ZUN člen 27, 27/2, 27/2-2, 29, 29/3, 31. SZ-1 člen 4, 4/2. ZUP člen 9, 9/1, 189, 189/1, 191, 191/1. Uredba o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov in o določitvi objektov državnega pomena (2003) priloga 1.
gradbeno dovoljenje - individualna stanovanjska hiša - ureditveni načrt - turistična soba - upravni postopek - pravica do izjave - drugačna razlaga materialnega prava s strani pritožbenega organa - neenako obravnavanje
Ni se mogoče strinjati s stališčem, da ureditveni načrt z določitvijo območja kot območja individualnih stanovanjskih hiš ne določa tudi prostorskih pogojev, v skladu s katerimi mora biti načrtovani poseg. To stališče bi pomenilo, da sta v predpisu določena funkcija območja in izraba prostora sami sebi namen. Zato je dovoljena le tista gradnja, ki je v skladu z vsemi prostorskimi pogoji – ne le s funkcionalnimi in oblikovalskimi rešitvami, ampak tudi v skladu z določeno namensko rabo površin, razen kolikor prostorski izvedbeni načrt pri posamezni namenski rabi izrecno dopušča odstopanja.
Sodišče se strinja z razlogi upravnega organa druge stopnje, da devetstanovanjski objekt, ki bi nastal z načrtovano gradnjo, ni več individualna stanovanjska hiša.
Turističnih sob ni mogoče obravnavati kot stanovanj, saj je stanovanje po 2. odstavku 4. člena SZ-1 skupina prostorov, namenjenih za trajno bivanje, ki so funkcionalna celota.
S tem ko je pritožbeni organ ob enako ugotovljenem dejanskem stanju kot na prvi stopnji drugače razlagal materialno pravo in na tako razlago oprl svojo odločitev, je ravnal v skladu z določbo 3. odstavka 248. člena ZUP. Ker z razlago v tem delu ni bilo povezano dopolnjevanje postopka (ugotavljanje novih dejstev), je neutemeljen očitek, da tožnica ni imela možnosti izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, kar je vsebina pravice do izjave.
Organu ni treba odgovarjati na vsako strankino navedbo, če je iz ostalih razlogov mogoče napraviti sklep, da se z njenimi razlogi ne strinja ali pa jih šteje za nepomembna.
Trditev o neenakem obravnavanju pomeni, da je isti organ v enakih primerih odločil različno. Sklicevanje na eno zadevo, v kateri je upravni organ sprejel drugačno razlago istega predpisa, še ne pomeni neenakega obravnavanja, saj je pred tem treba ugotoviti še, katera od različnih odločitev je pravilna. Prvostopenjski organ za tako ugotavljanje ni pristojen, zato pomanjkanje obrazložitve, zakaj je bil predpis v dveh primerih različno uporabljen, ne predstavlja bistvene kršitve pravil upravnega postopka. Drugostopenjski organ pa je do tega vprašanja v svoji odločbi zavzel stališče in zanj navedel razloge.