliv tega zdravstvenega stanja na njeno delovno zmožnost. Kot že rečeno, toženec v predsodnem postopku dejanskega stanja ni pravilno ugotovil, zato je sodišče utemeljeno odpravilo izpodbijani odločbi toženca ter samo odločilo o pravici iz invalidskega zavarovanja. V takem primeru pa je toženec dolžan nositi stroške, ki jih je imela nasprotna stranka.
omejitve pri delu - III. kategorija invalidnosti - časovne omejitve - policist - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi bilo treba natančneje določiti, da se sedenje vsaki dve uri prekine in da se tožnik razhodi za 15 minut do pol ure. Sodni izvedenec je prepričljivo pojasnil, da to ni potrebno. Tožnik bo že sam vedel, koliko hoje oziroma razgibavanja mu je v določenem trenutku potrebno. Ne pomeni pa to, da si bo takrat vzel prosto, temveč bo opravljal druga dela skladno z ostalimi razbremenitvami, ki imajo v sestavi tudi hojo.
Utemeljena je pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev o povrnitvi stroškov postopka. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je tožnik v sporu uspel v celoti. Sodišče je namreč odpravilo odločbi toženca. Tožniku je priznalo dodatno razbremenitev pri delu. Tožnikov tožbeni zahtevek je šel v smeri priznanja dodatnih razbremenitev, kar pomeni, da je bila tožba potrebna. S tem, ko je sodišče zavrnilo podredne zahtevke za priznanje drugačnih razbremenitev, pa niso nastali posebni stroški.
nadomestilo za invalidnost - izpolnjevanje pogojev - ugovor pasivne legitimacije - status invalida
Ključno je, da pri tožnici ni izkazan status invalida po 1. členu ZINNI. Tožnica se neuspešno sklicuje na pridobitev statusa invalida v povezavi z določbo ZSVI. Status invalida, ki ga ima tožnica po določbah ZZRZI, določa drugačne kriterije za pridobitev statusa invalida. Glede statusa invalida se ZINNI v drugem odstavku 3. člena izrecno sklicuje na določbe ZDVDTP, ne pa na določbe drugih zakonov. Tožnica niti ni dokazala izpolnitev ostalih pogojev, določenih v 3. členu ZINNI.
ZPIZ-2 člen 63, 63/3, 126, 126/2, 178, 178/4. ZPIZ-1 člen 63, 63/1, 63/1-1, 63/1-2.
razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti - svoj poklic - pravice iz invalidskega zavarovanja - nove pravice - spremembe v stanju invalidnosti - dokazna ocena izvedenskega mnenja - pravnomočna upravna odločba - vzrok invalidnosti - poškodba pri delu
Glede na strokovno prepričljivo mnenje sodnega izvedenca specialista ortopeda je bilo pri tožnici že v času, ko je bila ugotovljena invalidnost, invalidnost dokončna in kasneje (v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca) se stanje ni izboljšalo. To pa posledično pomeni, da so glede na podano izvedensko mnenje pri tožnici potrebne drugačne razbremenitve, kot pa so ji bile priznane z dokončno odločbo.
V tem primeru ne gre za stanje po drugem odstavku 126. člena ZPIZ-2, saj pri tožnici po pravnomočnosti odločbe ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi česar bi bilo treba priznati nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Je pa sodišče prve stopnje ugotovilo, da s pravnomočno odločbo niso bile ustrezno določene omejitve pri delu. Glede na vezanost na pravnomočno odločbo sodišče v navedeno odločbo ni poseglo, temveč je novo pravico priznalo od pravnomočnosti predhodne invalidske odločbe dalje. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je nove pravice mogoče priznati zgolj v primeru sprememb v zdravstvenem stanju. Tudi če ne gre za spremembe v zdravstvenem stanju, je za odločitev ključno, da je izdana pravilna in zakonita odločba, ki pa ne sme posegati v čas, ki je obsežen že s pravnomočno odločbo.
Pri tožnici ni izkazan status invalida (najtežje telesno prizadeta oseba) po 1. členu ZINNI. Tožnica se glede tega sklicuje na pridobitev statusa invalida, vendar so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Gre namreč za status invalida po določbah ZZRZI, ki določa drugačne kriterije za pridobitev statusa invalida, razen tega pa se glede statusa invalida ZINNI v drugem odstavku 3. člena izrecno sklicuje na določbe ZDVDTP, ne pa na določbe drugih zakonov.
Nadalje tudi niso izpolnjeni ostali pogoji, določeni v 3. členu ZINNI. Tožnica ni predložila nobenega dokaza, da je vložila vlogo za nadomestilo za invalidnost po določbah ZDVDTP v obdobju med dopolnjenim 18. in 26. letom starosti in da ji pravica ni bila priznana iz razloga, ker se je šolala.
nadomestilo za invalidnost - drugo ustrezno delo - dokazna ocena
Za presojo zadeve je ključna pogodba o zaposlitvi, iz katere izhaja, da tožnica poleg pomoči v strežbi opravlja tudi lažja pisarniška dela ter ureja dokumentacijo. Zaslišana na naroku je pojasnila, da je v lokalu zaposlena od meseca decembra 2021. Njen delodajalec je sin, ki mu ureja tudi papirje. Ko zapisuje v knjigo, to opravlja sede. Usede se tudi takrat, ko v lokalu ni strank, pri čemer je posebej pojasnila, da lokal ni prometen. Tožnica očitno dela ne opravlja ves čas stoje, temveč se tudi usede in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Tožnica je kot laična stranka življenjsko opisala dogajanje v lokalu, pri čemer je potrebno upoštevati izpovedbo kot celoto. Iz te pa izhaja, da delo poteka stoje, s hojo, tožnica pa se med delom lahko tudi usede.
odmera invalidske pokojnine - I. kategorija invalidnosti - datum nastanka invalidnosti - nova invalidnost - valorizacijski količnik
Sodišče je ustrezno pojasnilo, zakaj je glede na leto uveljavitve tožničine pokojnine v letu 2020 uporabljen pravilen valorizacijski količnik. Pomemben je datum nastanka nove invalidnosti in ne datum sodne odločbe.
nastanek invalidnosti - zaključeno zdravljenje - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljeno oprlo na strokovno prepričljivo izvedensko mnenje. Ključno za ugotovitev invalidnosti je, da sprememb v zdravstvenem stanju ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Izvedenski organ po proučitvi medicinske dokumentacije ugotavlja, da pri tožniku zaenkrat niti diagnostika, kot tudi ne zdravljenje, ni bilo opravljeno v taki meri, da bi bilo mogoče govoriti o dokončnem zdravstvenem stanju. Glede vprašanja, kdaj je zdravljenje dokončno, pa je potrebno presojati vsak primer posebej. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da se glede na definicijo invalidnosti, kot je podana v prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2, v invalidskem postopku ugotavlja delazmožnost po zaključenem zdravljenju. Bistveno pri tem je, da gre za trajnejše spremembe v zdravstvenem stanju, za razliko od začasne nezmožnosti za delo.
invalidska pokojnina - sorazmerni del invalidske pokojnine - odločanje po uradni dolžnosti - gostota pokojninske dobe - dokazna ocena izvedenskega mnenja - poslabšanje zdravstvenega stanja - poseganje v pridobljene pravice - zavrženje dela tožbe - sprememba izpodbijane sodbe
Pri tožniku je bilo stanje enako oziroma se je v letu 2020 še poslabšalo, kar pa ne narekuje razvrstitev v II. oziroma III. kategorijo invalidnosti, temveč je pri njem še naprej podana I. kategorija invalidnosti. V tem primeru posledično tudi ne gre za nastanek nove invalidnosti. Pri tožniku je ves čas podana I. kategorija invalidnosti. S tem je izpolnjen prvi pogoj za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.
Ne glede na to, da je toženec glede na novo tožnikovo vlogo tožnika razvrstil v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 13. 7. 2021 dalje, pa je pri tožniku invalidnost nastala že 16. 2. 2011. Ob nastanku invalidnosti pa je tožnik izpolnjeval pogoj dopolnjene pokojninske dobe, saj mu je bila že tedaj, ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, priznana pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine.
URS člen 14. ZPIZ-2 člen 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20.
invalidnina za telesno okvaro - načelo enakosti - nastanek zavarovalnega primera - bodoč negotov dogodek - vključitev v obvezno zavarovanje
Nastanek telesne okvare je eden od zavarovalnih primerov, kjer so pravice zavarovancev zagotovljene le ob pogoju plačanih prispevkov. Telesna okvara, s katero oseba vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne predstavlja negotovega bodočega dogodka, za katerega se ves čas zavarovanja plačujejo prispevki, temveč je že znano gotovo dejstvo. Zato takšno, pred vključitvijo v zavarovanje, nastalo stanje ne more postati zavarovalni primer, za katero je mogoče zahtevati priznanje pravic.
invalidnina za telesno okvaro - dokazna ocena izvedenskega mnenja - nasprotja v mnenjih izvedencev
Nosilni pritožbeni očitek, da izvedenski organ na podlagi osebnega pregleda ni mogel sprejeti pravilnih zaključkov, ki so v nasprotju z zaključki sodnega izvedenca ortopeda, je neutemeljen. Izvedenski organ je v svoji obširni dopolnitvi pisnega izvedenskega mnenja vztrajal, da njegove ugotovitve ne nasprotujejo predhodnim ugotovitvam invalidskih komisij in izvedenskega mnenja, saj pri tožniku ni bil potrjen obstoj trajnih telesnih okvar po točkah Sporazuma o telesnih okvarah.