Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženka tožnici ni ponudila ustrezne zaposlitve. Ker je zakonodajalec kot pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu določil hkratno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi in usposobljenosti, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je izpodbijana odpoved nezakonita že zaradi neizpolnjenosti tega izobrazbenega pogoja.
Tožnica do pravnomočnosti odločbe o ugotovljeni invalidnosti ni vložila zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine, zato je bila tožnici pravilno priznana pravica do invalidske pokojnine, kot je to pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Tožniku pravica do invalidske pokojnine ni bila priznana ob ugotovitvi, da nima dovolj dopolnjene pokojninske dobe (gostota dobe). Glede na to, da je tožnik ob nastanku I. kategorije invalidnosti dopolnil 67 let, bi torej moral izpolniti pogoj dopolnjenih 15 let in 8 mesecev pokojninske dobe (1/3 delovnih let). Glede na to, da ima tožnik v Sloveniji in v Avstriji dopolnjenih skupno 5 let, 4 mesece in 21 dni pokojninske dobe, navedenega pogoja ne izpolnjuje.
Namen invalidskega postopka je v okviru zavarovančeve preostale delovne zmožnosti ugotoviti dela, ki jih lahko opravlja. Naloga izvedenskega organa je bila torej ugotavljanje tožnikove preostale delovne zmožnosti skladno z določili ZPIZ-2. Za izvedenca v tem smislu ni bistveno, da mora navesti konkretna dela pri konkretnem delodajalcu, ki jih lahko tožnik opravlja. Pomembno je, da izvedenec opredeli tožnikovo preostalo delovno zmožnost in s tem v povezavi ugotovi, ali glede na razbremenitve, ki jih tožnik potrebuje, še lahko opravlja objektivno obstoječa dela.
Za odločitev v tej zadevi je odločilno že dejstvo, da je bila pri tožnici invalidnost ugotovljena že v času vodenja postopka, ki se je končal z odločbo z dne 19. 3. 2024, s katero so bile tožnici, ki je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, tudi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja. Gre za pravnomočno odločbo, ki jo je bilo sodišče dolžno upoštevati. V primeru že priznanih pravic iz invalidskega zavarovanja se v novem postopku ugotavlja, ali je prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, ki vplivajo na invalidnost. Za ta spor je ključno zgolj vprašanje, ali je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, ki vpliva na samo invalidnost. Zaenkrat poslabšanje zdravstvenega stanja ni ugotovljeno, pri čemer pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila zadeva presojana glede na dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje izpodbijanih odločb toženca. V primeru, da se je tožnici zdravstveno stanje kasneje poslabšalo, pa ima možnost, da pri tožencu začne nov postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.
Prepričljiva je dokazna ocena sodišča v 9. točki obrazložitve, da je v dokaznem postopku ugotovljena zmanjšana delazmožnost tožnice, ki pa ni izgubljena. Predlog sodne izvedenke o omejitvah pri delu je skladen s predlogom lečečega specialista, ki predlaga omejitev dolgotrajne prisilne drže hrbtenice, ponavljajočega pripogibanja, dvigovanja bremen, hitrih in sunkovitih gibov, hoje po terenu z naklonom, čepenja in preostalih fleksijskih obremenitev kolena.
Za presojo te zadeve je ključno, ali zdravstvena stanja, ki so ugotovljena pri tožniku, predstavljajo telesno okvaro po Seznamu TO. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja z dne 10. 11. 2025 izhaja, da pri tožniku niso podane telesne okvare, kot so le‑te opredeljene v omenjenem Seznamu TO. Sodišče je poleg pridobitve pisnega izvedenskega mnenja na naroku za glavno obravnavo zaslišalo člana izvedenskega organa specialista MDPŠ. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedensko mnenje strokovno prepričljivo, zato ga je sodišče prve stopnje pri odločitvi utemeljeno upoštevalo.
Sodišče prve stopnje je vprašanje opravljanja osnovnih življenjskih potreb prav tako razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije A. fakultete. Tudi v tem primeru je komisija po opravljenem osebnem pregledu podala izvedensko mnenje, da tožnik zmore samostojno opravljati osnovna življenjska opravila.
Neutemeljene so pritožbene trditve o zgolj formalno pravnomočnih upravnih in sodnih odločbah. Da gre za materialno pravnomočno odločbo potrjuje dejstvo, da je bila tožniku ob razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti priznana tudi pravica do invalidske pokojnine, na podlagi katere se mu izplačuje dajatev. Za ponovno presojo ustreznosti sestave invalidske komisije v predsodnem postopku ni pravne podlage. Morebitno nepravilno ugotovitev datum nastanka I. kategorije invalidnosti, bi lahko tožnik ob primerni skrbnosti izpodbijal z rednim pravnim sredstvom, ne pa z izrednim pravnim sredstvom obnove postopka.
Tožnik je kršil obveznost obveščanja toženke o nadaljnji bolniški odsotnosti, a izredno odpoved upravičuje le takšna hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki močno odstopa od sprejemljivega ravnanja v delovnem okolju in ruši medsebojne odnose, ugotovljena kršitev pa ni takšna.
Navedeno ne pomeni, da kršitve obveščanja toženke o nadaljevanju odsotnosti zaradi nadaljevanja bolniškega staleža ni storil, je pa okoliščina, ki skupaj z drugimi utemeljuje zaključek, da pogoj po prvem odstavku 109. člena ZDR-1 ni podan in je posledično odpoved nezakonita.
Dejstvo tožnikove zmožnosti za izvedbo poklicne rehabilitacije za pridobitev poklica oziroma študij D., predstavlja pravotvorno dejstvo, ki ni bilo ustrezno razčiščeno. Zaradi nerazčiščenega sklopa pravno odločilnih dejstev kaže na napačno ugotovljeno dejansko stanje v škodo zavarovanca.
Če bo toženec ugotovil, da dejansko stanje v pravnomočno zaključenem postopku ni bilo pravilno ugotovljeno v škodo tožnika oziroma toženca, bo ob pravilni uporabi materialnega prava o tožnikovih pravicah iz invalidskega zavarovanja skladno z določbo 183. člena ZPIZ-2 odločil z novo odločbo.
Uporaba določbe prvega odstavka 8. člena Pravilnika o letnem dopustu na način, da se za vsako od osebnih okoliščin - invalidnost in starost - določi po pet dodatnih dni letnega dopusta, vendar največ skupaj pet dni, učinkuje na tožnika z dvema osebnima okoliščinama manj ugodno. Ena od ustavno in zakonsko varovanih osebnih okoliščin tako ostane brez dejanskega učinka. Nelogično je, da bi bil tožnik, ki je hkrati starejši od 50 let in delovni invalid, upravičen zgolj do pet dodatnih dni letnega dopusta, enako kot delavec, ki je npr. samo starejši od 50 let, ali delavec, ki je zgolj delovni invalid, pri katerih ni podana nobena od drugih okoliščin iz 8. člena Pravilnika. Takšna razlaga vodi do neutemeljeno izenačene obravnave delavcev, ki se med seboj nahajajo v bistveno različnih položajih, in s tem do posega v pravico do enakega oziroma nediskriminacijskega obravnavanja.
Ob ustavnoskladni razlagi 97.g člena ZObr in 8. člena Pravilnika je tožnik kot delavec, ki je dopolnil 50 let starosti, torej upravičen do pet dni letnega dopusta, kot delavec invalid pa še do dodatnih pet dni letnega dopusta, skupno torej do desetih dodatnih dni letnega dopusta.
Tudi sam toženec priznava, da je bila podlaga za veljavno izplačilo nadomestila za začasno zadržanost od dela podana v (drugačnem) predhodno formalnem stanju v zavarovalnih podlagah. Naknadno spremembo zavarovalne podlage s strani ZPIZ, ki je posledično povzročila, da tožnica do nadomestila od 12. 10. 2023 glede na spremenjeno zavarovalno podlago ne bi bila upravičena, ne moremo pripisati tožnici kot zavarovanki. Vendar glede na ostale določbe zakonodaje s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja, takšno tolmačenje ni sprejemljivo. V okoliščinah teh primerov je potrebno določbe ZZVZZ (in na drugi strani) določbe pokojninske ter delovne zakonodaje tolmačiti usklajeno tako, da zavarovanec ne ostane brez pravic na eni ali drugi podlagi.
Ker so migrenski glavoboli ključna zdravstvena težava tožnice, je sodišče utemeljeno izvedlo dokaz s postavitvijo sodnega izvedenca specialista nevrologa. Da je ključna omenjena diagnoza, izhaja tako iz predloga za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, pa tudi tožnica sama je izpovedala, da je njena glavna težava glavobol, zaradi katerega meni, da potrebuje časovno razbremenitev pri delu. Sodni izvedenec je s tem v zvezi prepričljivo pojasnil, da v primeru akutnega stanja oziroma napada glavobola tožnica ni zmožna opravljati del na delovnem mestu, na katerem je zaposlena, tj. "zlatar, montažer 4", je pa v preostalem času zmožna za delo v polnem delovnem času in torej časovna razbremenitev s tem v zvezi ni utemeljena.
Tožnik ima avtistično motnjo, zaradi katere ima tako hudo obliko neprilagojenega vedenja, da mu to onemogoča samostojno življenje in pridobivanje sredstev za preživljanje, s čimer je podan dejanski stan po 2. alineji prvega odstavka 3. člena ZSVI. Sodišče je zato utemeljeno poseglo v izpodbijane odločbe ter tožniku priznalo status invalida od 7. 4. 2023 dalje in pravico do nadomestila za invalidnost od 1. 5. 2023 dalje.
Ker je tožnica kot invalid II. kategorije invalidnosti uživalka pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti, s tem, da so bile pravice uveljavljene po predpisih, ki so se uporabljali do 31. decembra 2002, lahko po določbah ZPIZ-2 nove pravice pridobi le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti.
Za presojo pravilnosti odločitve v predsodnem upravnem postopku je ključno dejstvo zatrjevane ničnosti odločbe z dne 20. 11. 2008, s katero je bil tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do invalidske pokojnine. Kot je pojasnjeno, je bila sporna odločba o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti že večkrat presojana v sodnih postopkih.
Sodišče se je pravilno opredelilo do vsakega pogoja, ki ga prvi odstavek 279. člena ZUP določa kot ničnostni razlog in ugotovilo, da ni podan nobeden izmed zakonsko določenih pogojev.
Diagnoze same po sebi niso merilo za ocenjevanje invalidnosti. Naloga lečečega specialista jediagnostika in zdravljenje, ne pa ugotavljanje invalidnosti. Ko gre za vprašanje invalidnosti, je potrebno upoštevati zdravstveno stanje in delovne obremenitve v zvezi z definicijo invalidnosti, kot izhaja iz 63. člena ZPIZ-2. Sodna izvedenca sta upoštevala izvide in strokovno prepričljivo pojasnila, da so že priznane razbremenitve ustrezne.
Pri presoji zakonitosti odpovedi zaradi invalidnosti tožnice je z vidika izobrazbenega pogoja treba uporabiti določbo prvega odstavka 40. člena ZZRZI in ne petega odstavka 91. člena ZDR-1 oziroma četrtega odstavka 33. člena ZDR-1.
Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovitvi, da toženka tožnici po priznanju statusa delovne invalidke III. kategorije ni mogla zagotoviti druge zaposlitve, ki bi ustrezala njeni strokovni izobrazbi, usposobljenosti in preostali delovni zmožnosti, presodilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Drugo ustrezno delovno mesto je ali obstoječe delovno mesto, ki ga delodajalec ustrezno prilagodi glede na preostalo delovno zmožnost delavca, ali pa drugo prosto ustrezno delovno mesto, na katerem delavec še ni opravljal dela, ki ga delodajalec prilagodi preostali delovni zmožnosti delavca.
Za zakonitost izpodbijane odpovedi bi toženka morala dokazati, da glede na tožničine omejitve pri delu in njene dejanske zadolžitve, delovnega mesta prodajalec v ribarnici (kot tudi drugih prostih ustreznih delovnih mest) ne bi mogla ustrezno prilagoditi, ker tožnica ne bi mogla opravljati bistvenih nalog, zato bi prilagoditev pomenila nesorazmerno breme za toženko, česar ni dokazala.
Ker so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, je sodišče prve stopnje utemeljeno poseglo v izpodbijano odločbo toženca in tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter ji priznalo pravico do invalidske pokojnine od 29. 1. 2024 dalje.