plačilo odškodnine - vojska - misija - zmotna uporaba materialnega prava - pavšalnost navedb - odškodnina za neizrabljen letni dopust
Materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da je toženka tožniku kršila pravico do tedenskega počitka, ki mu jo dajeta 156. člen ZDR-1 in 97.f člen ZObr, je materialnopravno zmotna. Na splošno ugotovitev, da je tožnik opravljal določeno delo, ne da bi bilo konkretizirano, kdaj je delo opravljal in kdo mu ga je odredil oziroma ukazal, ne zadošča za presojo, da je njegov zahtevek za izplačilo odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka utemeljen. Poleg tega delo oziroma naloge, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, niso takšne, ki bi posegale v pravico do tedenskega počitka vojaka na mednarodni misiji.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00056698
ZVPot člen 22, 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4. ZPotK člen 7. OZ člen 86, 112, 119. ZPP člen 286, 286/4, 292, 337.
kredit v CHF - potrošniški kredit - ničnost kreditne pogodbe - valutna klavzula - nepošten pogodbeni pogoj - glavni predmet pogodbe - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost banke - standard povprečne skrbnosti - sodbe SEU - pogodba aleatorne narave - razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - nova dejstva in dokazi v pritožbi - dokazni predlog za zaslišanje priče - objektivna novota - subjektivna novota - potek glavne obravnave - dokaz iz drugega postopka
Pomembno je, da je tožena stranka z zadostno mero skrbnosti poučila tožečo stranko o možnih zvišanjih ali znižanjih vrednosti tuje valute, da bi tožeča stranka lahko ocenila potencialno znatno ekonomsko posledico tega pogoja ter vpliv na njene finančne obveznosti iz te pogodbe.
Tožeča stranka je za pričo vedela, pa je ni predlagala, ker je šlo za bančnega referenta tožene stranke; ko pa je odvetnik slišal izpovedbo priče, pa je podal ta dokazni predlog kot novoto. Določbe 337. člena ZPP ni mogoče razumeti tako, da odvetnik čaka do izvedbe dokaza (pa še v drugem postopku) in se nato glede na vsebino izpovedbe priče odloči, ali bo ta dokaz predlagal.
ZST-1 člen 11, 11/3, 11/4, 11/5, 12, 12a, 12b, 12b/2, 13, 13/2.. ZSVarPre člen 8, 8/1.. ZBPP člen 13, 13/2.
sodna taksa za pritožbo - oprostitev plačila sodne takse - dohodki prosilca in članov njegove družine
Sodišče prve stopnje je v zvezi z dohodki toženca oziroma njegove družine ugotovilo, da je kot samostojni podjetnik v letu 2020 posloval z dobičkom v višini 6.563,85 EUR, njegova žena pa je imela v zadnjih treh mesecih dohodek v višini 1.963,31 EUR (in še toženec ji je nakazal 638,53 EUR). Do dohodka iz naslova najema in štipendije se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Pritožba mu utemeljeno očita, da dohodek, ki ga je upoštevalo (dobiček, ki ga je treba deliti z 12 za 12 mesecev - 546,99 EUR; ženin dohodek 654,44 EUR oziroma 867,28 EUR), nikakor ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka na člana družine. Tako je odločitev, da se toženčeva vloga za oprostitev plačila sodne takse zavrne, zmotna in najmanj preuranjena.
postopek prisilne poravnave - glasovanje o prisilni poravnavi - potrjena prisilna poravnava - povezane osebe - navadni upniki - pridobitev procesne legitimacije upnika - procesna legitimacija upnika - ločitveni upnik - procesna legitimacija ločitvenega upnika - pravica ločitvenih upnikov - pogoji za glasovanje o predlogu za prisilno poravnavo - stranke glavnega postopka - procesna legitimacija za vložitev pritožbe - procesna legitimacija za vložitev pritožbe v insolventnem postopku - terjatve, ugotovljene v postopku prisilne poravnave - terjatve, za katere ne učinkuje potrjena prisilna poravnava - odločanje upnikov o sprejetju prisilne poravnave - povezane družbe
Ločitvenim upnikom pritožba zoper sklep o potrditvi PP ni odvzeta.
Iz navedenih odločb izhaja, da imata pritožnika status ločitvenih upnikov, katerih terjatev je zavarovana, zato ni bilo odločeno ali je prerekana terjatev upnikov verjetno izkazana, upnika pa nimata pravice glasovati o PP.
vabilo na narok za glavno obravnavo - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - elektronska pošta - narok za izrek kazenske sankcije - sojenje v nenavzočnosti obdolženca - vročanje pisanj - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca
Obdolženi je storitev kaznivih dejanj priznal, ne da bi ga pritožnik pri tem spremljal. Čeprav je bilo to storjeno 8. 11. 2019 in ne 27. 8. 2019 kot to izhaja iz pritožbene obrazložitve je dejstvo, da pritožnik na glavno obravnavo tedaj ni bil niti vabljen in da se to glede na zahtevo iz prvega odstavka 288. člena ZKP ne bi smelo zgoditi. Posredi je torej utemeljeno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Narok za izrek kazenske sankcije je namreč namenjen pretresanju oz. obravnavi vseh dejstev in dokazov, ki določajo izbor vrste kazenske sankcije in njeno odmero. Omejevanje obravnave zgolj na določene dokaze in dejstva, kot izhaja iz razlogov sodbe je zmotno, ker mora biti dejansko stanje tudi pri odločbi o kazenski sankciji popolno in pravilno ugotovljeno.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - obrazložitev odpovedi - nezakonitost odpovedi
Obrazložitev v odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov je preskopa, saj odpovedni razlog ni konkretiziran in je opredeljen le abstraktno, zato je takšna odpoved nezakonita.
kaznivo dejanje goljufije - zavrženje zasebne tožbe - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta - dokazi za utemeljen sum - skrajšani kazenski postopek - ugovor zoper obtožnico - preiskovalna dejanja
Kot je razvidno iz izreka izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje sklep izdalo na podlagi prvega odstavka 437. člena ZKP, ki določa, da sodnik z obrazloženim sklepom zavrže obtožni predlog ali zasebno tožbo, če spozna, da je podan kakšen od razlogov za ustavitev postopka, ki so določeni v 277. členu ZKP. Torej tudi iz razloga 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, ko ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe. Odločitev je bila sprejeta v sumarnem postopku in ne v rednem postopku, za katerega je pristojno okrožno sodišče in kjer se zoper obdolženca, ki je utemeljeno osumljen kaznivega dejanja, vloži obtožnica. Zato je pritožbeno sklicevanje na določbo 278. člena ZKP, ki ureja postopek o ugovoru zoper obtožnico, neutemeljeno. V posledici tega pritožnica zmotno sklepa, da je iz razloga 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP zasebno tožbo, vloženo pri okrajnem sodišču, mogoče zavreči le v primeru, če so bila opravljena preiskovalna dejanja. Tak pogoj v določbi 437. člena ZKP, na katerega je sodišče prve stopnje pravilno oprlo svojo odločitev, ni določen.
predlog za prenos krajevne pristojnosti - prenos pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - dvom v nepristranost sojenja - pošteno sojenje - majhno sodišče
Zaupanja v integriteto razpravljajoče sodnice sama po sebi ne more omajati okoliščina, da je osumljeni A. H. oče L. H., ki je kot višja pravosodna svetovalka zaposlena na Okrožnem sodišču v Slovenj Gradcu. Vendar mora sodišče poleg dejanskega zagotavljanja nepristranskosti paziti, da pri strankah postopka in v javnosti vselej daje tudi vtis nepristranskosti sojenja.
Zgolj preveritev sedeža družbe in naslova bivanja osumljene osebe ter v tej zvezi opravljeno opazovanje še ne pomeni izvajanja prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega opazovanja.
predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo - predlog za obročno plačilo sodne takse - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe - obročno plačilo sodne takse
Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in še dodaja, da pritožbeni razlogi, da posluje s krediti in limitom ter da zato ne more plačati sodne takse na račun drugih obveznosti, ne držijo. Kot že navedeno, niti izkazana insolvetnost ne pomeni avtomatično, da se stranko oprosti plačila sodne takse. Tožnica pa posluje, nima blokiranih računov in lahko pridobiva sredstva na finančnem trgu. Ob njenem stanju na tekočih računih bi bilo enkratno plačilo sodne takse v višini 5.161,00 EUR res lahko grožnja nemotenemu poslovanju, mesečni znesek v višini 516,10 EUR pa tega ne pomeni glede na izkazano finančno in premoženjsko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Odločitev sodišča prve stopnje o obročnem plačilu ji omogoča sodno varstvo, brez da bi bilo zaradi plačila sodne takse ogroženo njeno poslovanje.
Pri tehtanju med oprostitvijo plačila sodne takse stranki, ki je v finančno premoženjskih težavah, in njeno dolžnostjo plačila dolgovanih javnih dajatev, sodišče tehta med pravico do sodnega varstva in obveznostmi do fiskusa. V tem primeru sicer drži dejstvo, da ima tožeča stranka slabo stanje na tekočih računih, vendar pa ima kratkoročna sredstva v višini 15.680,00 EUR in preneseni čisti dobiček višini 47.193,11 (za katerega sicer trdi, da je knjigovodska kategorija, kar pa ne izkaže) in je imela čisti dohodek od prodaje v višini 158.263,00 EUR. Glede na navedeno tako ne drži, da je njeno poslovanje tako slabo, da ji ne bi omogočalo obročnega plačila sodne takse.
Ker je o preostalih stroških tožeče stranke že pravnomočno odločeno, je sodišče prve stopnje v tem delu s ponovno prisojo stroškov zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP.
Na podlagi določb 20. točke prvega odstavka in petega odstavka 5. člena ZST-1 je nastala taksna obveznost za kopiranje in izdajo DVD (po tar. št. 10105 ZST-1) takrat, ko je toženec kopijo DVD zahteval, to zahtevo pa je podal 12. 10. 2020 s pisno vlogo.
neupravičena obogatitev - uporaba tuje stvari - denacionalizirano premoženje - privolitev v prikrajšanje - uporabnina - najemnina
Čeprav je pritrditi tožečim strankam, da tožena stranka ni bila denacionalizacijski zavezanec za vračilo graščine in da zato delna denacionalizacijska odločba glede vračila tega premoženja med pravdnima strankama ni ustvarjala upniško-dolžniškega razmerja ter da posledično zato v njunem medsebojnem razmerju zaradi opustitve sodelovalne dolžnosti tožeče stranke tudi ni moglo priti do t.i. upniške zamude, pa je ravnanje tožnikov v zvezi s prevzemom tega premoženja na podlagi odločbe z dne 22. 3. 2007 pravno pomembna okoliščina tudi v razmerju do tožene stranke. Po pravnomočnosti te delne odločbe je namreč odpadla podlaga za brezplačno uporabo prostorov graščine s strani tožene stranke. Ker pa je pri prevzemu graščine na strani denacionalizacijskega zavezanca v skladu z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, sodelovala tudi tožena stranka, ki je bila tudi sama vabljena na prevzem graščine, ker je imela ključe graščine in je določene prostore v graščini tudi uporabljala, je na podlagi takšnega ravnanja tožnikov, ko se brez upravičenega razloga niso odzvali na (drugi) poziv za prevzem graščine, ob pravilni uporabi materialnega prava, povsem pravilen materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da so tožniki z opustitvijo svoje sodelovalne dolžnosti pri prevzemu graščine po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe z dne 22. 3. 2007 hkrati izrazili tudi svojo privolitev v prikrajšanje zaradi nadaljnje uporabe te nepremičnine s strani tožene stranke, ter da je le-ta trajala tako dolgo, dokler tožniki od tožene stranke niso zahtevali plačila najemnine-uporabnine in sklenitve najemne pogodbe.
zavrženje tožbe - nepopolna tožba - poziv na dopolnitev tožbe - okoliščine konkretnega primera - pravdna sposobnost stranke - dvom v pravdno sposobnost - dvom v procesno sposobnost stranke
Ena od temeljnih predpostavk za vodenje pravde je pravdna sposobnost strank, udeleženih v postopku. Sodišče je dolžno na njen obstoj paziti ves čas postopka po uradni dolžnosti (80. člen ZPP). Procesno nesposobne stranke praviloma niso sposobne učinkovito skrbeti za varstvo svojih pravic, v tem primeru mora sodišče poskrbeti za njihovo ustrezno zastopanje. Tako ravnanje mu nalagajo določbe 80. člena v zvezi s prvim odstavkom 78. in drugim odstavkom 81. člena ZPP. Čeprav se pravdna sposobnost načeloma domneva in zato ni predmet posebnega dokazovanja in preverjanja, velja drugače, ko se med postopkom pokažejo okoliščine, ki vzbujajo dvom o njenem obstoju. V takem primeru mora sodišče s stopnjo zanesljivosti ugotoviti, ali je oseba dejansko procesno sposobna in v ta namen tudi izvesti dokaze.
Ugotovljene okoliščine utemeljujejo dvom, ali je tožnik razumel, da neprevzem pisanja na naslovu, ki ga je navedel v tožbi, kjer pa po njegovih trditvah dejansko ne živi, povzroči zavrženje tožbe. Sodišču se torej poraja dvom, ali je sploh zmožen poskrbeti za vložitev popolne tožbe in samostojno nastopati v postopku.
Sodišče lahko presoja samo zakonitost (četrti odstavek 13. člena ZPPre), ne pa tudi umestnost zahtevka Preiskovalne komisije. Če preiskovanca Parlamentarna komisija ni določila, je pa iz gradiva razvidno, da je osredotočenost preiskave fokusirana na določeno osebo, ima zato le-ta enak status kot ga ima osumljenec oz. obdolženec v kazenskem postopku glede vprašanja zasega predmetov (drugi odstavek 220. člena ZKP).
kazenska sankcija - pogojna obsodba - pritožba državnega tožilca - preizkusna doba - obteževalne in olajševalne okoliščine - znaki kaznivega dejanja
Sicer pa je potrebno povedati, da so okoliščine, da gre za vojaško orožje, katerega promet posameznikom ni dovoljen in da ga je obdolženi hranil doma, znaki kaznivega dejanja in jih kot takšne ni mogoče še posebej šteti kot obteževalne okoliščine, kot to sicer želi pritožnica.
S tožbo izpodbijani dedni dogovor z dne 19. 11. 2019 je po vsebini sodna poravnava. Ker ima le-ta učinke pravnomočne sodbe, so zoper njo mogoča le izredna pravna sredstva. Stranke jo lahko izpodbijajo le s tožbo za razveljavitev (zaradi napak volje, sodelovanja sodnika, ki bi moral biti izločen, ter kršitve pravil o pravdni sposobnosti in zastopanju; glej 392. člen ZPP).
ZPP člen 17, 17/3, 185, 191, 196. ZPSVIKOB člen 25, 45, 45/1, 45/3, 45/5. ZBan-1 člen 350a.
sprememba tožbe - pogoji za dopustitev - smotrnost spremembe tožbe - imetniki podrejenih obveznic - eventualno sosporništvo - pravica do učinkovitega sodnega varstva - prekinitev postopka - pristojnost
Tožnikovo sklicevanje na določbo 45. člena ZPSVIKOB v zvezi s toženo stranko je brezpredmetno, saj ta (tako kot 25. člen istega zakona) ureja postopanje „zgolj“ zoper Banko Slovenije. Za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve (ki se nanaša »le« na ne-dovolitev spremembe tožbe/načina uveljavljanja zahtevka zoper toženo stranko) je zato relevanten samo 185. člen ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSC00048702
ZNP člen 42. ZPP člen 7, 212, 339, 339/2. DZ člen 174.
bistvena kršitev določb postopka - odvzem otroka staršem - pravica do izjave v postopku - izvedensko mnenje - dodelitev otroka v rejniško družino - zanemarjanje mladoletne osebe
Zaradi izostanka soglasja pritožnice glede uporabe teh mnenj kot dokazov pa zagotovo ni bila pritožnici kršena pravica do izjave, oziroma storjena bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1, saj nikoli ni nasprotovala trditvi predlagatelja, da je ti dve izvedenski mnenji pritožnica sama izročila predlagatelju, sicer pa niti v pritožbi ne trdi, da z njuno vsebino ni bila seznanjena. Zato ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1.
Pritožba pa ne uveljavlja bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z napačno uporabo 7. in 212. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1, na to bistveno kršitev pa pritožbeno sodišče ne pazi uradoma.
Glede na dejansko ugotovljene vse okoliščine o osebnostnih lastnostih in primanjkljajih obeh mladoletnih otrok, njune matere in očima A. M. ter vse ugotovljene okoliščine o njuni zelo pomanjkljivi in neustrezni skrbi za vzgojo in napredek obeh mladoletnih otrok, ki sta v rejništvu od meseca junija 2019 in je njun napredek v tem času očiten, je zato zanju najkoristneje poskrbljeno v rejništvu in je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna glede na določbo 174. člena DZ. V družinsko življenje pritožnice je bilo poseženo na podlagi zakona in s ciljem zagotoviti mladoletnima otrokoma največjo korist, saj njuno življenje v družini s pritožnico, A.M. in še tremi (najmanj) sorojenci ni potekalo v največjo korist obeh mladoletnih otrok glede na neizpodbijano dejstvo, da gre pri obeh za otroka s posebnimi potrebami.
Sodišče je sicer pravilno navedlo, da je objektivna odgovornost posledica spoznanja, da nekatere nevarnosti, kljub zadostni skrbi ni mogoče imeti vselej pod nadzorom in jih obvladovati ter, da kljub zadostni skrbi ni mogoče preprečiti nastanka praviloma znane škode. Tožnik je namreč pričel s čiščenjem snega na delu, kjer ni bilo poledenelo, nato pa je šel na drugo stran dvorišča, preko zasneženih in poledenelih tal, katere v tem delu ni bil dolžan ročno čistiti, ker se čistijo s pomočjo viličarja in zaradi poledenelosti tega dela dvorišča mu je na ledu spodrsnilo in je padel. Ravno zaradi tega, ker je ta del dvorišča zaradi posebnih okoliščin, to je poledenelosti, ki se je skrivala pod zapadlim snegom, je to pomenilo povečano nevarnost in ni šlo za običajno stanje dvorišča.