Tožba za ugotovitev ničnosti sklepa, ki ga sprejme organ katerekoli družbe, ne glede na to, ali bi organ upravljanja kot tak sploh smel biti ustanovljen ali ne, zadeva le organ, ki je sporni sklep sprejel in (predvsem) samo družbo. To pomeni, da je v tej zadevi tožbo za ugotovitev ničnosti sklepa sveta županov mogoče vložiti zgolj in samo proti prvi toženki.
Ustanovitev negativne stvarne služnosti, ki na služeči nepremičnini prepoveduje postavitev oziroma obstoj objektov javne gospodarske infrastrukture, je dopustna. Vendar taka služnost učinkuje le na zasebnopravnem področju, torej le kot zasebnopravna omejitev lastninske pravice. Ne izključuje pa negativna služnost možnost prisilne ustanovitve služnosti v javno korist v skladu z določbami sedmega odstavka 20. člena in 21. ter 22. čl. ZEKom oziroma tretjega odstavka 78. čl. in 79 ter 80. čl. ZEKom-1. Na področje javnega prava namreč negativna služnost ne seže.
Ker Mestna občina Koper in Občina Ankaran nista sklenili ustreznega sporazuma o (raz)delitvi premoženja, so postale nepremičnine po samem zakonu last tiste izmed njiju, pri kateri so se ob ustanovitvi nove občine nahajale, in to z učinkom za nazaj (ex tunc). Ustanovitev nove (izločene) občine pa je v tem pomenu ključna razmejitvena točka tako vsebinsko kot časovno. Opisani delitveni ključ je razumen; sosednji občini se lahko tudi o nepremičninah dogovorita, sicer po zakonu postane lastnica nepremičnin tista občina, na območju katere ležijo.
Tožnica je kot upoštevno infrastrukturo štela vse tisto, kar je pomenilo funkcionalni del koprskega tovornega pristanišča in kar je sama enačila s strukturami znotraj ograjenega območja Luke Koper. S tem je zahtevek utemeljila v pomenu integralne gospodarske infrastrukture pristaniškega omrežja. To ni nerazumno, saj gre za sklop nepremičnin, ki so bile v pomenu pristaniške službe že v zasnovi organsko povezane. Tudi zato ni videti, da bi bilo problematično, ali so bile predmetne nepremičnine namenjene/potrebne za izvajanje gospodarske javne službe, saj jih je tožnica zadosti jasno tudi funkcionalno vezala na pristaniško dejavnost prav v tem pomenu.
Logično sosledje je, da tožeča stranka zagotovi prevzemanje sveč pri upravljavcih pokopališč in jih pripelje do zbirnih centrov komunalnih odpadkov, kjer je dolžna zagotoviti njihovo predhodno skladiščenje. Tam pa nato sveče prevzame (zbere, 10. točka 3. člena Uredbe o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečam) zbiralec, tožena stranka. Za ta prevzem oziroma oddajo pa ji tožeča stranka ne sme več zaračunavati stroškov, saj je po petem odstavku 9. člena oddaja sveč brezplačna. Smiselno torej po presoji Vrhovnega sodišča po Uredbi za fazo do prevzema sveč nosi stroške, torej tudi stroške prevoza, izvajalec javne službe, v obravnavanem sporu tožeča stranka.
Čeprav je zavarovanec druge toženke navzven nastopal kot koncesionar, je druga toženka tožnici, na katero se je ta pred pravdo obrnila z odškodninskim zahtevkom, odgovorila, da Pogodba za vzdrževanje ulic, pločnikov in trgov v A., sklenjena med Javnimi službami A., d. o. o., in Komunalnim podjetjem A., d. d., izvajalca (zavarovanca druge toženke) ne zavezuje k vzdrževanju spornega stopnišča. Zato ni pretirano in nesorazmerno od tožnice zahtevati, da se v takem položaju s pisnim odškodninskim zahtevkom obrne na koncesionarja.
Za odločitev organa, s katero odloči o strankini dolžnosti priključitve objekta na javno vodovodno omrežje, ni potrebna strankina zahteva, zato razlog za ničnost iz 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP ne more biti podan.
Občina sicer lahko predpise iz svoje pristojnosti izda brez izrecnega napotila v zakonu, a ti ne smejo biti v nasprotju z zakoni. V obravnavanem primeru je občina z opredelitvijo pojma uporabnika obvezne javne gospodarske službe presegla okvire zakona. Podzakonski predpis sicer lahko ureja način izvrševanja pravic in obveznosti ter podrobneje določa vsebino teh pravic in obveznosti, pri čemer nujno interpretira zakon v določenem obsegu. Vendar pri svojem normiranju ne sme zoževati zakonskih pravic
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je v primeru, ko (zgolj) na delu območja (posameznem naselju) neke občine nastane nova občina in prejšnja občina še vedno obstaja na preostalem območju, pravilna razlaga 51.b člena Zakona o lokalni samoupravi, da do razdelitve premoženja nastane režim skupnega premoženja na celotnem območju obeh občin ali zgolj na območju novo nastale občine?
2. Ali je za lastninjenje (premoženja) nepremičnin po 76. členu Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS) kakorkoli relevantna oziroma odločilna tudi dejanska raba nepremičnin?
3. Ali sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta za lastninjenje po 76. členu ZGJS ugotavljali dejansko rabo nepremičnin, namesto da bi ugotavljali, ali nepremičnine spadajo v območje meje Luke Koper v obdobju 1992 - 1994 in so posledično namenjene potrebam koprskega tovornega pristanišča.