prijava ločitvene pravice - zavarovanje tujega dolga - zavarovanje obveznosti - zavarovanje za tuj dolg (obveznost) - začetek stečajnega postopka zoper realnega dolžnika - poplačilo upnikove terjatve
Tožena stranka ima terjatev zoper glavnega dolžnika, ki jo je prijavila v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom (stečajni postopek A). V zavarovanje te terjatve je bila na nepremičnem premoženju glavnega dolžnika ustanovljena hipoteka. Glavni dolžnik je še pred začetkom stečajnega postopka zastavljeno nepremično premoženje prenesel na drugo osebo, nad katero se je pozneje začel postopek osebnega stečaja (stečajni postopek B). Tožena stranka v stečajnem postopku B uveljavlja ločitveno pravico na nepremičninah, obremenjenih s hipoteko. Stečajni dolžnik, ki je v postopku osebnega stečaja (stečajni postopek B), ni osebni dolžnik tožene stranke, saj z njo ni v nobenem obligacijsko-pravnem razmerju. Tožena stranka ima zgolj pravico do poplačila iz vrednosti premoženja, ki je predmet ločitvene pravice v stečajnem postopku B, in sicer do višine, ki bo dosežena ob prodaji zastavljenega premoženja. Ker je stečajni dolžnik v stečajnem postopku B zgolj realni dolžnik, njegova obveznost preneha, četudi kupnina, dosežena pri prodaji nepremičnine zaradi uveljavljanja hipoteke, ne zadošča za polno poplačilo zavarovane terjatve zoper glavnega dolžnika.
Obstoj zgolj ločitvene pravice v korist tožene stranke v stečajnem postopku B ne nasprotuje načelu akcesornosti, saj je ta podana med terjatvijo tožene stranke zoper glavnega dolžnika kot glavno pravico, prijavljeno v stečajnem postopku A, in ločitveno pravico na nepremičnem premoženju stečajnega dolžnika kot stransko pravico, prijavljeno v stečajnem postopku B.
podjemna pogodba - plačilo opravljenega dela - izvedena dela po pogodbi - sklepčnost tožbe - dopuščena revizija
Zahteva, da bi tožeča stranka v vlogah morala opisati, kaj je zapisano v zapisnikih in poročilih o opravljenih storitvah, je pretirana. To bi na primer pomenilo, da bi moral vsak naročnik v tožbi opisati, kar je vsebovano v gradbenem načrtu, gradbenik (kot toženec) pa v vlogah posebej opisati, kar izhaja iz gradbenih situacij.
ZP-1 člen 22, 22/8, 156, 156-4.. ZPrCP člen 105, 105/1-9, 105/2, 105/3-4, 105/5-4.
kršitev materialnega prava - napačna uporaba zakona - tuje vozniško dovoljenje - vozniško dovoljenje, ki je na podlagi sodne odločbe prenehalo veljati - kazenske točke v cestnem prometu s sprenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja - vožnja z vozniškim dovoljenjem, izdanim v tujini
Sodišče je storilca prekrška štelo kot „drugega voznika“ po drugem odstavku 105. člena ZPrCP, pri tem pa ni upoštevalo, da ta v kritičnem času sploh ni imel vozniškega dovoljenja, veljavnega na ozemlju Republike Slovenije, in je bil posledično brez njega. To pomeni, da je sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje (šlo je za tujega voznika, ki je vozil motorno vozilo v času izvrševanja prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije) napačno uporabilo materialno pravo, ko je ravnanje storilca opredelilo kot prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, ter storilcu poleg določene globe 1.300,00 evrov določilo še 18 kazenskih točk v cestnem prometu, namesto da bi prekršek pravno opredelilo po 4. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP, ter storilcu določilo le globo 1.200,00 evrov.
ZPP člen 25, 25/2, 32, 32/2, 32/2-7, 63. ZGD-1 člen 263, 482, 482/1-1.
gospodarski spor - spori, ki nastanejo med stečajnim postopkom ali v zvezi z njim - odškodninska odgovornost direktorja - kazenski postopek - krajevna pristojnost
V skladu s 63. členom ZPP je za sojenje v sporih, ki nastanejo med stečajnim postopkom ali v zvezi s stečajnim postopkom, izključno krajevno pristojno sodišče, ki vodi stečajni postopek. Po tem določilu je odločilno merilo koneksnosti možen vpliv odločitve v sporu na stečajno maso.
bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje - pravica do izjave v postopku - načelo kontradiktornosti - pravna kvalifikacija dejanskega stanja - dopuščena revizija
Sodišče ni vezano na pravno argumentacijo strank. Vezano je na njune dejanske trditve, ne pa tudi na njuno pravno kvalifikacijo zatrjevanega dejanskega stanja (iura novit curia).
Splošne pogoje poslovanja je predložila tožena stranka v odgovoru na tožbo. Kdor predloži listino v postopku, se praviloma nanjo, vsaj implicitno, tudi sklicuje. Zato ne drži, da se tožena stranka ni sklicevala na Splošne pogoje. Te je sodišče prve stopnje tudi vpogledalo.
pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje - postavitev izvedenca - upoštevni pritožbeni razlogi - zavrnitev pritožbe
Tožeča stranka v pritožbi graja zaključek sodišča druge stopnje, da je potrebna izvedba dokaza z izvedencem. Po presoji Vrhovnega sodišča s tem tožeča stranka ne uveljavlja pravno upoštevnih razlogov, ki spadajo v okvir 357.a člena ZPP.
ZPP člen 319, 319/1, 367, 367/2, 374, 374/2. ZPOmK-1 člen 5, 5/4, 12. ZUS-1 člen 1, 64, 64/1.
predlog za dopustitev revizije - razveljavitev odločbe - nedovoljen predlog - ni pravnega interesa - zavrženje predloga
Namen instituta iz četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 je zagotovitev (pravne in dejanske) podlage za odločitev o stvari, ne da bi bilo potrebno večkratno ponovno odpravljanje upravnega akta in vračanje v ponovno odločanje. To bi namreč (lahko) izvotlilo varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil (1. člen ZUS-1). Obravnavani institut pa v ničemer ne vzpostavlja toženkine pasivne vloge pri izvrševanju konkurenčnega prava in tudi ne preprečuje upoštevanja ustreznih pravnih stališč Sodišča Evropske unije, če so uporabljiva za konkretni primer.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1. URS člen 22. ZBan-2 člen 60, 60/1, 267, 267/1, 354, 356, 356/4, 359, 361, 361/1, 361/2. ZUS-1 člen 20, 20/2, 20/3, 59, 59/1, 59/2, 59/2-2.
dopuščena revizija - pridobitev kvalificiranega deleža v banki - nadzor in ukrepanje Banke Slovenije - odsvojitev delnic - usklajeno delovanje - delničarski sporazum - postopek sodnega varstva - sporno dejansko stanje - glavna obravnava v upravnem sporu - odločanje sodišča brez glavne obravnave - odločanje na seji - izvajanje dokazov po uradni dolžnosti - prepozen dokazni predlog - zavrnitev revizije
359. člen ZBan-2 je specialna določba in razen prav v izjemnih primerih izključuje uporabo drugega odstavka 20. člena ZUS-1. Glede na podrejeno uporabo ZUS-1 in določbo (tretjega odstavka) 20. člena ZUS-1 sicer ta določba v ZBan-2 sploh ne bi bila potrebna.
V okoliščinah obravnavane zadeve tudi po določbi drugega odstavka 20. člena ZUS-1 sodišču ne bi bilo treba opraviti glavne obravnave. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da je sojenje na seji glede na 2. alinejo 2. odstavka 59. člena ZUS-1 dopustno, ko stranka uveljavlja nedovoljene tožbene novote oziroma nepomembna (nerelevantna) dejstva in dokaze. V takem primeru gre pravzaprav za to, da so razlogi, ki jih uveljavlja stranka, v toliki meri zgrešeni oziroma nedopustni, da se na dejansko in dokazno podlago, na kateri temelji izpodbijani upravni akt, niti približno ne nanašajo. Izključitev dejstev in predlaganih dokazov iz teh procesnih oziroma iz materialnopravnih razlogov pa pomeni, da relevanten preostanek procesnega gradiva tvori le podlaga, ki je med strankama nesporna. V upravnem sporu torej ne velja načelo materialne resnice v takem kontekstu, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti v celoti in po resnici ugotavljati dejansko stanje. To pomeni, da gre pri pooblastilu za zbiranje dokazov za možnost sodišča in ne njegovo dolžnost. Kljub omejenemu preiskovalnemu načelu ima torej stranka dolžnost, da predloži dokaze iz svoje sfere.
Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje (ali je Upravno sodišče RS kršilo pravico tožeče stranke do glavne obravnave iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1, pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravico do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker je kljub spornemu dejanskemu stanju odločilo brez javne glavne obravnave) je torej nikalen. Drugo vprašanje pa ni relevantno, saj, kot se je izkazalo, drugi odstavek 20. člena ZUS-1 ne predstavlja pravne podlage za odločitev v zadevi.
zastavna pravica na denarni terjatvi - anticipirana zastavna pravica - rubež denarne terjatve - stečajni postopek nad dolžnikom - ločitvena pravica - nastanek ločitvene pravice - nadaljevanje poslovanja - bodoče terjatve - terjatev, nastala po začetku stečajnega postopka - razpolagalna sposobnost - načelo enakega obravnavanja upnikov - dopuščena revizija
Tožnica je pridobila zastavno pravico na obstoječih in bodočih denarnih terjatvah toženke s sklepom o rubežu. Nad toženko se je v vmesnem času začel stečajni postopek, sodišče pa je dovolilo nadaljevanje poslovanja v razmerju, v katerem so nastajale denarne terjatve, ki so bile predmet sklepa o rubežu.
Ločitvena pravica tožnice je veljavno nastala le na denarnih terjatvah, nastalih do začetka stečajnega postopka. Za veljaven nastanek ločitvene pravice je namreč odločilna razpolagalna sposobnost dolžnika, ki jo ta z začetkom stečajnega postopka izgubi. Tudi kadar gre za prisilni nastanek zastavne pravice in nastanek ni odvisen od voljnega ravnanja dolžnika, temveč nastane s samim nastankom terjatve, se mora terjatev vsaj za ti. juridično sekundo ustaviti v premoženjski sferi dolžnika.
Na terjatvi, ki nastane po začetku stečajnega postopka, ko dolžnik ni več razpolagalno sposoben, zato ne more nastati niti zastavna pravica na podlagi sklepa o rubežu. Tudi nadaljevanje poslovanja stečajnega dolžnika ni razlikovalni element v zvezi z vprašanjem možnosti veljavnega nastanka ločitvene pravice po začetku stečajnega postopka. Dovoljenje sodišča stečajnemu dolžniku, da nadaljuje s poslovanjem, po veljavni pravni ureditvi v ničemer ne vpliva na položaj upnika. Poslovanje stečajnega dolžnika tudi ne pomeni morebitne ponovne pridobitve razpolagalne sposobnosti.
spor o pristojnosti - gospodarski spor - stranke v postopku - fizična oseba
Tožena stranka je fizična oseba in kot taka ne sodi med subjekte, za katere se uporabljajo pravila o gospodarskih sporih, zato v obravnavanem primeru ne gre za gospodarski spor.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
VS00036283
ZZVZZ člen 63, 65, 66. ZPP člen 367a, 367a/1.
dopuščena revizija - javni sektor - plače javnih uslužbencev - kolektivna pogodba za javni sektor - aneks h kolektivni pogodbi - zdravstvena dejavnost - cena zdravstvenih storitev - kalkulacija cen
Revizija se dopusti glede vprašanja kakšna je pravilna razlaga določila Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017: "Če Vlada Republike Slovenije in reprezentativni sindikati javnega sektorja sprejmejo Aneks h kolektivni pogodbi v javnem sektorju, ki bi urejal spremembo višine plač v javnem sektorju in druga vprašanja, ki zadevajo plače v javnem sektorju, ali v primeru sprememb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju oziroma drugega predpisa, ki ureja to področje, se v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevajo sprejete spremembe;" koga ta določba zavezuje in na kakšen način.
GRADBENIŠTVO - INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI SPOR
VS00035184
ZUS-1 člen 32, 74, 74/1. ZPP člen 214, 214/2. ZGO-1 člen 146, 146/3.
odložitvena začasna odredba - inšpekcijski ukrep gradbenega inšpektorja - ustavitev in odstranitev gradnje - nastanek težko popravljive škode - dopustno navajanje novih dejstev - priznano dejstvo - zmotno ugotovljeno dejansko stanje - ugoditev pritožbi
Uporaba objekta B je bila z odločbo pristojnega organa prepovedana. Ob taki prepovedi z upravno inšpekcijsko odločbo in zaradi njenih takojšnjih učinkov pritožniku začasna odložitev rušenja objekta C ne bi omogočila tega, za kar si prizadeva – nadaljnje uporabe objekta B za poslovno dejavnost – in v tem delu ne bi preprečila nastanek zatrjevane škode. Ob tem je neutemeljeno še pritožnikovo zavzemanje za tako razlago 32. člena ZUS-1, po kateri naj bi z začasno odredbo že v tem upravnem sporu lahko zaščitil svoje pričakovanje, da bo uporaba objektov A in B postala zakonita, in s tem povezano zavzemanje, naj se nesuspenzivna pravna sredstva zoper odločbe gradbenega inšpektorja iz tretjega odstavka 146. člena ZGO-1 glede objektov A in B obravnavajo s suspenzivnimi učinki.
Ker pa sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrnitev predlagane začasne odredbe zaradi prepovedi uporabe objekta A, saj je bila odločba o tem odpravljena še pred izpodbijano odločitvijo sodišča prve stopnje, je Vrhovno sodišče zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V njem bo moralo presoditi pritožnikove navedbe o škodi, ki naj bi bila povzročena zaradi otežkočenega (onemogočenega) dostopa do objekta A, saj te zaradi zmotne ugotovitve o prepovedi uporabe objekta A še niso bile predmet obravnave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00041995
SPZ člen 42. ZUreP-2 člen 204. ZUP člen 224, 224/1, 225, 225/4, 281, 281/1. ZUS-1 člen 32, 32/2. ZDen člen 66.
pridobitev lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa - ničnost odločbe o denacionalizaciji - upravna odločba - začetek učinkovanja odločbe - pravne posledice odprave in razveljavitve odločbe - dopuščena revizija
Upravna odločba, da se pravnomočna odločba o denacionalizaciji o vrnitvi nepremičnine izreče za nično, s trenutkom dokončnosti učinkuje za nazaj, vse do dneva izdaje odpravljene odločbe, torej vzpostavlja stanje, kot da (nična) odločba sploh ni bila izdana.
Če se odločba izreče za nično, se po prvem odstavku 281. člena ZUP odpravijo pravne posledice, ki so iz nje nastale. Dokončen izrek o ničnosti denacionalizacijske odločbe o vrnitvi premoženja torej vzpostavlja stanje za nazaj, kot da ta odločba sploh ne bi bila izdana. Ker odločba učinkuje z dokončnostjo, zemljiškoknjižno stanje ne odraža pravega lastninskega stanja. Za to pravdo ni pomembno, na kakšen način bo zainteresirana oseba poskrbela za pravilnost vpisa v zemljiško knjigo, ampak je odločilno, da ob zaključku glavne obravnave tožnica ni bila lastnica nepremičnine. Zato ji je sodišče utemeljeno odreklo pravno varstvo, ki ga uživa lastnik, in upravičenja, ki iz lastninske pravice izvirajo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VS00035020
ZPP člen 2, 182, 182/3. URS člen 23. OZ člen 40, 255. ZFPPIPP člen 271.
prodajna pogodba - nedopusten nagib - navidezna pogodba (simulirana pogodba) - slamnati kupec - ničnostna tožba - izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj izven stečaja - izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj v stečaju - osebni stečaj - eventualna kumulacija tožbenih zahtevkov na aktivni strani - primarni tožbeni zahtevek - delno zavrženje tožbe - pravica do sodnega varstva
Zavrženje tožbe v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom avtomatično in samo po sebi ne zahteva tudi zavrženja tožbe glede podrednega zahtevka. V 182. členu ZPP je tako res določeno, da sodišče o podrednem zahtevku odloči, če je pred njim postavljen zahtevek neutemeljen. A namen te določbe je, tožniku zagotoviti pravno varstvo, kot ga želi: o zahtevkih odločiti po z njegove strani določenem vrstnem redu. Če se izkaže, da do primarno uveljavljenega varstva ni upravičen, je torej treba presoditi, ali mu je to mogoče zagotoviti v okviru drugega (podrednega) zahtevka.
Zavedanje dolžnika (in pogosto tudi osebe s katero je bilo dejanje sklenjeno ali v korist katere je bilo opravljeno), da bo zaradi pravnega dejanja upnik oškodovan, je pogoj za njegovo uspešno izpodbijanje. Sklenitev posla ob takšnem zavedanju, je (lahko) vsebinsko podobna sklenitvi posla z (nedopustnim) nagibom dolžnika (in njegovega pogodbenega partnerja), da upnika izigrata (preprečita ali zmanjšata možnosti za njegovo poplačilo). Ključna razlika je v tem, kakšna je bila ob sklenitvi posla volja (oziroma kakšen je bil namen) pogodbenih strank. Če sta se zgolj zavedali, da obstaja možnost oškodovanja upnikov, je dejanje izpodbojno. Če pa je bil njun namen (in s tem ključen nagib za sklenitev pogodbe) prav oškodovanje upnikov, je primernejša ničnostna sankcija.
Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje ali lahko obstaja služnostna pravica na stvari v solastnini in ali ta preneha, kadar so podane okoliščine iz prvega odstavka 224. člena SPZ, je pritrdilen.
kršitev osebnostnih pravic - razžalitev dobrega imena in časti - pravica do časti in dobrega imena - pravica do izjave - žaljiva izjava - test sorazmernosti - kolizija ustavnih pravic - kolizija med svobodo izražanja ter pravico do dobrega imena in časti - svoboda izražanja v sodnem postopku - povrnitev nepremoženjske škode - protipravnost - dopuščena revizija
Pri omejevanju svobode izražanja v sodnih postopkih gre za pomembna pravna vprašanja, ki jih je treba obravnavati v okviru 39. člena Ustave.
Zaradi napačnega materialnopravnega pristopa pri reševanju kolizije med pravico do svobode izražanja in pravico do varstva časti in dobrega imena je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pri reševanju kolizije med pravico do svobode izražanja in pravico do varstva časti in dobrega imena je treba upoštevati tudi predhodno ravnanje razžaljene osebe. Nižji sodišči sta se osredotočili izključno na okoliščine v zvezi s kršitvijo tožničine pravice do časti in dobrega imena.