zastaranje odškodninske terjatve – odškodninska odgovornost predsednika uprave
Datum prenehanja toženčeve funkcije direktorja tožnice je odločilen za pričetek teka zastaralnega roka le pri tistih terjatvah, glede katerih je sodišče ugotovilo, da je tožnica za vtoževano škodo zvedela oziroma bi mogla in morala zvedeti že pred tem datumom, saj v obdobju, ko je bil toženec še direktor tožnice, slednja zoper njega ni mogla vložiti odškodninske tožbe. Tožnica kot pravna oseba je za škodo izvedela takrat, ko je zanjo izvedel njen organ poslovodstva, nadzorni svet ali vršilka dolžnosti direktorja in da torej ni odločilno, kdaj se je z njo seznanil kasnejši direktor.
odškodnina za nepremoženjsko škodo – akontacija odškodnine – valorizacija že izplačane odškodnine
Sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranjanje realne vrednosti prisojene odškodnine, zato je treba po drugi strani upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije na enak način, to je z valorizacijo.
ZST-1 člen 12, 12/2, 39. ZST člen 13, 13/3, 15, 15/1. ZPP člen 282, 282/2. ZUstS člen 44.
plačilo sodnih taks – poziv na dopolnitev – obrazec o premoženjskem stanju – začasni zastopnik – ustavna odločba – razveljavitev – učinkovanje ustavne določbe
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje vlogo stranke za oprostitev plačila sodnih taks pravilno zavrglo, saj je stranka kljub pozivu ni dopolnila z izpolnjenim obrazcem o njenem premoženjskem stanju. Pri tem je sodišče prve stopnje kot pravno podlago zmotno uporabilo določbo 2. odst. 12. čl. ZST-1. Moralo bi uporabiti njej vsebinsko enako določbo 3. odst. 13. čl. ZST, saj 39. čl. ZST-1 določa, da se takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo ZST-1, do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo v skladu z določbami ZST.
Začasni zastopnik stranke tudi nima pravnega interesa vložiti predloga za oprostitev plačila sodnih taks za vloženo pritožbo, saj 1. odst. 15. čl. ZST med drugim določa, da začasni zastopnik stranke, ki ga je postavilo sodišče, v postopku ni dolžan plačevati taks za zastopanega.
Zakona ali dela zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih še ni bilo pravnomočno odločeno. V obravnavanem primeru do dne začetka učinkovanja ustavne odločbe še ni bilo pravnomočno odločeno. Zato se razveljavljenega 2. odst. 282. čl. ZPP za odločanje v tej zadevi ne sme uporabiti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - DEDNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0065845
ZIKS člen 145. ZD člen 221. ZKP člen 538, 538/1, 538/1-1, 539, 539/2, 541.
izgubljeni dobiček - odškodnina zaradi neupravičene obsodbe – kasneje najdeno premoženje – dedovanje
Vtoževani izgubljeni dobiček pokojnega očeta zaradi neupravičene obsodbe predstavlja kasneje najdeno premoženje po prvem odstavku 221. člena ZD, ki ga zapuščinsko sodišče ne more razdeliti na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, ne da bi razpisalo narok, na katerega bi povabilo vse dediče, na njem pa ponovno presojalo podane dedne izjave, dedne dogovore in oporočna razpolaganja glede naknadno vrnjenega premoženja, pri čemer je treba poleg njihove vsebine upoštevati tudi posebne okoliščine, zaradi katerih se naknadno odloča o dedovanju tega premoženja.
obrazložitev sodbe – učinek pravdnih dejanj – pravdni postopek – izvršilni postopek – umik predloga za izvršbo
Po ločitvi postopkov na pravdni in izvršilni postopek slednja nista več v nikakršni odvisnosti, zato ni razloga za obrazložitev sodbe v pravdnem postopku v zvezi z ustavitvijo izvršilnega postopka na podlagi umika predloga za izvršbo. Predmet konkretnega postopka so bili trije računi in zgolj pravdna dejanja, opravljena v tem postopku (kar umik predloga za izvršbo ni), so tista, ki terjajo obrazložitev/odziv sodišča.
Po določbi 1. odstavka 286.b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožena stranka je bila prisotna na glavni obravnavi in bi glede na to, da je sodnica sprejela sklep, da se dokazovanje zaključi, navedeno kršitev po končanem dokazovanju oziroma do konca glavne obravnave lahko uveljavljala. Ker se je na kršitev sklicevala šele v pritožbi, pri tem pa ni izkazala, da kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, pritožbeno sodišče kršitve ne more upoštevati.
Plačilo anuitet, ki se nakazujejo banki, je verodostojno mogoče dokazati le z listinskimi dokazi, to je s potrdili o plačilih.
ZP-1 člen 2, 2/2, 8, 14, 15, 42, 43, 59, 59/3, 62a, 62a/1, 147, 147/2. ZOPOKD člen 4, 5. KZ člen 17, 20. ZDAVP-1 člen 60. ZDAVP-2 člen 10, 398.
milejši predpis – kršitev materialnih določb zakona – zastaranje pregona – daljši rok za zastaranje – meje preizkusa odločbe prekrškovnega organa – posebno hudi davčni prekrški – načelo dolžnosti dajanja podatkov – odgovornost pravne osebe – odgovornost odgovorne osebe – uporaba določb kazenskega zakonika – eventualni naklep – dejanska zmota – stroški v postopku s pravnimi sredstvi
Razlog, zakaj je pravna oseba prikazala nepravilno davčno osnovo tudi v davčnem obračunu za leto 2007, na vprašanje dopustnosti postopka za prekršek nima vpliva, saj je neutemeljena pritožbena navedba, da predložitev davčnega obračuna dne 30. 3. 2008 ne predstavlja samostojnega prekrška, ker gre zgolj za pojavljanje posledice z dne 30. 3. 2006.
ZP-1 in ZOPOKD odgovornosti pravne osebe za prekršek ne vežeta na predhodno ugotovitev, da za prekršek odgovarja odgovorna oseba pravne osebe, temveč je odgovornost pravne osebe vezana na ravnanje storilca (fizične osebe), v obravnavanem primeru direktorja kot odgovorne osebe, ki je kot vodstveni organ s svojim podpisom odobril sestavo obračuna davka od dohodkov pravnih oseb.
Odgovorna oseba je bila glede na svojo funkcijo, to je direktor pravne osebe, med obveznostmi, ki jih vsebuje ta funkcija, pa sodi tudi izpolnjevanje zakonskih obveznosti in skrb za zakonitost poslovanja, dolžna poznati veljavno davčno zakonodajo, torej v okviru te tudi, kakšnim standardom morajo zadostiti navedbe o odhodkih, ki jih je v davčnem obračunu prikazal in kot direktor podpisal, če naj se upoštevajo kot davčno priznani odhodki.
Sodišče prve stopnje je ob tem, ko je ugotovilo, da je potrebno po uradni dolžnosti spremeniti odločitev prekrškovnega organa (do take odločitve pa lahko pride le v primeru, če je odločitev v korist pritožnika), storilkama nepravilno naložilo plačilo sodne takse kot stroškov postopka v zvezi s presojo zahteve za sodno varstvo.
OZ člen 131, 148, 148/2. ZPP člen 30, 46, 47, 482, 482/1.
spor o pristojnosti – gospodarski spor – fizična oseba – gospodarska družba – spor med družbenikom in družbo – odškodninska odgovornost
Zahtevek tožeče stranke (družbe) do toženca (fizične osebe, bivšega direktorja tožeče stranke) temelji na določbah 131. člena v zvezi z 2. odstavkom 148. člena OZ, torej na splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti in ne na pravu gospodarskih družb. Poleg tega je toženec fizična oseba, ki ni (več) član organov upravljanja družbe, tako, da ne gre za spor med družbo in članom organa upravljanja družbe, niti ne gre za spor med družbenikom in družbo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kriteriji za izbiro - večje število delavcev
Tožena stranka je sprejela kriterije, na podlagi katerih je uvrščala zaposlene delavce na seznam delavcev, ki naj bi jim redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, čeprav ji le-teh, ker ni šlo za večje število presežnih delavcev, ne bi bilo potrebno določiti. Te kriterije je uporabila za vse delavce enako, tudi pri tožeči stranki jih je uporabila pravilno ter ji zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
varstvo lastninske pravice – vrnitvena tožba – odškodninski zahtevek – zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve – zastaranje
V primeru vrnitvenega zahtevka mora tožnik dokazati, da je lastnik in da je stvar v dejanski oblasti toženca.
Ob ugotovitvi prvega sodišča o tem, kdaj je tožnik zvedel za odvzem vozila in kdo mu ga je odvzel, je pravilna odločitev o tem, da je njegov denarni zahtevek zastaral, tako upoštevajoč zastaralni rok, ki velja pri odškodninskih terjatvah, kot tudi splošni zastaralni rok.
ZST-1 člen 5, 5/1, 5/2, 5/2-2, 13, 13/1. ZPP člen 105a, 105a/3.
oprostitev plačila sodnih taks – odločitev o celotnem predlogu stranke – rok za vložitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks – pravni interes
Ker je tožnica vložila predlog za oprostitev oziroma odlog plačila sodnih taks za cel postopek in ne zgolj za tožbo, bi moralo sodišče prve stopnje o njenem predlogu za oprostitev sodne takse za pritožbo zoper sklep z dne 14. 06. 2010, ki je glede na vložitev pritožbe dne 30. 09. 2010 pravočasen, odločati (meritorno). Tožnici namreč ni mogoče odreči pravnega interesa, da se o njenem predlogu za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo odloči, saj iz izreka in obrazložitve sklepa z dne 14. 06. 2010 izhaja, da je bilo odločeno izključno o predlogu za oprostitev plačila takse za tožbo oziroma za postopek na prvi stopnji.
Taksno obveznost je treba plačati, ko slednja nastane, hkrati pa je treba vložiti tudi morebitni predlog za oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse. Taksna obveznost za pravdni postopek, če je pred njim tekel postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, nastane takrat, ko prispe spis k pristojnemu sodišču, pred katerim bo tekel pravdni postopek.
OBLIGACIJSKO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO
VSL0067726
SZ-1 člen 91, 103. OZ člen 17, 17/2. ZIZ člen 20. ZPP člen 139, 139/6, 318, 318/3.
najemna pogodba – odpoved najemne pogodbe – krivdni razlog – zapadlost terjatve – neposredno izvršljiv notarski zapis
Določbe SZ-1 o možnosti odpovedi najemne pogodbe zaradi krivdnih razlogov so kogentne narave in stranki svojega obligacijskega razmerja v tem delu ne moreta urediti drugače. Krivdni odpovedni razlogi so skladno z 91. členom SZ-1 ena od bistvenih sestavin najemne pogodbe in so določeni v 103. členu SZ-1. V tem primeru je potrebno slediti določbi 2. odstavka 17. člena OZ, da so določbe predpisov, s katerimi je delno ali v celoti določena vsebina pogodb, sestavni del teh pogodb in jih dopolnjujejo ali pa stopajo na mesto pogodbenih določil, ki niso v skladu z njimi. Tako po konkretni najemni pogodbi (ki povzema prejšnjo ureditev) kot po določbah SZ-1 je mogoče odpovedati najemno pogodbo, če najemnik ne plačuje najemnine ali stroškov. Tako razumevanje v najemno pogodbo povzete določbe 3. alineje 1. odstavka 53. člena SZ izhaja iz sodne prakse in je edino življenjsko sprejemljivo. Višina neplačanih zneskov ni odločilna za obstoj krivdnega razloga za odpoved najemne pogodbe.
Če je zapadlost terjatve odvisna od nastopa dejstev (neredno plačevanje), ki jih je treba šele ugotoviti, se zapadlost terjatve iz notarskega zapisa dokazuje na način predpisan v 3. in 4. odstavku 20. člena ZIZ. Notarski zapis je izvršljiv, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla. Iz notarskega zapisa, sklenjenega med tožencem in pravnim prednikom tožnice, izhaja, da je dolžnik soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo, vendar pa sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotovitev, da je tudi terjatev iz notarskega zapisa zapadla, kar šele vzpostavlja njegovo izvršljivost.
pogodba o delu – odgovornost za napake – odgovornost podjemnika - škoda zaradi zaupanja – trditveno in dokazno breme
Odgovornost za stvarne napake je posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, posebna pravila o odgovornosti za stvarne napake pa izključujejo uporabo splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti. To pomeni, da morajo biti za uveljavljanje odškodninskega zahtevka za povrnitev škode zaradi zaupanja izpolnjene enake predpostavke kot za podjemnikovo odgovornost za stvarne napake.
Velja domneva, da vzrok za napako izvira iz podjemnikove sfere. Te odgovornosti se lahko podjemnik razbremeni, če dokaže, da vzrok za napako ne izvira iz njegove sfere.
začasni zastopnik – prijavljeno prebivališče – naslov za vročanje - neizvedba dokaza – dokazni predlog
Postavitev začasnega zastopnika pomeni poseg v pravico stranke do izjave, zato njegova uporaba terja posebno previdnost v smislu tehtanja sorazmernosti takšnega posega v razmerju do ravno tako ustavno zagotovljene pravice do sodnega varstva.
Ker predstavlja ustrezna trditvena in dokazna ponudba temeljno dolžnost strank v pravdi, ki ji morajo le-te zadostiti v zakonsko določenih prekluzivnih rokih, ni mogoče dopustiti taktiziranja strank z dokaznimi predlogi tako, da bi lahko stranke šele v pritožbenem postopku vztrajale pri izvedbi dokazov, glede predlaganja katerih se niso določno izjavile že v postopku pred sodiščem prve stopnje.
pravična denarna odškodnina – nematerialna škoda – zmanjšanje življenjske aktivnosti – vezanost na trditveno podlago
Navedb o začasnih omejitvah življenjskih aktivnosti v času zdravljenja tožnica ni podala v trditveni podlagi, zato jih sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati pri določitvi denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin in prestanih neugodnosti.
Stvar ali dejavnost je mogoče šteti za nevarno, če kljub ustrezni skrbnosti obstaja nevarnost, da bo povzročena škoda velika ali če obstaja velika verjetnost, da bo škoda nastala.
V primeru, ko zaradi določenih okoliščin stvar (ali dejavnost) postane takšna, da iz nje izhajajo določeni nadpovprečni riziki zato, da bodo poškodovane pravno zavarovane dobrine, odgovarja kvečjemu tisti, kateremu je možno pripisati krivdo za ravnanje (storitev ali opustitev), ki je imelo za posledico nastop teh okoliščin. Odgovornost je lahko v tem primeru le krivdna in ne objektivna.
Praksa med strankama je individualiziran pravni standard, ki ga sodišče ugotovi na podlagi konkretnih okoliščin konkretnega primera. Poleg stalnega poslovnega sodelovanja v določenem časovnem obdobju je treba upoštevati, da gre za ponavljanje poslov z istovrstno vsebino pogodbenega razmerja kot v prejšnjih primerih. Pri ugotavljanju dejanskih rokov izpolnitve obveznosti v praksi, ki obstaja med tožečo in toženo stranko, gre za ugotavljanje dejstev, v kakšnih rokih je tožeča stranka izpolnjevala obveznosti do tožene stranke.
Po praksi je med pravnima strankama sporna nakazila šteti za plačila v običajnem roku izpolnitve, na podlagi ugotovitev, da je tožena stranka upoštevaje večletno dejansko poslovanje pristala na prakso, da bo za dobavljeno blago dobila plačilo v daljšem roku od tistega, ki ga je navedla na računu in se je ustalil kot običajni rok plačila med pravdnima strankama.
protipravnost - odškodninska odgovornost tožilstva – vložitev obtožnega predloga za kaznivo dejanje pregonljivo na zasebno tožbo
Ravnanje tožilstva, ki je ob vložitvi obtožnega predloga spregledalo, da je zoper zakonca storjeno kaznivo dejanje goljufije pregonljivo na zasebno tožbo in vložilo obtožni predlog (tudi) zaradi kaznivega dejanja goljufije, je strokovno napačno, ni pa podana protipravnost kot predpostavka odškodninske odgovornosti.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0067706
OZ člen 179, 943.
višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo – izgubljeni dohodek – dnevnice – renta – res iudicata - prekluzija
179. člen OZ za določanje pravične denarne odškodnine ponuja dve vodili: načelo objektivne pogojenosti in načelo individualizacije višine odškodnine. Prvo načelo določa, da mora biti odškodnina določena objektivno, ob upoštevanju razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in ob primerjavi z odškodninami za primerljivo škodo. Po načelu individualizacije višine odškodnine je pri določanju višine odškodnine potrebno vsakega oškodovanca obravnavati kot neponovljivo celoto in upoštevati vse njegove specifične okoliščine. Prisojena odškodnina je po objektivni plati primerljiva z odškodninami, prisojenimi v podobnih primerih, sodišče prve stopnje pa je pravilno ocenilo in upoštevalo tudi vse tožnikove osebne okoliščine, ki vplivajo na odmero odškodnine, in sicer njegovo starost, prejšnje življenje (predvsem športno aktivnost) in delo, udejstvovanje in pridobivanje zaslužka, ter posledice, ki jih tožnik trpi zaradi obravnavanega dogodka.
Ne drži, da se pojem zaslužek nanaša izključno na plačo, ki jo je tožniku izplačeval delodajalec. Kot zaslužek je mogoče razumeti vse prejemke, ki jih je tožnik prejemal na podlagi delovnega razmerja. Po izvedenem dokaznem postopku se je izkazalo, da je tožnikov zaslužek bil sestavljen iz plače in iz dnevnic, ki so bile delno namenjene kritju stroškov, delno pa plačilu za delo.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik kljub določenim omejitvam še vedno sposoben za delo s polovičnim delovnim časom in da mu mu zato pripada mesečna renta v znesku polovice njegovega mesečnega dohodka.