omejitve pri delu - III. kategorija invalidnosti - časovne omejitve - policist - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi bilo treba natančneje določiti, da se sedenje vsaki dve uri prekine in da se tožnik razhodi za 15 minut do pol ure. Sodni izvedenec je prepričljivo pojasnil, da to ni potrebno. Tožnik bo že sam vedel, koliko hoje oziroma razgibavanja mu je v določenem trenutku potrebno. Ne pomeni pa to, da si bo takrat vzel prosto, temveč bo opravljal druga dela skladno z ostalimi razbremenitvami, ki imajo v sestavi tudi hojo.
Utemeljena je pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev o povrnitvi stroškov postopka. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je tožnik v sporu uspel v celoti. Sodišče je namreč odpravilo odločbi toženca. Tožniku je priznalo dodatno razbremenitev pri delu. Tožnikov tožbeni zahtevek je šel v smeri priznanja dodatnih razbremenitev, kar pomeni, da je bila tožba potrebna. S tem, ko je sodišče zavrnilo podredne zahtevke za priznanje drugačnih razbremenitev, pa niso nastali posebni stroški.
ZPIZ-2 člen 63, 63/3, 126, 126/2, 178, 178/4. ZPIZ-1 člen 63, 63/1, 63/1-1, 63/1-2.
razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti - svoj poklic - pravice iz invalidskega zavarovanja - nove pravice - spremembe v stanju invalidnosti - dokazna ocena izvedenskega mnenja - pravnomočna upravna odločba - vzrok invalidnosti - poškodba pri delu
Glede na strokovno prepričljivo mnenje sodnega izvedenca specialista ortopeda je bilo pri tožnici že v času, ko je bila ugotovljena invalidnost, invalidnost dokončna in kasneje (v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca) se stanje ni izboljšalo. To pa posledično pomeni, da so glede na podano izvedensko mnenje pri tožnici potrebne drugačne razbremenitve, kot pa so ji bile priznane z dokončno odločbo.
V tem primeru ne gre za stanje po drugem odstavku 126. člena ZPIZ-2, saj pri tožnici po pravnomočnosti odločbe ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi česar bi bilo treba priznati nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Je pa sodišče prve stopnje ugotovilo, da s pravnomočno odločbo niso bile ustrezno določene omejitve pri delu. Glede na vezanost na pravnomočno odločbo sodišče v navedeno odločbo ni poseglo, temveč je novo pravico priznalo od pravnomočnosti predhodne invalidske odločbe dalje. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je nove pravice mogoče priznati zgolj v primeru sprememb v zdravstvenem stanju. Tudi če ne gre za spremembe v zdravstvenem stanju, je za odločitev ključno, da je izdana pravilna in zakonita odločba, ki pa ne sme posegati v čas, ki je obsežen že s pravnomočno odločbo.
Pri tožnici ni izkazan status invalida (najtežje telesno prizadeta oseba) po 1. členu ZINNI. Tožnica se glede tega sklicuje na pridobitev statusa invalida, vendar so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Gre namreč za status invalida po določbah ZZRZI, ki določa drugačne kriterije za pridobitev statusa invalida, razen tega pa se glede statusa invalida ZINNI v drugem odstavku 3. člena izrecno sklicuje na določbe ZDVDTP, ne pa na določbe drugih zakonov.
Nadalje tudi niso izpolnjeni ostali pogoji, določeni v 3. členu ZINNI. Tožnica ni predložila nobenega dokaza, da je vložila vlogo za nadomestilo za invalidnost po določbah ZDVDTP v obdobju med dopolnjenim 18. in 26. letom starosti in da ji pravica ni bila priznana iz razloga, ker se je šolala.
nadomestilo za invalidnost - drugo ustrezno delo - dokazna ocena
Za presojo zadeve je ključna pogodba o zaposlitvi, iz katere izhaja, da tožnica poleg pomoči v strežbi opravlja tudi lažja pisarniška dela ter ureja dokumentacijo. Zaslišana na naroku je pojasnila, da je v lokalu zaposlena od meseca decembra 2021. Njen delodajalec je sin, ki mu ureja tudi papirje. Ko zapisuje v knjigo, to opravlja sede. Usede se tudi takrat, ko v lokalu ni strank, pri čemer je posebej pojasnila, da lokal ni prometen. Tožnica očitno dela ne opravlja ves čas stoje, temveč se tudi usede in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Tožnica je kot laična stranka življenjsko opisala dogajanje v lokalu, pri čemer je potrebno upoštevati izpovedbo kot celoto. Iz te pa izhaja, da delo poteka stoje, s hojo, tožnica pa se med delom lahko tudi usede.
odmera invalidske pokojnine - I. kategorija invalidnosti - datum nastanka invalidnosti - nova invalidnost - valorizacijski količnik
Sodišče je ustrezno pojasnilo, zakaj je glede na leto uveljavitve tožničine pokojnine v letu 2020 uporabljen pravilen valorizacijski količnik. Pomemben je datum nastanka nove invalidnosti in ne datum sodne odločbe.
nastanek invalidnosti - zaključeno zdravljenje - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljeno oprlo na strokovno prepričljivo izvedensko mnenje. Ključno za ugotovitev invalidnosti je, da sprememb v zdravstvenem stanju ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Izvedenski organ po proučitvi medicinske dokumentacije ugotavlja, da pri tožniku zaenkrat niti diagnostika, kot tudi ne zdravljenje, ni bilo opravljeno v taki meri, da bi bilo mogoče govoriti o dokončnem zdravstvenem stanju. Glede vprašanja, kdaj je zdravljenje dokončno, pa je potrebno presojati vsak primer posebej. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da se glede na definicijo invalidnosti, kot je podana v prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2, v invalidskem postopku ugotavlja delazmožnost po zaključenem zdravljenju. Bistveno pri tem je, da gre za trajnejše spremembe v zdravstvenem stanju, za razliko od začasne nezmožnosti za delo.
invalidska pokojnina - sorazmerni del invalidske pokojnine - odločanje po uradni dolžnosti - gostota pokojninske dobe - dokazna ocena izvedenskega mnenja - poslabšanje zdravstvenega stanja - poseganje v pridobljene pravice - zavrženje dela tožbe - sprememba izpodbijane sodbe
Pri tožniku je bilo stanje enako oziroma se je v letu 2020 še poslabšalo, kar pa ne narekuje razvrstitev v II. oziroma III. kategorijo invalidnosti, temveč je pri njem še naprej podana I. kategorija invalidnosti. V tem primeru posledično tudi ne gre za nastanek nove invalidnosti. Pri tožniku je ves čas podana I. kategorija invalidnosti. S tem je izpolnjen prvi pogoj za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.
Ne glede na to, da je toženec glede na novo tožnikovo vlogo tožnika razvrstil v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 13. 7. 2021 dalje, pa je pri tožniku invalidnost nastala že 16. 2. 2011. Ob nastanku invalidnosti pa je tožnik izpolnjeval pogoj dopolnjene pokojninske dobe, saj mu je bila že tedaj, ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, priznana pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine.
invalidnina za telesno okvaro - dokazna ocena izvedenskega mnenja - nasprotja v mnenjih izvedencev
Nosilni pritožbeni očitek, da izvedenski organ na podlagi osebnega pregleda ni mogel sprejeti pravilnih zaključkov, ki so v nasprotju z zaključki sodnega izvedenca ortopeda, je neutemeljen. Izvedenski organ je v svoji obširni dopolnitvi pisnega izvedenskega mnenja vztrajal, da njegove ugotovitve ne nasprotujejo predhodnim ugotovitvam invalidskih komisij in izvedenskega mnenja, saj pri tožniku ni bil potrjen obstoj trajnih telesnih okvar po točkah Sporazuma o telesnih okvarah.
URS člen 14. ZPIZ-2 člen 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20.
invalidnina za telesno okvaro - načelo enakosti - nastanek zavarovalnega primera - bodoč negotov dogodek - vključitev v obvezno zavarovanje
Nastanek telesne okvare je eden od zavarovalnih primerov, kjer so pravice zavarovancev zagotovljene le ob pogoju plačanih prispevkov. Telesna okvara, s katero oseba vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne predstavlja negotovega bodočega dogodka, za katerega se ves čas zavarovanja plačujejo prispevki, temveč je že znano gotovo dejstvo. Zato takšno, pred vključitvijo v zavarovanje, nastalo stanje ne more postati zavarovalni primer, za katero je mogoče zahtevati priznanje pravic.
ZDSS-1 člen 82. ZPIZ-2 člen 42, 42-1, 42-2, 47, 50, 50/1, 51.
odmera invalidske pokojnine - vzrok invalidnosti - poškodba pri delu - bolezen - odmerni odstotek
Upoštevajoč, da gre pri tožniku za kombiniran vzrok invalidnosti, je bilo treba skladno z določilom prvega odstavka 50. člena ZPIZ-2 invalidsko pokojnino odmeriti kot eno, a sestavljeno iz dveh sorazmernih delov. Pri odmeri je treba upoštevati pravnomočno odločitev sodišča, v kolikšni meri je posamezni vzrok vplival na nastanek invalidnosti. Gre za invalidnost kot posledico poškodbe pri delu v 80 % in bolezni v 20 %.
invalidnost - preostala delovna zmožnost - dokaz z izvedencem
Naloga izvedenskega organa je bila ugotavljanje tožnikove preostale delovne zmožnosti skladno z določilom 63. člena ZPIZ-2. Za izvedenca v tem smislu ni bistveno, da mora navesti konkretna dela pri konkretnem delodajalcu, ki jih lahko tožnik opravlja. Pomembno je, da izvedenec opredeli tožnikovo preostalo delovno zmožnost in s tem v povezavi ugotovi, ali glede na razbremenitve, ki jih tožnik potrebuje, še lahko v okviru svojega poklica opravlja objektivno obstoječa dela.
Sodišče je pravilno ugotovilo, da je odločitev drugostopenjskega organa v potrditvi nezakonite in napačne prvostopenjske odločbe toženca nepravilna, zaradi česar je potrebna odprava izpodbijanih odločb. Vendar je pravilen pritožbeni očitek o potrebnosti vrnitve zadeve v novo upravno odločanje. Sodišče bi moralo ob pravilni ugotovitvi, da gre za nezakoniti odločbi, zaradi dejstva, ki ga je že v trditveni podlagi izpostavljala tožnica, da gre za nejasen, nerazumljiv izrek izpodbijane odločbe, in dejstva, da je toženec po uradni dolžnosti vodil postopek neprave obnove po 183. členu ZPIZ-2, izpodbijani odločbi odpraviti in vrniti zadevo v novo upravno odločanje. V novem odločanju bo moral toženec odpraviti pomanjkljivosti postopka oziroma izdati nove odločbe. Glede na samo naravo ugotovljenih kršitev bi moralo sodišče tožencu naložiti, da ponovno izpelje celotni postopek.
nadomestilo za invalidnost - prijava v zavarovanje - zamuda roka - prijavno odjavna obveznost
Ni mogoče spregledati, da je dejanski razlog, zaradi katerega tožnik ni mogel biti zaveden v evidenco brezposelnih, izviral iz pravne sfere tožnikovega delodajalca in ne iz pravne sfere tožnika.
Zaradi teže posledic, do katerih lahko pride, če bi se uveljavilo tolmačenje toženca o zamudi v 88. členu ZPIZ-2 opredeljenega roka v okoliščinah konkretnega primera, bi morala biti pravna posledica v obliki izgube pravice izrecno določena. Iz tega razloga je sporno zakonsko določilo treba tolmačiti, upoštevajoč načela, na katerih temelji zakonska ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, in pravno naravo pravic iz tega zavarovanja z ustavno pravnega vidika, in nepravočasnost prijave sankcionirati na način, da se izplačevanje dajatve prizna šele od prijave dalje, ne pa da je izgubljena.
Tožniku ni uspelo dokazati, da je v spornem obdobju, torej v času, ko je bil zavarovan po 11. členu ZPIZ/83 plačeval prispevke najmanj v višini 85 % najnižje pokojninske osnove. 401.a člen ZPIZ-2 se namreč nanaša zgolj na zavarovanca iz 11. člena ZPIZ/83.
pravice iz invalidskega zavarovanja - delovna zmožnost - krajši delovni čas - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Zdravstvene težave tožnika je treba soočiti s tveganjem poklica skladno s 63. členom ZPIZ-2. Ker sodišče ni kvalificirano, da bi o vprašanjih s področja medicinske stroke odločalo samo, je pravilno vključilo izvedenski organ, ki je imel pri nepriznanju uveljavljane pravice odločilno vlogo.
S prepričljivim izvedenskim mnenjem je strokovno ustrezno pojasnjeno, da pri tožniku zdravstvene težave vplivajo na njegovo delovno zmožnost, vendar ne do te mere, da bi potreboval novo razbremenitev v obliki časovne razbremenitve krajšega delovnega časa. Za tožnikove zdravstvene težave zadoščajo že priznane razbremenitve pri delu.
ZPIZ-2 člen 63, 63/4, 63/5, 81, 82, 82/1. ZPP člen 254, 254/2, 287.
ugotavljanje invalidnosti - razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti - dokazna ocena izvedenskega mnenja - postavitev drugega izvedenca
V petem odstavku 63. člena ZPIZ-2 je določeno, da je pri zavarovancu iz prejšnjega (četrtega) odstavka invalidnost podana, če zavarovanec ni več zmožen polni delovni delovni čas opravljati dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan. Ravno tako stanje ugotavlja sodni izvedenec, torej da tožnik dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan, ni zmožen opravljati v polnem delovnem času, temveč le po 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko. Sodišče prve stopnje je zato tožniku utemeljeno, skladno s prvim odstavkom 82. člena ZPIZ-2, priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko. Tožnik ima namreč še vedno preostalo delovno zmožnost za opravljanje dela, na katerem dela oziroma opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je vključen v obvezno zavarovanje, in sicer s krajšim delovnim časom od polnega, ob upoštevanju stvarnih razbremenitev.
Tožnikova preostala delovna zmožnost je bila ocenjena glede na določilo 63. člena ZPIZ-2, ki opredeljuje osnovo, od katere se ugotavlja tožnikova (morebitna) invalidnost. Kot ugotavlja tožnik, je potrebno upoštevati ne samo trenutno delovno mesto (čistilec), temveč vsa delovna znanja oziroma pridobljene izkušnje in izobrazbo. Upoštevajoč tožnikovo trditev, da je ves čas svoje kariere opravljal predvsem fizična dela, je posledično tudi širša podlaga, od katere se ugotavlja tožnikova delazmožnost. V postopku je ugotovljeno, da tožnik ne more opravljati dela v storitveni dejavnosti na delovnem mestu kot čistilec pod splošnimi pogoji, temveč potrebuje stvarne in časovno razbremenitev krajšega delovnega časa 4 ur dnevno, 20 ur tedensko.
sorazmerni del invalidske pokojnine - (ne)izpolnjevanje pogojev
Neuspešno mora ostati tožnikovo pavšalno zatrjevanje, da izpolnjuje vse zahtevane pogoje iz naslova starosti in pokojninske dobe ter nenazadnje, da je pri njemu podana pridobitna nezmožnost. Tožnik ni uspel dokazati izpolnjevanja zahtevanih pogojev za priznanje uveljavljane pravice.
Ker je tožnik uveljavil svojo pravico do invalidske pokojnine že v BIH, je ne more na podlagi iste pokojninske dobe uveljaviti tudi v Republiki Sloveniji. Sodišče je pravilno izpostavilo, da tožnik po uveljavitvi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BIH na podlagi zavarovalne dobe, ki je že bila upoštevana pri priznanju njegove invalidske pokojnine v BIH, pri tožencu ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev.
razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo izvedensko mnenje sodne izvedenke. Ob proučitvi medicinske dokumentacije v spisu ter v zdravstvenem kartonu, je izvedenka strokovno ustrezno pojasnila, da pri tožniku obstajajo zdravstvene težave, ki vplivajo na njegovo delovno zmožnost. Zaradi opisanih zdravstvenih težav, so potrebne že opisane razbremenitve pri delu. Niso pa izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti.
Toženec kot nosilec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne more biti pristojen za zdravljenje in posledično odgovoren za morebitno škodo, ki bi tožnici nastala v postopku zdravljenja. Povsem pravilen je zaključek, da tožencu zaradi ocene, da je zdravljenje zaključeno, ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v smislu odškodninske odgovornosti, še manj pa, da bi zaradi toženčeve ocene invalidnosti prišlo do zaključka tožničinega zdravljenja v medicinskem smislu.