Zavarovanec mora za priznanje pravice do invalidske pokojnine hkrati izpolniti pogoj zahtevane pokojninske dobe in še enega izmed pogojev, določenih v 41. členu ZPIZ-2.
Po 4. odstavku 94. člena ZPIZ-2 se lahko zavarovanca pozove na kontrolni pregled, na katerem se ponovno ugotovi stanje invalidnosti. Četudi invalidska komisija v postopku ugotavljanja invalidnosti ugotovi, da kontrolni pregled ni potreben, to ne pomeni, da invalida ni mogoče več pozvati na kontrolni pregled, na katerem bi se ponovno ugotavljalo stanje invalidnosti. Ker se na podlagi 4. odstavka 126. člena ZPIZ-2 uživalcu invalidske pokojnine, ki se mu je zdravstveno stanje toliko izboljšalo, da je po mnenju invalidske komisije postal znova zmožen za delo, invalidska pokojnina izplačuje, dokler mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, če se v 30-ih dneh po prejemu odločbe o prenehanju pravice prijavi pri zavodu za zaposlovanje, ne gre za poseg v pridobljene pravice.
Iz podanega izvedenskega mnenja prepričljivo izhaja ugotovitev, da pristojni organ (invalidska komisija) ni ustrezno ugotovila dejanskega stanja, torej ali je glede na tožnikovo zdravstveno stanje utemeljeno pričakovati, da bo tožnik uspešno opravil poklicno rehabilitacijo. V takem primeru, kot je predmetni, nikakor ni mogoče od tožnika, ki je že takrat imel psihične težave pričakovati, da bo sam realno ocenil, kakšne so njegove zmožnosti za opravo poklicne rehabilitacije. Tudi če se sam strinja oziroma celo predlaga poklicno rehabilitacijo, kot to v pritožbi navaja tožena stranka, to invalidske komisije nikakor ne odvezuje, da ugotovi, kakšne so realne možnosti za uspešno končanje poklicne rehabilitacije. Omenjeno pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bilo ustrezno razčiščeno, kar pomeni, da je bila odločitev sprejeta na podlagi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo zavarovanca.
Naloga izvedenca je zagotovitev sodniku znanja, ki jih ta nima in brez katerih odločitev o sporu ni mogoča. Izvedenec je na sodnikova navodila vezan, saj je strokovni pomočnik sodišča. Potrebno pa se je izogniti pretiranemu in nekritičnemu zatekanju k izvedencem, saj se lahko zgodi, da sodni izvedenec prevzame vlogo sodnika in v svojih izvedenskih mnenjih podaja odgovore tudi na pravna vprašanja. Bistvena značilnost dokaza z izvedencem je, da sodniku posreduje abstraktna pravila znanosti ali stroke, ki so znana določenemu krogu strokovnjakov. Sodišče označi izvedencu objekt izvedovanja, mu postavlja vprašanja in po potrebi zahteva pojasnila glede danega izvida in mnenja. Mnenje je posledica, ki jo izvedenec z uporabo znanja potegne iz določenih dejstev in ga posreduje sodišču. V končni fazi pa je sodišče tisto, ki naredi določen zaključek in ekspertizo skladno z 8. členom ZPP prosto presodi.
Načini oz. oblike poklicne rehabilitacije, roki za nastop in trajanje, natančnejši pogoji za usposabljanje zavarovanca ter pogoji ter roki za sklenitev pogodbe o zaposlitvi po končani poklicni rehabilitaciji se v skladu s 77. členom ZPIZ-2 dogovorijo v pogodbi o poklicni rehabilitaciji, ki jo sklenejo zavarovanec, toženi zavod in delodajalec ali zavod za zaposlovanje. V tripartitni pogodbi se poleg ostalega torej določa način oz. oblika poklicne rehabilitacije, ki mora biti v skladu s preostalo delovno zmožnostjo iz vsebinsko priznane pravice do poklicne rehabilitacije.
Za pravilno operacionalizacijo poklicne rehabilitacije v tripartitni pogodbi je torej bistveno, da je v sodno socialnem sporu priznana pravica do poklicne rehabilitacije, vsebinsko ustrezno konkretizirana. Da ne gre za odločitev, kot v izpodbijanem delu sodbe, ki ne vsebuje nujnih stvarnih razbremenitev, indiciranih iz zdravstvenih razlogov za usposobitev za drugo ustrezno delo niti odločeno, ali obstaja možnost usposobitve za drugo ustrezno delo v polnem ali v krajšem delovnem času.
Ne glede na zatrjevanje tožnice in njenega delodajalca, da tožnici zaradi zdravstvenih težav dosedanji delodajalec ne more ponuditi ustreznega dela, to v predmetni zadevi ne more biti pravno relevantno. V postopku ugotavljanja preostale delovne zmožnosti, je bistveno le zdravstveno stanje tožnice in v povezavi s tem njena preostala delovna zmožnost.
III. kategorija invalidnosti - nove pravice na podlagi invalidnosti
Glede na to, da je bil tožnik že uživalec pravic iz invalidskega zavarovanja, saj mu je toženec z odločbo z dne 14. 2. 2012, kot invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, mu je mogoče nove pravice na podlagi ugotovljene spremembe oziroma ugotovljene III. kategorije invalidnosti v novi obliki, skladno z drugim odstavkom 126. člena ZPIZ-2 priznati od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe. To je ob dejstvu, da je pri tožniku prišlo do sprememb v stanju invalidnosti 13. 12. 2017, od 1. 1. 2018 dalje.
Dejstvo, da tožnik iz zdravstvenih razlogov več ni zmožen za delo zidarja, ki ga je nazadnje opravljal in glede na strokovno usposobljenost šteje za njegov poklic, samo po sebi ne zadošča za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Za svoj poklic v skladu s 3. odstavkom 63. člena ZPIZ-2 šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. V ta krog je zagotovo mogoče uvrstiti tudi pomožna dela v gradbeništvu, ki jih je zavarovanec opravljal v obravnavanem primeru, si na ta način pridobil delovne izkušnje in jih glede na preostalo delovno zmožnost ob stvarnih razbremenitvah, lahko še vedno opravlja poln delovni čas.
Iz podanih ugotovitev izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi prišlo pri tožniku do popolne izgube delazmožnosti oziroma da bi bilo podano stanje, kot je določeno v 1. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2. Zato njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
nadomestilo za invalidnost - III. kategorija invalidnosti - datum začetka izplačevanja
ZPIZ-2 v 122. členu določa, da se delno nadomestilo izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Zavarovancu se torej nadomestilo izplačuje od dneva, ko realizira priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in prične opravljati delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti.
Zato je potrebno ločiti med priznanjem pravice do delnega nadomestila in pričetkom njegovega izplačevanja. Pravica do delnega nadomestila je vezana na izpolnitev pogojev za pridobitev te pravice, medtem ko je pričetek izplačevanja delnega nadomestila vezan na datum pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, zaključek izplačevanja pa na zaključek opravljanja dela z delovnim časom, ki ustreza zavarovančevi delovni zmožnosti. Priznanje pravice do delnega nadomestila še ne pomeni avtomatično tudi pričetek njenega izplačevanja, pač pa je pomembno od kdaj dalje je tožnik realiziral priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, bodisi s pričetkom dela ali s pričetkom zavarovanja in plačevanja prispevkov za delo s krajšim delovnim časom od polnega.
Pravna podlaga za rešitev zadeve je podana v 111. členu ZPIZ-2, umeščenem v II. poglavje zakona, ki med drugim ureja tudi izplačevanje pokojnin. Po splošni določbi 3. odstavka 108. člena ZPIZ-2 se pravice iz invalidskega zavarovanja sicer pridobijo z dnem nastanka invalidnosti, vendar pa izplačevanje denarne dajatve ni vezano na dan nastanka invalidnosti.
Po 1. odstavku 111. člena ZPIZ-2 se pokojnina izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Cit. določba ZPIZ-2 je kogentne narave, je povsem jasna in jo z nobeno od v teorij znanih razlagalnih metod ni dopustno interpretirati drugače. Sicer je sodna praksa že večkrat eksplicitno poudarila, da je potrebno ločiti med pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine in pogoji za njeno izplačevanje. Pravico do izplačevanja invalidske pokojnine je mogoče realizirati šele po prenehanju zavarovanja. To velja tudi v primerih, ko so stranke v kategorijo invalidnosti razvrščene v sodno socialnih sporih, lahko celo za več let nazaj, če so imele lastnost zavarovanca, kot v tožnikovem primeru.
Samo nestrinjanje in nezadovoljstvo tožeče stranke s podanim izvedenskim mnenjem, ugotovitvam izvedenskega organa, zaradi tega avtomatično ni odvzel veljave ter vzpostavil vsebinski razlog za imenovanje drugega izvedenca. Z zavrnitvijo dokaznega predloga o imenovanju drugega izvedenca, sodišče tožnici ni odvzelo niti pravice do obravnavanja niti pravice do izjave. Smisel ponovitve dokazovanja z drugim izvedencem iste stroke je prav v tem, da doprinese nekaj novega, da na prejšnjo izvedbo dokaza izboljša, razjasni, pojasni, odpravi dvome in prav v predmetni zadevi sodišče ugotavlja, da imenovanje izvedenca iste stroke ne bi doprineslo ničesar, kar je bilo že obravnavano in povečalo tožeči stranki možnosti njenega uspeha, saj je imela tožeča stranka možnost, da s članom izvedenskega organa sporna vprašanja razčisti tudi na naroku z zaslišanjem. Zakon namreč ne določa ponavljanja dokazovanja z novimi (in novimi izvedenci) vse dotlej, dokler se dvomi v pravilnosti izvida in mnenja ne odpravijo. Prvostopno sodišče je pravilno ocenilo, da je glede na podano izvedensko mnenje in dodatno zaslišanje člana izvedenskega organa prišlo do položaja, kjer je moralo v okviru 8. člena ZPP samo presoditi izvedensko mnenje.
ZDR-1 člen 6, 6/1, 6/6, 89, 89/1, 89/1-1.. ZPIZ-1 člen 101, 102, 103.. ZPIZ-2 člen 429, 429/3.. ZZRZI člen 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - invalid - diskriminacija - trditveno in dokazno breme
Tožena stranka ni bila dolžna sistemizirati novega delovnega mesta, da bi ohranila tožničino zaposlitev. Tožena stranka je bila dolžna pridobiti mnenje Komisije in preveriti, ali lahko tožnici ponudi opravljanje drugega dela v skladu z njenimi omejitvami iz invalidske odločbe oziroma ali delovno mesto lahko prilagodi tako, da bi bilo za tožnico ustrezno. Navedeno je tožena stranka storila, v postopku pred sodiščem prve stopnje je dokazala, da za tožnico drugega ustreznega dela niti s prilagoditvijo delovnega mesta nima, zlasti zaradi dodatnih omejitev, ugotovljenih s sodbo socialnega sodišča, zato obstaja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici.
Dokazno breme, da ni bila kršena prepoved diskriminacije, je res na delodajalcu (šesti odstavek 6. člena ZDR-1), vendar to breme za delodajalca nastane šele tedaj, ko delavec navede dejstva, ki opravičujejo domnevo kršitve prepovedi diskriminacije. Iz navedene določbe izhaja, da je trditveno breme glede obstoja diskriminacije na delavcu. Ta mora zatrjevati ne samo, da je bil neenako obravnavan, pač pa tudi, da je bil razlog neenake obravnave ena od v zakonu naštetih okoliščin (prvi odstavek 6. člena ZDR-1). Obrnjeno dokazno breme (enako kot glede dokazovanja razloga za podajo odpovedi oziroma zakonitosti odpovedi)1 ne pomeni, da je delavec prost trditvenega bremena.
poklicna rehabilitacija - izvedensko mnenje - denarno nadomestilo - nadomestilo plače za čas poklicne rehabilitacije
Ker sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni ugotovilo opravičljivih zdravstvenih razlogov, zaradi katerih tožnica ni končala poklicne rehabilitacije, ki so navedeni v pogodbi o poklicni rehabilitaciji, je utemeljeno štelo izpodbijane odločbe za pravilne in zakonite in tožničina tožbena zahtevka zavrnilo.
ZDSS-1 člen 82, 82/1, 82/1-1.. ZPIZ-2 člen 85, 85/1, 85/1-4, 91, 91/1, 111, 111/5, 121, 121/1, 124, 124/3.
nadomestilo za invalidnost - socialni spor - spor polne jurisdikcije - zastaralni rok
Socialni spor je praviloma spor polne jurisdikcije. Le izjemoma se izpodbijani upravni akt odpravi in zadeva vrne v ponovno upravno odločanje. Po 1. alineji 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 lahko sodišče, če tožbenemu zahtevku ugodi, izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženi stranki izdajo, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, le pod pogojem, da bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami.
Toženec v pritožbi nadalje pravilno izpostavlja, da je izpodbijana sodba zmotno utemeljena na 5. odstavku 111. člena v zvezi s 1. odstavkom 91. člena ZPIZ-2, ki v obravnavani zadevi sploh nista uporabljiva. Po 5. odstavku 111. člena v zvezi s 1. odstavkom 91. člena ZPIZ-2 se zapadli mesečni zneski nadomestila za invalidnost, ki niso mogli biti izplačani zaradi okoliščin, ki jih je povzročil uživalec, izplačajo največ za tri leta nazaj, računano od dneva vložitve zahteve za izplačilo. Določen je zastaralni rok za izplačilo dajatev v primerih, ko zavod ni izplačeval dajatve zaradi okoliščin, ki jih je povzročil uživalec pravice. Rok izplačila dospelih in neizplačanih dajatev je omejen na tri leta. Vendar obravnavana invalidska dajatev tožniku pred 1. 4. 2016 sploh še ni bila priznana, kaj šele da bi zapadla v izplačilo.
invalidnost - I. kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - nestrinjanje strank z izvedenskim mnenjem - izvedensko mnenje
V postopku pred sodiščem prve stopnje je bil res zaslišan le specialist medicine dela, prometa in športa, ne pa tudi specialistka psihiatrinja, kot je predlagala tožnica. Sodišče prve stopnje je razloge za takšno postopanje obrazložilo s pravilnimi in utemeljenimi argumenti. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča za zaslišanje izvedenke psihiatrinje sodišče prve stopnje ni imelo nobenega utemeljenega razloga. Zgolj tožničino nezadovoljstvo in nestrinjanje z zaslišanjem in izpovedjo specialista medicine dela, prometa in športa, še ne predstavlja nerazumnega in neutemeljenega razloga. Specialist medicine dela, prometa in športa je tudi sicer najbolj kompetenten specialist za ocenjevanje delazmožnosti, odgovoril pa je tudi na vse tožničine pripombe. Razen tega je posebej opozoril, da je potrebno ločiti med mnenjem in priporočili lečečih specialistov ter izvedenskimi mnenji izvedencev. Lečeči specialisti pacienta zdravijo, med tem ko izvedenci v skladu s pravili medicinske znanosti in stroke objektivno ocenjujejo obstoj določenih dejstev, v konkretnem primeru obstoj preostale delazmožnosti oziroma, če je ta podana, popolne nezmožnosti za delo. Pri tem morajo upoštevati tudi definicijo invalidnosti, ki ni zgolj medicinska kategorija. Zato se mnenje izvedenskega organa nemalokrat razlikuje od mnenj ali predlogov specialistov tudi zaradi tega, ker izvedenski organ običajno gleda na določen problem bistveno širše in skozi dolgoletno prakso podobnih primerov. Naloga izvedenskega organa ni, da slepo sledi zaključkom posameznih specialistov, pač pa se iz teh izvidov predoči le objektivno ugotovljene statuse in na podlagi vseh teh ugotovitev na koncu izda oceno funkcionalne zmogljivosti, ki je osnova za oceno delazmožnosti. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, naloga izvedenskega organa ni, da zavzame stališče, zakaj se njihovo mnenje razlikuje od mnenja lečečih terapevtov. Razčiščevanje izvedenca z lečečimi specialisti, bodisi o diagnozah, o odmerkih zdravil ali o drugih različnih stališčih, je zato ne samo nepotrebno, ampak tudi neprimeren dokaz za ugotovitev odločilnih dejstev.
INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00031251
ZPIZ-2 člen 41, 42, 42/1, 42/1-2.. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
invalidska pokojnina - zavrženje zahteve
Ker se v obravnavani zadevi dejansko stanje niti pravna podlaga od pravnomočne zavrnitve istovrstne invalidske dajatve nista spremenila, je bilo v obravnavanem predsodnem upravnem postopku mogoče zahtevo zakonito le zavreči.
ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-1396, 396/1.. ZPP člen 247.
invalidnost - III. kategorija invalidnosti - I. kategorija invalidnosti
Po 1. odstavku 396. člena ZPIZ-2 uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti) po ZPIZ-1 obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi tega zakona. Pravice po ZPIZ-2 lahko na podlagi 3. odstavka 396. člena ZPIZ-2 pridobijo le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. Pomeni, da bi se tožniku invalidu III. kategorije po ZPIZ-1, pravice po ZPIZ-2 lahko priznale, če bi prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi predstavljalo poslabšanje že ugotovljene III. kategorije ali novo invalidnost v smislu II. ali uveljavljane I. kategorije. V I. kategorijo invalidnosti se skladno s 1. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.
ZPIZ-2 člen 403, 403/3.. ZPIZ-1 člen 143, 145, 147, 149.
telesna okvara - invalidnina za telesno okvaro - seznam telesnih okvar
Po ZPIZ-2, ki velja od 1. 1. 2013 dalje, ni mogoče več pridobiti pravice do invalidnine za telesno okvaro, ki je nastala kot posledica bolezni ali poškodbe izven dela.