OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0070846
URS člen 22, 23, 26. ZUP člen 222, 256, 309. ZPP člen 70, 70/6, 285, 287, 300.
odškodninska odgovornost države za protipravno delovanje državnih organov – protipravno ravnanje državnih organov – materialno procesno vodstvo
Vlada Republika Slovenija ne more biti stranka pravdnega postopka. Za njeno ravnanje odškodninsko odgovarja Republika Slovenija, ki je pravna oseba. Ravnanje Uprave inšpekcijskih služb ne odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.
Odprta razprava o dejstvih je stvar materialno procesnega vodstva. To ne sme iti tako daleč, da bi trpela nepristranskost sodišča. Sodišče si mora prizadevati, da med strankama pride do poravnave, vendar strank ni dopustno prisiljevati k sklenitvi poravnave.
disciplinski postopek – stroški postopka – izvensodne storitve - ZOdvT
Tožnik je za zastopanje v disciplinskem postopku upravičen do povrnitve stroškov, pri čemer se uporabi tarifna številka 2200, ki ureja izvensodne storitve.
pravica uporabe – priposestvovanje – gradnja na tujem svetu – pridobitev lastninske pravice – družbena lastnina
Res je, da hkrati z pridobitvijo lastninske pravice na objektih tožnik ni mogel pridobiti lastninske pravice na zemljišču v družbeni lastnini, je pa glede na določbo 7. člena ZPN s pridobitvijo lastninske pravice na stavbi, ki stoji na zemljišču v družbeni lastnini, po samem zakonu prenesena tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo. Ta pravica uporabe pa se je v skladu z določbo 3. člena ZLNDL po samem zakonu transformirala v lastninsko pravico na zemljišču.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnice zastaran in da ni vzročne zveze med zatrjevano posledico in protipravnim ravnanjem države zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Tožnica je bila ves čas v Sloveniji in tudi po izbrisu zaposlena. V letu 2000 pa je pridobila slovensko državljanstvo. Če kasneje ni pridobila več službe, to ni v vzročni zvezi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva.
Odškodninska terjatev za škodo zaradi izgube ali zmanjšanja osebnega dohodka ne spada med občasne terjatve, ki zastarajo ob dospelosti vsakega posameznega zneska oz. plače, ki naj bi pridobila tožnica. Zastaranje za te terjatve teče od dne, ko je oškodovanec izvedel za škodo in povzročitelja.
URS člen 26. ZOR člen 186, 189, 189/1, 189/3, 360, 360/3, 361, 376, 376/1. ZPP člen 286, 337, 337/1.
odškodninska odgovornost države – telekomunikacije – zastaranje – navadna škoda – izgubljeni dobiček – pravočasnost ugovora zastaranja – prekluzija – ponovljeni postopek
Pritožbeno sodišče pritrjuje večinskemu stališču, ki ugovor zastaranja, ki je podan prvič v pritožbi, obravnava po pravilih prekluzije. Viri, na katere se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, procesne situacije ponovljenega postopka pred sodiščem prve stopnje ne obravnavajo, pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da se procesni situaciji (pritožba/ponovljeni postopek pred sodiščem prve stopnje) razlikujeta. Funkcija pritožbenega sodišča je pretežno kontrolna (z izjemo procesnih kršitev), funkcija sodišča prve stopnje pa je kreativna.
procesna sposobnost – pravdna sposobnost – obstoj dvoma – prekinitev postopka – mirovanje postopka
Obstoj poslovne in s tem procesne sposobnosti se sicer domneva, a če sodišče iz okoliščin primera posumi na pomanjkanje procesne sposobnosti, je treba o njenem (ne)obstoju odločiti s stopnjo zanesljivosti. V skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 205. člena ZPP je bil postopek v tej zadevi prekinjen, ko je tožnik izgubil pravdno sposobnost (saj v pravdi že od leta 2005 ni imel pooblaščenca), in ne šele od njegove smrti.
protipravnost - odškodninska odgovornost tožilstva – vložitev obtožnega predloga za kaznivo dejanje pregonljivo na zasebno tožbo
Ravnanje tožilstva, ki je ob vložitvi obtožnega predloga spregledalo, da je zoper zakonca storjeno kaznivo dejanje goljufije pregonljivo na zasebno tožbo in vložilo obtožni predlog (tudi) zaradi kaznivega dejanja goljufije, je strokovno napačno, ni pa podana protipravnost kot predpostavka odškodninske odgovornosti.
Ker je prvostopno sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka svoje obveznosti ves čas sodelovanja s toženo stranko poravnavala izključno s kompenzacijami, da zamude v spornem obdobju niso bile večje od tistih iz predspornega obdobja in da je insolventnost postala splošno znano dejstvo šele po tistem, ko je bilo opravljeno zadnje plačilo s strani tožeče stranke, pritožnica z zatrjevanjem, da je ustrezno skrbnost pravočasno zatrjevala, sodišče prve stopnje pa se do teh trditev z ničemer ni opredelilo, ne more uspeti.
razžalitev časti in dobrega imena - duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena – posredno žaljiva navedba
Zapisi glede tega, da so oskrbovanci hotela, katerega direktorica je bila tožnica, z oporoko le-tej zapuščali premoženje, potem pa umirali nenavadno pogosto in v sumljivih okoliščinah, so očitki nemoralnega ravnanja, ker ga nedvoumno implicirajo.
Žaljiva navedba ni nujno neposredno, eksplicitno žaljiva (žaljiva sama po sebi), lahko je njena žaljivost razvidna šele s pomenom, ki je razviden iz konteksta. Navedbo je treba presojati kot celoto, glede na njen običajen, navaden namen, pri tem pa imeti v mislih povprečnega bralca.
Četudi se sodišče prve stopnje pri odločitvi o tem, do kolikšne odškodnine kot pravične denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine (in nevšečnosti med zdravljenjem) je tožnik upravičen, ne sklicuje izrecno na posamezne primere iz sodne prakse, ne zagreši absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
Po praksi med pravdnima strankama je sporna nakazila šteti za plačila v običajnem roku izpolnitve obveznosti, na podlagi ugotovitev, da so bili računi plačani v roku približno dveh mesecev in je tožena stranka v letu 2008 pristala na prakso, da je plačila prejela v daljšem roku od tistega, ki ga je navedla na računu, in so se taki roki plačila, ki so znašali en do dva meseca v tem letu ustalili med strankama kot običajni rok plačila.
začasni zastopnik – prijavljeno prebivališče – naslov za vročanje - neizvedba dokaza – dokazni predlog
Postavitev začasnega zastopnika pomeni poseg v pravico stranke do izjave, zato njegova uporaba terja posebno previdnost v smislu tehtanja sorazmernosti takšnega posega v razmerju do ravno tako ustavno zagotovljene pravice do sodnega varstva.
Ker predstavlja ustrezna trditvena in dokazna ponudba temeljno dolžnost strank v pravdi, ki ji morajo le-te zadostiti v zakonsko določenih prekluzivnih rokih, ni mogoče dopustiti taktiziranja strank z dokaznimi predlogi tako, da bi lahko stranke šele v pritožbenem postopku vztrajale pri izvedbi dokazov, glede predlaganja katerih se niso določno izjavile že v postopku pred sodiščem prve stopnje.
V primeru tožb zaradi motenja posesti je pomembno tudi, da so ugotovitveni zahtevki z dajatvenim delom vedno povezani in torej ugotovitveni del pojasnjuje dajatvenega. Gre torej za zahtevek, ki ga je treba obravnavati enotno, zavrženje zgolj ugotovitvenega dela pa bi praviloma povzročilo tudi to, da je dajatveni del nejasen. Zato sodna praksa še vedno dopušča ugotovitveni del tožbenega zahtevka v pravdi zaradi motenja posesti, in ni nobenega smotrnega razloga za to, da bi pritožbeno sodišče tožbo v ugotovitvenem delu zavrglo.
Pritožnica si samopomoč očitno napačno razlaga, saj se ta v sporu zaradi motenja posesti nanaša le na posestno stanje, ne pa nemara na kakšno drugo pravno varovano dobrino.
pogodba o delu – odgovornost za napake – odgovornost podjemnika - škoda zaradi zaupanja – trditveno in dokazno breme
Odgovornost za stvarne napake je posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, posebna pravila o odgovornosti za stvarne napake pa izključujejo uporabo splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti. To pomeni, da morajo biti za uveljavljanje odškodninskega zahtevka za povrnitev škode zaradi zaupanja izpolnjene enake predpostavke kot za podjemnikovo odgovornost za stvarne napake.
Velja domneva, da vzrok za napako izvira iz podjemnikove sfere. Te odgovornosti se lahko podjemnik razbremeni, če dokaže, da vzrok za napako ne izvira iz njegove sfere.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost - nepremoženjska škoda - nova škoda - poslabšanje zdravstvenega stanja
Tožnik si je v nesreči pri delu 20. 8. 1984 poškodoval desni gleženj in je prejel odškodnino na podlagi pravnomočne sodbe iz leta 1988. V letu 2002 pa so se pri njem začele nove težave, ki jih sodni izvedenec v letu 1988 ni mogel predvideti, saj ni mogel vedeti, kako bo artroza napredovala. Prav tako ni mogel predvideti, da bo pri tožniku potreben nov operativen poseg ter z njim povezane dodatne bolečine in neugodnosti. Iz tega razloga tožnik utemeljeno vtožuje odškodnino za novo oz. nadaljnjo škodo.
ZIZ člen 15, 101, 102. ZPP člen 338, 338/1, 338/1-3, 350, 350/2, 365, 365-2.
izvzetost iz izvršbe – odpravnina – vzajemna pomoč – solidarna pomoč – denarna socialna pomoč – Odvetniška zbornica
Odpravnina, kot jo imenuje pritožnik oziroma vzajemna pomoč ob upokojitvi, kot jo navaja upnik, ni sredstvo zaslužka z rednim ali drugim delom, vendar kot taka, ali odpravnina, ali vzajemna pomoč, po določilih ZIZ ni izvzeta iz izvršbe po 101. členu niti ni zakonodajalec zanjo predpisal omejitve v 102. členu ZIZ.
Po določbi 1. odstavka 286.b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožena stranka je bila prisotna na glavni obravnavi in bi glede na to, da je sodnica sprejela sklep, da se dokazovanje zaključi, navedeno kršitev po končanem dokazovanju oziroma do konca glavne obravnave lahko uveljavljala. Ker se je na kršitev sklicevala šele v pritožbi, pri tem pa ni izkazala, da kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, pritožbeno sodišče kršitve ne more upoštevati.
Plačilo anuitet, ki se nakazujejo banki, je verodostojno mogoče dokazati le z listinskimi dokazi, to je s potrdili o plačilih.
ZP-1 člen 2, 2/2, 8, 14, 15, 42, 43, 59, 59/3, 62a, 62a/1, 147, 147/2. ZOPOKD člen 4, 5. KZ člen 17, 20. ZDAVP-1 člen 60. ZDAVP-2 člen 10, 398.
milejši predpis – kršitev materialnih določb zakona – zastaranje pregona – daljši rok za zastaranje – meje preizkusa odločbe prekrškovnega organa – posebno hudi davčni prekrški – načelo dolžnosti dajanja podatkov – odgovornost pravne osebe – odgovornost odgovorne osebe – uporaba določb kazenskega zakonika – eventualni naklep – dejanska zmota – stroški v postopku s pravnimi sredstvi
Razlog, zakaj je pravna oseba prikazala nepravilno davčno osnovo tudi v davčnem obračunu za leto 2007, na vprašanje dopustnosti postopka za prekršek nima vpliva, saj je neutemeljena pritožbena navedba, da predložitev davčnega obračuna dne 30. 3. 2008 ne predstavlja samostojnega prekrška, ker gre zgolj za pojavljanje posledice z dne 30. 3. 2006.
ZP-1 in ZOPOKD odgovornosti pravne osebe za prekršek ne vežeta na predhodno ugotovitev, da za prekršek odgovarja odgovorna oseba pravne osebe, temveč je odgovornost pravne osebe vezana na ravnanje storilca (fizične osebe), v obravnavanem primeru direktorja kot odgovorne osebe, ki je kot vodstveni organ s svojim podpisom odobril sestavo obračuna davka od dohodkov pravnih oseb.
Odgovorna oseba je bila glede na svojo funkcijo, to je direktor pravne osebe, med obveznostmi, ki jih vsebuje ta funkcija, pa sodi tudi izpolnjevanje zakonskih obveznosti in skrb za zakonitost poslovanja, dolžna poznati veljavno davčno zakonodajo, torej v okviru te tudi, kakšnim standardom morajo zadostiti navedbe o odhodkih, ki jih je v davčnem obračunu prikazal in kot direktor podpisal, če naj se upoštevajo kot davčno priznani odhodki.
Sodišče prve stopnje je ob tem, ko je ugotovilo, da je potrebno po uradni dolžnosti spremeniti odločitev prekrškovnega organa (do take odločitve pa lahko pride le v primeru, če je odločitev v korist pritožnika), storilkama nepravilno naložilo plačilo sodne takse kot stroškov postopka v zvezi s presojo zahteve za sodno varstvo.
družbeno sredstvo – pravica do uporabe družbenih sredstev – dejanska uporaba - stečajni postopek – izločitveni zahtevek
Družbeno sredstvo je bilo izrazito ekonomska kategorija, vendar se je za veljaven prenos zahteval ustrezen pravni naslov. Družbeno ekonomski sistem, kateremu je sledila tudi sodna praksa je opredeljeval družbeno lastnino kot lastnino, ki jo je treba smotrno uporabljati, saj o družbenih sredstvih odloča tisti, ki na njih dela ali povedano drugače, pravico do uporabe nepremičnine v družbeni lastnini pripada le tistemu, ki uporablja nepremičnino v delovnem procesu. Dejanska uporaba nepremičnine daje tožeči stranki pravico do priznanja lastninske pravice na nepremičnini po določbi 3. člena ZLNDL.