predlog za dopustitev revizije - revizija, ki jo vloži stranka sama - laična vloga - postulacijska sposobnost - strokovna usposobljenost - odločba Ustavnega sodišča - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Stranka, ki nima opravljenega pravniškega državnega izpita, ne more samostojno opravljati pravdnih dejanj v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi.
nepremičninsko posredovanje - posredniška pogodba - pogodba o nepremičninskem posredovanju - odgovornost za delavca - kršitev pogodbe - povrnitev premoženjske škode - izpodbijanje dejanskega stanja v reviziji - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zmotna uporaba materialnega prava
Z vidika (ne)pravilne uporabe materialnega prava je sklicevanje na 147. člen OZ eksistencialno odvisno od trditvene podlage oziroma na njej temelječe ugotovitve dejanskega stanja.
Res je, da pri uporabi 147. člena OZ po sodni praksi ni ključen le obstoj pogodbe o zaposlitvi, a mora vseeno iti vsaj za dejanskega delavca oziroma delodajalca v takem pomenu. To pomeni, da zahteva spodnja premisa sodniškega silogizma - veliko več kot le to, kar uveljavlja v reviziji (tj. ugotovitve glede zastopanja oziroma prejema končne koristi).
Predlagatelj ne ponudi dejanskih trditev, ki bi zadoščale že za sklep, da mu v predhodnem postopku res nista bili zagotovljeni konvencijskih pravici. Še toliko manj pa je predlog konkretiziran v smeri sklepa, da pritožniku na celotnem Višjem sodišču v Ljubljani ne bo mogoče zagotoviti sojenja v skladu z ustavnimi in konvencijskih procesnimi jamstvi.
spor o pristojnosti - stvarna pristojnost okrožnega sodišča - stvarna pristojnost okrajnega sodišča - predhoden preizkus tožbe - vročitev tožbe zaradi odgovora - odločitev po uradni dolžnosti
V obravnavani zadevi je bila faza predhodnega preizkusa tožbe končana s tem, ko je sodišče pozvalo tožnico k dopolnitvi tožbe (sklep z dne 4. 10. 2009) in na tej podlagi prejeto pripravljalno vlogo tožnice vročilo toženki v odgovor (vročilnica z dne 4. 11. 2019). S tem je bil predhodni preizkus tožbe končan. Okrožno sodišče se od tedaj dalje po uradni dolžnosti ne more več izreči za nepristojno za zadeve iz pristojnosti okrajnega sodišča, temveč samo opravi postopek in izda odločbo.
Tožnik ima prav, da pravnomočna odločitev o delni utemeljenosti tožbenega zahtevka po zavarovalni pogodbi, sklenjeni s podizvajalcem, tožnikovim delodajalcem, v ničemer ne zavezuje sodišča pri odločanju o tožbenem zahtevku po zavarovalni pogodbi, sklenjeni s stranskim intervenientom, domnevnim glavnim izvajalcem. Tako je utemeljen tožnikov ugovor, da je treba pravni interes tožene stranke za vložitev revizije presojati izključno z vidika možnosti, da, ob morebitni ugoditvi reviziji (spremembi ali razveljavitvi), na podlagi zavarovalne pogodbe, sklenjene z delodajalcem, doseže za sebe ugodnejšo odločitev.
Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje to res ni mogoče. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da bi pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel tožnik, znašala 182.000,00 EUR. Ob upoštevanju 30 % tožnikovega prispevka (s 70 % odškodninsko odgovornostjo se je tožena stranka strinjala) bi šlo tožniku (182.000,00 EUR-54.000,00 EUR) 127.400,00 EUR. Od tega bi bilo treba odšteti že izplačanih 69.830,42 EUR, torej bi po najugodnejši možnosti tožena stranka morala plačati 57.569,58 EUR.
Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki tudi v reviziji ni izpodbijana, da omejitev zavarovalnega jamstva iz naslova civilne odgovornosti delodajalca po sklenjeni pogodbi znaša 91.520,00 EUR, pa je tožena zavarovalnica, ker je že izplačala 69.830,42 EUR, v vsakem primeru dolžna plačati še največ 21.689,58 EUR, kolikor ji je sodišče tudi že naložilo.
URS člen 36, 36/2. ZKP člen 18, 18/2, 148, 148/1, 218, 218/1, 371, 371/1-8.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - vstop v stanovanje brez odredbe sodišča - prisilna privedba - pooblastila policije v predkazenskem postopku - hišna preiskava brez odredbe - varnostni pregled
Ustava dopušča vstop v stanovanje brez odločbe sodišča, če je to neizogibno potrebno za prijetje storilca kaznivega dejanja ali za zavarovanje ljudi in premoženja. Zakonska podlaga, ki omogoča poseg v nedotakljivost stanovanja brez odredbe sodišča je v 218. členu ZKP.
Vstop je bil v konkretnem primeru upravičen iz razloga, ker se je v sobi nahajal obsojenec, za katerega je bila izdana odredba pristojnega organa z njegovo prisilno privedbo, to je v informacijski sistem vpisan ukrep „prijetje s privedbo“.
Obsojeni je bil prijet zaradi njegove privedbe na policijsko postajo. Policist je ob odgovoru obsojenca, da je kovček v omari, omaro odprl in tega iz nje vzel. Navedenega ni mogoče šteti kot opravo hišne preiskave, temveč sestavni del prijetja, kovček, s katerim je obsojeni pripotoval v Slovenijo, pa kot predmet po drugem odstavku 51. člena ZNPPol, ki ga je imel obsojenec s sabo.
Določbe 4. člena ZKP o pravnem pouku, ki se poda osebi, ki ji je vzeta prostost, ni mogoče razlagati na način, da bi moral pravni pouk biti podan že tekom prijetja, predno se opravi varnostni pregled osebe in predmetov, ki jih ima pri sebi.
ZKP člen 329, 329/3, 331, 331/1, 334, 334/1, 371, 371/2.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zaslišanje priče - presoja verodostojnosti izpovedb oškodovanke in prič - postavljanje vprašanj priči - možnost učinkovite obrambe
V ZKP ni izrecnih določb (kot je tista v četrtem odstavku 227. člena ZKP, po kateri se lahko obdolžencu dovoli, da pri zaslišanju uporablja svoje zapiske), ki bi urejale vprašanje osvežitve pričinega spomina. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da ni nobenega razloga, da sodišče priči pri izpovedbi ne bi dovolilo uporabljati njenih zapiskov. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavanem primeru ključno, da sta obsojenec in njegova zagovornica imela možnost spremljati izvedbo tega dokaza in priči zastavljati vprašanja ter na takšen način preizkusiti njeno verodostojnost.
Iz vidika poštenega postopka še toliko bolj pomembno, da imajo obdolženci možnost neposredno izpodbijati izjave drugih obdolžencev. Vendar pravilo, da mora imeti obdolženec v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini dokaz ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič oziroma, da je vsaj enkrat navzoč pri neposredni izvedbi tega dokaza, ni absolutno oziroma so dopuščene določene izjeme. Od splošnega načela pravice do soočenja z obremenilno pričo se lahko odstopi v primerih, če priča umre, ali če ne upa pričati zaradi strahu pred maščevanjem, ali če obstajajo drugi tehtni razlogi, da se priča ne more udeležiti obravnave. V tem primeru je treba presojati ostale tako imenovane podporne dokaze ter poštenost postopka kot celote.
OZ člen 131, 147, 147/1, 147/2, 179. ZPP člen 184, 184/2, 186, 186/1.
trpinčenje na delovnem mestu - krivda - naklep - odgovornost delodajalca za škodo, ki jo delavec povzroči tretjim osebam - prekluzija
Odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki jo delavec utrpi zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu, pomeni posebno obliko odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo drugemu povzroči njegov delavec. V skladu s prvim odstavkom 147. člena OZ za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena razen, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.
Navedeno pomeni, da se sodišču ni bilo treba ukvarjati s tem, ali sta N. R. in D. R., kot delavca tožene stranke, ki sta nad tožnico izvajala trpinčenje na delovnem mestu, pri tem ravnala naklepno ali iz hude malomarnosti, saj to za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke ni bistveno. Zadostuje, da je sodišče ugotovilo, da je bilo njuno ravnanje protipravno, to je takšno, da ga je mogoče subsumirati pod zakonsko opredelitev trpinčenja na delovnem mestu, torej kot ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - SODSTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00036128
ZPP člen 367, 367a, 367b, 374, 374/1. ZPP-E člen 122, 125, 125/3. ZUS-1 člen 11, 11/1, 22, 22/1, 83, 83-1. ZS člen 98, 106. URS člen 25.
direktna revizija - zavrženje revizije kot nedovoljene - uporaba pravil zpp - pravica do pravnega sredstva - zavrnitev pritožbe
"Direktna" revizija za upravne spore, v katerih so bile sodbe upravnega sodišča izdane po začetku uporabe ZPP-E, t.j. po 14. 9. 2017, po navedenem presečnem datumu ni več mogoča, saj so bile določbe, ki so to določale v ZUS-1 pred novelo ZPP-E, črtane, torej za vložitev direktne revizije ni več pravne podlage. Zato je irelevantno, da je materija spora pritožnikova davčna obveznost iz leta 2008 do 2010, saj je relevantno le, kdaj se je postopek pred upravnim sodiščem pravnomočno končal.
URS člen 22. ZDDPO-2 člen 29. ZUS-1 člen 51, 51/1, 51/2, 59, 59/2, 59/2-2, 75, 75/2, 93, 93/1.
dopuščena revizija - davčni inšpekcijski nadzor - davčni postopek - nepriznani odhodki - dokazovanje v davčnem postopku - dokaz z zaslišanjem prič - zavrnitev dokaznega predloga - nedopustna vnaprejšnja dokazna ocena - kršitev načela konktradiktornosti - ugoditev reviziji - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - pritrdilno ločeno mnenje
Vnaprejšnja dokazna ocena je tako izjemoma sprejemljiva le, če sodišče izčrpno in prepričljivo argumentira, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev, pri tem pa mora izhajati iz predpostavke, da bi ta dokaz uspel dokazati zatrjevano dejstvo, ne glede na to pa bi sodišče glede na ostala ugotovljena dejstva in prepričljivost ostalih dokazov odločilo enako. Gre za situacijo, ko bi se kot resnično potrdilo tisto, kar je stranka s predlogom želela dokazati, pa to kljub vsemu ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev v sporu. V takem primeru gre v bistvu za nerelevanten dokaz, ki kljub uspešni izvedbi ne bi mogel vplivati na ugotovitev upoštevnih in odločilnih dejstev.
Pri dokaznem predlogu, naj se kot priče zaslišijo predstavniki izvajalcev del (izdajateljev računov), ne gre za zgoraj opisan primer. Revidentka z njim namreč ni dokazovala dejstev, ki so bila v izpodbijani odločbi že dokazana, ali dejstev, ki niso pomembna za odločitev, temveč nasprotna dejstva, takšna, ki bi glede na njene trditve morebiti lahko spremenila višino ugotovljene davčne obveznosti. Z zaslišanji je namreč želela dokazati dejansko izvršitev zaračunanih storitev in s tem verodostojnost prejetih računov, ki so bili podlaga za knjiženje spornih odhodkov.
Stališče Upravnega sodišča, da izpovedba predlaganih prič ne bi mogla privesti do drugačne odločitve v obravnavnem upravnem sporu, pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno, ki ni dopustna in pomeni kršitev revidentkine pravice do obravnavanja pred sodiščem. Na takšen način je bilo stranki onemogočeno dokazovanje odločilnega dejstva, tj. dejanske izvedbe zaračunanih del in s tem višine davčno priznanih odhodkov. S tem je Upravno sodišče kršilo načelo kontradiktornosti postopka, kar pomeni tudi kršitev pravice do izvedbe glavne obravnave iz prvega odstavka 51. člena ZUS-1 oziroma pravice do izvajanja dokazov iz 22. člena Ustave, na kar utemeljeno opozarja revizija.
DAVKI - STAVBNA ZEMLJIŠČA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00034323
URS člen 22, 23, 25, 158. ZDavP-2 člen 88, 90, 90/1, 90/2, 404. ZUP člen 66, 66/3, 139. ZUS-1 člen 94, 94/2. ZSZ člen 62, 62/1. ZGO-1 člen 218c, 218c/2, 218c/3, 218c/4. Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Kranjska Gora - uradno prečiščeno besedilo (UPB1) (2015) člen 19, 20.
dopuščena revizija - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila - davčni postopek - pravnomočna odmerna odločba - izredno pravno sredstvo - odprava odločbe po 90. členu ZDavP-2 - pogoji za uporabo - očitna napaka - razlaga zakona - napačno ugotovljeno dejansko stanje - vpogled v javne evidence po uradni dolžnosti - ravnanje zavezanca - ugoditev reviziji - napačna uporaba materialnega prava
Z uporabo izrednega pravnega sredstva iz 90. člena ZDavP-2 je mogoče doseči odpravo, razveljavitev ali spremembo pravnomočne odmerne odločbe (tudi) zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je v očitnem nasprotju s podatki iz uradnih oziroma javnih evidenc, ki so dostopne davčnemu organu, saj to šteje za očitno napako pri ugotovitvi dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo odmerne odločbe.
"Očitnost" se nanaša (tudi) na napako v dejanskem temelju odločitve, ki pa mora dosegati določeno stopnjo prepoznavnosti, da jo lahko kvalificiramo kot tako. Ne more šteti za očitno tista napaka, ki terja nadaljnji zahtevnejši postopek ugotavljanja pravilnega dejanskega stanja, prav tako pa tudi ne tista, ki terja kompleksno presojo dejstev oziroma visoko stopnjo subjektivnosti pri presoji njihove pravilnosti (resničnosti). Iz pojma očitne napačnosti so torej izključeni primeri, ko je za ugotovitev napačnosti določenega dejstva treba izvajati zahtevne postopke z izvedencem, prav tako pa tudi ni mogoče očitne napačnosti utemeljevati na tem, da naj bi uradna oseba pristojnega organa v postopku zmotno ocenila kot verodostojno izpoved določene priče itd. Očitna napačnost glede ugotovitve dejanskega stanja je tako le tista, kjer je mogoče ugotoviti očitni razkorak med v odločbi ugotovljenim dejanskim stanjem in dejstvi, ki jih je mogoče ugotoviti na podlagi objektivnih meril, brez zahtevnih ugotovitvenih postopkov preverjanja njihove resničnosti.
Čeprav je bil zavezanec neskrben in v okviru predpisanih možnosti občini ni sporočil predpisanih podatkov, z ZDavP-2 ni omejen pri uveljavljanju očitne napake pri ugotavljanju dejanskega stanja pri odmeri NUSZ.
Izredno pravno sredstvo iz 90. člena ZDavP-2 lahko zavezanec uveljavlja tudi z navedbami, da je prišlo do očitne napake, ker je odmerna odločba o NUSZ utemeljena na podatkih, ki so v nasprotju s podatki iz javnih evidenc, do katerih lahko dostopata tudi tožena stranka oziroma občina. V ta okvir lahko sodijo tudi podatki iz zemljiške knjige.
Vendar pa je treba v vsakem posameznem primeru uporabe tega izrednega pravnega sredstva ugotoviti, ali gre za očitno napako v zgoraj navedenem smislu. Če namreč napačnost ne izhaja očitno že iz vpogleda v navedene javne evidence in evidence, s katerimi razpolaga tožena stranka, temveč bi bilo treba za tako ugotovitev izvajati nadaljnji kompleksnejši postopek presoje pravilnosti dejanskega stanja v povezavi z drugimi dejstvi in dokazi, potem ne gre za očitno napako pri ugotovitvi dejanskega stanja iz 90. člena ZDavP-2. Navedena očitnost napačnega dejanskega stanja je vprašanje presoje v vsakem primeru posebej, tako da navedeno stališče glede prepoznavanja očitne napake na podlagi vpogleda v uradne evidence ne izključuje drugih primerov, kjer bi bilo tovrstno očitno napako, ki je vodila do previsoke in nezakonite obdavčitve davčnega zavezanca, mogoče prepoznati na podlagi enostavne in preproste presoje drugih dokazov (npr. ob vpogledu v listino, iz katere napačnost ugotovitve dejanskega stanja izhaja že na prvi pogled).
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 221, 221/3, 233, 243, 243/1, 245. Uredba (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije člen 43, 44, 44/1, 103, 103/1, 103/3, 103/3-a.
dopuščena revizija - carina - nezakonita odstranitev blaga izpod carinskega nadzora - napaka carinskega organa - naknadna vknjižba uvoznih dajatev - zastaranje carinskega dolga - obvestilo dolžniku - pritožbeni postopek - razlaga pojma - revizijski postopek - tek zastaralnega roka - prekinitev zastaranja - zavrnitev revizije
Za namen razlage 221. člena CZS o prekinitvi zastaranja je treba revizijo po ZUS-1, ki jo vloži zavezanec za carinski dolg in z njo uspe ter doseže ponovno odločanje o dolgu pred carinskim organom, šteti za pritožbo v smislu 243. člena CZS. Omenjeni odgovor pa pritrjuje tudi dosedanji praksi Vrhovnega sodišča, da mora carinski organ postopek, ki sledi odločitvi o reviziji, izvesti do poteka zastaralnega roka, katerega tek je bil glede na določbo tretjega odstavka 221. člena (v zvezi z 243. členom) CZS odložen v času odločanja o pravnih sredstvih zoper odločitev, kar pomeni, da se z odločitvijo o reviziji njegov tek nadaljuje (zadevi X Ips 202/2014, X Ips 23/2015). Z navedenim pa je skladno tudi stališče v zadevi X Ips 43/2016, da zastaralni roki ne tečejo ne le v času odločanja o pritožbi (kot izrecno določa tretji odstavek 221. člena CZS), ampak tudi v času odločanja o drugih pravnih sredstvih zoper odločitev prvostopenjskega carinskega organa.
Dejstvo, da je šele Vrhovno sodišče v omenjenem revizijskem postopku odpravilo odločbe carinskega organa iz leta 2012, pomeni, da zastaralni rok do revizijske odločitve ni mogel teči.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. Pravila službe v Slovenski vojski (2009) člen 1.
tedenski počitek - odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - misija - vojak - delovna obveznost
Pri presoji materialnopravne pravilnosti stališča, da tudi sodelovanje na vsakodnevnih sestankih z nadrejenimi (pri čemer je treba poudariti, da je sodišče druge stopnje obstoj teh sestankov ugotovilo samo, mimo dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje) pomeni opravljanje dela, ki je tožnici onemogočalo tedenski počitek, je treba opozoriti, da je takšen zaključek najmanj preuranjen. Sodišče ni ugotavljalo niti kakšni so ti sestanki bili, niti kako pogosti in ali je bila udeležba na njih za tožnico obvezna. Glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča pa so ta vprašanja bistvena za presojo, ali so takšni sestanki lahko pomenili delovno obveznost posameznega pripadnika Slovenske vojske na misiji in s tem kršitev pravice do tedenskega počitka.
pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje - razlogi za pritožbo
Namen pravnega sredstva iz 357.a člena ZPP je zagotoviti učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja; ta pravica je lahko kršena, če sodišče druge stopnje ne odloči dokončno o zadevi, čeprav bi glede na procesne okoliščine primera to lahko oziroma moralo storiti.
Pritožba toženke navedeni zakonski okvir popolnoma zgreši. Toženka namreč sploh ne nasprotuje nosilnemu razlogu sodišča druge stopnje za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.
konkurenčna klavzula - pogodba o zaposlitvi za določen čas - denarno nadomestilo - delna ničnost pogodbe
Pri razlagi konkurenčnih klavzul Vrhovno sodišče sicer sledi načelu prostega urejanja obligacijskih razmerij, vendar pa smiselna uporaba pravil civilnega prava, na katero napotuje 11. člen ZDR, ne pomeni, da se ta pravila neposredno uporabljajo, temveč da jih je treba razlagati v skladu z načeli in pravili delovnega prava.
Ker je tožnik (kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi) kot član uprave - delavski direktor pri opravljanju svoje funkcije pridobil posebna tehnična, proizvodna in poslovna znanja ter poslovne zveze, ki bi jih utegnil izkoristiti z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu, ki opravlja primerljivo dejavnost kot toženka, in ker sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas že ob sklepanju smiselno predstavlja tudi sporazum o datumu prenehanja, je bil dogovor o konkurenčni klavzuli sklenjen v okvirih iz prvega in drugega odstavka 38. člena ZDR, čeprav prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas v določbi drugega odstavka 38. člena ZDR izrecno ni zajeto.
Dogovor, po katerem bi konkurenčna klavzula tožnika zavezovala ves čas, toženko pa le, če bi tožnik izkazal, da si je prizadeval pridobiti zaslužek, primerljiv prejšnjemu, pa mu je bilo to zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule onemogočeno, je v nasprotju z načelom ekvivalence, ki je temeljno načelo pogodbenega prava (prav zaradi kršitve tega načela je Ustavno sodišče razveljavilo peti in šesti odstavek 7. člena ZDR/90), pa tudi nesmiselna, saj predpostavlja, da bi bil tožnik do nadomestila upravičen le, če bi iskal zaposlitev (oziroma izkazal možnost zaposlitve) pri delodajalcih, pri katerih bi že vnaprej vedel, da se zaradi konkurenčne klavzule ne more zaposliti.
V pogodbi določena obveznost tožnika je v tem delu tudi v nasprotju z določbo 39. člena ZDR, iz katerega izhaja, da denarno nadomestilo pripada pogodbi zvesti stranki, pri čemer se posebno prizadevanje niti za zaposlitev niti za pridobitev primerljivega zaslužka ne zahteva. Nadomestilo je delodajalčeva protidajatev za to, da se delavec po prenehanju delovnega razmerja za pogodbeno dogovorjen čas vzdrži opravljanja konkurenčne zaposlitve oziroma dejavnosti. Delavcu to nadomestilo pripada, ne da bi mu bilo treba dokazovati, kaj vse mu je konkurenčna klavzula onemogočila.
Zaradi neustreznosti določila, da je toženka dolžna plačati denarno nadomestilo le, če bo tožnik izkazal prizadevanje za pridobitev primerljivega zaslužka, pa mu bo to onemogočeno zaradi konkurenčne klavzule, ni nična celotna konkurenčna klavzula. Veljavni in zavezujoči sta tako določbi o omejitvah, ki jih mora tožnik po prenehanju delovnega razmerja spoštovati zaradi konkurenčne klavzule, kakor tudi določba o obveznosti plačila denarnega nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule, vendar brez navedene nedopustne določbe.
predlog za dopustitev revizije - dopuščena revizija - pokojnina - pokojninska doba - pokojninska doba brez dokupa - poprava krivic
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je pravilno stališče sodišč, da se pokojninska doba, ki je bila tožniku priznana na podlagi Zakona o popravi krivic (ZPKri), upošteva kot pokojninska doba brez dokupa,
- ali je pravilno stališče sodišč, da je toženka dolžna pri odmeri pokojnine tožniku upoštevati tretji odstavek 6. člena ZPKri.
predlog za dopustitev revizije - dopuščena revizija - odškodnina za nesrečo pri delu - soprispevek - višina denarne odškodnine
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje o višini soprispevka tožnika in o višini prisojene odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.
predlog za dopustitev revizije - neplačilo sodne takse - domneva o umiku predloga
Toženka ni plačala dolžne sodne takse za predlog za dopustitev revizije ob vložitvi predloga. Te sodne takse ni plačala niti v roku, postavljenem v plačilnem nalogu, prav tako pa v tem roku ni zaprosila za oprostitev, odlog ali obročno plačilo te sodne takse. Vrhovno sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 105.a člena ZPP štelo, da je toženka predlog za dopustitev revizije umaknila.