Praksa med strankama je individualiziran pravni standard, ki ga sodišče ugotovi na podlagi konkretnih okoliščin konkretnega primera. Poleg stalnega poslovnega sodelovanja v določenem časovnem obdobju je treba upoštevati, da gre za ponavljanje poslov z istovrstno vsebino pogodbenega razmerja kot v prejšnjih primerih. Pri ugotavljanju dejanskih rokov izpolnitve obveznosti v praksi, ki obstaja med tožečo in toženo stranko, gre za ugotavljanje dejstev, v kakšnih rokih je tožeča stranka izpolnjevala obveznosti do tožene stranke.
Po praksi je med pravnima strankama sporna nakazila šteti za plačila v običajnem roku izpolnitve, na podlagi ugotovitev, da je tožena stranka upoštevaje večletno dejansko poslovanje pristala na prakso, da bo za dobavljeno blago dobila plačilo v daljšem roku od tistega, ki ga je navedla na računu in se je ustalil kot običajni rok plačila med pravdnima strankama.
protipravnost - odškodninska odgovornost tožilstva – vložitev obtožnega predloga za kaznivo dejanje pregonljivo na zasebno tožbo
Ravnanje tožilstva, ki je ob vložitvi obtožnega predloga spregledalo, da je zoper zakonca storjeno kaznivo dejanje goljufije pregonljivo na zasebno tožbo in vložilo obtožni predlog (tudi) zaradi kaznivega dejanja goljufije, je strokovno napačno, ni pa podana protipravnost kot predpostavka odškodninske odgovornosti.
Stvar ali dejavnost je mogoče šteti za nevarno, če kljub ustrezni skrbnosti obstaja nevarnost, da bo povzročena škoda velika ali če obstaja velika verjetnost, da bo škoda nastala.
V primeru, ko zaradi določenih okoliščin stvar (ali dejavnost) postane takšna, da iz nje izhajajo določeni nadpovprečni riziki zato, da bodo poškodovane pravno zavarovane dobrine, odgovarja kvečjemu tisti, kateremu je možno pripisati krivdo za ravnanje (storitev ali opustitev), ki je imelo za posledico nastop teh okoliščin. Odgovornost je lahko v tem primeru le krivdna in ne objektivna.
odškodnina za nepremoženjsko škodo – akontacija odškodnine – valorizacija že izplačane odškodnine
Sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranjanje realne vrednosti prisojene odškodnine, zato je treba po drugi strani upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije na enak način, to je z valorizacijo.
ZFPPIPP člen 103, 103/4-1, 103/4-2, 114, 114/3, 493, 493/3, 499, 499/3. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne poravnave ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (Ur. l. RS, št. 31/2008, 119/2008 in 523/2009) člen 1.
nagrada stečajnega upravitelja – sprememba predpisov
Glede na to, da se po določilu 34. člena ZFPPIPP-A za odmero nagrade in stroškov upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti, ki so se začeli pred 01. 10. 2008, od 13. 06. 2009 dalje uporablja Pravilnik (to določila napotuje na 2. in 3. odstavek 114. člena ZFPPIPP), po oceni pritožbenega sodišča ne more biti dvoma, da sodišče prve stopnje ni ravnalo nepravilno, ker je odločitev o nagradi oprlo na sedaj veljavni Pravilnik, saj je bil izpodbijani sklep izdan po 13. 06. 2009.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0069416
ZPP člen 7, 212, 282, 282/4, 282/5.
pogoj – trditvena podlaga – sklepčnost
Po določilu 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Ker je bil aneks sklenjen, še predno je bil izbran izvajalec športnega objekta R., izbrana pa ni bila tožena stranka, je zmotno pritožbeno stališče, da je „tožena stranka tista, ki bi morala dokazati, da je kot podizvajalec izbrane družbe prejela nižji znesek od tistega, ki je naveden v aneksu, saj tožeča stranka ni dokazala, da je dela, navedena v 2. členu aneksa, izvajala.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kriteriji za izbiro - večje število delavcev
Tožena stranka je sprejela kriterije, na podlagi katerih je uvrščala zaposlene delavce na seznam delavcev, ki naj bi jim redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, čeprav ji le-teh, ker ni šlo za večje število presežnih delavcev, ne bi bilo potrebno določiti. Te kriterije je uporabila za vse delavce enako, tudi pri tožeči stranki jih je uporabila pravilno ter ji zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
prodajna pogodba – stvarne napake – jamčevanje za napake – jamčevalni zahtevek na znižanje kupnine
Jamčevalni zahtevek na znižanje kupnine iz naslova stvarne napake je treba razumeti kot zahtevek, naj se kupnina zniža za toliko, da kupec ni oškodovan z nakupom stvari z napako.
kolektivni delovni spor - skladnost splošnega akta z zakonom
Ne gre za individualni delovni spor v smislu določb ZDSS-1, če predlagatelj s predlogom zahteva ugotovitev, da je nezakonito neizvrševanje zakona, ker nasprotni udeleženec v zakonsko določenem roku ni sprejel podzakonskega akta. Tak predlog se zavrže.
OBLIGACIJSKO PRAVO - DEDNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0065845
ZIKS člen 145. ZD člen 221. ZKP člen 538, 538/1, 538/1-1, 539, 539/2, 541.
izgubljeni dobiček - odškodnina zaradi neupravičene obsodbe – kasneje najdeno premoženje – dedovanje
Vtoževani izgubljeni dobiček pokojnega očeta zaradi neupravičene obsodbe predstavlja kasneje najdeno premoženje po prvem odstavku 221. člena ZD, ki ga zapuščinsko sodišče ne more razdeliti na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, ne da bi razpisalo narok, na katerega bi povabilo vse dediče, na njem pa ponovno presojalo podane dedne izjave, dedne dogovore in oporočna razpolaganja glede naknadno vrnjenega premoženja, pri čemer je treba poleg njihove vsebine upoštevati tudi posebne okoliščine, zaradi katerih se naknadno odloča o dedovanju tega premoženja.
Po določbi 1. odstavka 286.b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožena stranka je bila prisotna na glavni obravnavi in bi glede na to, da je sodnica sprejela sklep, da se dokazovanje zaključi, navedeno kršitev po končanem dokazovanju oziroma do konca glavne obravnave lahko uveljavljala. Ker se je na kršitev sklicevala šele v pritožbi, pri tem pa ni izkazala, da kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, pritožbeno sodišče kršitve ne more upoštevati.
Plačilo anuitet, ki se nakazujejo banki, je verodostojno mogoče dokazati le z listinskimi dokazi, to je s potrdili o plačilih.
ZP-1 člen 2, 2/2, 8, 14, 15, 42, 43, 59, 59/3, 62a, 62a/1, 147, 147/2. ZOPOKD člen 4, 5. KZ člen 17, 20. ZDAVP-1 člen 60. ZDAVP-2 člen 10, 398.
milejši predpis – kršitev materialnih določb zakona – zastaranje pregona – daljši rok za zastaranje – meje preizkusa odločbe prekrškovnega organa – posebno hudi davčni prekrški – načelo dolžnosti dajanja podatkov – odgovornost pravne osebe – odgovornost odgovorne osebe – uporaba določb kazenskega zakonika – eventualni naklep – dejanska zmota – stroški v postopku s pravnimi sredstvi
Razlog, zakaj je pravna oseba prikazala nepravilno davčno osnovo tudi v davčnem obračunu za leto 2007, na vprašanje dopustnosti postopka za prekršek nima vpliva, saj je neutemeljena pritožbena navedba, da predložitev davčnega obračuna dne 30. 3. 2008 ne predstavlja samostojnega prekrška, ker gre zgolj za pojavljanje posledice z dne 30. 3. 2006.
ZP-1 in ZOPOKD odgovornosti pravne osebe za prekršek ne vežeta na predhodno ugotovitev, da za prekršek odgovarja odgovorna oseba pravne osebe, temveč je odgovornost pravne osebe vezana na ravnanje storilca (fizične osebe), v obravnavanem primeru direktorja kot odgovorne osebe, ki je kot vodstveni organ s svojim podpisom odobril sestavo obračuna davka od dohodkov pravnih oseb.
Odgovorna oseba je bila glede na svojo funkcijo, to je direktor pravne osebe, med obveznostmi, ki jih vsebuje ta funkcija, pa sodi tudi izpolnjevanje zakonskih obveznosti in skrb za zakonitost poslovanja, dolžna poznati veljavno davčno zakonodajo, torej v okviru te tudi, kakšnim standardom morajo zadostiti navedbe o odhodkih, ki jih je v davčnem obračunu prikazal in kot direktor podpisal, če naj se upoštevajo kot davčno priznani odhodki.
Sodišče prve stopnje je ob tem, ko je ugotovilo, da je potrebno po uradni dolžnosti spremeniti odločitev prekrškovnega organa (do take odločitve pa lahko pride le v primeru, če je odločitev v korist pritožnika), storilkama nepravilno naložilo plačilo sodne takse kot stroškov postopka v zvezi s presojo zahteve za sodno varstvo.
pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve – začasna odredba – denarna terjatev – subjektivna nevarnost – neznatna škoda
Verjeten izkaz nevarnosti, da bo dolžnik odtujil, skrival ali kako drugače razpolagal s premoženjem na način, da bo uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali precej otežena, mora biti takšen, da za tožnika predstavlja subjektivno nevarnost, ne pa zgolj objektivne nevarnosti. To pomeni, da mora biti verjetno izkazano sedanje aktivno delovanje dolžnika v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve denarne terjatve. Takšnih trditev tožnik ne ponuja, temveč se v svojih izvajanjih spušča le v preteklo ravnanje tožene stranke v zvezi z izpodbijanim pravnim poslom.
Pravica razpolaganja z nepremičnino je bistveni del upravičenj lastnika, torej zanj takšen poseg pomeni prikrajšanje in bi zato moral tožnik navesti in dokazati, zakaj bi v konkretni zadevi za toženo stranko takšna omejitev lahko predstavljala le neznatno škodo.
Kljub temu, da obstajajo določene podobnosti med obema postopkoma, pa je postopek zavarovanja dokazov urejen v ZPP in ne v ZIZ. Zato ni podlage za sklep, da bi bilo treba stroške odmeriti po pravilih, ki veljajo za postopke po določbah ZIZ.
V primeru tožb zaradi motenja posesti je pomembno tudi, da so ugotovitveni zahtevki z dajatvenim delom vedno povezani in torej ugotovitveni del pojasnjuje dajatvenega. Gre torej za zahtevek, ki ga je treba obravnavati enotno, zavrženje zgolj ugotovitvenega dela pa bi praviloma povzročilo tudi to, da je dajatveni del nejasen. Zato sodna praksa še vedno dopušča ugotovitveni del tožbenega zahtevka v pravdi zaradi motenja posesti, in ni nobenega smotrnega razloga za to, da bi pritožbeno sodišče tožbo v ugotovitvenem delu zavrglo.
Pritožnica si samopomoč očitno napačno razlaga, saj se ta v sporu zaradi motenja posesti nanaša le na posestno stanje, ne pa nemara na kakšno drugo pravno varovano dobrino.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0067706
OZ člen 179, 943.
višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo – izgubljeni dohodek – dnevnice – renta – res iudicata - prekluzija
179. člen OZ za določanje pravične denarne odškodnine ponuja dve vodili: načelo objektivne pogojenosti in načelo individualizacije višine odškodnine. Prvo načelo določa, da mora biti odškodnina določena objektivno, ob upoštevanju razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in ob primerjavi z odškodninami za primerljivo škodo. Po načelu individualizacije višine odškodnine je pri določanju višine odškodnine potrebno vsakega oškodovanca obravnavati kot neponovljivo celoto in upoštevati vse njegove specifične okoliščine. Prisojena odškodnina je po objektivni plati primerljiva z odškodninami, prisojenimi v podobnih primerih, sodišče prve stopnje pa je pravilno ocenilo in upoštevalo tudi vse tožnikove osebne okoliščine, ki vplivajo na odmero odškodnine, in sicer njegovo starost, prejšnje življenje (predvsem športno aktivnost) in delo, udejstvovanje in pridobivanje zaslužka, ter posledice, ki jih tožnik trpi zaradi obravnavanega dogodka.
Ne drži, da se pojem zaslužek nanaša izključno na plačo, ki jo je tožniku izplačeval delodajalec. Kot zaslužek je mogoče razumeti vse prejemke, ki jih je tožnik prejemal na podlagi delovnega razmerja. Po izvedenem dokaznem postopku se je izkazalo, da je tožnikov zaslužek bil sestavljen iz plače in iz dnevnic, ki so bile delno namenjene kritju stroškov, delno pa plačilu za delo.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik kljub določenim omejitvam še vedno sposoben za delo s polovičnim delovnim časom in da mu mu zato pripada mesečna renta v znesku polovice njegovega mesečnega dohodka.
razžalitev časti in dobrega imena - duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena – posredno žaljiva navedba
Zapisi glede tega, da so oskrbovanci hotela, katerega direktorica je bila tožnica, z oporoko le-tej zapuščali premoženje, potem pa umirali nenavadno pogosto in v sumljivih okoliščinah, so očitki nemoralnega ravnanja, ker ga nedvoumno implicirajo.
Žaljiva navedba ni nujno neposredno, eksplicitno žaljiva (žaljiva sama po sebi), lahko je njena žaljivost razvidna šele s pomenom, ki je razviden iz konteksta. Navedbo je treba presojati kot celoto, glede na njen običajen, navaden namen, pri tem pa imeti v mislih povprečnega bralca.
ugovor zoper plačilni nalog – sodna taksa za umik pritožbe– umik vloge
Sodišče prve stopnje je sodno takso pravilno odmerilo v skladu s 6. odstavkom 34. člena ZST-1, ki določa, da se v primeru, ko se šteje vloga za umaknjeno, plača taksa, ki jo tarifni del ZST-1 določa za umik vloge. Le, če tarifni del ZST-1 takšne določbe nima, se plača 1/3 takse, ki je določena za postopek o vlogi. Ker ZST-1 v tarifnem delu določa višino takse v primeru, ko se postopek s pritožbo konča z umikom pritožbe, je sodišče prve stopnje sodno takso za umik pritožbe določilo pravilno.
OBLIGACIJSKO PRAVO – KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - DENACIONALIZACIJA
VSM0021201
OZ člen 1060. ZOR člen 113, 113/1, 132, 132/3, 455. ZPP člen 165, 165/3, 338, 338/1, 339, 339/2, 339/2-14, 355, 355/2. ZSKZ člen 14, 14/5, 20, 20/1, 20/2.
menjava kmetijskih zemljišč – kmetijska zemljišča v družbeni lasti - menjalna pogodba – razveza pogodbe – kondikcijski zahtevek
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da toženi Sklad ni pravni naslednik H.. Sklad res ni njegov univerzalni pravni naslednik, in ne odgovarja za škodo, ki jo je H. povzročil. Vendar je po petem odstavku 14. člena ZSKZ pravni naslednik tega upravljalca kmetijskih zemljišč v delu, ki se nanaša na prenesena kmetijska zemljišča.
začasni zastopnik – prijavljeno prebivališče – naslov za vročanje - neizvedba dokaza – dokazni predlog
Postavitev začasnega zastopnika pomeni poseg v pravico stranke do izjave, zato njegova uporaba terja posebno previdnost v smislu tehtanja sorazmernosti takšnega posega v razmerju do ravno tako ustavno zagotovljene pravice do sodnega varstva.
Ker predstavlja ustrezna trditvena in dokazna ponudba temeljno dolžnost strank v pravdi, ki ji morajo le-te zadostiti v zakonsko določenih prekluzivnih rokih, ni mogoče dopustiti taktiziranja strank z dokaznimi predlogi tako, da bi lahko stranke šele v pritožbenem postopku vztrajale pri izvedbi dokazov, glede predlaganja katerih se niso določno izjavile že v postopku pred sodiščem prve stopnje.