Ker tožeča stranka ni dokazala, niti zatrjevala obstoja zakonskega pogoja ničnosti obravnavanega dela notarskega zapisa, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo.
listina za vpis - udeleženci zemljiškoknjižnega postopka – upravičen predlagatelj
Glede na aktualne podatke o lastništvu stanovanja v zemljiški knjigi pritožbeno sodišče ne pomeni, da bi morali pri tej izjavi (o prenosu lastninske pravice) sodelovati vsi etažni lastniki objekta, v katerem je to stanovanje in v korist katerih je sicer zahtevan vpis solastninske pravice. Lastnik ima namreč pravico, da samostojno razpolaga s stvarjo, na kateri ima lastninsko pravico. So pa etažni lastniki, v korist katerih je zahtevan vpis, udeleženci zemljiškoknjižnega postopka, ki jim je treba vročiti sklep o dovolitvi vpisa, zoper katerega imajo pravico vložiti ugovor.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO
VSL0067695
OZ člen 111, 287, 288, 299, 299/2, 347, 347/1, 352, 352/3, 357, 357/6, 417, 963.
kreditna pogodba – odstop od kreditne pogodbe – zavarovalnina – prehod terjatev – razdrta pogodba – vračunavanje – delno plačilo
Odstop od pogodbe pomeni njeno razdrtje, zaradi česar sta stranki v skladu s 111. členom OZ prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode. Če pa je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala. V trenutku odstopa banke od pogodbe le-ta zato ni več imela terjatve na izpolnitev pogodbe, temveč zgolj še terjatev na povračilo posojenega zneska denarja, tj. glavnice po pogodbi, zmanjšane za že plačane obroke, ter pravico do povračila morebitne škode. Od trenutka odstopa banke od pogodbe, namreč tožeča stranka, na katero je z izplačilom zavarovalnine prešla terjatev banke, plačila takšnih obresti ne more več utemeljevati na pogodbenem temelju. Banka in posledično tožeča stranka, ki je zaradi nastopa zavarovalnega primera in plačila zavarovalnine vstopila v njene pravice v razmerju do tožene stranke, pa je upravičena od dolgovanih denarnih zneskov zahtevati zakonske zamudne obresti. Takšna pravna diagnoza primera ima torej za posledico zaključek, da tožena stranka banki in sedaj tožeči stranki ni dolgovala glavnice ter stranskih terjatev, temveč dve glavnici (eno za vračilo posojenega denarnega zneska zaradi odpadlega pravnega temelja in eno iz naslova povračila škode) ter stransko terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti. Glede na pojasnjeno, za vračunavanje delnega plačila ni več mogoče uporabiti zgolj določbe 288. člena OZ, temveč je treba upoštevati tudi določbo 287. člena OZ, v skladu s katero se tisto, kar je bilo dano na račun izpolnitve, ob odsotnosti sporazuma upnika in dolžnika o vračunavanju, kakor tudi dolžnikove izjave o vračunavanju, ter ob obstoju okoliščine, da je hkrati zapadlo več obveznosti, pri čemer so vse enako (ne)zavarovane, dolžniku so vse v enako breme, nastale pa so tudi istočasno, porazdeli na vse obveznosti v sorazmerju z njihovimi zneski.
Sankcija ničnosti je predvidena za primere protiustavnih, nazakonitih in nemoralnih pravnih poslov, katerih učinkovanje zaradi družbenih interesov ni sprejemljivo.
Škoda, ki jo tožnik zatrjuje, je torej nastala že s predobjavo članka, ne pa šele z njegovo predstavitvijo oz. objavo v reviji.
Založnik vstopa v položaj avtorja le v obsegu avtorjevih pravic, ki mu jih daje ZASP. Ni pa mogoče aktivne ali pasivne legitimacije raztezati izven okvira uveljavljanja pravic po ZASP, torej na področje uveljavljanja zahtevkov, ki imajo podlago v določbah o odškodninski odgovornosti, kot je urejena v OZ.
Določilo 1. odstavka 156. člena ZPP določa, da je stranka dolžna ne glede na izid pravde, povrniti stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi, ali po naključju, ki se je njej primerilo. Naključje, ki se je njej – tožeči stranki primerilo je bilo dejstvo, da je sodišče kljub temu, da tožeča stranka ni plačala sodne takse za revizijo in se je v posledici revizije štela za umaknjeno, revizijo poslalo v odgovor toženi stranki.
Sodišče prve stopnje je vročitev opravilo nepravilno, saj je tožena stranka že dne 15. 09. 2011 (pred izdajo zamudne sodbe) s priporočeno pošto vložila odgovor na tožbo s priloženim pooblastilom odvetniku. Zato bi v skladu s 1. odst. 137. čl. ZPP sodišče prve stopnje moralo vročati zamudno sodbo pooblaščencu, ne pa neposredno stranki.
Obnovitveni razlog iz 5. točke 394. čl. ZPP predpostavlja pravnomočno sodbo v kazenskem postopku, s katero bi bila priča obsojena zaradi krive izpovedbe, te pravnomočne sodbe pa toženka ne navaja v svojem predlogu, kot tudi ne navaja, zakaj se kazenski postopek ne more uvesti.
Sodišče tudi ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb postopka, če ni upoštevalo mnenj izvedencev o tem, katera pot bi bila najprimernejša, saj v tem delu, ker gre za pravno presojo, mnenjem ni bilo dolžno slediti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO – NEPRAVDNO PRAVO
VSL0062572
SPZ člen 70.
delitev solastnine – delitev v naravi – civilna delitev – upravičen interes
Ni materialnopravne ovire, da sodišče prve stopnje ne bi smelo ali moglo določenih solastnih nepremičnin razdeliti tako, da na določenih nepremičninah še vedno ostane ali se na novo oblikuje solastnina, predvsem če je med novimi solastniki o takšni solastnini soglasje.
Kljub temu, da iz menične izjave - pooblastila za izpolnitev bianco menice izhaja, da bo trasant podjetje P. d.o.o, to na status toženca kot trasanta ne vpliva. Menična izjava oziroma pooblastilo se lahko nanaša na vse sestavine menice, razen na podpis, ki je nujno potreben že v trenutku, ko je menica izdana (izročena).
določen zahtevek na sklenitev najemne pogodbe za profitno najemnino – dolžnost sklenitve najemne pogodbe – višina najemnine
Tožbeni zahtevek v tožbi na sklenitev najemne pogodbe za profitno najemnino mora vsebovati celotno najemno pogodbo oz. vse obvezne sestavine najemne pogodbe, tudi višino najemnine. Višine najemnine ni mogoče določiti zgolj opisno s sklicevanjem na mnenje izvedenca, ki bo postavljen šele v postopku.
Obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja namreč glede na to, da mu upnik ni ugovarjal, v skladu z že zgoraj navedenimi zakonskimi določbami velja za dokončnega in je izvršilni naslov. Upnik je z njegovim poplačilom v skladu s petim odstavkom 38.c člena ZIZ plačal nadaljnje izvršilne stroške (prvi odstavek 38. člena ZIZ), ki so bili za izvršbo potrebni in mu jih mora v skladu s petim odstavkom 38. člena ZIZ povrniti dolžnik. Glede na to, da gre za stroške plačila izvršitelja (za njegovo delo in njegove stroške) na podlagi dokončnega obračuna, ki je izvršilni naslov, sodišče prve stopnje v tej fazi postopka ni imelo nobenih razlogov za dvom o potrebnosti teh nadaljnjih izvršilnih stroškov. V kolikor sodišče prve stopnje ni dvomilo, da je upnik na podlagi navedenega dokončnega obračuna izvršitelja poplačal v celoti, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, bi moralo tudi dolžniku naložiti v povrnitev navedene nadaljnje izvršilne stroške upnika v celoti. Upniku so namreč nastali stroški celotnega poplačila izvršiteljeve terjatve po obračunu, zoper katerega ni ugovarjal, zato mu ni bilo potrebno z računi izkazovati dejanskega nastanka stroškov po posameznem v izvršiteljevem obračunu zajetem računu.
pogodbeno pravo – izpolnitev pogodbe – zamuda pri izpolnitvi – dogovor o odlogu izpolnitve - pritožbena novota – pogodbena kazen
S tem, ko je bilo med strankama sporazumno dogovorjeno, da lahko tožnik plača kupnino kasneje, ko mu bo banka sprostila sredstva odobrenega posojila, ni mogoče več šteti, da je bil dolžnik v zamudi s plačilom svoje obveznosti. Tožena stranka mu je namreč izpolnitev obveznosti odložila, pri tem pa si ni izrecno pridržala pravice terjati zamudne obresti za čas odložitve obveznosti.
OZ člen 459, 459/1-1, 459/1-3, 460, 460/3, 462, 468, 468/1-1. ZPP člen 243, 339, 339/2, 339/2-8.
kupoprodajna pogodba – odgovornost za stvarne napake – kdaj gre za stvarne napake – stvarna napaka – napake za katere prodajalec ne odgovarja – pravice kupca – odprava napak s strani kupca – zatrjevanje prodajalca da stvar nima napake
V skladu z določbo 3. odstavka 460. člena OZ odgovarja prodajalec vselej tudi za tiste napake, ki bi jih bil kupec z lahkoto opazil, če je izjavil, da stvar nima nobenih napak ali da ima določene lastnosti in odlike. Pogodbeni dogovor, da hiša ni vlažna, ustreza takšni izjavi prodajalca. V nasprotju z navedeno zakonsko določbo je tako pravni zaključek prvostopnega sodišča, da bi glede na izjavo toženih strank tožeča stranka morala in mogla pričakovati, da hidroizolacija ni v najboljšem stanju in da bo čez čas potrebna obnova oz. sanacija in da zato toženi stranki ne odgovarjata za to napako. Slabo stanje hidroizolacije ob nakupu hiše, ki je sicer lahko že tedaj povzročala vlažnost, tako lahko predstavlja sprožilni vzrok, ki je povzročil stvarno napako, za katero v konkretnem primeru odgovarjata toženi stranki v skladu s pogodbenim dogovorom, ob predpostavki, da je zaradi, ob nakupu hiše že slabega stanja hidroizolacije bila prisotna vlaga oziroma je ta nastopila kasneje. Takšno stanje torej pomeni vzrok za stvarno napako, glede katere je v konkretnem primeru prodajalec izrecno zatrjeval, da ne obstaja in s tem razbremenil tožeči stranki tudi njune morebitne neskrbnosti pri presoji ali je lahko hiša vendarle vlažna. Ni torej pravno pomembno, ali sta toženi stranki zaradi zatrjevanja tožečih strank lahko pričakovali bodočo sanacijo hiše. Ali še drugače povedano: že zatrjevanje toženih strank, povzeto celo v pogodbeni dogovor, da hiša ni vlažna, je odločilno samo po sebi.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve – prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine
Pogoj po 1. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ ni izpolnjen oziroma tožeča stranka ni izkazala nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, saj ni podala konkretnih trditev glede okoliščin, s katerimi bi utemeljevala, da želi prvotožena stranka nepremičnino odtujiti ali obremeniti, tega ni niti zatrjevala, še manj pa izkazala.
Uredba Sveta ES št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 5, 15, 15. a, 15.b, 15.c.
pristojnost sodišča Republike Slovenije – spletne igre na srečo v EU – potrošniki – poklicna dejavnost
Glede na konkretne okoliščine predmetne zadeve, kot tudi pravne ureditve spletnih iger na srečo v EU je tožnike šteti za potrošnike v okviru člena 15 Uredbe.
Tožniki za opravljanje dejavnosti iger na srečo niso registrirani, torej igranje pokra pravno ni mogoče ovrednotiti kot njihovo poklicno dejavnost.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL0068241
ZIZ člen 270, 270/2. ZPP člen 212.
začasna odredba o preživljanju skupnih otrok – verjeten izkaz nevarnosti – neizkazana nevarnost – nujno preživljanje - povezanost trditvenega in dokaznega bremena – višina preživnine
Za izdajo začasne odredbe glede preživljanja otroka mora biti z verjetnostjo izkazano, da bo otrok zaradi pomanjkanja sredstev za preživljanje ogrožen. Vsebinski kriterij za višino preživnine v začasni odredbi ni ustrezen življenjski standard, tako kot v sodbi, pač pa nujno preživljanje.
Tožnica ni predložila nobenega konkretnega dokaza, ki bi verjetnostno potrjeval, da toženec razpolaga s svojim premoženjem na način, da ne bo mogel plačevati preživninske obveznosti.
Taksni zavezanec za plačilo sodne takse je res tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega procesnega dejanja. Vendar te določbe ni razlagati tako ozko, da bi takso lahko plačal le taksni zavezanec sam, torej je drug zanj ne bi mogel plačati. Da je odločilno plačilo takse in ne, kdo takso dejansko plača, je zaključiti tudi iz ZPP, kjer je pogoj za nadaljevanje postopka, da je določena taksa plačana, pa ni izrecno določeno, da bi moral takso plačati ravno taksni zavezanec.