ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/5, 12, 12/2, 12/3, 12a, 12a/5, 12b, 12b/2. ZPP člen 108, 108/1, 108/3, 108/5. ZDavP-2 člen 15, 15/1, 15/2. ZFU člen 46, 46/4, 49, 60, 60/2.
predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse - nepopolnost predloga - soglasje stranke za pridobitev podatkov, ki so davčna tajnost - pozivni sklep - dopolnitev nepopolnega predloga - zavrženje predloga - pridobivanje podatkov po uradni dolžnosti - premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe - vsebinski preizkus - davčna tajnost
Skladno z drugim odstavkom 12. člena ZST-1 mora tako predlog za oprostitev, kot tudi za odlog oziroma obročno plačilo sodne takse vsebovati soglasje stranke, da lahko sodišče z namenom ugotavljanja njenega premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja, po uradni dolžnosti pridobi podatke, ki so davčna tajnost. Ker tožena stranka ni ravnala skladno s pozivnim sklepom sodišča prve stopnje in omenjenega soglasja ni predložila, sodišče prve stopnje ni moglo celostno ugotoviti njenega premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja, ki se upošteva tako pri odločanju o oprostitvi, kot tudi odlogu oziroma obročnem plačilu sodne takse.
Določbe 12. člena ZST-1 niso same sebi namen, saj te podatke in izjave sodišče potrebuje, da lahko predlog vsebinsko preizkusi.
Dejstvo, da bi sodišče določene podatke o premoženjskem, finančnem in likvidnostnem položaju tožene stranke lahko pridobilo iz javno objavljenih letnih poročil, v ničemer ne spremeni dolžnosti tožene stranke, da poda soglasje, da lahko sodišče z namenom ugotavljanja njenega premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja, po uradni dolžnosti pridobi podatke, ki so davčna tajnost.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00026988
ZDen člen 72, 72/2. ZPP člen 7, 7/1, 161, 161/1, 161/2, 212, 286, 286/1, 339, 339/2, 339/2-12, 350, 350/2. OZ člen 198, 200, 201, 202. ZOR člen 176, 176/1, 219, 221, 222, 223. ODZ paragraf 1319. ZDoh-2 člen 75, 75/2, 75/2-2.
nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe premoženja - stroški upravljanja in vzdrževanja nepremičnine - dejanski stroški - pravočasnost trditev in dokaznih predlogov - pravnomočna odločba o denacionalizaciji - sklep o začasni odredbi - bruto ali neto znesek - zavezanec za plačilo dohodnine - pobotni ugovor - res iudicata - neupravičena pridobitev - poslovodstvo brez naročila - odločitev o pravdnih stroških - sosporništvo - zastopanje več strank v postopku
Plačnik davka je toženka kot denacionalizacijski zavezanec, ki mora izračunati dohodnino od prisojenega nadomestila po drugem odstavku 72. člena ZDen in jo plačati davčnemu organu po izplačilu nadomestila tožnikom. Sodišče sicer prisodi tožnikom bruto znesek nadomestila, vendar jim toženka neposredno izplača le neto znesek.
Toženkinih stroškov zaradi delnega porušenja objekta ni mogoče odštevati od nadomestila za nezmožnost uporabe. Že zato ne, ker ni mogoče trditi, da bi ti stroški nastali tudi tožnikom, če bi imeli v obravnavanem obdobju zgradbo v svoji posesti, saj ne gre za stroške v okviru upravljanja in vzdrževanja, ki bi nastali po rednem teku stvari.
ZFPPIPP člen 399, 399/1, 399/4, 399/4-1. ZFPPIPP-G člen 34, 34/3.
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti - ovire za odpust obveznosti - kršitev zakonskih dolžnosti - prispevki za socialno varnost - zloraba pravice do odpusta obveznosti - izpodbojna zakonska domneva - vestnost in poštenost
Glede naložitve plačila prispevkov za socialno varnost je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da dolžnik davčnemu organu ni predložil ustreznih obračunov v obdobju od junija 2012 do januarja 2014, zaradi česar mu je davčni organ naknadno z odločbami odmeril prispevke, ki skupaj presegajo znesek 4.000,00 EUR. Tako ravnanje je prvostopenjsko sodišče ocenilo kot nevestno in nepošteno, ker se je z njim dolžnik izognil davčni izvršbi. Davčna izvršba se namreč lahko opravi le na podlagi izvršilnega naslova, ki ga v primeru predloženega obračuna prispevkov za socialno varnost predstavlja sam izvršljiv obračun davka. Ker je imel dolžnik dejavnost registrirano od 31. 5. 2002 do 17. 2. 2014 in je bil zato zavezan za obračun in plačilo prispevkov za socialno varnost ter odgovoren za izpolnjevanje zakonskih dolžnosti, je njegovo ravnanje v nasprotju z namenom odpusta obveznosti.
Iz zgoraj povzetih razlogov prvostopenjskega sodišča o obstoju ovire za odpust obveznosti, temelječe na zakonski domnevi iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP izhaja, da že zgolj neoddajanje obračunov prispevkov, ker pomeni kršitev zakonskih obveznosti, predstavlja zlorabo pravice do odpusta obveznosti. Tako stališče bi bilo pravilno le v primeru, če bi šlo za neizpodbojno zakonsko domnevo zlorabe odpusta obveznosti, pa temu ni tako. Prvostopenjsko sodišče bi se zato moralo opredeliti do izjave dolžnika na upnikov ugovor, v kateri je navajal razloge za neobračun in neplačilo prispevkov za socialno varnost in s tem izpodbijal zakonsko domneva zlorabe odpusta obveznosti.
dopustnost izvršbe na predmetu - izvzetje iz pravnega prometa - izvršilni sklep o prenosu terjatve v izterjavo - vračilo davka
Terjatve iz naslova vračila davka po izrecni določbi petega odstavka 97. člena ZDavP-2 ne morejo biti predmet izvršbe, torej predmet prenosa, in se izvršba na njih ne sme opravljati.
URS člen 26. ZDDV-1 člen 5, 5/1, 10, 94. ZUP člen 242, 252, 252/2. ZDavP-2 člen 111, 114, 120, 120/2. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (2002) člen 2, 8.
odškodninska odgovornost države - protipravno ravnanje upravnega organa - davčna inšpekcija - zavarovanje davčnega dolga - blokada sredstev na računu - arbitrarnost
Davčni organ se je pri razlagi določbe v konkretni situaciji, ki se ni neposredno pokrivala z zakonskim dejanskim stanom, postavil na stališče, ki se je v postopku s pravnimi sredstvi izkazalo za napačno. Svoje stališče je obrazložil z na prvi pogled razumnimi argumenti, zato o arbitrarnosti ni mogoče govoriti.
ZDDPO-2 člen 33, 33/4. ZDDV-1 člen 33, 62, 63. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (2006) člen 13.
zavarovalna pogodba - požarno zavarovanje - odškodnina - odškodninsko pravo - amortizacija - pravica do odbitka DDV
Davčni zavezanec ima v skladu s 63. členom ZDDV-1 pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij, med drugim DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v Sloveniji za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec. Odbitek DDV se torej prizna le v povezavi z opravljanjem obdavčene dejavnosti davčnega zavezanca.
Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki škodo skupaj z DDV, sklicevalo na določbo 2. točke prvega odstavka 35. člena Splošnih pogojev, po kateri se škoda, ki jo krije zavarovanje, v primeru poškodbe zavarovanih stvari obračuna po stroških popravila in materiala, kolikor bi znašali na dan nastanka zavarovalnega primera. Navedlo je, da bi ti stroški tožeči stranki nastali v višini, ki vključuje tudi DDV. Pri tem se je oprlo na določbo 62. člena ZDDV-1, po kateri pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV, ter na določbo 33. člena ZDDV-1, po kateri obveznost obračuna DDV nastane takrat, ko je blago dobavljeno ali je storitev opravljena. Pravilno je pojasnilo, da v danem primeru, ko mora tožena stranka plačati tožeči stranki zavarovalnino oziroma odškodnino, o dobavi blaga oziroma opravljanju storitev ne moremo govoriti ter da zato tožeča stranka iz tega naslova pravice do odbitka DDV nima. Pri tem pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožeča stranka imela oziroma bo imela pravico do odbitka DDV, ki ga je oziroma ga bo plačala, ko so bila oziroma bodo opravljena popravila oziroma dobavljen material v zvezi z vtoževano škodo. Od odškodnin pa se v skladu z določbo 13. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost DDV ne obračunava in ne plačuje.
OZ člen 111, 526, 526/1, 549, 704, 707. ZDDV-1 člen 6, 6/2, 6/2-b, 39, 39/2. ZDavP-2 člen 97.
finančni leasing - prodajna pogodba na obroke - pridržek lastninske pravice - licenčna pogodba - davek na dodano vrednost (DDV)
Vrhovno sodišče redno pritrjuje stališčem sodišč nižje stopnje, da so ugovori leasingojemalcev, oprti na prvi odstavek 526. člen OZ proti zahtevkom leasingodajalcev na plačilo obrokov, ki so zapadli do razdrtja pogodbe, neutemeljeni.
ZIZ člen 196, 197, 197/1, 197/1-1, 197/1-2, 198, 208, 208/2. ZDavP-2 člen 96, 96/1.
izvršba na nepremičnine - sklep o poplačilu - prednostna terjatev - prednost pri poplačilu - zakonske zamudne obresti - zadnje leto zapadle davščine - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - specialne določbe
Že iz gramatikalne razlage 2. točke 197. člena ZIZ izhaja, da je med prednostne terjatve šteti le davek na promet nepremičnin, za zadnje leto zapadle davščine, ki obremenjujejo prodano nepremičnino ter terjatve prispevkov za socialno zavarovanje ter zato zakonite zamudne obresti od teh terjatev ne morejo imeti narave prednostnega poplačila, saj tega izrecno 197. člen ZIZ kot lex specialis ne določa. Pri nepremičninski izvršbi v primeru poplačila davščin je namreč potrebno upoštevati določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju, ne pa določbe ZDavP-2. ZDavP-2 tudi ne določa, da zamudne obresti od zapadlih pa neplačanih davščin pomenijo davščino. Zato tudi iz tega razloga ne morejo imeti pravico do prednostnega poplačila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00022068
OZ člen 5, 7, 35, 82, 82/2, 87, 88, 89, 95, 99, 190, 190/1, 592, 592/1. ZPSPP člen 2, 10, 19. ZDDV-1 člen 36, 36/6. Pravilnik o načinih valorizacije denarnih obveznosti, ki jih v večletnih pogodbah dogovarjajo pravne osebe javnega sektorja (2004) člen 2, 6. ZPP člen 353, 358, 358-5.
najemna pogodba - najem poslovnih prostorov - oseba javnega sektorja kot najemnik - predmet najema - stvarna napaka - površina poslovnih prostorov - znižanje najemnine - ničnost pogodbenega določila - valorizacija denarnih obveznosti - stroški - davek na dodano vrednost (DDV) - neupravičena pridobitev - kogentni pravni predpis - konvalidacija - obračun obratovalnih stroškov - pogodbena volja strank - skupen namen pogodbenih strank - razlaga pogodb - načelo enake vrednosti vzajemnih dajatev - prepoved zlorabe pravice - načelo vestnosti in poštenja - zmotna uporaba materialnega prava
Nepravilna izmera pripadajočih skupnih prostorov sama po sebi še ne potrjuje obstoja stvarne napake na predmetu najema, ki bi tožečo stranko upravičevala k znižanju najemnine. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, bi se lahko najemnik upiral plačilu najemnine za večjo površino le v primeru, če bi dokazal, da je bila najemnina med pogodbenima strankama dogovorjena kot cena na m2 in bi bila pri tem upoštevana celotna površina kot površina "neto delovnih prostorov".
Ker pogodba zaradi predmeta pogodbe ni nična, ni nično niti pogodbeno določilo o višini dogovorjene mesečne najemnine.
Če se določeni zneski v davčno osnovo ne vštevajo, od njih tudi ni mogoče obračunati DDV, posledično pa ni dovoljen niti dogovor, da je tožeča stranka dolžna plačati za račun z vključenim DDV še dodaten DDV.
Dogovor o prefakturiranju računa z vključenim DDV in nato povečanim še enkrat za DDV ne predstavlja pogodbenega področja, glede katerega se pogodbeni stranki lahko prosto dogovarjata.
URS člen 29. ZKP-UPB8 člen 18, 18/2, 145, 145/2. ZDavP-2 člen 5, 39, 41.
izločitev dokazov - dokaz iz drugega postopka - izjave obdolženca v davčnem postopku - privilegij zoper samoobtožbo
Stališči, ki sta ju zavzeli Vrhovno sodišče Republike Slovenije in Ustavno sodišče Republike Slovenije v navedenih odločbah, pritožba razume narobe. Davčni postopki, ki jih je izvajal Davčni urad v kritičnem času, bi se lahko obravnavali, da se de facto vrši kazenska preiskava zoper obdolžence, le takrat ko bi policija prejela ovadbo od nekoga, ki bi prijavil davčnega zavezanca, da je utajil davek in bi naročila izvedbo inšpekcijskih in nadzornih postopkov FURS-u, ki bi torej na podlagi zahteve policije začel zbirati podatke, zbrani podatki pa bi bili uporabljeni za kasnejši kazenski postopek. V obravnavani zadevi pa je DU bil zaprošen od nemških davčnih organov, da preveri zaprošene podatke, kar pa je lahko storil le na podlagi davčno inšpekcijskega nadzora, in sicer z obnovo davčnih postopkov.
ZDDV-1-UPB2 člen 41, 44, 44/7. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (2006) člen 54, 54/3.
prodaja nepremičnine v izvršilnem postopku - davek na promet nepremičnin - davek na dodano vrednost (DDV)
Znižana davčna stopnja se uporablja tudi za stanovanja, stanovanjske in druge objekte, namenjene za trajno bivanje, če so del socialne politike. V Pravilniku o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost je 11. točka podrobneje obrazložena, med ostalim je v tretjem odstavku pojasnjeno, da je za namene tega člena stanovanje del socialne politike, če v večstanovanjski stavbi ne presega 120 m². Po pojasnilu takratne DURS, št. 4230-236 z dne 28.10.2008 pa se davek po znižani stopnji obračuna tudi pri prodaji, ki jo opravi gradbeno podjetje (investitor) davčnemu zavezancu, ki stanovanje kupuje z namenom nadaljnje prodaje.
ZIZ člen 38, 38/5, 53, 53/1, 53/2, 53/3, 55, 55/1, 57, 58, 58/1, 165, 243. ZDavP-2 člen 145, 145/2, 145/2-9.
neobrazložen ugovor - obrazložen ugovor - obrazložen ugovor dolžnika - ugovorni razlog - ugovorni razlogi, ki preprečujejo izvršbo - plačilo prispevkov - davčni postopek - zavarovanje denarne terjatve
Seznam izvršilnih naslovov je zbir odločb, s katerimi so bile odmerjene posamezne obveznosti v predpisanih postopkih in izvršilno sodišče ne more presojati zakonitosti in pravilnosti posameznega izvršilnega naslova. Na izvršilni naslov je sodišče, zaradi načela stroge formalne legalitete vezano in ga ne sme spreminjati, niti se spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti. Vse morebitne nepravilnosti pri izdaji posameznega izvršilnega naslova iz seznama bi morala dolžnica uveljavljati v predhodnem davčnem postopku.
Potrebni stroški so le tisti, ki se nanašajo na dejanje v postopku, s katerim je stranka uspešno zagotovila varstvo svojih pravic, tudi z navajanjem relevantnih okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi. Utemeljenost upnikovega zahtevka za povrnitev stroškov odgovora na ugovor je zato treba presojati ne le po kriteriju uspeha, temveč tudi z vidika njegove vsebine in s tem prispevka k odločitvi o ugovoru. Če je odgovor na ugovor vsebinsko prazen, stroškov takšnega odgovora ni utemeljeno naložiti v plačilo dolžniku.
Kljub temu da je sodišče prve stopnje upnika pozvalo k podaji odgovora na ugovor, upnik v konkretni zadevi s svojimi navedbami ni v ničemer prispeval k odločitvi sodišča prve stopnje o ugovoru. V ugovoru je namreč dolžnica sklep o zavarovanju le pavšalno izpodbijala zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter kršitve ustavnih pravic, pri čemer ni navedla katere procesne določbe so ji bile kršene oziroma nepravilno uporabljene v tem postopku, medtem ko kršitev ustavnih pravic navaja le posplošeno in jih ne argumentira in še navaja, da jo upnik neupravičeno bremeni za plačilo prispevkov. Takšnih navedb v ugovoru že na prvi pogled ni mogoče šteti za resnične, da bi bila mogoča posledica iz prvega odstavka 58. člena ZIZ, temveč mora njegovo utemeljenost presoditi sodišče v okviru materialnopravnega preizkusa (kot je tudi pravilno storilo). Že upnik je v odgovoru na ugovor navedbe dolžnice v ugovoru ocenil kot pavšalne, ugovor pa neobrazložen, medtem ko upnik s svojimi pravnimi naziranji glede posameznih obveznosti iz izvršilnega naslova, ki se nanašajo na prispevke iz socialnega zavarovanja in pravno podlago posameznih obveznosti dolžnice iz posameznih odločb iz seznama izvršilnega naslova, ki predstavlja zbir odločb, s katerimi so bile odmerjene posamezne obveznosti v predpisanih postopkih (na kar je izvršilno sodišče vezano zaradi načela stroge formalne legalitete), tudi po oceni pritožbenega sodišča ni v ničemer pripomogel k odločitvi sodišča prve stopnje, saj bi bila ta enaka, tudi če odgovora sploh ne bi vložil (pravo namreč sodišče pozna po uradni dolžnosti - iura novit curia).
ZIZ v 197. členu izrecno našteva, katere terjatve imajo prednost pri poplačilu zneska, dobljenega s prodajo, ter določa vrstni red plačila teh terjatev. Določbe ZIZ se v tem postopku, ko se opravlja poplačilo iz kupnine, pridobljene s prodajo nepremičnine, upoštevajo kot določbe lex specialis, zato le določbe ZIZ predstavljajo materialno pravo. Po gramatikalni razlagi 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ (primerjaj tudi 1. člen in 1. točko 16. člena ZIZ) je med prednostne terjatve (med drugim) šteti terjatev prispevkov za socialno zavarovanje, zapadlih za zadnje leto, zakonske zamudne obresti od teh pa nimajo narave prednostnega poplačila, saj tega 197. člen ZIZ izrecno ne določa. Glede na posebno ureditev poplačila prednostnih terjatev, ko upniku v izvršilnih postopkih sploh ni treba sodelovati, temveč terjatve prispevkov za socialno zavarovanje lahko zgolj priglasi, in ima že s tem prednost pred terjatvami upnikov iz 198. člena ZIZ, npr. pred terjatvami zastavnih upnikov (primerjaj tudi obrazložitev odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-47/15-8 z dne 24. 9. 2015), je zakonodajalec dal prednost le terjatvam prispevkov za socialno zavarovanje kot osnovam, ne pa tudi zakonskim zamudnim obrestim, kot akcesorni terjatvi (pa čeprav se po četrtem odstavku 3. člena ZDavP-2 tudi obresti štejejo za davek iz drugega odstavka tega člena, če ni s tem zakonom drugače določeno), zato je določbo 197. člena ZIZ v obravnavanem delu treba upoštevati tako, kot je zapisana, in ne z razlago širiti njenega dometa, kot to stori pritožnica. Na ta način ni zanikana akcesornost zakonskih zamudnih obresti, temveč je le posebej prirejena v izvršilnem postopku. Sklicevanje pritožnice na 93. člen ZDavP-2 je tako v zvezi s prednostjo pri poplačilu po 197. členu ZIZ neutemeljeno. Da se terjatve upnikov obračunajo po stanju na dan razdelitvenega naroka (drugi odstavek 208. člena ZIZ), pa tudi še ne pomeni, da se kot prednostne poplačajo tudi obresti (tako sklep VSL II Ip 3041/2015, primerjaj tudi sklepa VSL I Ip 1405/2010 ter II Ip 301/2015).
ZDavP-2 člen 3, 3/2, 3/3, 96, 96/1, 96/3. ZIZ člen 208, 208/1.
sklep o poplačilu - davki - višina zamudnih obresti - obračun obresti - zmotna uporaba materialnega prava - obrestna mera zamudnih obresti - program za izračun zakonskih zamudnih obresti - vrnitev preostanka kupnine dolžniku
Upoštevaje opredelitev davkov in pravilo o obračunavanju zamudnih obresti od nepravočasno plačanih davkov v ZDavP-2, je upnica upravičena do plačila zamudnih obresti od neplačanih glavnic (z izjemo stroškov prisilne izterjave davkov in prispevkov ter stroškov davčne izvršbe), pri čemer je treba glede na naravo izterjevanih glavnic upoštevati 0,0247 odstotno dnevno obrestno mero in ne letno obrestno mero v višini 8 %.
preživnina otrok - tožba za zvišanje preživnine - bistveno spremenjene okoliščine - akontacija dohodnine - spremenjene potrebe preživninskega upravičenca - spremenjene zmožnosti zavezanca
Po mnenju pritožbenega sodišča okoliščina, da mati tožnic ne uveljavlja dohodninske olajšave, kar pogojuje njen nižji neto dohodek, ne predstavlja bistvene oziroma pravno relevantne spremembe njene preživninske zmožnosti. V nasprotnem primeru bi bila pravnomočno določena preživnina vsako leto lahko izpostavljena tožbi za njeno spremembo, v odvisnosti od tega, kateri od preživninskih zavezancev je oziroma bo uveljavljal dohodninsko olajšavo. To bi povsem izvotlilo pomen pravnomočne odločitve, saj bi bilo treba vseskozi znova določati preživnino. Poleg tega je v Zakonu o dohodnini (Zdoh-2) določeno, da se v primeru, ko se zavezanci ne morejo sporazumeti, kdo izmed njih bo uveljavljal posebno olajšavo za istega vzdrževanega družinskega člana, prizna vsakemu zavezancu sorazmerni del olajšave (enajsti odstavek 114. člena ZDoh-2). Zgolj iz navedenega razloga se torej razmere na strani matere tožnic niso spremenile na način, ki bi sam po sebi utemeljeval večjo preživninsko obremenitev toženca. Sodišče prve stopnje je zato napačno uporabilo določbo 132. člena ZZZDR, ko je štelo navedeno okoliščino za bistveno. Preživninske zmožnosti staršev se torej niso spremenile.
ZIZ člen 1, 1/2, 16, 196, 197, 197/1, 197/1-2, 208. OZ člen 378, 378/1. ZDavP-2 člen 93, 93/1, 96, 96/1.
poplačilo upnikov iz kupnine za prodano nepremičnino - prednostno poplačilo - davki in prispevki - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - zakonske zamudne obresti - plačilo obresti - akcesornost zamudnih obresti - gramatikalna razlaga - lex specialis
Med prednostne terjatve je šteti le davek na promet nepremičnin, za zadnje leto zapadle davščine, ki obremenjujejo prodano nepremičnino, ter terjatve prispevkov za socialno zavarovanje. Zakonske zamudne obresti od teh pa ne morejo imeti narave prednostnega poplačila, saj tega 197. člen ZIZ izrecno ne določa. Na ta način ni zanikana akcesornost zakonskih zamudnih obresti, temveč je le posebej prirejena v izvršilnem postopku.
Določbe ZIZ se v tem postopku, ko se opravlja poplačilo iz kupnine, pridobljene za prodano nepremičnino, upoštevajo kot določbe lex specialis.
Podobno kot pri preizkusu odgovornosti glede pravilnosti ravnanja odvetnika mora ravnati sodišče tudi, če presoja pravilnost ravnanja davčnega svetovalca. Sodišče mora presoditi, ali bi hipotetično pravilno, vendar v resnici neopravljeno ravnanje davčnega svetovalca (kot prevzemnika naročila) pripeljalo do zaželenega uspeha za naročitelja. Če bi, je prevzemnik naročila odškodninsko odgovoren.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se terjatev tožeče stranke do stečajnega dolžnika A. d. d. ni štela za prijavljeno in posledično v stečajnem postopku tudi ne bo mogla biti upoštevana kot priznana in vsaj delno poplačana zaradi strokovne napake prvega toženca, vendar pa je zahtevek tožeče stranke preuranjen, saj škoda še ni nastala, prav tako še ni znan obseg škode. Tožeča stranka bi po tretjem odstavku 39. člena ZDDV-1 tudi v primeru pravilno prijavljene in v stečajnem postopku priznane terjatve popravek obračuna plačanega DDV od te terjatve do A.-ja lahko zahtevala šele po pravnomočnem zaključku stečajnega postopka nad A. Sodišče prve stopnje je zato tožbo zavrglo kot preuranjeno.
Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na tretji odstavek 39. člena ZDDV-1 v delu, ko je ugotavljalo, kdaj in pod kakšnimi pogoji bi tožeča stranka sploh bila upravičena do zmanjšanja obračuna DDV, pri čemer je pravilno ugotovilo, da glede na dejstvo, da je tožeča stranka obračunani DDV od predmetne terjatve že plačala, bi lahko popravila (zmanjšala) obračun DDV šele po pravnomočnosti sklepa sodišča o zaključku stečajnega postopka. Nasprotno bi veljalo le v primeru, če bi tožeča stranka DDV že obračunala, vendar pa še ne plačala.
ZDavP-2 člen 145, 157. ZFPPIPP člen 14, 14/1, 14/2, 14/2-1, 14/3, 14/3-1, 14/3-2, 239.
predhodni postopek zaradi insolventnosti - odločanje o začetku stečajnega postopka - seznam izvršilnih naslovov - davčni dolg - izpodbijanje seznama izvršilnih naslovov - davčna izvršba - sodna izvršba - trajnejša nelikvidnost - dolgoročna plačilna nesposobnost - opredelitev do nerelevantnih navedb
Glede na to, da seznama izvršilnih naslovov ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi, ga tudi ni mogoče (po temelju in višini) izpodbijati v predhodnem postopku za začetek stečajnega postopka, kar pomeni, da se sodišču ni bilo potrebno opredeljevati do ugovorov dolžnika, s katerimi je vsebinsko izpodbijal pravnomočne davčne odločbe.
ZFPPIPP člen 314, 382, 382/1, 383, 383/2. ZDavP-2 člen 145, 145/2-9, 146, 146/2.
osebni stečaj - stečajni dolžnik kot tožeča stranka - prijava terjatve - priznana navadna terjatev - neobstoj terjatve - terjatev za plačilo davka - plačilo davkov in prispevkov - izvršilni naslov - učinek pravnomočnosti
Terjatev tožene stranke predstavlja terjatev iz naslova davkov, prispevkov ali drugih terjatev, glede katerih odloča pristojni državni organ po uradni dolžnosti in torej spada med terjatve iz 314. člena ZFPPIPP. Zmotna je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo ponovno presojati vsebino, temelj in višino te terjatve, saj terjatev temelji na izvršilnem naslovu in bi s ponovnim ugotavljanjem terjatve posegli v učinke pravnomočnosti. V pravdi za ugotovitev neobstoja take terjatve je mogoče uspešno uveljavljati samo trditve, ki bi jih bilo glede terjatve nasproti upniku mogoče uveljavljati v postopku individualne izvršbe, torej ugovor, da je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo v času, ko dolžnik tega ni mogel več uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, ali zaradi morebitnega zastaranja judikatne terjatve.